Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Alojza Paulina iz Ljubljane, na seji dne 11. 5. 1995

Določbe 80., 81. in 83. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93) niso v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija določbo 80. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), češ da določa, da se premoženje, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, deduje na podlagi zakona. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s 33. členom ustave, ki zagotavlja svobodno razpolaganje z lastnino in s tem tudi svobodno oporočno razpolaganje. Določba naj bi bila v nasprotju z ustavo, ker ne omogoča ugotavljanja resnične volje zapustnika. Če zakon odstopa od tega, bi po stališču pobudnika moral v 83. členu upoštevati že izplačane deleže po dejanskih vrednostih ob času izplačila. Ta člen določa, da v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ni dopustno posegati. Člen 83 naj bi bil zato v nasprotju s 14. in 33. členom ustave. Hkrati naj bi bil zakon v nasprotju z 71. členom ustave, ker ne zagotavlja varovanja kmetijskih zemljišč, in v nasprotju s 67. členom ustave, ker ne zagotavlja gospodarske in ekološke funkcije lastnine.
2. V čem naj bi bila podana neskladnost 81. člena ZDen z ustavo, pobudnik ne navaja.
3. Na pobudo je odgovoril Državni zbor, Ministrstvo za pravosodje pa je podalo svoje stališče. Državni zbor in ministrstvo menita, da ZDen v 80. členu omejuje učinek dednopravnih izjav glede denacionaliziranega premoženja v tistih primerih, ko dedič pri podaji dednopravne izjave ni mogel računati na denacionalizacijo. Dediči naj bi dednopravne izjave dajali glede na takratni obseg zapuščine. Tretji odstavek 80. člena ZDen določa, da nimajo pravnega učinka dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ki se nanašajo na denacionalizirano premoženje, razen če je v pogodbi izrecno določeno, da zajema tudi to premoženje. V tem primeru naj bi bil interes dedičev, da se upošteva njihova prava volja (dejanska pogodbena volja), varovan.
4. V zvezi z 81. členom ZDen Državni zbor navaja, da je zakonska rešitev, ki daje v primerih, ko oporočitelj volje glede denacionaliziranega premoženja ni izrazil, prednost zakonitemu dedovanju, v skladu z drugim odstavkom 67. člena ustave. S tem naj bi zakon po navedbah Državnega zbora v skladu s 33. členom ustave zavaroval izrecno voljo oporočitelja, v skladu z drugim odstavkom 67. člena ustave pa zakonite dediče (zakon določa pogoje dedovanja). Ob tem se sklicuje na že sprejeto odločbo ustavnega sodišča o tej določbi zakona (U-I-96/92).
5. V 83. členu ZDen določa, da ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči drugače sporazumejo. Določba naj bi po navedbah Državnega zbora izhajala iz načela nespremenljivosti pravnomočnega sklepa o dedovanju. Meni, da s tem zakon ne krši načela enakopravnosti. S to splošno in abstraktno določbo naj bi bili enako obravnavani vsi, ki jih zadeva.
6. ZDen ne ureja posebnega varstva kmetijskih zemljišč, razen deloma v 19., 20., 21. in 27. členu, meni Državni zbor. Varstvo naj bi urejala druga zakonodaja, zato naj bi zakon ne bil v nasprotju z ustavo.

7. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
8. Ustavnost 81. člena ZDen je ustavno sodišče že ocenjevalo in z odločbo U-I-96/92 (Uradni list RS, št. 4/94) ugotovilo, da določba ni v neskladju z ustavo.V obrazložitvi odločbe je poudarilo, da je bilo v večini primerov premoženje, ki je bilo podržavljeno, glavni del zapustnikovega premoženja. Ureditev, ki bi v vseh primerih dopuščala ugotavljanje zapustnikove domnevne volje, bi pomenila konstruiranje njegove volje. To bi povzročilo številne dolgotrajne spore med zakonitimi in oporočnimi dediči, to možnost pa izpodbijana določba 81. člena ZDen zmanjšuje, ne da bi s tem kršila ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.
9. Pobudnik ne navaja argumentov za neskladnost izpodbijane določbe 81. člena z ustavo, ki bi jih ustavno sodišče v citirani zadevi še ne obravnavalo. Ustavno sodišče se zato sklicuje na obrazložitev, podano v odločbi U-I-96/94, in ugotavlja, da 81. člen ni v neskladju z ustavo.
10. Po 138. členu zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78) so dedne izjave o sprejemu ali odpovedi dediščini strogo oblični in nepreklicni pravni posli. Dediči so v zapuščinskih postopkih po prejšnjih lastnikih, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano, podali dedne izjave le glede na tisti obseg premoženja, ki je bil predmet dedovanja, torej brez nacionaliziranega dela premoženja. Njihova volja v dedni izjavi bi lahko bila v primeru, ko bi zapuščina obsegala tudi nacionalizirano premoženje, povsem drugačna. V primeru, ko so bile dedne izjave podane že pred nacionalizacijo, ko je bilo v zapustnikovi lasti še vse premoženje, pa te izjave v skladu z ZDen veljajo. Prav tako veljajo dedne izjave, podane v postopku denacionalizacije, ko so upravičenci že vedeli za pričakovano vrnitev premoženja. Pravnega učinka torej nimajo le tiste dedne izjave in dednopravne pogodbe, ki so bile podane oziroma sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oziroma udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Taka ureditev je po oceni ustavnega sodišča pravična in temelji na splošnih pravilih civilnega prava. Drugačno stališče bi lahko privedlo do oškodovanja nekaterih dedičev kot denacionalizacijskih upravičencev, saj bi z domnevo volje upravičenca oziroma udeleženca šteli pravne posle, ki so jih udeleženci opravili v zmoti glede dejanskih okoliščin, za veljavne, šlo pa bi tudi za zmoto v predmetu dedovanja.
11. Po pobudnikovem stališču določba 83. člena ZDen krši ustavno načelo pravičnosti, istočasno pa naj bi bila v nasprotju tudi s 33. in 14. členom ustave. Meni, da bi se v novem zapuščinskem postopku, katerega predmet bo upravičencu vrnjeno nacionalizirano premoženje, morali dedni deleži, že pridobljeni v prejšnjem postopku dedovanja, upoštevati.
Stališču pobudnika ni mogoče pritrditi. Ureditvi, za kakršno se pobudnik zavzema, izpodbijana določba 83. člena ZDen sama po sebi niti ne nasprotuje, pač pa bi bila taka ureditev v nasprotju z ureditvijo po 81. členu ZDen, po kateri se v primeru neupoštevnosti oporočnih razpolaganj novi zapuščinski postopek izvede po pravilih zakonitega in ne oporočnega dedovanja. Od pobudnika zaželena ureditev bi pomenila, da to ne bi bilo niti zakonito niti oporočno dedovanje, ampak nekaj tretjega (zakonito dedovanje z upoštevanjem dednih deležev, pridobljenih v prvem zapuščinskem postopku). Take ureditve dedno pravo ne pozna in bi jo torej moral ZDen z ureditvijo vseh vprašanj, ki bi se pri tem lahko pojavila, posebej urediti, če bi jo hotel uvesti – ni pa videti prepričljivih razlogov za trditev, da bi bila taka ureditev res pravičnejša od sedanje, oziroma da je sedanja ureditev zaradi svoje domnevne nepravičnosti v neskladju z ustavo. Ker ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kako bi zapustnik razpolagal s kasneje denacionaliziranim premoženjem, kadar svoje volje glede tega v oporoki ni izrecno izrazil, je zakonodajalec za take primere predpisal uporabo pravil o zakonitem dedovanju.
Kolikor bi pri dedovanju na podlagi zakona upoštevali dedne deleže, ki so jih pridobili posamezniki v pravnomočno zaključenih zapuščinskih postopkih na podlagi oporoke, bi lahko prišlo celo do položaja, ki bi bil v direktnem nasprotju z oporočiteljevo voljo, saj bi prav tistemu, ki je pridobil zapuščino na podlagi oporoke, to vštevali v zakoniti dedni delež. Na ta način bi ostali zakoniti dediči v novem zapuščinskem postopku dobili več kot prejšnji oporočni in sedanji zakoniti dediči. To pa bi lahko pripeljalo celo do kršitve njihovih pravic do dedovanja.
12. Namen izpodbijanega zakona je odprava krivic, ki so bile povzročene s podržavljenjem zasebne lastnine. Zakon zato normira le tista razmerja in stanja, ki so povezana z njegovim namenom. Ni torej mogoče pritrditi pobudniku, da bi moral zakon posebej razčleniti vsebino 71. in 67. člena ustave. To je namreč materija, ki naj jo urejajo drugi zakoni.

13. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev o ustavnosti 80. in 83. člena ZDen je sodišče sprejelo soglasno, odločitev o ustavnosti 81. člena pa s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic in Testen. Sodnik Krivic je dal odklonilno ločeno mnenje.