Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o standardizaciji, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1994.

Ta zakon ureja sprejemanje, izdajo in uporabo tehničnih predpisov in standardov ter postopke za ugotavljanje skladnosti, ki na neposreden ali posreden način zagotavljajo, da so izpolnjene zahteve iz tehničnih predpisov in standardov.

Strokovne in z njimi povezane upravne naloge ter organizacijske naloge na področju standardizacije, določene s tem zakonom in z drugimi zakoni, opravlja Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje (v nadaljnjem besedilu: Urad).
Poleg drugih nalog na področju standardizacije, določenih z zakonom, Urad zlasti:
– predlaga strategijo standardizacije;
– zastopa in predstavlja Republiko Slovenijo v mednarodnih in drugih meddržavnih organizacijah za standardizacijo ter izvaja obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov in članstev v teh organizacijah;
– sodeluje pri pripravi tehničnih in drugih predpisov, za katere je z zakonom določeno, da jih pristojni ministri izdajajo po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za standardizacijo.
V specializiranih mednarodnih organizacijah za standardizacijo, ki pokrivajo področje posameznega ministrstva, lahko zastopa Republiko Slovenijo drug upravni organ, ki ga določi Urad v soglasju s pristojnim ministrstvom.

Uradno glasilo, ki ga izdaja Urad, je namenjeno objavam o standardih, uveljavljenih v Republiki Sloveniji, informacijam o izdanih tehničnih predpisih ter drugim informacijam o tehničnih predpisih, standardih in ostalih dokumentih s področja standardizacije.

Tehnični predpis je predpis, ki vsebuje varnostne, zdravstvene, okoljevarstvene ali druge z zakonom določene zahteve za proizvode, storitve ali z njimi povezane procese in proizvodne postopke. Skladnost s tehničnim predpisom je obvezna.
Standard je dokument, ki navaja splošna in večkrat uporabna pravila, navodila ali značilnosti proizvodov, storitev ali z njimi povezanih procesov in proizvodnih postopkov in katerega upoštevanje ni obvezno.

Tehnični predpisi se sprejemajo in izdajajo z namenom, da bi z njihovo uporabo zagotovili:
– varstvo življenja in zdravja, okolja ter naravnih in z delom ustvarjenih dobrin in vrednot;
– nemoten promet blaga in storitev na domačem trgu in s tujino ter odpravljanje tehničnih ovir;
– tehnično in konstrukcijsko varnost proizvodov;
– zaščito uporabnikov proizvodov in storitev;
– točen in razumljiv prenos informacij.
V tehničnih predpisih se določijo proizvodi, ki morajo biti opremljeni s tehničnim navodilom ali navodilom za uporabo v slovenskem jeziku.

Tehnične predpise izdajajo pristojni ministri. Tehnični predpisi se lahko sklicujejo na slovenske standarde. Če ustreznih slovenskih standardov ni, se lahko sklicujejo na tuje standarde. V primeru sklicevanja na standarde, mora pristojni minister tehnični predpis pripraviti v sodelovanju z Uradom, uporaba standardov mora biti objavljena v uradnem glasilu Urada, standardi pa javnosti dosegljivi v Uradu.

Slovenske standarde sprejema in izdaja Urad.
Slovenski standard je javna listina.
Za izvajanje postopka sprejemanja slovenskih standardov se v Uradu oblikujejo tehnični odbori. Tehnični odbori so strokovna delovna telesa Urada, katerih člane imenuje direktor Urada izmed strokovnjakov, ki jih predlagajo zainteresirana podjetja in druge pravne osebe.
Predlogi slovenskih standardov se obravnavajo na način, ki mora zainteresiranim omogočiti, da Uradu posredujejo svoje mnenje, pripombe ali predloge k njihovi vsebini. Slovenski standard se izda kot posebna publikacija Urada. Razmnoževanje in distribuiranje delov ali celote slovenskega standarda brez soglasja Urada ni dovoljeno.
Minister, pristojen za standardizacijo, natančneje predpiše postopek sprejemanja in izdajanja standardov.

Upravni organi, pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki sprejemajo interne standarde zaradi urejanja in izboljšanja svojega poslovanja.

Postopki za ugotavljanje skladnosti so akreditiranje, preskušanje in certificiranje.

Akreditiranje je postopek za pridobitev dokazila o usposobljenosti za opravljanje določene dejavnosti.

Urad opravlja naloge nacionalne akreditacijske službe, ki izvaja akreditiranje preskusnih in meroslovnih laboratorijev, certifikacijskih organov in nadzornih organov.
Minister, pristojen za standardizacijo, predpiše način izvajanja akreditiranja in splošne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati akreditirani organi, navedeni v prejšnjem členu. Zahteve predpisa morajo biti usklajene z zahtevami, vsebovanimi v seriji standardov SIS EN 45000.

Če Urad po izvedenem postopku akreditiranja ugotovi, da vložnik zahteve izpolnjuje vse kriterije za pridobitev akreditacije, mu podeli akreditacijsko listino.
Če vložnik ne izpolnjuje vseh predpisanih kriterijev, Urad zavrne zahtevo za podelitev akreditacije.
Zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za podelitev akreditacije je dovoljena pritožba ministrstvu, pristojnemu za standardizacijo.
Stroške akreditiranja nosi vložnik zahteve za akreditacijo.
Akreditacijska listina se izda na obrazcu, ki ga določi Urad.
Urad vodi javni register akreditiranih organov s podatki o obsegu akreditacije.

Urad nadzoruje akreditirane organe, ali izpolnjujejo predpisane kriterije za akreditacijo. Akreditirani organi morajo Uradu omogočiti nemoten nadzor.
Če Urad pri opravljanju nadzora ugotovi, da akreditirani organ ne izpolnjuje kakšnega od predpisanih kriterijev, z odločbo začasno odvzame akreditacijo, navede ugotovljene pomanjkljivosti in določi rok, v katerem morajo biti pomanjkljivosti odpravljene oziroma v katerem morajo biti izpolnjeni predpisani kriteriji.
Če akreditirani organ v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti oziroma ne izpolni predpisanih kriterijev, Urad z odločbo razveljavi akreditacijo in izbriše organ iz registra.
Zoper odločbo o začasnem odvzemu oziroma razveljavitvi akreditacije je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za standardizacijo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Preskušanje je opravljanje enega ali več preskusov, s katerimi se po točno določenem tehničnem postopku določi ena ali več karakteristik danega proizvoda, procesa ali storitve.
Certificiranje je postopek, po katerem certifikacijski organ pisno potrdi, da je nedvoumno opredeljen proizvod, storitev ali z njima povezan proces in proizvodni postopek ter sistem zagotavljanja kakovosti v skladu s postavljenimi zahtevami oziroma, da je določena oseba usposobljena za izvajanje določenih storitev.

Certificiranje se opravlja na področju proizvodov, storitev, osebja in sistemov zagotavljanja kakovosti.

Proizvodi, storitve ali z njimi povezani procesi in proizvodni postopki, morajo biti certificirani, če je to določeno s tehničnim ali drugim predpisom.
Certifikat o skladnosti oziroma drug dokument, ki ga določa tehnični ali drug predpis, mora pridobiti proizvajalec, izvajalec ali uvoznik (v nadaljnjem besedilu: dobavitelj), preden da proizvode ali storitve v promet.
Preskušanje kot pogoj za pridobitev certifikata o skladnosti, in certificiranje v smislu tega člena smejo opravljati samo akreditirani organi.
Minister, ki je pristojen za izdajo tehničnega ali drugega predpisa, z odločbo določi s strani nacionalne akreditacijske službe akreditirane organe, navedene v prejšnjem odstavku, za izdajanje poročil o preskusu in certifikatov o skladnosti za proizvode, storitve ali z njimi povezane procese in proizvodne postopke, ki so urejeni s tehničnim predpisom.
Preskušanje in certificiranje v smislu tega člena se ne nanaša na blago carinskega izvora, na proizvode amaterske izdelave, na rabljene, popravljene in predelane proizvode ter na proizvode, ki se posamično uvažajo na zahtevo in za potrebe fizičnih oseb, razen če posamezen tehnični predpis tega posebej ne predpisuje.

Proizvodi in storitve, ki niso zajeti v prejšnjem členu, so lahko preskušeni in certificirani, preden gredo v promet.

Če certifikacijski organ ugotovi, da proizvodi, storitve ali sistemi zagotavljanja kakovosti, ki so predmet certificiranja, ustrezajo tehničnim predpisom, določenim standardom, tehničnim specifikacijam ali drugim predpisom, izda certifikat o skladnosti.
Tehnična specifikacija je specifikacija, navedena v dokumentu, ki predpisuje zahtevane lastnosti proizvoda, kot so stopnja kakovosti, zmogljivost, varnost ali dimenzije, vključno z zahtevami, ki veljajo za proizvode, glede terminologije, simbolov, preskušanja in metod preskušanja, embalaže, označevanja ali etiketiranja in postopkov ocenjevanja skladnosti.
Certificirani proizvodi, navedeni v 16. členu tega zakona, se morajo označiti z znaki o skladnosti, s katerimi se potrjuje, da so skladni s tehničnimi ali drugimi predpisi.
Certificirani proizvodi, navedeni v prejšnjem členu, se lahko označijo z znaki o skladnosti, s katerimi se potrjuje, da so skladni z določenimi standardi ali tehničnimi specifikacijami.
Proizvodov, ki niso certificirani, ni dovoljeno označiti z znaki o skladnosti ali znaki, ki so podobni znakom o skladnosti do te mere, da bi lahko ustvarili zmedo na trgu ali zavedli potrošnike.
Če certifikacijski organ ugotovi, da je določena oseba usposobljena za izvajanje določenih storitev, ji izda certifikat o usposobljenosti.
Če pogoji za izdajo certifikata o skladnosti oziroma certifikata o usposobljenosti niso izpolnjeni, certifikacijski organ z odločbo zavrne izdajo ustreznega certifikata.
Zoper odločbo o zavrnitvi izdaje certifikata ni pritožbe, dopusten pa je upravni spor.
Certifikati o skladnosti in certifikati o usposobljenosti, katere izdajajo akreditirani certifikacijski organi, se izdajo na obrazcih, ki jih določi Urad. Urad določi tudi videz in uporabo znakov o skladnosti.
Stroške preskušanja in certificiranja nosi vložnik zahteve za preskušanje in certificiranje.

Imetnik certifikata o skladnosti mora certifikacijskemu organu, ki je izdal certifikat, oziroma nadzornemu organu, ki opravlja nadzor za certifikacijski organ, omogočiti nadzor nad certificiranimi proizvodi, storitvami in sistemi kakovosti.
Če se pri nadzoru ugotovi, da proizvodi, storitve ali sistemi kakovosti ne ustrezajo certificiranemu tipu, certifikacijski organ z odločbo začasno odvzame certifikat, navede v čem so podane ugotovljene pomanjkljivosti in določi rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.
Če imetnik certifikata v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti, certifikacijski organ z odločbo razveljavi certifikat.
Zoper odločbo o začasnem odvzemu oziroma razveljavitvi certifikata ni pritožbe, dopusten pa je upravni spor.

Izjava o skladnosti je izjava dobavitelja, izdana na njegovo lastno odgovornost, da proizvod, proces ali storitev ustreza tehničnim predpisom, določenim standardom, tehničnim specifikacijam ali drugim predpisom.
Dobavitelj proizvoda, procesa ali storitve sme izdati izjavo o skladnosti, če proizvod, proces ali storitev ustreza tehničnim predpisom, določenim standardom, tehničnim specifikacijam ali drugim predpisom in če dobavitelj izpolnjuje kriterije, vsebovane v standardih, ki določajo splošne kriterije za dobaviteljevo izjavo o skladnosti.

Listine o akreditaciji, poročila o preskusih ali druge listine, ki so podlaga za pridobitev certifikatov o skladnosti ter certifikati o skladnosti, ki so bile izdane v tujini, se priznajo v Republiki Sloveniji, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
– če so bile te listine izdane v okviru mednarodnih sistemov akreditiranja, preskušanja in certificiranja v skladu s pravili teh sistemov, pod pogojem, da so Urad, certifikacijski organi ali preskusni laboratoriji v Republiki Sloveniji, člani teh sistemov;
– če so bile te listine izdane na podlagi mednarodnih ali večstranskih sporazumov, ki jih je sklenila ali k njim pristopila Republika Slovenija.
Akreditiran certifikacijski organ sme upoštevati tudi rezultate preskusov, opravljenih v tujini, če so bili opravljeni v preskusnih laboratorijih, ki izpolnjujejo pogoje in zahteve za tovrstne laboratorije v Republiki Sloveniji.

Z deklariranjem proizvodov je po tem zakonu mišljeno, da se na proizvodu, njegovi embalaži ali na kakšen drug ustrezen način navedejo podatki za identifikacijo proizvoda, njegove usklajenosti s standardi ali predpisi, karakteristike ter podatki o proizvajalcu oziroma tistem, ki daje proizvod v promet.
Z označevanjem proizvodov je po tem zakonu mišljeno, da se na proizvod, njegovo embalažo ali na kakšen drug ustrezen način nanesejo znaki skladnosti ali drugi znaki in oznake, ki jih določa ta zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi, znamenja in simboli za nevarnost, oznake in simboli za način ravnanja s pošiljkami pri prenosu ali prevozu ter za ravnanje s proizvodi pri skladiščenju in hrambi ter o postopku v primeru nezgode.

Vsi proizvodi morajo biti opremljeni z deklaracijo v slovenskem jeziku, ki mora vsebovati naslednje podatke o proizvodu:
– naziv proizvoda;
– tip proizvoda;
– ime proizvajalca.
S posebnim predpisom o deklariranju ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona, se lahko za določene proizvode natančneje določi način deklariranja ter dodatne elemente deklaracije.

S predpisom o označevanju proizvodov ali drugimi predpisi, izdanimi na podlagi tega zakona, se lahko za določene proizvode določi način označevanja ter tehnični pogoji in zahteve glede nanašanja oznak te vrste na proizvode ter način njihovega nanašanja.

Predpise iz drugega odstavka 23. člena in 24. člena tega zakona izda minister, pristojen za trgovino.
Ne glede na prejšnji odstavek izda predpise za kmetijske pridelke, živalsko krmo, semena in sadilni material, kmetijske in gozdne rastline, gozdne lesne sortimente, mineralna gnojila, sredstva za varstvo rastlin in vino minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo, za živila pa minister, pristojen za prehrano, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

Za storitve, ki jih po tem zakonu opravlja Urad, se plačujejo pristojbine in stroški. Vlada Republike Slovenije izda uredbo, s katero se določi višina pristojbin in stroškov.

Nadzor nad uresničevanjem tega zakona izvaja Urad ter organi kmetijske, gozdarske, veterinarske in tržne inšpekcije v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili.
Urad nadzoruje izvajanje postopkov preskušanja in certificiranja.
Organi kmetijske, gozdarske in veterinarske inšpekcije nadzorujejo izpolnjevanje določb v zvezi s pridobivanjem dokazil o skladnosti ter izpolnjevanje zahtev o deklariranju in označevanju za kmetijske pridelke, živalsko krmo, semena in sadilni material, kmetijske in gozdne rastline, gozdne lesne sortimente, mineralna gnojila, sredstva za varstvo rastlin in vino.
Organi tržne inšpekcije nadzorujejo izpolnjevanje določb v zvezi s pridobivanjem dokazil o skladnosti ter izpolnjevanje zahtev o deklariranju in označevanju za ostalo blago.

Če organ pristojne inšpekcije pri opravljanju nadzora ugotovi, da so bile kršene določbe tega zakona ali predpisi, izdani na njegovi podlagi, naloži z odločbo kršilcu, da v določenem roku ugotovljene pomanjkljivosti odpravi in svojo dejavnost uskladi s predpisanimi pogoji in zahtevami.
Če organ pristojne inšpekcije pri opravljanju nadzora ugotovi, da proizvodi, ki so dani v promet, ne ustrezajo predpisom, izdanim na osnovi tega zakona, izda odločbo, s katero prepove promet takih proizvodov, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.

Z denarno kaznijo najmanj 1,000.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če brez soglasja Urada razmnožuje in distribuira dele ali celoto slovenskega standarda (peti odstavek 7. člena);
2. če ne priskrbi certifikata o skladnosti oziroma drugega dokumenta, ki ga določa tehnični ali drug predpis, preden da proizvode ali storitve v promet (drugi odstavek 16. člena);
3. če preskušanje ali certificiranje opravlja brez akreditacije (tretji odstavek 16. člena);
4. če proizvode, ki niso certificirani, označi z znakom o skladnosti ali znakom, ki je podoben znaku o skladnosti do te mere, da bi lahko ustvaril zmedo na trgu ali zavedel potrošnike (peti odstavek 18. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

Z denarno kaznijo najmanj 250.000 tolarjev se za prekršek kaznuje pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če certificiranega proizvoda ne označi z znakom o skladnosti (drugi odstavek 18. člena);
2. če certifikata o skladnosti ali certifikata o usposobljenosti ne izda na predpisanem obrazcu (deveti odstavek 18. člena);
3. če izda izjavo o skladnosti s tehničnimi predpisi, določenimi standardi, tehničnimi specifikacijami ali drugimi predpisi za proizvod, proces ali storitev, ki temu ne ustreza, oziroma če izda izjavo o skladnosti, pa ne izpolnjuje kriterijev, vsebovanih v standardih, ki določajo splošne kriterije za dobaviteljevo izjavo o skladnosti (drugi odstavek 20. člena);
4. če proizvodov ne deklarira v skladu z zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi (23. člen);
5. če proizvodov ne označi v skladu s predpisom, izdanim na podlagi zakona (24. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 25.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.

Do izdaje tehničnih predpisov iz tega zakona oziroma drugih zakonov se kot republiški predpisi smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi nekdanje SFRJ, ki so bili izdani na podlagi zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91), ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) in veljajo tisti predpisi, ki so bili po tem datumu izdani v Republiki Sloveniji.
Predpisi o jugoslovanskih standardih, s katerimi je določeno, da je uporaba jugoslovanskih standardov v celoti ali delno obvezna, se kot republiški predpisi smiselno uporabljajo najdalj do 31. 12. 1995.
Pooblastila oziroma potrdila o usposobljenosti, ki jih je na podlagi zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91) do 25. 6. 1991 izdal Zvezni zavod za standardizacijo nekdanje SFRJ, po tem datumu pa Urad, veljajo za posamezne pravne osebe oziroma laboratorije do pridobitve listine o akreditaciji na istem področju, oziroma najdalj do 31. 12. 1995.
Listine o ustreznosti veljajo do prenehanja veljavnosti atesta.

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se preneha uporabljati zakon o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91), razen določb 36. in 37. člena ter 62. do 64. člena, ki se uporabljajo do ureditve z zakonom.
Dovoljenje za odmik od veljavnih standardov in norm kakovosti izda direktor Urada.
Za kmetijske pridelke, živalsko krmo, mineralna gnojila, sredstva za varstvo rastlin, vino in gozdne lesne sortimente razen za semena in sadilni material kmetijskih in gozdnih rastlin, izda dovoljenje minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo, za živila pa minister, pristojen za prehrano, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.