Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s predlogom Izvršnega sveta Skupščine občine Izola, ki ga zastopa Javno pravobranilstvo Koper, na seji dne 16. 2. 1995

odlok Vlade Republike Slovenije o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 47/92) se razveljavi.

Dne 24. 6. 1993 je Izvršni svet občine Izola vložil pobudo, po vsebini in po položaju vlagatelja pa predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku navedenega odloka. Ker je bil po tedaj veljavnih predpisih upravičen vložiti predlog, obravnava po uveljavitvi zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) v skladu z določbo 82. člena tega zakona ustavno sodišče to vlogo kot zahtevo v smislu 22. člena zakona.
Predlagatelj očita izpodbijanemu predpisu, da učinkuje za nazaj in da je zato v nasprotju s 155. členom ustave.
Odlok določa, da se zamudne obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine za čas od 7. 12. 1991 do 27. 3. 1992, ko je glede njih veljal odlok izvršnega sveta, objavljen v Uradnem listu RS, št. 28/91 oziroma št. 1/92, preračunajo po obrestni meri zamudnih obresti, kot jo je od 28. 3. 1992 uvedel zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92, poslej zakon); zapadle zamudne obresti, ki dotlej še niso bile plačane, se za toliko zmanjšajo; če so bile že izplačane, se razlika poračuna pri drugih obveznostih istih zavezancev, sicer pa vrne. Ta odlok je stopil v veljavo 1. 10. 1992.
Vlada kot nasprotna udeleženka je pojasnila, da je bila pred uveljavitvijo zakona z obema odlokoma v pristojnosti izvršnega sveta, določeni v sedmih materialnih zakonih, določena obrestna mera (najprej 2,2 %, nato 1,2 % za vsak dan zamude) tako visoka, da je presegala sprejemljivo raven zamudnih obresti kot instrumenta spodbujanja plačevanja dajatev v predpisanih rokih. Zato se je vlada odločila z izpodbijanim odlokom določiti za zavezance ugodnejše obresti, ne glede na to, da ji v zakonu ni bilo dano izrecno poobastilo za to.

Izpodbijani predpis sicer formalno še velja, vendar se ne uporablja več: upravičenci so morali po 4. in 5. členu odloka predložiti potrebno dokumentacijo in soglasje za poračun oziroma zahtevati vračilo razlike v 30 dneh, torej do 1. 11. 1992, pristojni organi so morali vrniti razliko v 15 dneh po prejemu zahteve (7. člen odloka). Po sporočilu nasprotne udeleženke so še zadnji primeri uporabe odloka prenehali najkasneje s potekom 1993. leta.
Ustava v 155. členu določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon pa lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Izpodbijani odlok kot podzakonski predpis po vsebini ureja zadeve za čas, ki je ob njegovi uveljavitvi že minil, torej retroaktivno, kar ni v skladu z navedeno ustavno določbo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov.
Po določbi 45. člena ZUstS ustavno sodišče protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise odpravi ali razveljavi. Odpravi jih, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj.
Pobudo za oceno ustavnosti je dala občina v obrambi svojih interesov oziroma interesov občin nasproti državi oziroma njeni izvršilni oblasti. Neposredna posledica izpodbijanega odloka je bila, da so se v občinske proračune in na račune skladov iz naslova zamudnih obresti stekla manjša sredstva. Po naravi obveznosti je šlo za nepredvidljive prihodke, ki jih zaradi tega niti proračuni občin niti finančni načrti zavodov niso vsebovali. Na javno porabo v okviru občin izvajanje odloka zaradi načina ugotavljanja in poračunavanja sredstev za javno porabo občin s sredstvi za finančno izravnavo ni moglo vplivati ali vsaj ne znatno.
Vsekakor bi odpravljanje posledic izvajanja izpodbijanega odloka naknadno poslabšalo položaj zavezancev. Potem ko so upravičeno šteli, da so poravnali svoje obveznosti, saj so o njih tako ugotavljali pooblaščeni državni organi in v skladu s tem tudi ukrepali, bi se zdaj spet znašli v položaju dolžnikov. Zato bi bil hudo prizadet njihov občutek pravne varnosti in njihovo zaupanje v pravo. Na takem primeru bi se upravičeno zdelo, da država svojih pooblastil in moči ne uporablja z zadostno mero vestnosti.
Pretežni ustavovarstveni razlogi torej govore zoper to, da bi ustavno sodišče, ko je ugotovilo neustavnost izpodbijanega odloka, zahtevalo tudi odpravljanje posledic njegovega izvajanja. Zato se je odločilo za razveljavitev in ne za odpravo izpodbijanega odloka.
Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Krivic, Šinkovec, Ude in Zupančič, od katerih so prvi trije dali odklonilna ločena mnenja.