Ustavno sodišče je v postopku preizkusa pobud Magde Rous iz Komende in Pavla Ocepka z Brega pri Komendi na seji dne 1. 12. 1994

1. Pobudi Magde Rous in Pavla Ocepka za oceno zakonitosti sklepa o uvedbi samoprispevka v denarju na območju Krajevne skupnosti Komenda (Uradni list RS, št. 21/94) se sprejmeta.
2. Izvrševanje sklepa o uvedbi samoprispevka v denarju na območju Krajevne skupnosti Komenda (Uradni list RS, št. 21/94) se do končne odločitve začasno zadrži.

Pobudnika sta vložila pobudi za oceno zakonitosti v izreku navedenega sklepa, ker menita, da je bila uvedba krajevnega samoprispevka nezakonita, ker zanj ni glasovala večina krajanov, kot je to zahteval ob razpisu referenduma veljavni zakon o referendumu in o drugih oblikah osebnega izjavljanja. Predlagata, da se zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa, ker obstaja bojazen, da vrnitev zbranega denarja ne bo mogoča, kakor tudi nevarnost njegove nenamenske uporabe. Poudarjata še, da samoprispevek plačuje več kot tisoč krajanov po stopnji 2,5 % od dohodka posameznih zavezancev.

1. Iz sklepa o razpisu referenduma za uvedbo krajevnega samoprispevka v denarju na območju Krajevne skupnosti Komenda, objavljenega v Uradnem listu dne 1. 4. 1994, je razvidno, da je svet krajevne skupnosti sprejel navedeni sklep na podlagi 7. in 8. člena zakona o referendumu in o drugih oblikah osebnega izjavljanja (Uradni list SRS, št. 23/77 in 18/88) in 2. člena zakona o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85 in 48/86). Določbo o večini, potrebni za sprejem referendumske odločitve, je vseboval zakon o referendumu in o drugih oblikah osebnega izjavljanja v 21. členu in sicer je zahteval večino vseh občanov, ki imajo pravico glasovati na referendumu (absolutna večina). Vendar je navedeni zakon dne 2. 4. 1994 (en dan po objavi sklepa o razpisu referenduma) prenehal veljati, ker je začel veljati novi zakon o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94). Novi zakon v 60. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati zakon o referendumu in o drugih oblikah osebnega izjavljanja, ne da bi uredil določena vprašanja, ki bi se lahko pojavila v prehodnem obdobju, zlasti, kateri zakon se uporabi za postopke, ki so bili že začeti na podlagi prej veljavnega zakona. V 56. členu le določa, da se njegove določbe o postopku za izvedbo referenduma smiselno uporabljajo tudi za izvedbo referenduma v lokalni skupnosti. Poglavje III navedenega novega zakona ureja postopek za izvedbo referenduma v členih 30 do 56 in ne vsebuje določbe o potrebni večini za referendumsko odločitev, saj po vsebini ne sodi v poglavje o postopku. Novi zakon o referendumu in o ljudski iniciativi je torej razveljavil prejšnji zakon v celoti, ne da bi uredil vprašanja, ki so postala s prenehanjem prejšnjega zakona neurejena, konkretno v obravnavani zadevi vprašanje potrebne večine volivcev za sprejem referendumske odločitve v krajevni skupnosti.
Novi zakon o referendumu in o ljudski iniciativi tudi ne napotuje na smiselno uporabo določb zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in 57/94), ki v 44. členu določa referendum kot eno izmed neposrednih oblik sodelovanja občanov pri odločanju v občini ter v 46. členu ureja temeljna vprašanja v zvezi z referendumom na lokalni ravni; med drugim tudi določa za sprejem referendumske odločitve večino volivcev, ki so glasovali (relativno večino).
Iz zapisnika 31. seje sveta krajevne skupnosti je razvidno, da je za uvedbo samoprispevka glasovala le relativna večina krajanov in ne absolutna večina, kot jo je zahteval zakon, na podlagi katerega je bil referendum razpisan, ni pa več veljal v času glasovanja na referendumu dne 10. 4. 1994. Svet krajevne skupnosti se je torej odločil za uporabo relativne večine, ne da bi v izpodbijanem sklepu navedel pravno podlago za sprejem takšne odločitve. Poročilo o izidu glasovanja na referendumu ni bilo objavljeno v uradnem glasilu, sam izpodbijani sklep pa citira le 3. člen zakona o samoprispevku, ki v tretjem odstavku določa, da se samoprispevek uvede le, če so se občani na ustreznem območju z referendumom vnaprej izrekli za njegovo izvedbo, ne opredeljuje pa potrebne večine za sprejem samoprispevka.
Glede na navedeno ustavno sodišče meni, da se utemeljeno zastavlja vprašanje zakonitosti izpodbijane referendumske odločitve o samoprispevku in je zato na podlagi tretjega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) pobudi sprejelo.
2. Samoprispevek se na podlagi izpodbijanega sklepa že plačuje in sicer na žiro račun Krajevne skupnosti Komenda. Nadzor nad pobiranjem ter uporabo zbranih sredstev izvaja odbor Krajevne skupnosti Komenda za izgradnjo večnamenske telovadnice, za pravilno in namensko uporabo sredstev pa odgovarja svet krajevne skupnosti.
Ustavno sodišče sme v skladu z 39. členom zakona o ustavnem sodišču v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona ali drugega predpisa ali splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive posledice. Ustavno sodišče ugotavlja, da bi z nadaljnjim zbiranjem samoprispevka lahko nastale škodljive posledice, ki bodo težko popravljive. Gre za zbiranje denarja v času preobrazbe lokalne samouprave in oblikovanja novih lokalnih skupnosti. Statut novokonstituirane občine bo šele določil razdelitev območja občine na njene ožje dele, to je krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, njihov pravni status, naloge, ki jih lahko samostojno opravljajo, ter način njihovega financiranja (18. in 19. člen zakona o lokalni samoupravi). Področje financiranja občin in njenih ožjih delov še ni urejeno z zakonom. Prav tako še ni zakonsko urejen samoprispevek kot ena izmed možnih oblik financiranja skupnih potreb v lokalni skupnosti. Glede na navedeno je upravičena bojazen pobudnikov, da bi bilo ob morebitni razveljavitvi izpodbijanega sklepa vračanje zbranega denarja otežkočeno in bi tako bilo oškodovanih kar precejšnje število krajanov. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 39. člena zakona o ustavnem sodišču začasno zadržalo izvrševanje izpodbijanega sklepa.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.