Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo vrhovnega sodišča ter na podlagi pobud Bena Pavliča iz Smlednika in Marjana Pavčiča iz Ljubljane, na seji dne 25. 5. 1995

1. Določba 42. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91) je v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča uveljavljanja ugovora vesti tudi po opravljenem naboru, dokler traja dolžnost sodelovanja pri obrambi države.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost odpraviti najkasneje do 1. 10. 1995.

1. Vrhovno sodišče je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 42. člena zakona o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju: ZVD) na podlagi 156. člena ustave. Ta določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. V treh upravnih sporih, ki tečejo pred vrhovnim sodiščem, namreč tožniki, ki so vojaški obvezniki, predlagajo, da sodišče odpravi odločbe drugostopenjske komisije pri vladi, ki je zavrnila njihove pritožbe zoper sklepe prvostopne komisije pri Ministrstvu za pravosodje. Slednja je njihove vloge za priznanje ugovora vesti vojaške dolžnosti zavrgla z utemeljitvijo, da je na podlagi 42. člena ZVD ugovor vesti dopusten le pri naboru. Vladna komisija pa je zavrnila pritožbe tožnikov z utemeljitvijo, da ni mogoče sprejeti sklicevanja tožnikov na določbe 14. in 123. člena ustave, ker je po njenem 46. členu ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določa zakon. Ta pa je v izpodbijanem členu določil, da je ugovor vesti dovoljen le v času nabora.
Vrhovno sodišče je prekinilo postopke v upravnih sporih in začelo postopek pred ustavnim sodiščem, ker meni, da je potrebno pri razlagi značaja in obsega ugovora vesti poleg 46. člena ustave upoštevati tudi njen 123. člen. Nobeden izmed njiju pa ugovora vesti časovno ne omejuje.
2. Pobudnika izpodbijata tretji odstavek 42. člena ZVD, ker menita, da je v nasprotju z 22. in 56. členom ustave. Z 22. členom ustave (enako varstvo pravic) naj bi bil v nasprotju zaradi tega, ker ne daje možnosti do ugovora vesti posameznikom, ki so vojaško dolžnost v celoti ali delno že odslužili in to v času, ko pravice do ugovora vesti še ni bilo. Pri vpoklicu na usposabljanje ali na služenje preostalega dela vojaške dolžnosti pa ne morejo uveljavljati ugovora vesti. Prav tak pa je tudi njun primer, s čimer sta izkazala pravni interes.
Po mnenju pobudnikov naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s 56. členom ustave zaradi tega, ker se morajo o ugovoru vesti izjavljati posamezniki – naborniki, od katerih naj bi bil vsak drugi še mladoleten. Po 56. členu ustave pa otroci uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Po pobudnikovem mnenju ni v skladu s 56. členom ustave zahteva, da se morajo mladoletne osebe, ki jim država odreka sposobnost voziti motorno vozilo in volilno pravico, opredeliti do tako pomembne stvari, kot je življenjsko-nazorska opredelitev – pripravljenost do ubijanja.
3. Državni zbor v svojem odgovoru navaja, da je bil ZVD sprejet v mesecu aprilu 1991. leta na podlagi amandmajev k ustavi iz leta 1974. Nova ustava je v določbah 46. in 123. člena razširila pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti, in to še posebej z vidika kroga upravičencev, vendar ZVD še ni usklajen z njimi.
V nadaljevanju državni zbor navaja, da je v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah ZVD predlagana sprememba njegovega 42. člena tako, da bo pravica do ugovora vesti razširjena tudi na vojake, ki služijo vojaški rok, in na vojaške obveznike, ki so ta rok že odslužili. Če bo predlagana sprememba sprejeta v državnem zboru, bo omogočen ugovor vesti vsem skupinam vojaških obveznikov od poziva na nabor do prenehanja dolžnosti služenja v rezervni sestavi. Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94) pa je določil, na kakšen način sodelujejo pri obrambi države državljani, ki so uveljavili pravico do ugovora vesti.

4. Ustavno sodišče je s sklepoma z dne 12. 1. 1995 in 15. 5. 1995 vse tri zadeve združilo zaradi skupnega obravnavanja.
5. Ustava v 46. členu pravico do ugovora vesti opredeljuje kot eno izmed človekovih pravic. V njem je določeno, da je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. V drugem odstavku 123. člena, ki sicer obravnava dolžnost sodelovanja pri obrambi države, pa ustava določa, da je treba državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način.
Način sodelovanja pri obrambi države v primeru uveljavitve pravice do ugovora vesti je uredil zakon o obrambi (v nadaljevanju: ZO), ki v drugem odstavku 6. člena določa, da “državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države tako, da nadomestno civilno službo praviloma opravi v civilni zaščiti ali v drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč, oziroma se usposobi za civilno zaščito in reševanje ter te dolžnosti opravlja tudi v vojni”.
Zakon o vojaški dolžnosti, ki je bil sprejet aprila 1991 na podlagi amandmajev k takratni ustavi, je omogočil uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti le nabornikom ob pozivu na nabor, kar pa ni v skladu s sedanjo ustavno ureditvijo.
6. Pravica do ugovora vesti je urejena v drugem delu ustave, ki ureja človekove pravice in temeljne svoboščine. Zanje je značilno, da so trajne, da je nekatere možno omejiti, vendar le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (tretji odstavek 15. člena ustave). Ustava v 46. členu in v drugem odstavku 123. člena zakonodajalcu določa normativni okvir ureditve načina uresničevanja te pravice (drugi odstavek 15. člena ustave).
Vsak državljan, ki zaradi religioznih, filozofskih ali humanitarnih razlogov ni pripravljen sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, ima po dikciji ustave pravico sodelovati pri obrambi države na drugačen način. Pravico do ugovora vesti imajo vsi, ki so dolžni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti. Torej morajo imeti pravico uveljavljati ugovor vesti naborniki, vojaki med služenjem vojaškega roka, kot tudi vojaški obvezniki v rezervni sestavi – vsi, dokler so dolžni sodelovati pri obrambi države.
Zakonodajalec mora zato določiti postopek, ki bo omogočil uveljavljati pravico do ugovora vesti vsem, ki so dolžni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti. Trajnost pravice, ki jo mora upoštevati zakonodajalec, pomeni, da je ni mogoče časovno omejiti. Postopek uveljavljanja te pravice mora potekati brez nepotrebnega odlašanja.
7. Gre za protiustavno pravno praznino, saj ZVD ne omogoča uveljavljati ugovor vesti vojaški dolžnosti tudi vojakom med služenjem vojaškega roka in vojaškim obveznikom, ki so ta rok že odslužili.
Glede na to, da je ugotovljena neustavnost izpodbijane določbe v tem, da omogoča uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti le nabornikom, ne pa tudi vojakom, ki služijo vojaški rok, in vojaškim obveznikom v rezervi, gre za ureditev, ki ne omogoča razveljavitve. Razveljavitev bi namreč pomenila, da pravice do ugovora vesti ne bi mogli uveljavljati niti naborniki. Zato je ustavno sodišče v skladu z 48. členom zakona o ustavnem sodišču sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok 1. 10. 1995 za odpravo ugotovljene neustavnosti.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.