Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom svojega poslovnika je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 24. januarja 1995 sprejel

Danes, v postindustrijskem obdobju, so potovanja čedalje bolj povezana z novimi motivi, ki odstopajo od potreb po oddihu po napornem delu. Velike spremembe v vsebini in načinu dela in z njim povezanega prostega časa ter v razvoju prometa in telekomunikacij, spodbujajo vedno nove vrste potovanj, ki se jih v praksi težko ločuje na turistična in neturistična. Zato enostavno pravimo, da so potovanja in z njimi turizem, postala sestavina sodobnega načina življenja.
Turistična ponudba, ki sledi sodobnemu povpraševanju, zato ne vsebuje le storitev, ki so povezane z oddihom, ampak tudi z delom, izobraževanjem itd. V njeno oblikovanje so zaradi tega vključene najrazličnejše dejavnosti in panoge, zaradi česar dejansko izginja ločnica med turističnimi in neturističnimi dejavnostmi in med gospodarstvom in negospodarstvom.
Uspešnost spodbujanja potovanj in obiska krajev z ustrezno ponudbo, ki jo je potrebno na poseben način tudi predstaviti potencialnim kupcem, je danes zato odvisna predvsem od načrtnega skupnega sodelovanja zasebnega in javnega sektorja, vladnih ustanov in različnih izvajalcev. Le z ustreznimi oblikami organiziranega sodelovanja obeh sektorjev je mogoče doseči optimalno izrabo vseh naravnih in drugih virov ter znanja za pripravo in prodajo konkurenčnih turističnih proizvodov.
Ne glede na način spremljanja potovanj in metodologij preverjanja donosov, ki se dosegajo s pomočjo turizma, ostaja dejstvo, da razvite evropske države ustvarijo 6 % bruto nacionalnega produkta s turizmom in ga zato tudi obravnavajo kot zelo pomembno sodobno industrijo. Ta pomen je razviden predvsem:
– iz politike spodbujanja razvoja posameznih dejavnosti in infrastrukture,
– na podlagi razvitosti informacij in promocije turizma, za katero skrbi javni sektor.
Slovenija ima potencialne možnosti za to, da bi se pridružila krogu turistično razvitih držav, vendar mora za dosego tega cilja oblikovati ustrezno razvojno in turistično politiko.
Vse dosedanje strokovne ugotovitve kažejo namreč na to, da imamo za razvoj turizma dovolj priložnosti, ki lahko ugodno vplivajo na celoten ekonomski, socialni in prostorski razvoj. Dovolj je različnih danosti, nastavkov, ki jih kaže izrabiti in nadgraditi v kakovostne proizvode s pomočjo znanja in ustvarjalnosti ter s spodbujanjem podjetništva.
Turizem je za Slovenijo razvojna priložnost tudi zato, ker lahko različni proizvodi, zaradi svoje kakovosti in omejene količine, dosežejo ustrezno ceno le s pomočjo izvoza na domačih tleh, to je z direktno prodajo turistom iz tujine. Prav sredstva, ki jih turisti ustvarijo v tujini in potrošijo pri nas za nakup blaga in storitev, ki se prodajajo po polni ceni, so najbolj dragocen vir dohodka zasebnega in javnega sektorja. To je tudi tista bistvena ekonomska prednost, ki jo ustvarja turizem, in ga zato tudi vse države na različne načine spodbujajo. Poleg tega turizem pomaga ekonomsko ovrednotiti tudi posamezne dobrine, ki sicer nimajo tržne vrednosti, vendar dajejo proizvodom visok simbolni pomen in višjo ceno.
Ker pa je za vsako načrtno delo na področju razvoja potrebno poznati stanje, pomanjkljivosti, prednosti in priložnosti v primerjavi s konkurenco, ter na tej podlagi začrtati temeljne cilje in poti za njihovo udejanjanje, je bil pripravljen tudi ta dokument.

Dokument je nastal na podlagi proučitve:
– stanja na področju turizma,
– ocenitve pozitivnih in negativnih učinkov dosedanjega razvoja,
– prednosti in slabosti, ki jih imamo v primerjavi s konkurenčno turistično ponudbo,
– priložnosti glede na razvojne smeri povpraševanja.
Na tej podlagi so nastale temeljne opredelitve razvojnih ciljev in sredstev za njihovo udejanjanje oziroma za vodenje ustrezne politike na področju turizma. Podrobnejša opredelitev načina doseganja zastavljenih ciljev pa zahteva pripravo izvedbenih programov na različnih ravneh in področjih.
Dokument je pripravljen kot del strateških razvojnih usmeritev Slovenije, ki bo v svojem nastajanju lahko upošteval različne potencialne možnosti razvoja posameznih dejavnosti in na tej podlagi opredelil tudi skupne razvojne cilje in politiko na področju turizma.
Prednost takšnega pristopa k načrtovanju razvoja turizma je v tem, da omogoča večjo razvidnost posameznih ciljev in preglednost možnosti in ukrepov za njihovo udejanjanje znotraj turističnih dejavnosti. Vendar pa bi h kakovosti tega dokumenta lahko bistveno prispevale predhodno zastavljene skupne razvojne usmeritve. Zaradi celovitosti turizma oziroma soodvisnosti različnih dejavnosti v sistemu turistične industrije, bi morali biti vnaprej znani cilji in splošni pogoji poslovanja, na podlagi katerih bi različni gospodarski subjekti lažje opredelili svoj lasten razvoj.
Pogoji, ki jih mora v ta namen vzpostavljati država, so predvsem:
– zagotavljanje skladnega razvoja soodvisnih dejavnosti v prostoru,
– smotrna raba naravnih virov ter drugih dobrin,
– razvoj komunalne in prometne infrastrukture ter komunikacij,
– zagotavljanje varnosti in zaščite potrošnikov in skrb za njihovo informiranost,
– razvoj podjetništva in ustvarjanje ugodne klime za razvoj turizma.
Slabost tega dokumenta pa je, da ni mogel nastajati sočasno z razvojnimi strategijami drugih področij, razen kmetijstva, kar bi omogočalo sprotno usklajevanje ciljev in ukrepov. Nasloniti se ni bilo mogoče niti na enotno metodologijo strateškega planiranja razvoja, niti na vsebino nacionalnih razvojnih ciljev, zaradi česar je strategija turizma nujno nepopolna.
Posledice teh pomanjkljivosti se odražajo v večji obremenjenosti dokumenta s predpostavkami o možnostih izrabe določenih danosti za razvoj turizma in v manjši opredeljenosti posameznih področij, ki vplivajo na turistično ponudbo. Ker pa so vse prvine strategije že po svoji naravi dinamične in se morajo, za razliko od dosedanjega plana, zelo gibko odzivati na spremembe okoliščin, ki jih narekuje trg in drugi dejavniki, so tudi omenjene pomanjkljivosti premostljive. Strategijo bodo zato stalno aktualizirali predvsem časovno opredeljeni programi, ki bodo izhajali iz marketinškega plana, saj prav ta podrobneje opredeljuje načine in sredstva za doseganje zastavljenih ciljev.

Temeljni namen tega dokumenta je določitev uresničljivih razvojnih ciljev, ki izhajajo iz spoznanih prednosti in slabosti v primerjavi s konkurenco, in opredelitev smeri vodenja politike za njihovo udejanjanje.
Njegova vsebina zato opredeljuje:
– strateške razvojne cilje, ki niso samo ekonomski, marveč tudi socialni, kulturalni in okoljevarstveni okvir, v katerem delujejo posamezni nosilci v javnem in zasebnem sektorju,
– smeri ukrepanja za doseganje ciljev na ekonomskem, socialnem, prostorskem, pravnem in organizacijskem področju.
Poleg ciljev se določa tudi program aktivnosti in ukrepov, ki so najbolj primerni za vzpostavitev razvojnega ravnovesja in za ohranjanje tistih kakovostnih prvin, ki so podlaga obstoja in nadaljnjega razvoja turizma.
Sam pristop k razvoju je v dokumentu pojmovan v smislu doseganja kakovosti in ne le fizične rasti zmogljivosti in števila turistov, s katerimi si turizem lahko celo zmanjšuje svojo realno podstat. Upoštevajoč vse naštete predpostavke in omejitve pri oblikovanju vsebine dokumenta, nudi resolucija temeljni okvir razvojnih možnosti, s pomočjo katerega lahko različni subjekti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni lažje oblikujejo lastno razvojno politiko.
Dokument predpostavlja torej, da se na regionalni in lokalni ravni, v sodelovanju javnega in zasebnega sektorja, oblikujejo strateške odločitve v zvezi z razvojem turizma oziroma oblikovanja turističnih proizvodov in ponudbe.

O sodobnem razvoju turizma lahko govorimo le celovito, upoštevajoč pri tem njegove socialne, ekonomske, pro-storske, kulturološke in politične prvine, skupaj z njihovim preteklim razvojem, sedanjostjo in bodočnostjo. Brez tega spleta namreč ni mogoče ustrezno opredeliti razvojne vizije in ciljev ter sredstev za njihovo uresničitev. Smotrnost pristopa in preglednost dokumenta pa zahtevata prikaz samo tistih prvin, ki odločilno vplivajo na razvoj turizma.
Te prvine pa so:
– trg oziroma ponudba in povpraševanje,
– prostor, atraktivnosti,
– dostopnost (promet, komunikacije, informacije),
– storitve,
– kadri,
– promocija.
Izbor sredstev za doseganje razvojnih ciljev je odvisen predvsem od splošnih institucionalnih okvirov, ekonomskih možnosti, splošne ravni razvitosti, človeških resursov in znanja. Zato dokument vsebuje le smeri delovanja, konkretne ukrepe pa prepušča programom oziroma politiki.
Zastavljanje uresničljivih ciljev in politike oziroma smeri in načinov delovanja za doseganje razvojnih ciljev na področju turizma, pa zahtevajo opredelitev ukrepov makroekonomske politike, ki se nanašajo predvsem na:
1. spodbujanje razvoja storitev in infrastrukture,
2. spodbujanje tujskega in domačega turističnega prometa in prilagajanje kakovosti turistične ponudbe glede na povpraševanje oziroma na pričakovanja,
3. načrten razvoj posameznih turističnih središč na zaokroženih turističnih območjih, ki naj bi se po možnosti pokrivali tudi z upravnimi regijami,
4. zagotavljanje stabilnosti, varnosti in zaščite turista kot potrošnika,
5. skladen regionalni razvoj,
6. zaščito in obnovo virov za razvoj turizma ter za ohranjanje krajinskih in drugih kulturnih značilnosti,
7. spodbujanje kakovosti kot načela razvoja in trženja,
8. ohranjanje in poudarjanje izvirnosti in identitete,
9. organizirano sodelovanje zasebnega in javnega sektorja,
10. razvoj znanja in stalnega izobraževanja,
11. razvoj podjetništva,
12. spodbujanje aktivnosti turističnih in drugih društev, ki bogatijo turistično ponudbo.
Večina ukrepov na naštetih področjih, ki so neobhodni za načrtovanje razvoja turizma, še ni povsem določno opredeljena, zato jih obravnavamo kot predpostavke in ne kot dejstva, na podlagi katerih bi lahko izpeljali določene usmeritve in dejavnosti. Njihovo izvajanje je zato predmet vsebine programov aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev, ki sledijo tej resoluciji.
Vse te predpostavke, od katerih je odvisen turizem in njegova ekonomska uspešnost, narekujejo tudi ustrezno funkcionalno organiziranost in sodelovanje zasebnega in javnega sektorja pri pripravi in promociji proizvodov, kot ju že poznajo vse turistično razvite države. Ta organiziranost je za turizem specifična, saj so turistični proizvodi neoprijemljivi in se ustvarjajo na celotnem območju, ki je turistom dostopno.

– Dosedanji razvoj turizma je uravnaval plan, ki je bil za področje turističnih storitev precej ohlapen in neobvezujoč za tako imenovane nosilce razvoja, predvsem pa ni bil prilagojen potrebam po kakovostnem razvoju in razvoju storitev,
– zaradi pomanjkanja ustreznih tržnih mehanizmov razvoja in njegovega strateškega usmerjanja v prihodnost, se je turistična ponudba lahko odzivala na povpraševanje bolj ali manj le s posnemanjem storitev iz turistično razvitejših okolij in s časovnim zamikom, kar vse je vplivalo na manjšo privlačnost ponudbe in donosnost turizma.

Negativne posledice prednostne usmerjenosti razvoja v industrijo, brez upoštevanja trga, ki je turizmu in z njim povezanemu razvoju storitev dajal obroben pomen, se danes najbolj vidno odražajo v:
– zastarelosti turističnih proizvodov in njihovi nerazpoznavnosti ter preveliki odvisnosti od gostinstva,
– neustrezni organizaciji trženja,
– slabi izrabi primerjalnih prednosti,
– neprimerni izobrazbeni strukturi zaposlenih,
– neovrednotenih naravnih in drugih virih,
– neizraženi kompetitivnosti,
– slabi izrabi znanja na področjih zunaj gostinstva,
– visokih stroških poslovanja,
– neusklajenosti razvoja različnih dejavnosti,
– nepovezanosti javnega in zasebnega sektorja, zaradi česar turizem ne deluje kot sistem storitev, ki so nujne, da je nek kraj turističen.
Kljub tem slabostim, ki izvirajo iz sistema, v katerem niso bili vgrajeni notranji vzgibi za razvoj storitev, je Slovenija, vsaj po fizičnih kazalcih o turističnem prometu, zmogljivostih in deviznemu prilivu, srednje razvita turistična država.
To je razvidno tudi iz naslednjih podatkov: Slovenija ima po statističnih podatkih iz avgusta 1993, skupaj 74.725 ležišč, od katerih je le 34.728 v osnovnih zmogljivostih (hotelih, penzionih, motelih ipd.). V letu 1990, pred vojno, je bilo v Sloveniji okoli 3,5 milijona gostov in nad 8 milijonov prenočitev, od tega približno 50 % tujih. V letu 1991 se je zaradi vojne znižalo število prenočitev za več kot polovico, v letu 1992 pa je, kljub bližini vojne nevarnosti in nepoznavanja Slovenije kot nove turistične destinacije, to število naraslo za okoli 10 %. V preteklem letu je turistični promet v primerjavi s predhodnim obdobjem dodatno narasel za 6 %. Skupno je bilo v letu 1993 okoli 1,5 milijona gostov, ki so ustvarili 5,4 milijona prenočitev. Delež tujih gostov znaša pri tem 41 %, njihovih prenočitev pa 35 %. S turistično potrošnjo, v katero pa niso všteti vsi finančni učinki turizma, ustvarja ta dejavnost skoraj triodstotni delež družbenega produkta. Ta podatek pa pomeni, da se Slovenija uvršča med srednje razvite turistične države. V gostinski in turistični dejavnosti je okoli 25.000 zaposlenih, vendar je število veliko večje, če k temu prištejemo še vse zaposlene v dejavnostih, ki realizirajo svoje blago ali storitve na turističnem trgu.

Turistični proizvodi, ki se pojavljajo na trgu, so sestavljeni iz fizičnih, oprijemljivih prvin in, kar je za turizem specifično, tudi iz velikega dela neoprijemljivih elementov.
Med te osnovne prvine sodijo:
– prenočitvene in gostinske zmogljivosti,
– objekti turistične in komunalne infrastrukture,
– dostopnost in komunikacije,
– okolje in atraktivnosti prostora,
– varnost,
– struktura in kakovost storitev ter njihova identiteta,
– človeški viri,
– informacije in promocija,
– cene.
Primerjava naštetih prvin s konkurenco in s trendi v povpraševanju, nam razkriva naslednje slabosti in prednosti turistične ponudbe:

Slovenska turistična ponudba nima dovolj razpoznavnih turističnih proizvodov, zato se v tržnem komuniciranju uporabljajo predvsem naravne in druge prvine, iz katerih je potrebno konkurenčne proizvode šele oblikovati in jim dati ustrezno podobo, s pomočjo katere bodo potencialni kupci zaznali, da gre za posebno ponudbo, ki jo bodo povezovali z imenom Slovenije.
Struktura nastanitvenih zmogljivosti v večjih turističnih krajih v veliki meri ne ustreza novemu, vedno bolj poosebljenemu povpraševanju. Po tehničnih merilih kakovosti bi objekti sodili predvsem v srednjo in nižjo kategorijo. Vendar pa kategorija sama po sebi ni vprašljiva, bolj problematična je kakovost storitev, ki mora biti v posamezni kategoriji v skladu s pričakovanji gostov. Iz tega razkoraka pa se da sklepati, da je oblikovanje storitev in njihovo trženje še premalo prilagojeno gostu oziroma posameznim skupinam potrošnikov.
Življenjska doba turistične ponudbe klasičnih turističnih centrov je v izteku. Ponudba naravnih zdravilišč pa ni dovolj strukturirana glede na trge in specifičnost naravnih zdravilnih sredstev in možnosti zdravljenja. Premajhna specializacija onemogoča usmerjenost v doseganje vrhunske kakovosti specifičnih storitev, kar dolgoročno slabi njihovo konkurenčnost.
Cene, ki so dolgo veljale za temeljno prvino konkurenčnosti turistične ponudbe Slovenije, ki je bila povezana z imenom Jugoslavije (oziroma nižje kakovosti storitev), niso še postale sestavni del politike trženja. Te so bolj odraz stroškov kot pa razmerja med kakovostjo ponudbe in povpraševanjem.
Privlačnosti so v primerjavi s sosedi pomembne le kot zmes različnih storitev, ki izrabljajo naravne in druge vire. Zimski centri ne morejo konkurirati alpskim državam s podobnimi proizvodi, ker nimajo enakih izhodišč zaradi slabših naravnih danosti. Prav tako nimamo svetovno znanih kulturnih atraktivnosti, prestolnic, prireditev ali enkratnih naravnih znamenitosti in virov, ki bi sami po sebi privabljali veliko število turistov. Imamo pa dovolj raznovrstnih danosti, ki so podlaga za oblikovanje konkurenčnih proizvodov.
Informacije o turistični ponudbi Slovenije ne ustrezajo niti po količini, niti po kakovosti. Vzrok za to ni le v dejstvu, da ni vzpostavljen sistem, ki bi omogočal pretok informacij, ampak predvsem v nerazvitosti in neorganiziranosti turističnega marketinga. Slabosti so tako v oblikovanju proizvodov, torej na strani ponudbe, kot tudi v ustvarjanju povpraševanja oziroma komuniciranja z ustreznimi javnostmi.
Kadri, od katerih je najbolj odvisna kakovost storitev oziroma odnos do gostov, niso dovolj strokovno usposobljeni na področju komuniciranja z gosti in marketinga v celoti. Za izboljšanje stanja je potrebno prenoviti strokovno izobraževanje na srednji stopnji in omogočiti nadaljevanje strokovnega študija.

Policentričnost: turistična središča, ki so enakomerno razprostrta po celotnem območju Slovenije, niso oddvojena od domačega prebivalstva, kar je zelo pomembno za ohranjanje identitete. Poseljenost z domačim prebivalstvom in razvitost ostalih dejavnosti pa bistveno zmanjšuje stroške vzdrževanja infrastrukture. Razpršenost in majhnost turističnih naselij zelo pozitivno vplivata tudi na ohranjanje okolja in na vključevanje privlačnosti zaledja v turistično ponudbo ter zmanjšujeta možnost nastajanja nesoglasij med turisti in domačini.
Atraktivnosti: veliko je manjših, vendar pestrih naravnih in kulturnih znamenitosti, po drugi strani pa je razvejana tudi ustvarjalnost na različnih področjih umetnosti, izobraževanja in športa. Prav tako so znani dosežki medicine in drugih ved. Veliko je še izvirnega na področju domače obrti, pridelave ter predelave hrane itd., kar vse lahko postane sestavina turističnih proizvodov. Veliko vrednost imajo lahko tudi različne ljubiteljske aktivnosti, ki ohranjajo domačnost in pristnost.
Dostopnost: oddaljenost od sedanjih in potencialnih trgov je majhna, dostopnost je enostavna, vendar prometno ne najboljša. Ker pa v turizmu pot pomeni oviro, ki jo je potrebno premostiti, da se doseže cilj, je zelo pomembno, kakšne vrste tranzitnih poti bomo razvijali in kako bomo vzdrževali obstoječe cestno omrežje. Od tega ni odvisno le število gostov, temveč tudi vsebina turistične ponudbe, kar vse seveda vpliva na možnost uspešnega poslovanja. Sedanje stanje zato, med drugim, zahteva premišljeno politiko cen motornih goriv in pa cestnin. Predvsem pa je potrebno zagotoviti, da bodo nove avtocestne povezave približale turistične centre potnikom v tranzitu z zagotovitvijo povezovalnih poti in ustrezne turistične neprometne signalizacije.
Pristnost: izdelki imajo lastnosti naravnosti. Surovine, proizvodi in blago so pretežno domačega izvora. Povečuje se število ljudi, ki skuša svoje proizvode in storitve prodati na turističnem trgu, posebno na podeželju. Prestrukturiranje gospodarstva iz industrije v storitve pa bo omogočilo še večje zaposlovanje v turističnem gospodarstvu in tudi obogatitev ponudbe.
Geografska lega prostora: tranzitna lega in načrti za vzpostavitev prometnih in drugih komunikacij med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom, bodo oživele gospodarski utrip in s tem tudi pretok ljudi, turizem. Odprtost prostora in dobrososedsko sodelovanje nudi tudi možnost skupnega oblikovanja turistične ponudbe, še posebej za tretja, bolj oddaljena prekomorska tržišča.

Sedanja in potencialna turistična ponudba ima lahko največ odziva:
– na bližnjih trgih, in sicer v urbanih središčih in industrijskih področjih, zaradi značilnih migracijskih gibanj od visoko urbanega okolja k naravnemu in humanemu. Ti trgi so predvsem: Nemčija, Italija, Avstrija, Benelux, Madžarska, Češka in Slovaška ter Švica,
– pri tranzitnih potovanjih proti vzhodu in iz vzhoda proti zahodu v svetovno znana turistična središča, kar nudi priložnost za prodajo velikega števila različnih storitev (kongresi), pa tudi izrabo zmogljivosti, ki so zaradi nove tržne pozicije Slovenije manj zasedene,
– v prometu od juga proti severu, ki je predvsem posledica premikanja centrov odločanja, in v manjšem, vendar stalnem prometu od severa proti jugu (k toplemu morju). Vendar je v privabljanju teh turistov konkurenca najmočnejša, saj je pri tem v igri celotna svetovna ponudba, še posebej tihomorskih dežel in Karibov, ki so z razvojem letalskega prometa postale lahko dostopne in nudijo isto ali višjo kakovost za nižjo ceno,
– na obmejnih območjih, iz katerih je možno s konkurenčnimi storitvami pritegniti veliko število izletnikov iz bližnjih mest sosednjih držav, posebno ob koncih tedna, pa tudi vsakodnevno. Prav to območje nudi možnosti za ugoden izvoz in izrabo prednosti geografskega položaja.
Glede na naravne in kulturne značilnosti ter omejenost prostora in s tem ponudbe, ni niti fizičnih in socialnih pogojev, niti ekonomskih razlogov za razvijanje množičnega turizma. Razmišljanje o tem pa bi bilo v opreki tudi s trendi v turističnem povpraševanju, ki se čedalje bolj individualizira in usmerja v kakovost. Tip in obseg ponudbe, za katero ima Slovenija ugodne naravne danosti, narekuje izbiro različnih, manjših ciljnih skupin turistov, ki jim je potrebno prilagoditi ponudbo, prodajne poti in načine tržnega komuniciranja.

– Alpski prostor je zelo ranljiv, zato morajo biti vsi posegi pretehtani in dolgoročno načrtovani. To pa ne pomeni, da turizem npr. na območju parkov ni mogoč,
– nekateri turistični centri so že dosegli zgornjo mejo sprejemljivosti posameznih dejavnosti in gostote naseljenosti glede na sposobnost obnavljanja naravnih virov in ohranitev turistične atraktivnosti,
– arhitektura ne upošteva dovolj krajevnih značilnosti in tradicije ter kulture okolja, še posebej v bližini mest, pa tudi na podeželju.

– Za turistično rabo se odpirajo novi prostori, predvsem na jugovzhodu, ki pa jih je potrebno primerno zavarovati. Gre predvsem za razvoj turizma na podeželju, ki pa je povezan s ponudbo zdravilišč. Na novo je možno ovrednotiti turistično rabo Triglavskega narodnega parka in drugih zavarovanih območij, na katerih se da z organiziranimi storitvami doseči gospodarnejšo rabo prostora in večji donos. V ta namen je potrebno ob zavarovanju predpisati tudi vrsto in način turistične rabe (število uporabnikov na dan).
– pestrost atraktivnosti na razmeroma majhnem in dostopnem prostoru omogoča razvoj različnih aktivnosti, ki dopolnjujejo in bogatijo osnovno ponudbo, kar prispeva k njeni večji privlačnosti, s tem pa tudi k večji različnosti in elastičnosti cen,
– posegi v prostor, ki je namenjen zimskemu turizmu, niso zmanjšali vrednosti okolja, vendar pa je potrebno nekatere ureditve dodatno zavarovati in na ta način izboljšati možnost njihove izrabe (smučišča na Voglu, obnova starih hotelov, povezava Snežno sedlo – Kanin),
– onesnaževanje prostora, ki je posledica turizma, je možno sanirati z manjšimi vlaganji v čistilne naprave, z ureditvijo prometa in zavarovanjem območja ali virov ter z drugimi manjšimi posegi. Predvsem pa je potrebno zagotoviti ustrezno upravljanje in rabo naravnih virov in drugih dobrin na podlagi ustreznih zahtev pri izdajanju koncesij.

– Zaostajanje v povezovanju s sodobnim cestnim omrežjem, omrežjem hitrih železnic in slaba notranja prometna povezanost turističnih regij in centrov, zmanjšuje možnosti turističnega obiska in izrabe virov za oblikovanje ponudbe in prodaje storitev,
– pomanjkljive so telefonske in telekomunikacijske zveze, kar negativno vpliva na možnost prodaje storitev potencialnim poslovnim gostom, na možnosti organiziranja kongresov in večjih prireditev,
– informacijski sistem za turizem ni dovolj razvit, kar zmanjšuje možnost uspešnejše prodaje storitev.

– Središčna lega in prehodnost prostora ter bližina industrijskih središč, ki so naša glavna potencialna turistična tržišča, pa tudi bližina svetovno znanih turističnih znamenitosti (Benetke, Dunaj, Budimpešta), nudijo dobro izhodišče tudi za letalski promet za potnike, ki prihajajo na evropske ture oziroma za turiste iz prekomorskih držav. Vendar je za izrabo te prednosti potrebno vzpostaviti ustrezno povezanost v ponudbi in prodaji turističnih izdelkov ter razviti pripadajočo infrastrukturo,
– možna je ureditev alternativnih poti, ki bi zmanjšale prometno obremenjenost cestnega križa, hkrati pa omogočile povečan obisk krajev in daljše zadrževanje turistov v tranzitu. To je pomembno predvsem za razvoj turistične ponudbe na podeželju, ki ima velike potencialne možnosti. S tem so mišljene tudi kolesarske in druge poti.

Storitve gostinstva in turističnih agencij ter tako imenovane turistične infrastrukture (športni in drugi objekti turistične rabe) sestavljajo pretežni del ponudbe, kar pa ne odraža siceršnjih možnosti in pa povpraševanja. Kakovost storitev še ni zasnovana na filozofiji izpolnjevanja pričakovanj gostov in njihovih želja in to ne le v gostinstvu, ampak v kraju kot celoti.

S pospešenim, vendar manjšim vlaganjem in z ustreznimi ukrepi ekonomske politike, je možno v hitrem času izrabiti danosti in razviti vrsto storitev in proizvodenj, za katere obstajajo zelo vitalni nastavki, in sicer za:
– stara mestna jedra in gradove, v katerih so možnosti organizirati različne dejavnosti in storitve, ki nadgrajujejo kulturne značilnosti (različne delavnice, šole in prireditve),
– prodajo izdelkov visoke kakovosti je možno pospešiti z organiziranim obiskom tovarn, obrtnih delavnic in trgovinskih centrov,
– večji razmah storitev trgovine in drugih storitev, npr. posebnih iger na srečo in druge zabave, še posebej v obmejnem območju,
– gostinstvo, ki ima možnosti za izboljšanje ponudbe z obogatitvijo kulinarike, ki poudarja posebnosti in izvirnost na sodoben način,
– pospešen razvoj turizma na podeželju, zlasti z večjo in donosnejšo prodajo vin, kmetijskih pridelkov, z ureditvijo vinskih poti itd.,
– različne sejme in druge domače prireditve, ki lahko pospešijo prodajo blaga in storitev turistom,
– turistično vodenje in izposojanje ali nakup rekvizitov, ki nudijo možnost razvoja različnih obrti ali produktov visoke kakovosti,
– hotelirstvo, ki lahko z organizacijo oskrbovanja pomembno zniža visoke stroške poslovanja
– izrabo izjemnih naravnih atraktivnosti, ki nudijo možnost za razvoj učnih in podobnih poti, primernih za šole in ožje skupine obiskovalcev,
– razvoj ponudb naravnih zdravilišč z uporabo dosežkov medicinske stroke, ki pomenijo enkratno priložnost za oblikovanje novega kompetitivnega evropskega proizvoda,
– izrabo možnosti organiziranja različnih strokovnih, športnih in zabavnih prireditev, ki pa morajo biti v harmoniji z okoljem in njegovimi posebnostmi, na katerih temeljijo osnovni turistični proizvodi območij,
– trgovino, ki bi lahko s pomočjo davčnih olajšav tujim turistom pri izvozu blaga (davek na dodano vrednost) pripomogla k večji in ugodnejši prodaji domačih izdelkov, hkrati pa ustvarjala tudi dodatno turistično potrošnjo in promet,
– različna društva, ki bi s prodajo svojih storitev bogatila ponudbo in ustvarjala sredstva za svoje dejavnosti.
Izraba možnosti razvoja številnih storitev, je odvisna predvsem od kreativnosti, znanja in spodbude podjetnikom. Prav materialne spodbude malemu gospodarstvu lahko razvijejo podjetništvo, ki bo sposobno ovrednotiti naravne danosti in kulturno dediščino in povečati privlačnost turistične ponudbe, s tem pa tudi donosnost turizma. S posodobitvijo naprav je možno v zelo kratkem času izboljšati tudi udobnost in standard nastanitvenih zmogljivosti, ki ne sme zaostajati za ostalimi sestavinami ponudbe. Z ureditvijo objektov turistične infrastrukture pa je mogoče zmanjšati pomen odvisnosti od naravnih danosti, predvsem v zimskih turističnih središčih.

– Promocija, brez katere se storitve na turističnem trgu ne morejo realizirati, ni ustrezno organizirana in prilagojena specifičnim potrebam turističnega marketinga,
– turistična ponudba je nerazpoznavna, ker niso dovolj izoblikovani tipični proizvodi z ustreznimi identitetnimi znaki,
– ni javne ustanove ali podjetja, ki bi skrbelo za promocijo, ampak se z njo ukvarja več različnih organov in organizacij, brez enotnih izhodišč in ciljev.

– Kot nova, še neodkrita turistična destinacija, je Slovenija potencialno zelo zanimiva za obisk in za uveljavitev svoje podobe in blagovne znamke, ker ni obremenjena s stereotipi.
Glede na to, da gre za nov turistični proizvod, je potrebno za promocijo Slovenije izdelati strateški plan, ki bi na podlagi značilnosti proizvodov, opredelil način trženja in tržnega komuniciranja.

Slovenija zagotavlja turistom visoko stopnjo varnosti. Potrebno pa je še povečati prometno varnost in urediti manjkajoče predpise o varstvu potrošnikov.

Razvoj komunikacij, ki je zmanjšal razdalje, način življenja in dela, je bistveno vplival tudi na motive in vrste ter načine potovanj. Tako ni več želje po “videti”, ampak “doživeti”. Po drugi strani pa je kakovost lastnega bivalnega in življenjskega okolja, ki nudi možnosti rekreacije ob vsakem času, zmanjšala povpraševanje po potovanjih v oddaljene kraje za zadovoljitev omenjenih potreb. Priča smo naraščanju potovanj, ki izhajajo iz novih motivov in upadanju povpraševanja po klasičnih počitnicah. Vse več je kratkih potovanj, izletov, obiskov preko celega leta in vse manj sezonskih turističnih migracij. Meje med turističnimi in drugimi potovanji so čedalje bolj zabrisane, tako da je pravzaprav vsako potovanje tudi turistično. Motivi potovanj, ki so bili v industrijskem obdobju obrobni, postajajo sedaj osrednji. Privlačni in iskani so “turistični” proizvodi visoke kakovosti oziroma tisti, ki so razpoznavni in izvirni. Pomemben je stik z vsem, kar nudi tudi psihično sprostitev. Nezanimivi pa postajajo neavtentični proizvodi “za turiste”, ki niso v povezavi z živečimi običaji. Narašča povpraševanja po pristnem in naravnem, ki pa ne pomeni le iskanja zelene narave, gozdov in posamičnih atraktivnosti, ampak okolja v celoti, kamor štejejo tudi urbana okolja, ki negujejo svoje kulturno bogastvo in kakovost življenja. Kulturne različnosti ostajajo privlačne, vendar niso povezana z željo po doživljanju nerazvitosti. Ta je namreč simbol nevarnosti, ne-lagodja in drugih negativnih predznakov, ki odvračajo obisk.
Kaže, da bo večina potovanj še naprej potekala med razvitimi deželami in v njihove bližnje sosede. Te namreč ponujajo mešanico različnih kakovostnih turističnih storitev, med katerimi turisti zlahka izbirajo in najdejo zadovoljitev po svoji meri. Izjema v takšnih turističnih potovanjih bo ostalo obiskovanje enkratnih kulturnih in drugih svetovnih znamenitosti.

Iz pregleda prednosti in pomanjkljivosti je razvidno, da ima Slovenija še veliko neizrabljenih, zelo vitalnih možnosti za razvoj turizma, ki omogočajo oblikovanje novih, razpoznavnih turističnih proizvodov, ki bodo tržno uspešni tudi v primerjavi s ponudbo sosednjih turistično razvitih dežel. Njihova osrednja skupna značilnost pa je sožitje naravnosti in kulturnosti.
Ti zametki turističnih proizvodov, ki izhajajo iz različnih prednosti prostora in naravnih danosti ter kulturne dediščine, splošne gospodarske razvitosti in znanja ter drugih posebnosti, pomenijo v bistvu le dragocene surovine za pripravo turistične ponudbe.
Za pripravo ustreznih proizvodov in ponudb pa je potrebno:
– izrabiti in razvijati znanje in ustvarjalnost prebivalstva,
– vzpostaviti ustrezno organiziranost, ki sloni na sodelovanju javnega in zasebnega sektorja,
– spodbujati oblikovanje storitev, s pomočjo katerih lahko številne vire in dobrine predelamo in oplemenitimo ter dosežemo njihovo kompetitivnost.
Pri spodbujanju razvoja storitev, ki so sestavina turističnih proizvodov, pa bi morali izhajati iz naslednjih konkurenčnih prednosti:
– kakovosti okolja in pestrosti prostora, bližini emitivnih trgov in dostopnosti
– kakovosti življenja,
– pristnosti in kakovosti proizvodov, predvsem prehrane in domače obrti,
– razvitosti znanja in institucij, ki producirajo visoko specializirane storitve,
– razvitosti kulturnega ustvarjanja in ohranjenosti dediščine,
– ohranjenosti flore in favne,
– izjemnih naravnih privlačnosti,
– pozitivnega stališča ljudi do razvoja turizma,
– možnosti vključevanja znanja v storitve, ker na ta način dosegajo višje cene, so pa tudi priložnost za razvoj posameznika in obči napredek.
Izraba priložnosti, ki jih nudijo ti potenciali za pripravo kakovostnih in kompetitivnih turističnih proizvodov, bi lahko posredno in neposredno vplivala na večje povpraševanje in večjo donosnost, ki odločilno vpliva tudi na možnost vlaganj turističnega gospodarstva v nove proizvode in v stalno povečevanje njihove konkurenčnosti.
Pri načrtovanju razvoja turizma pa se je potrebno zavedati tudi nekaterih nevarnosti, ki lahko zmanjšujejo skladnost med fizičnim in humanim okoljem in s tem tudi podlago za razvoj turizma samega. Takšne nevarnosti so predvsem:
– kratkoročnost, ki jo spodbujajo trenutno ugodni poslovni rezultati,
– agresivna promocija obrobnih, vendar tržno uspešnih turističnih proizvodov, ki spreminjajo zaznavanje pozitivnih lastnosti turistične ponudbe, na katerih sloni dolgoročni razvoj,
– uvoz proizvodov za turizem, namesto spodbujanja ustvarjalnosti domačega gospodarstva,
– izguba identitete zaradi lajšanja jezikovnih preprek ipd.

Slovenija se lahko z odpravo ugotovljenih slabosti in izrabo prednosti, v kratkem času uvrsti med turistično razvite dežele in podvoji dohodek iz turizma. Ker pa niti naravne danosti in prostorske možnosti, niti sodobno turistično povpraševanje ne omogočajo velikega povečanja turističnega prometa, je potrebno razvoj turizma usmeriti v kakovost ponudbe in na tej podlagi v povečanje turistične potrošnje.
Za izrabo vseh prednosti in priložnosti, ki jih nudi turizem za celoten razvoj, bi morale biti vse aktivnosti, ki neposredno in posredno vplivajo na možnosti za ustvarjanje turističnega prometa usmerjene v doseganje skupnega cilja:

Temeljni razvojni cilj je zastavljen celovito, ker je potrebno, zaradi novega položaja Slovenije kot turistične dežele, celotno turistično ponudbo prilagoditi novim tržnim razmeram.
Razvijati turistične proizvode, ki se bodo uveljavili na sodobnem turističnem trgu, na katerem je ponudba večja od povpraševanja, pa pomeni, da je potrebno razvijati kompetitivnost na podlagi kakovostno drugačne turistične ponudbe, ki sloni na posebnostih in prednosti, ki jih ima Slovenija v primerjavi s turistično razvitimi sosednjimi in drugimi deželami. Hkrati pa morajo proizvodi ustrezati pričakovanjem izbranih skupin potrošnikov.
Iz pregleda prednosti in pomanjkljivosti sedanje turistične ponudbe in priložnosti, ki jih imamo za razvoj turizma, je mogoče razbrati, da nismo razvili turističnih proizvodov, ki bi se po svojih kakovostnih lastnostih bistveno razlikovali od sosednjih, turistično razvitih držav. Prednosti je potrebno torej šele izrabiti in na njihovi podlagi z znanjem, ustvarjalnostjo in načrtnim pospeševanjem, ustvariti ustrezne proizvode in ponudbe.
Pri oblikovanju različnih proizvodov, s katerimi lahko Slovenija enakovredno tekmuje na tujih trgih, je potrebno upoštevati naslednja temeljna razvojna načela na področju turizma:
– organski razvoj, ki zahteva načrtno in postopno vključevanje različnih storitev in zmogljivosti v turistično ponudbo na podlagi preverjenih in ekonomsko utemeljenih dolgoročnih potreb,
– kakovostni razvoj storitev, ki bo ovrednotil in ohranjal naravno in kulturno dediščino ter okolje kot temelje turistične privlačnosti in z njihovo nadgradnjo zadovoljeval pričakovanja in potrebe turistov.
Sodobno pojmovanje kakovosti v turizmu se ne nanaša le na osnovno turistično infrastrukturo, ampak na celotno bivalno oziroma življenjsko okolje. Zato je potrebno v razvoju in pripravi ter promociji in prodaji turistične ponudbe upoštevati celovitost in soodvisnost storitev in proizvodov na določenem območju.

Možnosti za ustvarjanje različnih proizvodov so številne, vendar se vsi proizvodi niso sposobni samostojno tržiti na turističnem trgu, na katerem je ponudba že večja od povpraševanja. Ustrezen odziv trgov na turistično ponudbo je mogoče doseči le na podlagi diferenciacije proizvodov in izbora tistih, ki se razpoznavno ločujejo po svoji vsebini in lastnostih. Takšni značilni proizvodi, ki jih ni veliko, pa vežejo nase številne ponudbe v okviru iste blagovne znamke in nudijo možnost njihovega medsebojnega načrtnega prepletanja, ki je seveda odvisno od vsakokratnega povpraševanja.
Posamezna območja Slovenije nudijo sorodne naravne pogoje in določene druge skupne značilnosti, ki so neobhodne za opredelitev turističnega proizvoda sploh. Takšna območja in možnosti za oblikovanje proizvodov so predvsem:
– gore,
– morje s Krasom,
– območje naravnih zdravilišč,
– mesta,
– podeželje.
Da bi sedanji proizvodi na teh območjih postali kompetitivni, jih je potrebno dopolniti tako po vsebini, kot po obliki in jih s tem tudi ustrezno tržno pozicionirati. Na podlagi povpraševanja pa je potrebno oblikovati splet različnih ponudb in programov, ki slonijo na raznovrstnosti storitev in drugih privlačnosti za potencialnega gosta.
Predvsem pa je potrebno na podlagi kulturne identitete in posebnih lastnosti območja, pripraviti celovite ponudbe, katerih storitve bodo med seboj komplementarne in do potankosti kakovostno obdelane in ponujene. Veliko več pozornosti je potrebno posvetiti kakovosti posamičnih storitev v okviru celovite ponudbe.

Vsebina proizvodov bi morala dati osnovni poudarek lahki dostopnosti, avtentičnosti, ohranjenosti narave in njenemu varovanju. Poudarjene koristi z vidika turista na tem območju, ki bi jih morale vsebovati ponudbe, pa so aktivnosti, odkrivanje in uživanje v naravi.
Posebnosti, ki območje ločujejo od podobnih pa so: zavarovana območja, nemasovnost, različne aktivnosti, sprejemljive cene v primerjavi s podobno ponudbo.
Zaradi slabših naravnih danosti za razvoj zimske ponudbe, pa je potrebno predvideti tudi izgradnjo ustreznih infrastrukturnih objektov, ki pa ne bodo zmanjševali vrednosti naravnega okolja. Klasični turistični centri bi morali svojo ponudbo strukturirati za različne, nove tržne niše, ki bodo nadomestile dosedanjo nedoločljivo tržno usmerjenost.

Razvijati bi bilo potrebno le nekaj, vendar kakovostnih proizvodov, ki so povezani z morjem, naravo in klimo, s kulturo in zaledjem Istre in Krasa in se oddaljiti od sedanje podobe klasične ponudbe sonca in morja. Potrebna je tudi večja specializacija in kakovost proizvodov in njihova razdelitev glede na možnosti izrabe različnih tržnih segmentov. Izrabiti pa je potrebno tudi bližino Benetk in drugih mest ter obmejno lego prostora. Ob morju kaže poudariti nujnost razvoja različnih rekreativnih in zabavnih storitev in privlačnejše ureditve okolja. Kras pa bi moral ob razvoju dodatnih programov in storitev ohraniti sedanje naravne atraktivnosti in jim dodati večjo vrednost.
Koristi, ki bi jih lahko užival gost na tem območju, bi morale izhajati iz aktivnosti na Obali in na Krasu, zabavi, odkrivanju, preventivi.
V ponudbi pa bi morale priti do izraza prvine, ki diferencirajo to območje. Privlačnost Krasa ostaja predvsem odkrivanje, zato in pa zaradi ohranjanja naravnih danosti, ne bi bilo smotrno razvijati večjega števila nastanitvenih zmogljivosti.

Veliko število zdravilišč na majhni razdalji in v naravnem okolju, nudijo Sloveniji razvojni izziv. Naravne in druge danosti ter znanje omogočajo razvoj enkratnega turističnega proizvoda, ki bi ustrezal vsebini ponudb zdravja in dobrega počutja. Da bi takšen proizvod postal kompetitiven, bi se morala zdravilišča v ponudbi specializirati glede na različne potrebe in želje gostov in povezati ter skupno razvijati izbrane vrhunske storitve, seveda pa tudi vrsto drugih spremljajočih storitev, ki so povezane z naravnim okoljem. Brez takšnega proizvoda se bo sedanja konkurenčna sposobnost zdravilišč lahko hitro zmanjšala, saj je v Evropi veliko število zdravilišč, ki razvijajo nove ponudbe.

Večja mesta imajo priložnost izrabiti ugodno prometno lego, potenciale znanja, kulture in umetnosti, ki jih nudijo različne ustanove in posamezniki. Na tej podlagi je možno razvijati predvsem storitve za poslovne goste, kongresno dejavnost in prireditve. Ostala mesta pa imajo priložnost za oblikovanje ponudb in prodajo storitev v okviru drugih proizvodov posameznih območij, ki zanje ustvarjajo trg.
Z vidika turista je Ljubljana atraktivna zaradi osredotočenosti poslovnih in kulturnih poti ter možnosti komunikacije z Balkanom in lahke dostopnosti iz vseh krajev in v vse smeri. Glavna ločnica od podobnih proizvodov je dejstvo, da je tu poslovni in turistični prostor.

Turistični proizvod podeželja sestavljajo predvsem ponudba kmetij, zdrava domača prehrana, kakovostna vina in celovita ponudba vinsko-turističnih poti na vinogradniških območjih, dopolnilne dejavnosti, domača obrt in prireditve, lov, ribolov, popotništvo, kolesarjenje, jahanje in druge oblike rekreacije in doživetij v naravnem okolju. Ponudbo podeželja je možno tržiti samostojno ali v povezavi z drugimi proizvodi posameznega območja.

Igralnice so del ponudbe različnih območij, kjer v glavnem nimajo možnosti samostojnega razvoja. Edino v Novi Gorici imajo igre na srečo lastnosti celovitega proizvoda. Njegove privlačnosti in prednosti so v tem, da gre za koncentracijo različnih iger in zabave ter za lahko dostopnost. Ohranjanje kompetitivnosti pa zahteva dograditev tega proizvoda v smeri še večje pestrosti in obsega ponudb.

Podrobnejša analiza možnosti in predlogov za oblikovanje posameznih proizvodov in njihovega trženja je predmet vsebine strateškega marketinškega plana, ki sledi opredelitvi ciljev v tem dokumentu. Z vidika donosnosti turistične industrije ima največje potencialne možnosti razvoj ponudb, ki so povezane s storitvami zdravilišč. S tem se seveda ne zmanjšuje pomen in vrednost ostalih območij, saj je Slovenija zelo majhen prostor, na katerem se celotna ponudba dopolnjuje, ne pa izključuje. Prav dopolnjevanje proizvodov in ponudb namreč omogoča, da pridejo do izraza tudi prednosti, ki so odločilne za uspešno trženje.
Temeljni koncept turistične ponudbe, ki Slovenijo ločuje od drugih, sloni na lastnostih majhne, zelene, vendar kultivirane in zelo pestre dežele, v kateri počitnice pomenijo psihično in telesno sprostitev in regeneracijo. Poleg tega je gostoljubna in prijazna ter se jo da odkrivati na lahek in varen način. Ta koncept, ki je skladen z resničnimi lastnostmi ponudbe je potrebno čimprej uveljaviti in tako preprečiti, da bi se še naprej uveljavljala neresnična podoba o Sloveniji kot precej zaostali deželi.
Vsi turistični proizvodi na posameznih območjih pa bi morali odražati naslednje razločevalne lastnosti, ki bi se jim moralo prilagoditi tudi celotno tržno komuniciranje:
– nemasovnost, novost,
– prednost majhnosti, naravnosti, varnosti in lahke dostopnosti,
– pristnosti in sodobnosti ter pestrosti,
– sprejemljive cene in dobra kakovost ponudbe. Z vidika turistovih pričakovanj koristnosti nakupa slovenskih turističnih proizvodov, pa je potrebno poudarjati pozitivne učinke aktivnega, sproščujočega in zdravega oddiha v naravnem okolju.

Uresničevanje začrtanega razvoja na področju turizma ne bo ugodno vplivalo le na posamezne panoge, ampak na celoten razvoj. Neposredno pa bo vplivalo na:
– pospešitev prestrukturiranja gospodarstva s hitrejšim razvojem storitev,
– povečanje iztržka s prodajo blaga in storitev na turističnem trgu,
– skladen in sonaraven razvoj,
– izrabo znanja, kreativnosti ljudi, naravne in kulturne dediščine, primerjalnih prednosti,
– promocijo nacionalnega gospodarstva in drugih dejavnosti,
– izboljšanje kakovosti življenja,
– utrjevanje identitete.

Na podlagi sedanje zasedenosti osnovnih in dodatnih nastanitvenih zmogljivosti, ki znaša okoli 35 %, ustvarimo v Sloveniji okoli 700 milijonov USD deviznega priliva iz turizma. Realna ocena donosnosti turizma, ki upošteva tudi njegove posredne učinke pa pokaže, da je ta znesek trikrat večji. Poleg tega pa je potrebno poudariti tudi pozitiven vpliv na povečanje zaposlenosti v različnih neposrednih in posrednih dejavnostih.

Sedanja raven zasedenosti vseh zmogljivosti je na prvi pogled nizka in kaže, da so izgubljene priložnosti zelo velike. Podrobnejši pregled zasedenosti po vrstah objektov in krajev v poletni turistični sezoni pa nam pove, da so posamezne zmogljivosti ob objektivno enakih pogojih poslovanja skoraj optimalno zasedene, druge pa ne.
Zasedenost po vrstah krajev v poletnih mesecih v letu 1993 kaže, da dosegajo najvišjo raven zdravilišča (69 %) in obmorski kraji (63 %), nižjo pa gorski kraji (38 %) in Ljubljana (24 %).
Izraba priložnosti posameznih krajev, ki jih nudi turistični promet, je torej zelo različna, neenake pa so tudi možnosti in pogoji za povečanje zasedenosti obstoječih zmogljivosti in s tem za doseganje večjih neposrednih in posrednih ekonomskih učinkov. Na podlagi predhodnih ocen podatkov o možnostih povečanja zasedenosti in dohodka je izrabo možno povečati predvsem na podlagi:
– opredelitve proizvodov glede na prednosti in posebnosti v primerjavi s konkurenco,
– izboljšanja kakovosti s specializacijo in z dejavnostmi, s katerimi je možno v ponudbo vključiti podeželje oziroma zaledje turističnih centrov, objekte turistične infrastrukture in pa druge gospodarske in negospodarske dejavnosti,
– investiranja v modernizacijo nastanitvenih objektov v vseh krajih in v izgradnjo novih prenočitvenih zmogljivosti srednjega in višjega kakovostnega razreda.
Že samo na podlagi dopolnitve ponudb, ki zahtevajo minimalno finančno angažiranje, predvsem pa z načrtnim skupnim delom v turističnih krajih, z izobraževanjem kadrov in izboljšanjem trženja, bi lahko povečali skupno raven celoletne zasedenosti zmogljivosti na okoli 40 %. Z dodatnim investiranjem v izboljšanje kakovosti objektov, ki zahteva angažiranje približno 300 milijonov USD, pa bi zasedenost preko celega leta lahko povečali na skupno 50 %. Seveda bi se morala dvigniti pri tem predvsem zasedenost v osnovnih prenočitvenih zmogljivostih, še posebej v gorskih krajih in v Ljubljani.
Bistveno povečanje turističnega prometa nad raven, ki je bila dosežena nazadnje leta 1990, pa je mogoče doseči le z investiranjem v dodatnih 20.000 novih ležišč, predvsem v manjših objektih srednje in višje kakovosti, ki ne zahtevajo velikega števila neposredno zaposlenih v gostinstvu, ampak pospešujejo razvoj in zaposlovanje v drugih dejavnostih.

Glede na naravne vire in prostor, na nujnost njihovega varovanja in vzdrževanja ter na neobhodnost ustvarjanja pogojev tudi za razvoj drugih gospodarskih dejavnosti, bi znašal optimalni letni turistični promet okoli 6 milijonov gostov in okoli 12 milijonov njihovih prenočitev. Temu ustrezno bi se povečal (po sedanjem zajemanju podatkov) devizni priliv iz turizma od sedanjih 700 milijonov na okoli 3,5 milijarde USD.

Za izrabo razvojnih priložnosti, ki jih nudi turizem, je potrebna strateška odločitev na nacionalni ravni, saj samo gospodarske panoge, ki so neposredno povezane s turizmom, ne morejo ustvarjati pogojev za njegov razvoj. Le na tej podlagi je možno tudi načrtno vodenje turistične politike in konsistentnih ukrepov za spodbujanje turističnega prometa.
Ne glede na takšno nacionalno strateško odločitev, ki je nujna za pospešitev razvoja, je sestavni del te resolucije najnujnejši program aktivnosti in ukrepov za doseganje zastavljenih ciljev na področju razvoja turizma. Ta program pa je možno, odvisno od sprememb, ki jih narekuje trg in druge okoliščine, stalno dopolnjevati. Aktivnosti, ki jih opredeljuje ta program, so usmerjene na naslednja področja:
– zagotavljanje materialnih možnosti za kakovosten razvoj,
– zagotavljanje razvoja kakovosti,
– pospeševanje trženja kulturnih, športnih in drugih storitev,
– razvijanje podjetništva,
– izobraževanje in usposabljanje,
– razvijanje in zagotavljanje ustrezne organiziranosti,
– tržno komuniciranje,
– kontrola kakovosti,
– varstvo potrošnikov,
– pospeševanje društvene dejavnosti.
Na posameznih področjih aktivnosti pa so opredeljeni tudi posamezni ukrepi za doseganje zastavljenih ciljev, ki so po svoji vsebini:
– ekonomski,
– organizacijski,
– socialni,
– pravni.
Celoten program aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev podrobneje opredeljuje tudi nosilce in roke za izvedbo posameznih nalog in ukrepov. Ker pa se aktivnosti in ukrepi nanašajo na različna področja dejavnosti, so tudi nosilci zelo različni. Prav to dejstvo pa narekuje, da je potrebno za uspešno funkcioniranje turizma posvetiti največjo pozornost ustrezni organiziranosti in sodelovanju subjektov, ki ustvarjajo in tržijo turistične proizvode posameznih območij in Slovenije v celoti.

Program opredeljuje izhodišča, ukrepe in aktivnosti, ki so potrebni za doseganje ciljev, ki jih opredeljuje resolucija o razvoju turizma v Republiki Sloveniji.

Na podlagi ugotovitev prednosti in slabosti turistične ponudbe in priložnosti, ki jih ima Slovenija za razvoj turizma, bodo aktivnosti usmerjene predvsem v:
1. zagotavljanje možnosti za kakovosten materialni razvoj in vključevanje novih storitev in krajev v turistično ponudbo zaradi večje donosnosti turizma,
2. razvijanje sonaravnih oblik turizma, ki omogočajo varčno in obzirno rabo prostora ter okolju prijazne dejavnosti, objekte in naprave,
3. razvijanje turističnih produktov, ki bodo poudarjali kulturno identiteto v trženju kulturnih dobrin in storitev,
4. krepitev podjetništva,
5. usposabljanje kadrov in razvoj strokovnega šolstva, ter vzgojo za turizem,
6. zagotavljanje organiziranosti, ki bo omogočilo sodelovanje javnega in zasebnega sektorja pri oblikovanju novih, kakovostnih produktov,
7. tržno komuniciranje in oblikovanje pozitivne podobe o naši turistični ponudbi zaradi ustvarjanja enakih pogojev podjetjem pri trženju v tujini,
8. spremljanje dogajanj na trgu in odzivnosti turistov na kakovost turističnih storitev,
9. zagotavljanje pravnega varstva potrošnikov, turistov,
10. organiziranost in sodelovanje vseh subjektov, ki vplivajo na notranji in zunanji turistični marketing,
11. stimuliranje kakovostnega opravljanja storitev,
12. razvijanje internega turističnega marketinga s poudarkom na ustvarjanju kreativnega odnosa domačega prebivalstva do turizma, pri čemer imajo veliko vlogo turistična društva,
13. zagotavljanje možnosti za delovanje turistične društvene organizacije.
Temeljna predpostavka za uspešnost zastavljene politike je opredeljeno lastništvo sedanjih družbenih sredstev na področju turističnega gospodarstva, v katerega sodijo dejavnosti gostinstva in turističnih agencij.

Področja, na katera je usmerjena turistična politika, zahtevajo opredelitev kratkoročnih ukrepov in aktivnosti, s katerimi bodo postopno doseženi zastavljeni dolgoročni cilji. Ti ukrepi so ekonomske, socialne, pravne in organizacijske narave. Na posameznem področju turistične politike bodo uveljavljeni naslednji ukrepi in aktivnosti:

Sedanji ekonomski položaj turističnega gospodarstva in doseganje zastavljenih ciljev zahteva vlaganja v:
– obnovo in posodobitev nastanitvenih objektov ter izgradnjo manjših zmogljivosti, predvsem na podeželju,
– izboljšanje komunikacij in objektov turistične infrastrukture, predvsem v zimsko turističnih centrih (žičnice in zasneževanje) in drugih infrastrukturnih objektov, ki so namenjeni turizmu in domačemu prebivalstvu ter sanaciji onesnaženega okolja.
Učinki pospeševanja bi se odrazili predvsem v dvigu kakovosti storitev in v povečanju števila osnovnih nastanitvenih zmogljivosti od sedanjih 35.000 na okoli 50.000 do leta 2.000. Z izrabo zmogljivosti na podeželju z izgradnjo manjših objektov, pa bi omogočili tudi dodaten zaslužek z manjšim poslovnim tveganjem. Z vlaganji v infrastrukturo v zimskih turističnih centrih bi se bistveno zmanjšal neugoden vpliv naravnih danosti in povečala konkurenčnost turističnih storitev.
Vrednost naložb v izboljšanje strukture in kakovosti prenočitvenih objektov bi znašala okoli 300 mio US dolarjev. Za obnovo žičnic, umetno zasneževanje smučišč in najnujnejše zavarovanje okolja, pa je potrebno takoj angažirati okoli 450,000.000 tolarjev.

Za vlaganja v razvoj je potrebno zagotoviti:
– ugodnosti pri najemanju kreditov za razvoj malega gospodarstva; ker večina turističnega gospodarstva spada v malo gospodarstvo, je potrebno sredstva Sklada za razvoj malega gospodarstva prednostno usmeriti tudi za financiranje naložb v turizem,
– sredstva za kreditiranje in sofinanciranje razvoja turizma, zlasti iz naslednjih virov:
– posebnih iger na srečo,
– prihodkov za izdajanje koncesij za turistično rabo naravnih virov,
– bank,
– državnega in občinskih proračunov,
– koncesij za izrabo naravnih virov,
– namenskih skladov in
– drugih virov.
Omenjene vire za pospeševanje razvoja turizma bomo uporabili za:
– nižje obrestne mere za kredite, za katere je potrebno zagotoviti sredstva za subvencioniranje za malo in veliko gospodarstvo,
– pri vlaganju tujega kapitala, ki ga je potrebno pospešiti, zlasti pa pridobiti sredstva investitorjev, kot je EBRD; tuja sredstva je potrebno zagotavljati tako za podjetniške kot infrastrukturne investicije v turizmu. V primeru kot so sredstva EBRD, tudi z državnimi poroštvi oziroma poroštvi slovenskih poslovnih bank,
– sofinanciranje izgradnje turistične infrastrukture,
– zagotavljanje državnih poroštev za kredite domačih in tujih finančnih ustanov.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvom za okolje in prostor, Ministrstvom za finance, Gospodarsko zbornico Slovenije, Obrtno zbornico Slovenije in slovenskimi bankami.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga

Organizacijski ukrepi so nujni predvsem zaradi vzpostavitve sodelovanja zasebnega in javnega sektorja pri oblikovanju turističnih proizvodov in promotivnih aktivnostih. Organiziranost pa pomembno vpliva tudi na stroške poslovanja in donosnost podjetja, zato bi se morali s tem področjem ukvarjati predvsem podjetniki sami in njihova strokovna združenja.
Z vzpostavitvijo nove lokalne samouprave bodo morale tudi občine skrbeti za razvoj turizma in v ta namen spodbujati ustrezno organiziranost tudi s sredstvi, ki jih bodo lahko pridobivale iz naslova taks in koncesij.
Na različnih področjih, ki so pomembna za razvoj turizma, je potrebno predvsem uskladiti delo in pristojnosti različnih subjektov in njihove aktivnosti usmerjati v doseganje skupnih strateških ciljev. V ta namen je potrebno organizirati predvsem:

– ustanoviti zavod za pospeševanje oziroma za promocijo turizma, in sicer na nacionalni ravni, ki bo izrabil obstoječe službe in vzpostavil tudi svojo regionalno mrežo, s pomočjo katere bo povezoval privatni in javni interes pri oblikovanju turističnih proizvodov ter pri tržnem komuniciranju. Ustanovitev takega zavoda bi omogočila večjo profesionalnost pospeševalnega dela na področju priprave turističnih ponudb in povezovanje tudi vseh tistih subjektov, ki lahko finančno ali izvedbeno pripomorejo k učinkoviti promociji turizma. V okviru zavoda in njegovih organizacijskih enot je potrebno vzpostaviti tudi mrežo informacij, ki so potrebne za turista in za trženje,
– povezati se v mednarodne organizacije zaradi možnosti strokovnega sodelovanja in informiranja, pa tudi promoviranja skupne turistične ponudbe na tretjih trgih, prav tako pa se je potrebno predvsem na obmejnih področjih povezati s sosednjimi turističnimi regijami, s katerimi je možno oblikovati skupno turistično ponudbo za tretja tržišča,
– spodbujati delovanje turističnih društev zaradi ustvarjanja prijaznega odnosa ljudi do turizma in za ohranjanje naravnih dobrin ter kulturne identitete krajev. Na območjih, kjer je turizem nerazvit pa prenesti nanje posamezna upravna pooblastila. Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in Turistično zvezo Slovenije.
Rok: leto 1995.

– izpopolniti je potrebno srednješolsko izobraževanje z dodatnimi programi za potrebe prakse, ki bodo prispevali tudi h gospodarnejši rabi zmogljivosti,
– spodbuditi je potrebno uvajanje visokošolskega strokovnega izobraževanja za potrebe agencij in hotelirstva. Na ekonomski fakulteti pa je potrebno ohraniti možnost poglobljenega študija,
– več sodobnega znanja o turistični ponudbi in komuniciranju z obiskovalci je potrebno vnesti tudi v programe osnovnih šol in vpeljati tudi različne neobvezne učne programe s teh področij. Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport ter z Združenjem gostinstva in turizma – GZS.
Rok: leto 1996.

Pri razvoju turizma je potrebno stalno usklajevati tujski in domači turistični promet. Prvi je pomemben za celotno narodno gospodarstvo, drugi pa za enakomeren razvoj in prerazdelitev potrošnje na manj razvita območja. Da bi lahko vzdrževali določeno ravnovesje in zagotavljali možnosti za oddih posameznih kategorij prebivalstva, predvsem mladih in zdravstveno ogroženih, je potrebno:
– spodbujati potovanja in oddih otrok in mladine in v ta namen nuditi različne olajšave za prevoz in bivanje (urediti status neprofitnih dejavnosti),
– usposobiti počitniške domove za sprejem turistov, predvsem mladih (hoteli za mladino) in razvijati tudi nove sodobne oblike socialnega turizma,
– omogočiti dodatno usposabljanje odvečnih delavcev za manjkajoče poklice,
– spodbujati dopustovanje domačih gostov.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo in šport, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvom za zdravstvo ter s sindikati.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

Področja, ki jih je potrebno urediti s predpisi so:

– ustanovitev javnega zavoda za pospeševanje turizma na podlagi uredbe,
– pripraviti zakon o turizmu, ki bo opredelil organiziranost na tem področju, pogoje za opravljanje posameznih dejavnosti ter hkrati uredil tudi merila in vire financiranja za:
– pospeševanje razvoja turizma in promocijo,
– razvoj turistične infrastrukture,
– opravljanje dela vodniških služb in turističnih agencij,
– delovanje turističnih društev in Turistične zveze Slovenije.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in Turistično zvezo Slovenije.
Rok: leto 1995.

– določitev minimalnih sanitarno tehničnih pogojev za gostinstvo in za klasifikacijo prenočitvenih objektov na podlagi priporočil in direktiv Evropske unije, podlaga za to bo tudi novi zakon o gostinski dejavnosti.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti.
Rok: leto 1995.

– varstvo potrošnikov naj, skladno z direktivo Evropske skupnosti regulira tudi paketna potovanja in odgovornost turističnih agencij za izvedbo pogodb o potovanju (ustanovitev rizičnega sklada),
Nosilec: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.
Rok: leto 1995.

– v prostorskem planu Republike Slovenije je potrebno predvideti nova zavarovana naravna območja (novi regijski parki na področju Krasa, Kočevskega, Solčavskega, Pohorja, Kobanskega, Kozjanskega, Gorjancev, Bele Krajine, Prekmurja in Slovenskih Goric),
– ob pripravi sprememb in dopolnitev prostorskih in planskih dokumentov je potrebno opredeliti tudi kriterije in omejitve zmogljivosti prostora za turistično rabo na posameznih območjih,
– z izdajanjem koncesij za rabo naravnih dobrin naj se zagotovi dostop do teh, hkrati pa določi tudi merila in omejitve, ki bodo zagotovile ohranjanje naravnih dobrin in dolgoročno gospodarjenje z njimi.
Nosilec: Ministrstvo za okolje in prostor.
Rok: leto 1998.

– urediti, da se dobiček posebnih iger na srečo nameni pretežno za pospeševanje turizma v Sloveniji in ne le na območju sedeža igralnic.
Nosilec: Ministrstvo za finance.
Rok: leto 1995.

Poleg pravnega urejanja podlag in sprejemanja drugih ukrepov, je za doseganje strateških ciljev nujno organizirano voditi aktivnosti na naslednjih področjih:

Na turističnih območjih je potrebno oblikovati nove ali izpopolniti obstoječe turistične proizvode. V ta namen je potrebno:

– oblikovati ali dopolniti regionalne programe razvoja turizma in na njihovi podlagi pripraviti kompetitivno turistično ponudbo, ki bo izrabila obstoječe možnosti ali danosti, kot so naravna in kulturna dediščina, etnografske, zgodovinske, politične, kulturne in kulinarične značilnosti,
– izdelati plan, ki podrobneje opredeljuje interni in eksterni marketing, specifične proizvode in način njihovega trženja.
V pripravo programov bodo vključena podjetja in njihova združenja ter organi in organizacije na lokalni in regionalni ravni, ki s svojimi aktivnostmi vplivajo na oblikovanje ponudbe.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– uskladiti razvojne cilje in aktivnosti pri načrtovanju infrastrukturnih dejavnosti in razvoja podeželja zaradi racionalnega dela in možnosti za gospodarnejšo rabo objektov in prostora,
– uskladiti aktivnosti pri vodenju in realizaciji projekta za celostni razvoj podeželja ter zagotoviti sodelovanje strokovnjakov s področja turističnega marketinga,
– razvijati novo ponudbo za pospeševanje prodaje vin in drugih kmetijskih proizvodov ter storitev, kot npr. vinske poti.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za promet in zveze, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za okolje in prostor.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– z namenom, da se pospeši prodaja turističnih zmogljivosti, bomo organizirali turistično borzo, na katero bomo povabili turistične agencije iz tujine, ki bodo postale naši stalni partnerji pri promociji in prodaji naše turistične ponudbe.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Turistična zveza Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije in turistična podjetja.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– skupaj s turističnim gospodarstvom je potrebno organizirati turistična predstavništva v državah in krajih, od koder prihaja največ tujih turistov,
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti in turistična podjetja.
Rok: 1995 in 1996.

Merila kakovosti, ki veljajo za industrijske in druge proizvode, so za področje turizma praktično neuporabna. Glavna sestavina turističnega proizvoda so storitve, ki jih lahko količinsko merimo v povezavi s posameznimi oprijemljivimi, fizičnimi dokazi, vendar kakovost s tem še ni niti opredeljena, niti zagotovljena. Kakovost je odvisna od celotnega spleta storitev in proizvodov, ki jih nudi neko območje in jo turist pričakuje na podlagi cene ponudbe. Razumevanje kakovosti in priprava kakovostnih ponudb ter njihove podobe, ki mora ustrezati stvarnosti, zahteva na posameznih segmentih:

– organizirano sodelovanje zasebnega in javnega sektorja zaradi funkcioniranja vseh dejavnosti, ki omogočajo prijetno bivanje turistov v kraju in čimvečjo rabo storitev, ki povečujejo potrošnjo in s tem donosnost turizma. V ta namen je potrebno vzpostaviti tudi ustrezno lokalno organizacijo, ki bo lahko opravljala to funkcijo.

– vpeljati celovit sistem ocenjevanja kakovosti osnovnih in dopolnilnih zmogljivosti in storitev v turističnem kraju na podlagi priporočil Evropske unije.
Nosilci: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Gospodarska zbornica Slovenije in turistična društva.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– izpopolnitev tehničnih zahtev in normativov udobnosti objektov, ki bodo ustrezali tudi normativom o ekološki neoporečnosti. Za kmetije, ki se ukvarjajo s turizmom pa uveljaviti normative Evropske unije,
– prilagoditev objektov turistične infrastrukture varovanju okolja, naravne in kulturne dediščine ter krajevnim značilnostim,
– izgradnjo in vzdrževanje različnih planinskih in turističnih poti kot npr. za kolesarjenje in pešačenje ter drugih naprav, ki omogočajo stik z naravo in okolico,
– saniranje starih mestnih jeder, gradov in drugih objektov in razvijanje ponudbe, ki bo zagotavljalo normalno bivanje in aktivnosti domačemu prebivalstvu in povečalo turistično privlačnost,
– izrabo možnosti za zavarovanje Pirana kot svetovne kulturne dediščine v okviru UNESCO,
– bolje opremiti in usposobiti zimske turistične centre tudi za smučanje na umetnem snegu, kjer to dovoljujejo vodni viri in s tem povečati njihovo konkurenčnost.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju s strokovnimi organizacijami in društvi.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– stalno spremljanje zadovoljstva gostov s kakovostjo turistične ponudbe, kot podlage za ustrezno ukrepanje na vseh ravneh in področjih,
– občine bodo, izhajajoč iz svoje nove vloge, organizirale tudi lastne oblike komunalnega nadzora čistoče in reda, ki bodo skupaj z inšpekcijskim nadzorom na finančnem, higienskem in delovnem področju zagotovile višjo raven kakovosti celotne turistične ponudbe.
Nosilec: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Zavod RS za statistiko in občine.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– stalno usposabljanje kadrov na vseh ravneh. V ta namen je potrebno v strokovne šole vključiti programe usposabljanja, ki so bili pridobljeni v okviru tehnične pomoči PHARE in razviti možnosti za stalno usposabljanje zaposlenih v turističnih dejavnostih,
– pospeševati podjetništvo v turizmu, za kar je potrebno izrabiti obstoječo pospeševalno mrežo za razvoj malega gospodarstva v okviru Zavoda za pospeševanje razvoja malega gospodarstva in usposobiti tudi svetovalce za področje turizma.
– stalno usposabljanje prebivalstva za potrebe turizma, zlasti v turističnih krajih.
Nosilci: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Združenje gostinstva in turizma GZS.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.

– ustanovitev in funkcioniranje rizičnega sklada agencij, s pomočjo katerega bi zavarovali potrošnika v primeru stečaja ali drugih primerov nesolventnosti podjetja, s katerim je turist sklenil pogodbo o potovanju.
Nosilec: Gospodarska zbornica Slovenije oziroma združenje agencij.
Rok: leto 1995.

– razvijati aktivnosti društev, ki s svojimi storitvami popestrijo ponudbo krajev in ustvarjajo ugodno klimo za sprejem in bivanje turistov.
Nosilec: Turistična zveza Slovenije v sodelovanju z drugimi organizacijami društev.
Rok: stalna naloga.

Turizem je še premalo razumljen kot profitna dejavnost, kar je najbolj razvidno pri odločitvah za vlaganja v objekte turistične infrastrukture, pri izrabi naravnih in drugih danosti za oblikovanje in prodajo različnih storitev, pri varovanju okolja in rabi prostora, pri organiziranosti vodenja in upravljanja podjetij. Za krepitev podjetništva in dolgoročnega gledanja na donosnost podjetij je potrebno:

– usposabljati kadre za vodenje procesa priprave in nudenja oziroma prodaje storitev,
– vključevati gostinska podjetja v različne mednarodne skupine podjetij, verige in v druge oblike upravljanja, ki zmanjšujejo stroške poslovanja in trženja,
– uvajati sodoben rezervacijski sistem pri prodaji storitev.
Nosilec: Gospodarska zbornica Slovenije.
Rok: stalna naloga.

– objekte turistične infrastrukture: marine, smučišča, kopališča ipd., kar je namenjeno pretežno turistični rabi, organizirati kot skupno infrastrukturo kraja na podjetniških principih,
Nosilec: občine v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in Ministrstvom za gospodarske dejavnosti ter Ministrstvom za okolje in prostor.
Rok: leto 1995.

– nacionalne parke in druga varovana območja naravne in kulturne dediščine vključiti v turistično ponudbo z ustrezno organizacijo njihove gospodarske rabe, ki bo zagotavljala varstvo okolja, hkrati pa povečala donosnost,
– kulturne znamenitosti, kulturno ustvarjalnost, prireditve in druge aktivnosti na področju kulture vključiti v turistično ponudbo.
Nosilec: Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za kulturo.
Rok: začetek v letu 1995, sicer pa stalna naloga.