Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Gospodarskega interesnega združenja Intertransport, Ljubljana, na seji dne 23. 2. 1995

Zakon o prevozu nevarnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 27/90) ni v neskladju z Evropskim sporazumom o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 61/70, 59/72 in 8/77).

Predlagatelj v svoji zahtevi navaja, da je v aktu o notifikaciji nasledstva naveden tudi evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (v nadaljevanju: ES) in da bi zato moral veljati tudi v Republiki Sloveniji, slovenski državni organi pa da se še vedno držijo določb zakona o prevozu nevarnih snovi iz leta 1990, ki da je v neskladju z Evropskim sporazumom. Zato predlaga, naj ustavno sodišče ugotovi, ali izpodbijani zakon še velja v Republiki Sloveniji in ali so zlasti določbe 5., 8., 51. in 76. člena zakona v skladu z ES.
Na predlagateljeve navedbe je odgovoril Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora. V odgovoru navaja, da ureja izpodbijani zakon, ki se še vedno uporablja v Republiki Sloveniji kot veljaven predpis, pogoje za prevoz nevarnih snovi za vse prometne panoge in ne le za cestni promet. Glede cestnega prevoza določa v primerjavi z ES nekatere dodatne obveznosti prevoznikov, ki pa da niso v nasprotju z ES, saj le-ta predvideva notranjo ureditev v državah podpisnicah sporazuma tako, da kljub obsežnosti mednarodne ureditve dopušča razlike pri nekaterih obveznostih, ki smiselno dopolnjujejo sporazum in s tem prilagajajo ureditev posebnostim posameznih držav. Nasprotni udeleženec zato meni, da izpodbijani zakon ni v neskladju z ES in torej tudi ne z 8. členom ter drugim odstavkom 153. člena ustave.

Da sta tako izpodbijani zakon kot tudi ES še vedno del veljavnega prava Republike Slovenije, izhaja iz ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 6/91-I), ustavnega zakona za izvedbo ustave (Uradni list RS, št. 33/91) ter iz akta o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 9/92). Njun hierarhični odnos je določen v drugem odstavku 153. člena ustave, ki terja, da so zakoni v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor. ES je sicer ratificiral Zvezni izvršni svet Skupščine SFRJ z uredbo, toda z aktom o notifikaciji, ki ga je sprejel Državni zbor in vanj vključil tudi ES, je ta sporazum dobil naravo mednarodne pogodbe, ki jo je ratificiral zakonodajalec.
ES je nastal “v želji, da bi države pogodbenice povečale varnost mednarodnega cestnega prometa” (uvodni stavek v ES). V skladu s takim namenom sporazum določa najnujnejša pravila in standarde, ki naj povečajo varnost v mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga. Sam sporazum pa ni ovira, da bi posamezna država s svojo zakonodajo te standarde še zaostrila in tako vsaj znotraj svojih meja še povečala varnost cestnega prometa z nevarnimi snovmi. Sporazum v 4. členu določa, da vsaka pogodbenica zadrži pravico, da iz razlogov, ki se ne nanašajo na varnost med potovanjem, ureja ali prepove vnašanje nevarnega blaga na svoje ozemlje. 5. člen pa odreja, da je prevoz, na katerega se ta sporazum nanaša, še naprej zavezan nacionalnim ali mednarodnim predpisom, ki se v glavnem nanašajo na cestni promet, mednarodni cestni prevoz ali mednarodno menjavo blaga. Členi izpodbijanega zakona, ki jih šteje predlagatelj za očitno neskladne z ES, sicer določajo nekatere dodatne obveznosti za prevoz, strokovno usposobljenost in starost oseb za ravnanje z nevarnimi snovmi ter opremljenost vozil, ki opravljajo tak prevoz, toda z njimi le še dodatno prispevajo k doseganju temeljnega cilja, ki si ga je postavil ES in zato z njim niso v neskladju.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 1. alinee prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.