Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Medobčinskega sodnika za prekrške Ljubljana in Javnega pravobranilca mesta Ljubljane in drugih, na seji dne 2. 2. 1995

1. Določba 1. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94) ni v skladu z ustavo, kolikor različno obravnava občinske sodnike za prekrške v primerjavi s sodniki.
Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti v roku enega leta.
2. Določba 25. člena istega zakona ni v neskladju z ustavo.
3. Postopek za oceno ustavnosti 12. člena zakona o sodniških plačah in drugih prejemkih (Uradni list RS, št. 10/93) se ustavi.

Pobudnika sta v maju oziroma juniju 1993 vložila pobudi za oceno ustavnosti določb 12. člena zakona o sodniških plačah in drugih prejemkih (v nadaljevanju: ZSPDP). Medobčinski sodnik za prekrške je v pobudi navajal, da so sodniki za prekrške neupravičeno izločeni iz sistema navedenega zakona, ker prav tako izvršujejo sodno funkcijo. Enajst občinskih javnih pravobranilcev pa je navedlo, da je s tem, ko so bili izključeni iz sistema plač sodnikov, v njem pa je vključeno Republiško javno pravobranilstvo, kršeno načelo enakopravnosti, saj opravljajo enako delo, le na različni ravni. Ko je v aprilu 1994 zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZRPJZ) s tretjo alineo 29. člena določil, da preneha veljati v ZSPDP določba, da se za sodnike Republiškega senata za prekrške, za Javnega pravobranilca Republike Slovenije in njegove namestnike ter Družbenega pravobranilca samoupravljanja Republike Slovenije in njegove namestnike primerno uporabljajo določbe tega zakona o določtvi plač, sta pobudnika svoje zahtevke modificirala. Medobčinski sodnik za prekrške je umaknil pobudo za oceno 12. člena ZSPDP in dal pobudo za oceno 1. člena ZRPJZ iz istega razloga, kot je bil vložil pobudo za oceno 12. člena ZSPDP. Navedel je še, da določba s tem, ko iz sistema določanja in izplačevanja plač po tem zakonu izvzema sodnike in državne tožilce, prezre pa sodnike za prekrške, slednje uvršča med upravne organe. S tem naj bi jih ne izdvajala le iz sistema plač in drugih prejemkov, pač pa tudi iz kroga pravosodnih organov. Drugi pobudnik pa je želel oceno ustavnosti 25. člena ZRPJZ, ki naj bi v prehodnem obdobju še vzdrževal uporabo prejšnje, torej v 12. členu ZSPDP določene in izpodbijane ureditve.
Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve je pojasnilo v zvezi s pobudama poslal v septembru 1993 in v novembru 1994. Iz teh pojasnil izhaja, da je ZSPDP predstavljal prehodno rešitev do uveljavitve nove sistemske zakonodaje s področja sodstva in da je zaradi ohranitve določenega ravnovesja znotraj pravosodja določil, da se uporablja tudi za druge pravosodne funkcionarje, ki se financirajo iz državnega proračuna. Ker so bili občinski sodniki za prekrške in občinski javni pravobranilci samostojni organi ustreznih občin, ki so jim zagotavljale tudi sredstva in druge pogoje za delo, je za njih in za vse funkcionarje občinskih upravnih organov veljal zakon o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/90, s spremembami). Občinski sodniki za prekrške, ki sicer so pravosodni funkcionarji, naj bi po veljavnem sistemu ne opravljali sodne funkcije. Med postopkom pred ustavnim sodiščem sprejeti ZRPJZ naj bi na podlagi enotnih osnov uredil merila za plače v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, pri čemer naj bi upošteval načela in položaj v organih posameznih vej oblasti v tolikšni meri, kolikor se je v dotedanji zakonodaji že uredil njihov položaj na podlagi nove ustave. ZRPJZ je za funkcionarje in druge zaposlene v organih za postopek o prekrških in v javnih pravobranilstvih le začasnega značaja in bo veljal do sprejetja nove zakonodaje na teh področjih. ZRPJZ naj bi ne posegal v neodvisnost in nepristranskost sodnikov za prekrške oziroma v njihov položaj v sistemu delitve oblasti ne le zato, ker ureja le ozko področje razmerij plač, temveč tudi glede na merila in razmerja v plačah, ki jih vzpostavlja. Prav tako naj tudi ne bi posegal v sistemski položaj javnih pravobranilcev, saj določba 25. člena ureja le sorazmerja v prehodnem obdobju do ureditve plač v skladu s tem zakonom in to za vse zaposlene, na katere se ta zakon nanaša. Navedeni Sekretariat zato meni, da izpodbijane določbe ZRPJZ niso v neskladju z ustavo.

Prvotni pobudi sta bili vloženi zoper isti člen zakona, zato je ustavno sodišče obravnavanje zadev združilo. S sklepom z dne 3. 2. 1994 je pobudi sprejelo in začelo postopek za oceno 12. člena ZSPDP. Po uveljavitvi ZRPJZ je na podlagi pobud in ob smiselni uporabi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) nadaljevalo že začeti postopek, ker gre za določbe, ki so v medsebojni zvezi.
Ustava in mednarodni akti določajo, da o obtožbah proti vsakomur odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče in da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Pojem obtožbe je potrebno razumeti širše kot le obtožbo, vloženo po državnem tožilcu, in je zato obtožba sleherni akt, ki je naperjen zoper državljana in mu na tej podlagi grozi kazen. Ker tudi sodniki za prekrške na podlagi takšnih aktov obravnavajo protipravna dejanja, za katera je zagrožena kazen, jih je potrebno skladno z določbo 23. člena ustave obravnavati kot del sodne oblasti. Sodniki za prekrške lahko za nekatere prekrške izrečejo tudi zaporno kazen. Z izrekanjem varnostnih ukrepov lahko posegajo v ustavno varovane pravice. Torej je treba sodnika za prekrške šteti za del sodne oblasti tako na podlagi 23. člena ustave kot tudi z vidika vrste sankcij, ki jih izreka. Pri nobenem opredeljevanju njihovega statusa jih ni dopustno uvrščati v izvršilno oziroma upravno vejo oblasti.
Glede na vse navedeno izpodbijana ureditev iz 1. člena ZRPJZ ni v skladu s 3. členom ustave in so podani pogoji za odločitev po 48. členu ZUstS in določitev roka Državnemu zboru, v katerem naj ugotovljeno neskladnost z ustavo odpravi.
Zahtevek Javnega pravobranilca mesta Ljubljane, ki je bil uperjen proti neenakemu obravnavanju pravobranilcev glede na občinski ali republiški nivo opravljanja funkcije, je bil z uveljavitvijo ZRPJZ presežen, saj po tem zakonu ni več razlikovanja pri določanju in izplačevanju plač. Ker je določba 12. člena ZSPDP prenehala veljati, je ustavno sodišče v okviru pristojnosti iz 47. člena ZUstS postopek za oceno te določbe ustavilo. V določbi 25. člena ZRPJZ ni uveljavljena nikakršna neenakost, saj za vse zaposlene, ki jih zajema ta zakon, veljajo enaka pravila.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.