Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik, na seji dne 9. 2. 1995

Tretji odstavek 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da se pogoja, da je skrbnik državljan Republike Slovenije in da otrok pri njem živi, ne nanašata na primere, ko dolžnost skrbnika opravlja center za socialno delo ali druga pravna oseba.

1. Pobudnik izpodbija tretji odstavek 14. člena zakona o državljanstvu (v nadaljevanju: ZDrž) v besedilu, v kakršnem je bil sprejet s 5. členom njegovih sprememb in dopolnitev, ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 13/94 z dne 10. 3. 1994. V njem je določeno, da lahko otrok, ki nima staršev, ali čigar staršem je odvzeta roditeljska pravica ali poslovna sposobnost in od rojstva živi v Sloveniji, pridobi državljanstvo na prošnjo skrbnika, ki je državljan Republike Slovenije in pri katerem otrok živi, če zaradi koristi otroka k njegovemu sprejemu v državljanstvo da soglasje republiški upravni organ, pristojen za socialno varstvo.
Po pobudnikovem mnenju naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave, saj spravlja glede možnosti za pridobitev državljanstva v neenak položaj vse tiste otroke, ki so ostali brez staršev ali so jih le-ti zapustili in ne živijo s svojim stalnim skrbnikom, kakor tudi tiste, nad katerimi skrbniško funkcijo opravlja center za socialno delo in ne posameznik. Poleg tega naj bi bila v nasprotju tudi s tretjim odstavkom 56. člena ustave, po katerem otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države, njihov položaj pa ureja zakon. Pri tem je po mnenju pobudnika izpodbijana določba sporna zlasti glede zahteve, da mora k sprejemu otroka brez staršev v državljanstvo dati soglasje republiški upravni organ, pristojen za socialno varstvo, saj so centri za socialno skrbstvo z zakonom določene organizacije, ki opravljajo vse zadeve v zvezi s postavitvijo in nadzorom skrbištva.
2. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da izpodbijana določba drugače kot prejšnja ureditev omogoča pridobitev državljanstva brez sočasne naturalizacije vsaj enega od staršev otrok. Omogoča torej pridobitev državljanstva tistim otrokom - tujcem, pri katerih obstaja pristna vez s Slovenijo. S tem je po mnenju Državnega zbora v izpodbijani določbi povzeto vodilno načelo Konvencije OZN o pravicah otroka, to je načelo največje koristi otroka.
V nadaljevanju Državni zbor navaja, da gre po izpodbijani določbi stvarna legitimacija za vložitev zahteve osebi, ki je v skladu z določbami zakona, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, postavljena za skrbnika mladoletni osebi, torej tudi centru za socialno delo. V takem primeru po njegovem mnenju ne veljajo zahteve, ki jih vsebuje izpodbijana določba glede državljanstva skrbnika in prebivanja z njim.
Glede zahteve, da s sprejemom v državljanstvo soglaša tudi republiški upravni organ, pristojen za socialno varstvo, Državni zbor navaja, da je kot zakonodajalec skušal z njo zaščititi javni interes, saj gre za soglasje organa, ki je pristojen za sistemsko urejanje zadev, ki sodijo v področje socialnega skrbstva, in ki tudi spremlja izvajanje predpisov s tega področja.

1. Center za socialno delo kot pobudnik sicer pobudo utemeljuje s konkretnim primerom mladoletne varovanke, ki je po vložitvi pobude postala polnoletna. Vendar pobude ni vložil kot njen skrbnik, kar izhaja zlasti iz utemeljevanja, da izpodbijana določba ne spravlja v neenak položaj le nje, temveč določeno kategorijo otrok. Glede na dejavnost centrov za socialno delo ter njihove naloge in pristojnosti v zvezi s skrbništvom po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89; v nadaljevanju: ZZZDR) je ustavno sodišče ugotovilo, da pobudnik ima pravni interes, saj izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj, ki ga ima kot neposredni skrbnik. Ustavno sodišče je zato pobudo sprejelo in glede na izpolnjenost pogojev iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
2. Po določbah ZZZDR mladoletnika, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, center za socialno delo postavi pod skrbništvo (201. člen). Za skrbnika se lahko postavi fizična oseba, če je mogoče sorodnik (180. člen in prvi odstavek 182. člena), lahko pa se skrbništvo poveri tudi ustrezni pravni osebi, ki imenuje osebo, odgovorno za izvajanje skrbništva (drugi odstavek 182. člena). Center za socialno delo lahko tudi odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak da bo sam opravljal to dolžnost (prvi odstavek 185. člena). V takem primeru lahko center zaupa posamezne naloge drugim strokovnim osebam, da jih opravljajo v njegovem imenu in pod njegovim nadzorstvom (tretji odstavek 185. člena).
Izpodbijana določba, vsebovana v tretjem odstavku 14. člena ZDrž, določa dva pogoja za to, da lahko skrbnik vloži prošnjo za pridobitev državljanstva za otroka, ki nima staršev, in sicer: prvič, da je slovenski državljan, in drugič, da otrok pri njem živi. Bila bi v neskladju s 14. členom ustave, če bi otrokom - tujcem, katerih skrbnik ni fizična oseba, zgolj zaradi tega onemogočala pridobitev državljanstva. Ker pa jo je mogoče po oceni ustavnega sodišča razlagati samo kot določbo, ki se glede navedenih pogojev nanaša le na primere, ko je skrbnik fizična oseba, ne pa tudi na primere, ko je skrbnik pravna oseba oziroma center za socialno delo sam, ne onemogoča pridobitve državljanstva otrokom, katerih skrbniki so pravne osebe oziroma centri za socialno delo in jih ne spravlja v neenak položaj pred zakonom. Zato izpodbijana določba v tem delu ni v neskladju niti s 14. členom niti s tretjim odstavkom 56. člena ustave. Kolikor se v posameznih primerih razlaga in uporablja drugače, je takšna njena uporaba napačna, kar je razlog za uporabo pravnih sredstev.
Neutemeljena je tudi pobudnikova navedba, da izpodbijana določba krši 14. člen ustave s tem, da omogoča vložitev prošnje za pridobitev državljanstva samo tistim skrbnikom, pri katerih otrok živi. Skrbništvo se opravlja v izključno korist osebe pod skrbništvom. S tem, da je izpodbijana določba omogočila vlaganje prošnje za pridobitev državljanstva samo tistim skrbnikom - fizičnim osebam, pri katerih oseba pod skrbništvom živi, ni prizadeta nobena skrbnikova pravica. Zakon prosto določi, kakšen obseg pravic - v mejah dopustnih omejitev poslovne sposobnosti osebe pod skrbništvom - bo prenesel na skrbnika. Že ZZZDR vsebuje določene omejitve skrbnikovih pravic. Obseg skrbnikovih pooblastil lahko omeji tudi sam center za socialno delo z odločbo o imenovanju skrbnika (186. člen ZZZDR). Z izpodbijano določbo pa niso prizadete tudi otrokove pravice: kadar bo center za socialno delo ocenil, da koristi otroka, ki mu je bila za skrbnika postavljena fizična oseba, pri kateri pa otrok ne živi, zahtevajo vložitev prošnje za pridobitev državljanstva po izpodbijani določbi, bo pač lahko z odločbo, ki jo bo izdal po drugem odstavku 185. člena ZZZDR, odločil, da bo to nalogo sam opravil.
Prav tako ni v neskladju z ustavo del izpodbijane določbe, ki zahteva soglasje republiškega upravnega organa, pristojnega za socialno varstvo, k otrokovemu sprejemu v državljanstvo. Res je, da je ZDrž s tem predpisal dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen za sprejem otroka pod skrbništvom v državljanstvo, vendar je tudi v tem delu ustavno sodišče sledilo razlogom Državnega zbora, ki ta del izpodbijane določbe utemeljuje z željo zakonodajalca, da zaščiti javni interes. Ta se v obravnavanem primeru kaže v nudenju posebnega varstva otrokom in mladoletnikom, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, kar je po tretjem odstavku 56. člena ustave naloga države. Naloga republiškega upravnega organa, pristojnega za socialno varstvo, pa je pri dajanju soglasja za sprejem v državljanstvo prav v varstvu koristi otroka. In v tem primeru gre za dejanje skrbnika, za katero je zakonodajalec ocenil, da ne zadostuje samo odobritev centra za socialno delo po 204. členu ZZZDR, temveč da je potrebno tudi soglasje pristojnega republiškega upravnega organa, ne glede na to, ali skrbništvo opravlja fizična ali pravna oseba ali celo center za socialno delo. Ocenjevanje primernosti takšnega zakonodajalčevega ukrepa pa ni v pristojnosti ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm in Franc Testen. Odločbo je sprejelo soglasno.