Ustavno sodišče je v postopku, začetem na pobudo Franca Novaka iz Maribora, ki ga zastopa odvetnica Alojzija Moge-Čas, odvetnica v Mariboru, na seji dne 9. 11. 1994

Sklep o višini pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine zavarovancu, ki po 1. januarju 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo osebni dohodki za izračun pokojninske osnove (Uradni list SRS, št. 41/83) se razveljavi:
1. kolikor se nanaša na zavarovance, za katere obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1. 1. 1966, ki omogočajo izračun pokojninske osnove; in
2. kolikor za zavarovance, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1. 1. 1966, določa, da se jim starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove.
Razveljavitev iz 2. točke prvega odstavka začne učinkovati dne 1. 1. 1995.

Pobudnik z vlogama z dne 23. 11. 1993 in 13. 1. 1994, izhajajoč iz 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92), 148. člena zakona o pokojninskem in' invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83) in 258. člena statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 40/83), izpodbija v izreku te odločbe navedeni sklep skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS. Pobudnik meni, da kljub delni razveljavitvi 49. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (odločba ustavnega sodišča št. U-I-67/92, Uradni list RS, št. 43/93) ni zagotovljeno ustavno načelo enakosti pred zakonom, ker se za določeno kategorijo zavarovancev še vedno uporabljajo izpodbijane določbe.
Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v odgovoru na pobudo med drugim navaja, da se je za rešitev po obravnavanem sklepu odločila predvsem zato, ker bi bilo upoštevanje osebnih podatkov o plačah, doseženih pred letom 1966, za določitev pokojninske osnove zaradi pomanjkljivosti podatkov in neustreznih evidenc možno le pri izjemno majhnem številu zavarovancev. Izpodbijana ureditev naj bi do neke mere vendarle zagotavljala določeno stopnjo enakosti med različnimi zavarovanci, saj zagotavlja tudi vsem tistim zavarovancem, katerih pokojninska osnova ne dosega zneska najnižje pokojninske osnove, odmero pokojnine od tega zneska.

Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
Po prvem odstavku 293. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se tistim vlagateljem zahteve za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, ki po 1. januarju 1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja in so vložili zahtevo za uveljavitev pravice do 31. 3. 1992, starostna pokojnina odmeri na podlagi predpisov, ki so veljali do navedenega dne, torej tudi na podlagi sklepa o višini pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine zavarovancu, ki po 1. januarju 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, iz katerega se vzamejo osebni dohodki za izračun pokojninske osnove (v nadaljevanju: sklep skupnosti).
Kriteriji za odmero starostne pokojnine, določeni v izpodbijanem sklepu, so pravzaprav enaki tistim, ki jih določa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v 49. členu, ki ga je ustavno sodišče delno razveljavilo. Razlika je le v tem, da sklep zajema zavarovance, ki po 1. 1. 1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, medtem ko določba 49. člena zajema zavarovance, ki po 1. 1. 1970 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-l-67/92 z dne 15. 7. 1993 ugotovilo, da so zavarovanci, ki po 1. 1. 1970 nimajo najmanj enega leta zavarovanja, postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z zavarovanci, ki po 1. 1. 1970 imajo najmanj eno leto zavarovanja. Prvi skupini zavarovancev se neodvisno od plače, ki so jo prejeli, pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, drugi skupini pa se pokojnina odmeri v odvisnosti od plač, ki so jih prejemali. Enako velja za zavarovance, ki po. 1. 1. 1966 niso imeli najmanj enega leta zavarovanja, v primerjavi s tistimi, ki po 1. 1. 1966 imajo eno leto zavarovanja. Načelo enakosti pred zakonom ne dovoljuje zakonodajalcu, da bi različno urejal enake situacije. Različna pravna ureditev je ustavno dopustna le za različna dejanska stanja. Pri obravnavanem vprašanju je dejansko stanje različno le v primerih, v katerih ni podatkov o plačah oziroma z nobenim dokaznim sredstvom ni možno ugotoviti višine plač, ki bi omogočile izračun pokojninske osnove v skladu z zakonom. V navedeni odločbi je ustavno sodišče tudi ugotovilo, da je načelo enakosti kršeno tudi s tem, ko se vsem tistim zavarovancem, za katere ne obstajajo podatki o plačah za obdobje pred 1. 1. 1970, starostna pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, ne glede na dejansko različnost višine takratnih njihovih plač. Enako velja tudi za izpodbijani sklep. Bistveno različne situacije so urejene enako, saj je za zavarovance, ki so imeli bistveno različne plače, določena enaka pokojninska osnova. Če ni točnih podatkov o plačah, so pa ha primer podatki o strokovni usposobljenosti, o delu, ki ga je zavarovanec opravljal itd., po katerih bi bilo možno zavarovance vsaj razporediti v primerljive skupine. Načelo enakosti pred zakonom kot tudi načelo pravičnosti kot eno od načel pravne države zahtevata, da se zakonodajalec z uporabo takih kriterijev čimbolj približa načelu: za enako plačo oziroma delo – enaka pokojnina.
Ustavno sodišče tako ugotavlja, da izpodbijani sklep iz navedenih razlogov ni v skladu z ustavo, zato ga je razveljavilo, vendar le delno, da je za tiste zavarovance, ki imajo najmanj eno leto zavarovanja po 1. 1. 1966, vendar ne deset ali več let, omogočen izračun pokojninske osnove na podlagi plač iz tega razdobja. Za razveljavitev in ne za odpravo sklepa se je odločilo zato, da se zagotovi enako obravnavanje v primerjavi z zavarovanci, ki jih je zajemal že navedeni 49. člen zakona v razveljavljenem obsegu.
Ustavno sodišče je odločilo, da bo razveljavitev sklepa v obsegu iz 2. točke izreka odločbe začela učinkovati po 1. 1. 1995, da ne bi nastala pravna praznina, dokler skupnost ne bo uredila načina odmere starostne pokojnine prizadetim zavarovancem v skladu z ustavo.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.