Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem s predlogom Izvršnega sveta Skupščine občine Kočevje, na seji dne 17. 11. 1994

Določbe 3. člena zakona o prenehanju veljavnosti zakona o skladih skupnih rezerv in o prenehanju delovanja skladov skupnih rezerv (Uradni list RS, št. 30/91) niso v neskladju z ustavo.

1. Predlagatelj izpodbija ustavnost določb 3. člena zakona o prenehanju veljavnosti zakona o skladih skupnih rezerv in o prenehanju delovanja skladov skupnih rezerv, ki ureja prenehanje skladov skupnih rezerv in prenos njihovih pravic in obveznosti na republiko oziroma občine. V navedenem členu je določeno, da sredstva, pravice, obveznosti, arhiv in dokumentacijo skladov skupnih rezerv občin ob njihovem prenehanju prevzamejo občine, Sklada skupnih rezerv gospodarstva Slovenije pa Republika Slovenija, in sicer po stanju na dan 31. 12. 1991. Na podlagi te določbe so prešle na občine vse obveznosti odpravljenih občinskih skladov skupnih rezerv, ki so bili prej samostojne pravne osebe, pri čemer pa zakon občinam ni dal nobenih virov sredstev za poravnavanje prenesenih obveznosti.
Predlagatelj meni, da je protiustavno in proti načelom pravičnosti in zakonitosti, da se pravice in obveznosti ene pravne osebe brez soglasja druge pravne osebe prenesejo z zakonom na to drugo pravno osebo. če se to že stori, pa bi moral ta isti zakon določiti tudi vire sredstev, iz katerih bi bila z zakonom prenesena obveznost poravnana. Ker je izpodbijani zakon v 3. členu določil le prevzem obveznosti, ne pa tudi virov za njihovo pokrivanje, je po mnenju predlagatelja protiustaven.
Predlagatelj v vlogi opozarja tudi na 142. člen ustave, po katerem mora država občini, ki ni sposobna zagotoviti sredstev za opravljanje svojih nalog, zagotavljati dodatna sredstva. Iz navedene določbe po mnenju predlagatelja sledi, da bi ob takšni dodatni obremenitvi proračuna občine, kot je prevzem obveznosti odpravljenih občinskih skladov skupnih rezerv, morala država zagotoviti občini dodatna sredstva.
2. Državni zbor v odgovoru navaja, da izpodbijane določbe zakona niso protiustavne, saj zakon ne prenaša na občine le obveznosti odpravljenih občinskih skladov skupnih rezerv, temveč tudi sredstva in pravice teh skladov. Po izpodbijani določbi prevzamejo občine obveznosti odpravljenih občinskih skladov za vračilo združenih sredstev rezerv podjetij in drugih prevzetih obveznosti, pri čemer je hkrati tudi določeno, da se bodo te obveznosti poravnale iz vnovčene aktive skladov, to je iz vnovčenih terjatev na podlagi danih kreditov in iz drugega premoženja skladov. Po mnenju Državnega zbora si predlagatelj napačno razlaga izpodbijano določbo zakona, saj v vlogi navaja, da je zakon naložil občinam le prevzem obveznosti odpravljenih skladov, ni jim pa dal virov za njihovo pokrivanje. Iz 3. člena izpodbijanega zakona pa nesporno sledi, da so bile na občine prenešene tudi pravice in sredstva odpravljenih skladov.

Predlagatelj utemeljuje svojo zahtevo predvsem s tem, da je izpodbijani zakon prenesel na občine le obveznosti odpravljenih občinskih skladov, ne pa tudi virov za njihovo poravnavanje, kar naj bi bilo protiustavno in proti načelom pravičnosti in zakonitosti (pri čemer predlagatelj izrečno ne navaja konkretnih določb ustave, ki naj bi bile kršene z uveljavitvijo izpodbijane določbe zakona). Takšna trditev predlagatelja ni utemeljena v določbah izpodbijanega člena zakona, saj ta določa, da se na občine poleg obveznosti odpravljenih skladov prenesejo tudi sredstva in pravice teh skladov. Osnovni namen zakona je bil v tem, da se pravice in obveznosti občinskih skladov na dan prenehanja v celoti prenesejo na občino, obveznosti in pravice republiškega sklada pa na republiko, tako da občine in republika kot njihove pravne naslednice izvedejo dokončno likvidacijo skladov. Obveznosti odpravljenih skladov naj bi občine in republika poravnale iz prenesenih pravic in obveznosti teh skladov, to pomeni iz vnovčenih terjatev, ki izvirajo iz odobrenih kreditov sklada in iz drugega premoženja, ki ga je pridobil sklad s svojim delovanjem. S tem je torej zakon določil vir za poravnavanje obveznosti odpravljenih občinskih skladov, zato izpodbijani zakon ni v neskladju z ustavo.
Izpodbijane določbe zakona tudi niso v neskladju s 142. členom ustave, ki določa načela za financiranje lokalnih skupnosti. V tej določbi je postavljeno splošno načelo, da zagotavlja država dodatna sredstva tistim občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog (v skladu z zakonsko določenimi načeli in merili). Naloge poravnavanja prenesenih obveznosti občinskih skladov pa niso redne oziroma trajne naloge občin, saj gre le za enkratno obveznost, ki je nastala kot posledica ukinitve bivših skladov skupnih rezerv. Materialna podlaga za izpolnitev te enkratne obveznosti pa je bila občinam dana s tem, da so bile nanje prenesene tudi pravice in sredstva odpravljenih skladov.
S prenosom pravic in obveznosti odpravljenih skladov na občine in republiko tudi niso bile kršene druge določbe ustave.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik mag. Matevž Krivic.