Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Izvršnega sveta Skupščine občine Postojna, Skupščine občine Domžale in Skupščine občine Litija, na seji dne 23. 2. 1995

Člen 128 zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) ni v neskladju z ustavo.

Izvršni svet Skupščine občine Postojna, Skupščina občine Domžale in Skupščina občine Litija so v dneh 29. 9., 14. 10. in 25. 11. 1994 vložili zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti 128. člena zakona o sodiščih. Določbe tega člena, po katerih postanejo poslovni prostori, ki so ob dnevu uveljavitve tega zakona v uporabi temeljnih sodišč, last Republike Slovenije, v uporabo pa jih v skladu z navodili ministra za pravosodje prevzamejo okrožna oziroma okrajna sodišča, ustanovljena z istim zakonom, po stališču prvega predlagatelja nasprotujejo 33. in 69. členu ustave. Prvi predlagatelj namreč meni, da je npr. občina Postojna lastnik sodne zgradbe, saj je tudi v zemljiški knjigi vpisana s pravico uporabe na družbeni lastnini, le-to pa je po njegovem od ukinitve družbene lastnine treba šteti in upoštevati kot lastninsko pravico. Izpodbijana zakonska določba mu brez postopka in brez odškodnine odvzema lastnino, kar po njegovem mnenju dejansko pomeni obliko nacionalizacije. Zaradi nje naj bi bili kršeni tudi pravni načeli, da je treba pogodbe spoštovati in da je treba slišati obe strani. Omenjeno pooblastilo ministru pa izpodbija predlagatelj z utemeljitvijo, da lahko lastninska ali njim podobna razmerja določa le zakon.
Obe predlagateljici pa utemeljujeta svoji zahtevi smiselno enako; druga navaja še, da je občina prostore za sodišče in javno tožilstvo pridobila s kupoprodajno pogodbo, tretja pa, da je sodišču oddajala prostore z najemno pogodbo, po kateri sicer najemnine ni bilo treba plačevati.
Predlagatelji predlagajo razveljavitev 128. člena zakona o sodiščih, druga predlagateljica še zadržanje izvrševanja določb tega člena do končne odločitve.
Državni zbor je 17. 2. 1995 odgovoril, da poslovni prostori temeljnih sodišč pred uveljavitvijo zakona o sodiščih niso bili last občin, temveč družbena lastnina, in da zakon torej izpeljuje preoblikovanje družbene lastnine v javno lastnino. Stavbe, v katerih so svojo funkcijo opravljala temeljna sodišča, so služile opravljanju funkcije države in ne funkcije lokalne samouprave. To je bilo v skladu z ustavnim sistemom, po katerem so bile občine pooblaščene za opravljanje državnih funkcij; v skladu z novo ustavo pa bodo delovale le kot lokalne samoupravne enote in bi opravljanja pristojnosti sodišč niti izjemoma ne bilo mogoče prenašati nanje. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi namena, ki so mu služili poslovni prostori sodišč, pa tudi na podlagi zemljiškoknjižnih stanj teh prostorov (v prvih povojnih letih so bili vpisani kot splošno ljudsko premoženje, včasih tudi z navedbo republiškega upravnega organa), na podlagi sredstev za njihovo vzdrževanje (že do leta 1987, ko je to bila načelno še stvar občine, je republika prispevala denar za vzdrževanje sodnih stavb, v zadnjem obdobju pa še bolj) in zaradi ločitve državnih funkcij od funkcij lokalne samouprave. Podzakonski predpis iz drugega odstavka 128. člena zakona o sodiščih ne bo mogel posegati v lastninjenje, torej v vsebino, ki jo lahko ureja le zakon.

Ustavno sodišče je s sklepoma z dne 3. 11. 1994 in z dne 23. 2. 1995 vse te zadeve združilo zaradi skupnega obravnavanja.
Družbena lastnina ni prenehala obstajati že z uveljavitvijo nove ustave, temveč poteka njeno preoblikovanje v javno in druge oblike lastnine od XCIX. ustavnega amandmaja (Uradni list RS, št. 7/91) po zakonodajni poti. Zakonodajalec ga mora izpeljati tako, da bo ustrezalo novemu ustavnemu redu, da bo omogočalo in vzpodbujalo ekonomski in družbeni razvoj države, pa tudi tako, da bo zagotavljalo izpolnjevanje specifičnih nalog države. Med take naloge sodi tudi zagotavljanje razmer za opravljanje sodne funkcije. V prejšnjem sistemu, ko je tudi občina opravljala velik del oblastvenih nalog, je del družbenih sredstev, s katerimi je upravljala, namenjala zagotavljanju in vzdrževanju sodnih prostorov. Po novi ustavi je sodna funkcija v celoti stvar države in njeno izvajanje niti izjemoma ne more biti prepuščeno občini, ki je zdaj samoupravna lokalna skupnost. Tudi sredstva za delo sodišč se v celoti zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije (4. člen zakona o sodiščih). Ker mora torej zdaj država med drugim zagotavljati prostorske razmere za opravljanje dejavnosti vseh sodišč v državi, je po vsem obrazloženem tudi zakonodajalčeva odločitev, da postanejo obstoječi poslovni prostori temeljnih sodišč, kolikor gre za dosedanjo družbeno lastnino, last republike v uporabi sedanjih sodišč, v skladu z ustavo.
S to odločitvijo ne more biti kršeno pravno pravilo “pacta sunt servanda”, saj izpodbijana zakonska določba ne posega v morebitna pogodbena razmerja, na podlagi katerih so posamezne občine eventualno dobile pravico uporabe na spornih nepremičninah. Gre za odločitev države, ki razporeja del družbene lastnine v okviru nespremenjene namembnosti in v popolnem skladu z razporeditvijo nalog.
Neutemeljena je tudi trditev prvega predlagatelja, da je bilo pri sprejemanju izpodbijanega zakona kršeno pravno načelo, da je treba slišati tudi drugo stran. Gre namreč za zakonodajni postopek, v katerega ni mogoče prevzemati postopkovnih načel civilnega procesnega prava. Kolikor pa predlagatelj dosedanjo občino kot družbenopolitično skupnost šteje za “drugo stran” pri odločanju o tej stvari, pa je notorno, da so bili v zakonodajnem postopku preko izraženih mnenj in stališč poslancev in državnih svetnikov uveljavljeni tudi interesi in stališča občin o tem vprašanju.
Ker torej zadeva družbeno lastnino, ne pa lastnino občine in njeno odvzemanje ali omejevanje, prvi odstavek 128. člena zakona o sodiščih ni v neskladju z ustavo.
Zakonodajalec s pooblastilom v drugem odstavku istega člena ne daje resornemu ministru pravice posegati v lastninska razmerja, zato ta določba ni v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena ustave, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo soglasno. Pritrdilno ločeno mnenje je dal sodnik Krivic.