Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta in na pobudi Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ter Univerze v Ljubljani na seji dne 25. 5. 1995

Določba drugega odstavka 60. člena zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93) se razveljavi.

1. Državni svet zatrjuje, da je v nasprotju z ustavo izpodbijana določba, po kateri lahko redni profesor, ne glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev za upokojitev, zaseda delovno mesto, navedeno v prvem odstavku 60. člena zakona, do doseženega 65. leta starosti. Navaja, da je izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave, ker postavlja redne profesorje v neenakopraven položaj z delavci na delovnih mestih drugih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, na katere se te omejitve ne nanašajo. Ravno tako naj bi bili redni profesorji v neenakopravnem položaju z vsemi drugimi delavci, ki po 101. členu zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko delajo do izpolnjenih pogojev za upokojitev ne glede na starost. Iz istih razlogov napada izpodbijano določbo (in številne druge določbe zakona, ki pa jih bo sodišče obravnavalo in bo o njih odločilo posebej) tudi Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Ta še navaja, da drugi odstavek 60. člena zakona krši določbo 49. člena ustave, ki jamči svobodo dela. Zaradi izpodbijane določbe naj bi za rednega profesorja po dopolnjenem 65. letu starosti ne veljala več prepoved vseh oblik diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih - diskriminatorna okoliščina naj bi bila starost. Z vsebinsko enakimi razlogi izpodbija navedeno določbo tudi Univerza v Ljubljani. Ta še navaja, da določba krši 50. člen ustave, ki zagotavlja pravico do socialne varnosti.
2. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora v svojem odgovoru z dne 20. 5. 1994 navaja, da določba drugega odstavka 60. člena postavlja za redne profesorje glede zasedanja delovnega mesta starostno omejitev, s katero določa, da lahko redni profesor, ne glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev za upokojitev, zaseda delovno mesto do doseženega 65. leta starosti. Po mnenju sekretariata gre za določbo, ki je “lex specialis” in ki kot taka derogira določbo 101. člena zakona o delovnih razmerjih.
3. Vlada v svojem mnenju z dne 23. 6. 1994 soglaša z utemeljitvijo predloga Državnega sveta in meni, da je izpodbijana zakonska določba v nasprotju s 14. členom ustave, ki vsem zagotavlja enakost pred zakonom. Navedena določba po stališču vlade pomeni dvojno neenakost pred zakonom. Redni profesorji naj bi bili v neenakopravnem položaju:
– v primerjavi z vsemi delavci, ki jim po 101. členu zakona o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje z dnem, ko dopolnijo pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, in
– v primerjavi z drugimi delavci v visokem šolstvu (izredni profesorji, docenti, znanstveni delavci, predavatelji in vsi drugi delavci), saj drugi odstavek 60. člena zanje ne velja.
4. Vlada nadalje navaja, da je v Državnem zboru v zvezi s predlogom zakona o visokem šolstvu pri vseh treh obravnavah v letu 1993 zastopala stališče, naj se za upokojevanje visokošolskih učiteljev uporabljajo določbe siceršnje zakonodaje, odpravi pa naj se določba, ki jo je poznal zakon o usmerjenem izbraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89) in po kateri so visokošolski učitelji, ki so izpolnjevali pogoje za polno starostno pokojnino, lahko ostali v delovnem razmerju do sedemdesetega leta starosti. Zato je pri obravnavi predloga za spremembo zakona o visokem šolstvu v Državnem zboru januarja 1994 soglašala s tem, da se sporni drugi odstavek 60. člena tega zakona črta.
5. V svojem mnenju z dne 18. 7. 1994 Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora RS navaja, da soglaša s citiranim mnenjem vlade v tistem delu, v katerem je navedeno, da je izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave, saj redne profesorje postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugim visokošolskim delavcem (izredni profesorji, docenti, znanstveni delavci, predavatelji in drugi visokošolski delavci). Glede vprašanja eventualnega nasprotja izpodbijane zakonske določbe z zakonom o delovnih razmerjih pa sekretariat v tem mnenju navaja vsebinsko ista stališča kot v odgovoru z dne 20. 5. 1994.
6. Isti sekretariat je dal odgovor že dne 17. 11. 1994. Tam navaja, da so člani Odbora Državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport na svojih sejah 15. 6. 1994 in 14. 11. 1994 obravnavali predmetno vprašanje, upoštevajoč mnenje vlade in sekretariata, vendar niso želeli zavzeti stališča o ustavnosti izpodbijane določbe zakona. Menili pa so, da je izpodbijana določba zakona vsebinsko vprašljiva in tudi neprimerna. Takšno mnenje je navedeni odbor zavzel že ob ponovnem glasovanju o zakonu v zvezi z vloženim vetom Državnega sveta. Na pobudo istega odbora pa je bil pozneje vložen tudi predlog zakona o spremembah izpodbijane zakonske določbe, ki pa ga Državni zbor ni sprejel.
7. Ministrstvo za šolstvo v svojem odgovoru (usklajenem s Službo Vlade za zakonodajo) z dne 10. 2. 1994 soglaša z navedbami Državnega sveta. Tudi Ministrstvo ugotavlja, da izpodbijana zakonska določba pomeni dvojno kršitev enakosti pred zakonom, in sicer tako v primerjavi z vsemi delavci, kot še posebej v primerjavi z drugimi delavci v visokem šolstvu (docenti, izredni profesorji...). Navaja še, da je imelo ministrstvo ves čas v zakonodajnem postopku enako stališče kot ga je v svojih pojasnilih navedla že vlada.

8. Po 101. členu zakona o delovnih razmerjih preneha delavcu delovno razmerje, ko dopolni pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine (t. j. po določbi četrtega odstavka 39. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju moški 40 let pokojninske dobe in 58 let starosti, ženske pa 35 let pokojninske dobe in 53 let starosti), če pristojni organ organizacije oziroma delodajalec v skladu s pogoji, določenimi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ne odloči, da lahko nadaljuje z delovnim razmerjem.
9. Izpodbijana določba pa ureja delovnopravni položaj rednih univerzitetnih profesorjev drugače kot navedeni 101. člen zakona o delovnih razmerjih za vse druge delavce. Glede možnosti, da redni univerzitetni profesor ne glede na delodajalčevo voljo nadaljuje z delom na delovnem mestu rednega profesorja, je izpodbijana določba za nekatere redne profesorje ugodnejša (jih torej privilegira), za nekatere pa manj ugodna od ureditve po zakonu o delovnih razmerjih (jih torej diskriminira).
10. Tisti redni profesorji, ki do doseženega 65. leta starosti ne bodo dopolnili pokojninske dobe, ki je potrebna za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, zaradi izpodbijane določbe ne bodo mogli več zasedati delovnih mest, navedenih v prvem odstavku 60. člena zakona, čeprav bi glede na določbo 101. člena zakona o delovnih razmerjih lahko nadaljevali z delom najmanj do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine. Te redne profesorje torej izpodbijana določba postavlja v položaj, ki je manj ugoden od položaja, ki bi ga imeli po splošni določbi 101. člena zakona o delovnih razmerjih.
Možna je celo interpretacija, da za redne profesorje po dopolnitvi 65. leta ne velja niti možnost, da na podlagi odločitve pristojnega organa univerze ali visoke šole nadaljujejo z delovnim razmerjem. Ob taki interpretaciji se izkaže določba drugega odstavka 60. člena zakona o visokem šolstvu še posebej diskriminatorna.
11. Tisti redni profesorji, ki bodo že pred doseženim 65. letom starosti dopolnili pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, pa bodo zaradi izpodbijane določbe ne glede na voljo delodajalca lahko ostali na delovnem mestu rednega profesorja do doseženega 65. leta starosti, čeprav bi jim glede na določbo 101. člena zakona o delovnih razmerjih prenehalo delovno razmerje z dnem izpolnitve teh pogojev. Te redne profesorje torej izpodbijana določba postavlja v položaj, ki je ugodnejši, kot bi ga imeli po splošni določbi 101. člena zakona o delovnih razmerjih.

12. Izpodbijana določba v primerih, ko nekatere redne profesorje diskriminira, jemlje tem rednim profesorjem, ki še nimajo pogojev za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, pravico do zasedanja delovnega mesta, glede na določbo prvega odstavka izpodbijane določbe pa jim celo onemogoča razporeditev na delovna mesta znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, glede katerih sicer takšna starostna omejitev ni predpisana. Pri tem pa ta določba, pa tudi ne kakšna druga določba tega ali drugega zakona, ne določa, da ima takšen profesor pravico do predčasne upokojitve. Nastalega položaja zakon tudi ne določa kot podlago za ugotavljanje, da je takšen profesor delovni presežek. V teh primerih pušča izpodbijana določba delovnopravni položaj takšnega profesorja povsem neurejen in zato nasprotuje načelu, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen ustave), hkrati pa rednim profesorjem po 65. letu krši zagotovljeno svobodo dela (49. člen ustave) in pravico do socialne varnosti (50. člen ustave).
13. V primerih, ko učinkuje diskriminatorno, izpodbijana določba nasprotuje tudi načelu enakosti pred zakonom, ki ga določa 14. člen ustave. Osebe z nazivom rednega profesorja bi po dopolnjenem 65. letu starosti ne mogle zasedati delovnih mest, ki jih lahko zasedajo enako stari drugi delavci in celo drugi visokošolski učitelji (docenti in izredni profesorji), znanstveni delavci (znanstveni sodelavci, višji znanstveni sodelavci in znanstveni svetniki) in visokošolski sodelavci (asistenti, lektorji, strokovni svetniki, višji strokovni sodelavci, strokovni sodelavci in učitelji veščin). Za takšno razlikovanje ni mogoče videti nobenega razumnega razloga, zato je kot arbitrarno v očitnem nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

14. V nekaterih primerih pa, kot rečeno, izpodbijana zakonska določba redne profesorje celo privilegira. Ugodnejši, nadstandardni položaj določenih skupin glede določenih pravic ne pomeni že sam po sebi kršitve načela enakosti v primerjavi z drugimi skupinami, ki uživajo standardni položaj, če so te posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga upravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Taka posebna ureditev mora biti tudi v sprejemljivem razmerju s splošno ureditvijo pravic in z dotedanjo ureditvijo takega posebnega področja ter s splošnimi in posebnimi družbenimi razmerami na področju, ki ga zakon ureja. Ustavno sodišče ugotavlja, da zakonodajalec v tem pogledu ni kršil določb 2., 14., 49. in 50. člena ustave. Pri rednih profesorjih kot delavcih, na katerih temelji pedagoški proces na univerzi in visokih šolah, še posebej vzgoja novih pedagoških delavcev, taki posebni razlogi obstajajo.
Vendar pa urejanje vprašanja, ali in v katerih primerih lahko zaradi posebnih razlogov visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so že dopolnili pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, nadaljujejo z delovnim razmerjem, sodi v okvir avtonomije univerze in visokih šol. Zakon o delovnih razmerjih v 101. členu določa, da lahko delavec, ki je dopolnil pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, nadaljuje z delovnim razmerjem, če pristojni organ organizacije oziroma delodajalec v skladu s pogoji, določenimi s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, tako odloči. Možnost za posameznega delavca, da po izpolnitvi pogojev do polne starostne pokojnine nadaljuje z delovnim razmerjem, je torej v sistemu že uveljavljena. Morebitna ureditev, ki bi za posamezne kategorije delavcev na univerzi uveljavila to možnost kot splošno obveznost delodajalca in na drugi strani pravico delavca, pa lahko temelji na upoštevanju posebnosti pedagoškega procesa, pedagoškega dela in kadrovske strukture na univerzi in visokih šolah. Prav upoštevanje teh posebnosti pa sodi med tista vprašanja, ki so vsebina avtonomije univerze, opredeljene z določbo 58. člena ustave. Zakonska določba, ki je uredila tako vprašanje, je torej z ustavno določbo o avtonomiji univerze v nasprotju.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema (proti sta glasovala sodnika Krivic in Testen). Pritrdilno ločeno mnenje sta dala sodnika Šinkovec in Zupančič, odklonilno ločeno mnenje pa sodnika Krivic in Testen.