Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude podjetja HIT, hoteli, igralnice, turizem, d.o.o., Nova Gorica, na seji dne 19. 1. 1995

Pobuda za oceno ustavnosti zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo (Uradni list RS, št. 67/93) se zavrne.

1. Pobudnik izpodbija zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo, ki uvaja plačevanje takega davka po progresivnih stopnjah. Po mnenju pobudnika je izpodbijani zakon v nasprotju z določbami 2. člena ustave o pravni državi, 14. člena ustave o enakosti pred zakonom in 74. člena ustave o podjetništvu. Po mnenju pobudnika je v zakonu sporen predvsem način določanja stopenj posebnega prometnega davka, ki so progresivne glede na višino davčne osnove, ki jo sestavlja vrednost prejetih vplačil za udeležbo v igri, zmanjšana za vrednost dobitkov. Takšna progresivna stopnja posebnega prometnega davka naj bi postavila pobudnika kot prireditelja posebnih iger na srečo glede na njegov pravni status v neenak položaj v primerjavi z drugimi prireditelji posebnih iger na srečo. Ta neenakopravnost se po mnenju pobudnika kaže v tem, da se v primeru, kadar ima posamezni prireditelj več igralnic kot svoje organizacijske enote, plača davek od osnove, ki pomeni seštevek vplačil za udeležbo pri igri v vseh igralnicah. Od tako ugotovljene osnove se plačuje davek po višji progresivni stopnji, kot bi se plačeval v primeru, če bi bila vsaka igralnica samostojna pravna oseba in bi davčno osnovo pri vsaki igralnici predstavljala le vplačila pri posamezni igralnici. Enaka vrednost prejetih vplačil za udeležbo v igri je tako po mnenju pobudnika različno obdavčena za igralnico kot organizacijsko enoto (višja obremenitev) in za igralnico s statusom pravne osebe (nižja obremenitev). S takšno rešitvijo je po mnenju pobudnika višina davčne obremenitve odvisna od pravnega statusa zavezanca, s čimer postavlja zakon posamezne prireditelje posebnih iger na srečo v neenak položaj.
2. Ministrstvo za finance v odgovoru na pobudo navaja, da opredelitev davčnega zavezanca v izpodbijanem zakonu ni sporna, saj izhaja iz temeljnega načela obdavčenja s prometnim davkom (in tudi z drugimi davki), po katerem je davčni zavezanec pravna oseba. Davčni zavezanec po izpodbijanem zakonu je prireditelj posebnih iger na srečo, ki ima dovoljenje Ministrstva za finance, takšno dovoljenje pa lahko po veljavni ureditvi o igrah na srečo pridobi le pravna oseba. Z izpodbijanim zakonom se tako kot z drugimi davčnimi zakoni določajo predvsem predmet obdavčitve, davčni zavezanec, davčna osnova in stopnja davka, pri čimer se zakon ne spušča v organizacijske oblike davčnih zavezancev. S stališča davčne zakonodaje po mnenju Ministrstva za finance ni pomembna organizacija podjetja in je podjetju prepuščeno, ali opravlja dejavnost kot enovita pravna oseba ali kot pravna oseba z notranjimi organizacijskimi enotami. Pobudnik tako plačuje poseben prometni davek kot pravna oseba z več enotami. Če bi se notranje organizacijske enote preoblikovale v samostojne pravne osebe (po pridobitvi predhodnega dovoljenja Ministrstva za finance), bi bile same davčne zavezanke in bi tudi same obračunavale in plačevale davek v skladu z razponom v davčni lestvici (glede na nižjo osnovo po nižjih stopnjah). Zato po mnenju Ministrstva za finance z izpodbijanim zakonom predpisana davčna ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Po izpodbijanem zakonu je zavezanec za plačevanje posebnega prometnega davka od posebnih iger na srečo prireditelj teh iger, ki prireja to dejavnost na podlagi dovoljenja, izdanega po zakonu o igrah na srečo. Takšno dovoljenje lahko po navedenem zakonu pridobi le pravna oseba. Davčni zavezanci po izpodbijanem zakonu so torej pravne osebe, ki prirejajo igre na srečo, in ne organizacijske enote, v katerih se prirejajo te igre. Z vidika davčnega zakona tako ni pomembno, ali organizira prireditelj igre le v eni organizacijski enoti ali v več ločenih organizacijskih enotah. Davčni zavezanec je tako torej vselej prireditelj posebnih iger na srečo ne glede na organizacijsko strukturo izvajanja te dejavnosti.
Davčno osnovo predstavljajo prejeta vplačila pri posebnih igrah na srečo, ki jih je prejel prireditelj kot pravna oseba in s tem davčni zavezanec, bodisi v eni organizacijski enoti ali v več organizacijskih enotah. Če ima prireditelj več organizacijskih enot za prirejanje posebnih iger na srečo, potem se pri ugotavljanju njegove davčne osnove seštejejo prejeta vplačila v vseh organizacijskih enotah. Prejeta vplačila v posamezni organizacijski enoti ne morejo predstavljati samostojne davčne osnove za plačevanje davka od te enote, saj organizacijska enota nima statusa davčnega zavezanca, zato tudi od njenih prihodkov ni mogoče posebej plačevati prometnega davka. Posamezni davčni zavezanec (v tem primeru je to prireditelj posebnih iger na srečo) lahko ugotavlja le eno davčno osnovo in obračunava davek le od te davčne osnove. Takšno načelo je uveljavljeno tudi pri drugih davkih (na primer pri davku od dobička pravnih oseb), tako da plačuje pobudnik, ki ima v svoji sestavi več organizacijskih enot, davek od dobička po enotni davčni osnovi za pravno osebo kot celoto in ne po organizacijskih enotah.
Izpodbijana ureditev tako po mnenju ustavnega sodišča ne pomeni kršitve določb ustave o pravni državi in o enakosti pred zakonom, saj postavlja vse davčne zavezance - prireditelje posebnih iger na srečo v enak položaj. Vsi prireditelji, ki pa so lahko le samostojne pravne osebe, plačujejo davek od osnove, ki se ugotavlja za pravno osebo kot celoto, ne glede na njeno notranjo organiziranost. Zato je bilo potrebno pobudo zavrniti.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.