Na podlagi prve in četrte točke 5. člena v zvezi s 1. členom ter na podlagi 6. člena zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

Posebna dajatev pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil se plačuje za kmetijske proizvode in živila, navedene v prilogi 1 k tej uredbi, v višini, ki je navedena v stolpcu 5 priloge 1 k tej uredbi.

Za kmetijske proizvode in živila iz prejšnjega člena se posebne dajatve plačujejo ob uvozu.
V primeru iz prve in tretje točke 6. člena zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93) se plačilo posebnih dajatev odpusti, če so izpolnjeni pogoji za začasni uvoz na oplemenitenje in je blago v predpisanem roku vrnjeno v tujino oziroma, če so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine v primeru uvoza kmetijskih proizvodov in živil za potrebe Direkcije Republike Slovenije za blagovne rezerve.
Ob začasnem uvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s prvo točko 6. člena zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil je zavezanec dolžan položiti varščino, oziroma predložiti ustrezen instrument zavarovanja plačila posebnih dajatev za primer, da blago ne bi bilo v predpisanem roku vrnjeno v tujino. Za zavarovanje plačila posebnih dajatev se primerno upoštevajo carinski predpisi.
Posebne dajatve se ne plačujejo, kadar so kmetijski proizvodi in živila, ki so zavezani plačilu posebnih dajatev, v skladu z 28. do 30. členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 – prečiščeno besedilo) oproščeni plačila carine.

Zavezanec iz 2. člena zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil, ki je kmetijske proizvode in živila, zavezane plačilu posebne dajatve, uporabil v proizvodnji blaga za izvoz lahko:
1. po opravljenem izvozu pridobi, pod pogoji in na način, ki je določen s to uredbo, pravico do povračila posebnih dajatev, ki jih je dejansko plačal ob uvozu kmetijskih proizvodov in živil (v nadaljevanju: upravičenec) ali
2. namesto plačila posebne dajatve ob uvozu kmetijskih proizvodov in živil, ki so namenjeni proizvodnji za izvoz, predloži carinskemu organu bančno garancijo v skladu s 14. členom te uredbe.
Če ni s 14. členom te uredbe drugače določeno, se pogoji, ki jih ta uredba določa za pridobitev pravice do povračila posebne dajatve, upoštevajo tudi, če je zavezanec namesto plačila posebne dajatve predložil carinskemu organu bančno garancijo.

Upravičenec lahko zahteva vrnitev plačila posebnih dajatev, če dokaže, da so:
1. (a) izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine v skladu s 50. členom carinskega zakona oziroma 5. členom uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94, 2/95 in 3/95) in
(b) bili proizvodi, proizvedeni iz uvoženih kmetijskih proizvodov in živil, za katera je bila ob uvozu plačana posebna dajatev: (ba) izvoženi ali (bb) so bili, z namenom, da bodo izvoženi, vneseni v prosto oziroma carinsko cono;
2. uvoženi kmetijski proizvodi in živila v nespremenjenem stanju:
(a) ponovno izvoženi ali
(b) so bili, z namenom, da bodo izvoženi, vneseni v prosto oziroma carinsko cono.
Začasen izvoz blaga se ne more šteti za izvoz, na podlagi katerega je mogoče zahtevati povračilo plačane posebne dajatve, razen če upravičenec dokaže, da začasno izvoženo blago ni oziroma ne bo ponovno uvoženo na carinsko območje Slovenije.
V primeru, da je upravičenec vnesel pridobljene proizvode ali uvožene kmetijske proizvode in živila v prosto oziroma carinsko cono, pridobi pravico do povračila z vnosom blaga v prosto oziroma carinsko cono, vendar mora najpozneje v roku 30 dni od vnosa blaga predložiti carinskemu organu dokazilo, da je bilo blago resnično izvoženo.
Rok iz prejšnjega odstavka se lahko na podlagi utemeljenega zahtevka upravičenca podaljša za 15 dni.

Na uvozni carinski deklaraciji mora biti označeno, da bo upravičenec zahteval povračilo plačanih posebnih dajatev oziroma, da je namesto plačila predložil bančno garancijo v skladu s to uredbo in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za povračilo.
Na uvozni carinski deklaraciji ali priloženi izjavi mora upravičenec navesti tudi, v kakšnem roku bo izvozil pridobljene proizvode ali uvoženo blago v nespremenjenem stanju.

Upravičenec vlaga uvozne carinske deklaracije iz prejšnjega člena in izvozne carinske deklaracije oziroma prijave, na podlagi katerih pridobi pravico do povračila plačanih posebnih dajatev, pri istem carinskem organu.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko Carinska uprava Republike Slovenije v utemeljenih primerih dovoli, da se carinske deklaracije vlagajo tudi pri različnih carinskih organih.
Carinske deklaracije iz prvega odstavka tega člena se lahko vlagajo samo pri carinskih organih, ki so določeni v odredbi o določitvi carinskih izpostav, ki so pristojne za carinjenje kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 42/95).

Upravičenec, ki zahteva povračilo plačanih posebnih dajatev mora carinskemu organu iz prejšnjega člena predložiti:
1. kopijo uvozne carinske deklaracije, ki se nanaša na kmetijske proizvode in živila, za katere zahteva povračilo plačanih posebnih dajatev;
2. izvozno carinsko deklaracijo ali prijavo za vnos blaga v prosto oziroma carinsko cono;
3. zahtevek za povračilo, izpolnjen v skladu s to uredbo.

(1) Zahtevek iz tretje točke 7. člena te uredbe mora upravičenec vložiti v dveh izvodih. En izvod se po sprejemu odločitve o povračilu vrne upravičencu, drugega hrani carinski organ.
(2) Zahtevek mora vsebovati najmanj naslednje podatke, ki morajo biti navedeni v naslednjem vrstnem redu:
1. podatke o vložniku zahtevka in o uvoznih in izvoznih dokumentih, na katere se zahtevek nanaša;
2. podatke o osebah, ki so bile vključene v proizvodne postopke v zvezi s predelavo uvoženega blaga;
3. količino vsake vrste uvoženega blaga, v zvezi s katerimi se zahteva povračilo posebne dajatve;
4. tarifno oznako uvoženega blaga;
5. carinsko vrednost uvoženega blaga in znesek posebne dajatve, ki je bila ugotovljena s strani carinskih organov in plačana ob sprejemu uvozne carinske deklaracije;
6. datum uvoza blaga, na katerega se zahtevek nanaša;
7. vrsto in količino pridobljenih proizvodov, ki so bili proizvedeni iz uvoženega blaga in zaradi izvoza katerih se zahteva povračilo plačanih posebnih dajatev;
8. vrednost pridobljenih proizvodov iz prejšnje točke;
9. normativ porabe uvoženega blaga;
10. čas trajanja tehnološkega procesa proizvodnje pridobljenih proizvodov;
11. znesek posebnih dajatev, katerih vračilo vložnik zahtevka zahteva;
12. lastnoročni podpis in žig vložnika zahtevka;
13. datum vložitve zahtevka.
Carinski organ, kateremu je predložen zahtevek, lahko zahteva predložitev še dodatnih dokumentov, ki so potrebni za odločitev o utemeljenosti zahtevka.

Carinski organ lahko dovoli, da se zahtevek izdela računalniško ali v kateri drugi dogovorjeni obliki.
Carinski organ lahko dovoli, da upravičenec, ki periodično vlaga enake zahtevke za povračilo plačanih posebnih dajatev, opusti navajanje določenih podatkov v zahtevku, vendar mora tak zahtevek vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev o višini povračila.

Upravičenec praviloma vloži zahtevek za povračilo plačanih posebnih dajatev ob vložitvi carinske deklaracije za izvoz blaga oziroma prijave za vnos blaga v prosto oziroma carinsko cono.
Če upravičenec zaradi upravičenih razlogov ne predloži zahtevka skupaj z deklaracijo ali prijavo v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko predloži zahtevek tudi pozneje, v roku enega leta od dneva, ko so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev povračila plačanih posebnih dajatev.

Carinski organ, kateremu je predložen zahtevek iz 7. člena te uredbe odloči o povračilu plačanih posebnih dajatev na podlagi podatkov, navedenih v zahtevku in spremljajočih dokumentih, lahko pa izvede še dodatne poizvedbe za preverjanje njihove točnosti in pravilnosti podatkov.
Carinski organ odloči o povračilu plačanih posebnih dajatev v tridesetih dneh po prejemu popolnega zahtevka, razen če so potrebne dodatne poizvedbe. V tem primeru mora odločiti v šestdesetih dneh po prejemu popolnega zahtevka.
Če carinski organ ugodi zahtevku v celoti, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku, sicer izda odločbo v skladu s predpisi o splošnem upravnem postopku.

Višina povračila se določi ob upoštevanju deleža uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih, pri čemer se upoštevajo normativi porabe uvoženega blaga in naslednje metode:
1. v primeru, da je rezultat proizvodnega postopka, za katerega je bilo uvoženo blago, le ena vrsta pridobljenih proizvodov, se določi količina uvoženega blaga, porabljena v proizvodnji pridobljenih proizvodov, v zvezi s katerimi se zahteva povračilo, tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficientom, ki ustreza deležu pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo v celotni količini pridobljenih proizvodov;
2. v primeru, da se vsi elementi uvoženega blaga nahajajo v vsakem pridobljenem proizvodu, se določi količina uvoženega blaga uporabljena v proizvodnji vsakega od pridobljenih proizvodov tako, da se zaporedoma celotna količina uvoženega blaga pomnoži s koeficienti, ki ustrezajo razmerju med deležem uvoženega blaga v vsaki vrsti pridobljenega proizvoda in deležem celotne količine uvoženega blaga v vseh pridobljenih proizvodih. Izgube na uvoženem blagu se ne upoštevajo.
Količina uvoženega blaga v količini pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo, se določi z upoštevanjem koeficienta, določenega v skladu s prejšnjo točko, ki se pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga v proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, kakor je izračunana na podlagi prvega odstavka te točke;
3. v primeru, da se ne more uporabiti metoda iz 1. ali 2. točke tega odstavka, se uporabi vrednostna metoda. V skladu z vrednostno metodo se določi količina uvoženega blaga, ki se uporabi v proizvodnji vsake vrste pridobljenega blaga tako, da se celotna količina uvoženega blaga pomnoži z zaporednimi koeficienti, ki se izračunajo na podlagi razmerja med vrednostjo vsakega pridobljenega proizvoda in skupno vrednostjo teh proizvodov, izračunano v skladu z drugim odstavkom te točke.
Kot vrednost vsake vrste pridobljenih proizvodov, ki se uporablja v vrednostni metodi v skladu s prejšnjim odstavkom te točke, se lahko uporabi:
– dejanska prodajna cena enakih ali podobnih proizvodov na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali, če ta cena ni znana;
– dejanska cena po pariteti “ex-works” na carinskem območju, če na to ceno niso vplivale povezave med kupcem in prodajalcem ali
– če vrednosti ni mogoče določiti v skladu s prvo ali drugo alineo, vrednost, ki jo določi carinski organ po drugi primerni metodi.
Količina uvoženega blaga, ki ustreza količini pridobljenih proizvodov, za katere se zahteva povračilo, se izračuna tako, da se koeficient, izračunan na podlagi prve točke tega člena pomnoži s količino uporabljenega uvoženega blaga pri proizvodnji teh pridobljenih proizvodov, izračunano v skladu s to točko.

Povračilo plačnih posebnih dajatev se izvrši tako, da se pristojni službi izda nalog za nakazilo v nalogu navedenega zneska povračila na račun, ki ga je navedel upravičenec v zahtevku.
Povračila plačanih posebnih dajatev ni mogoče izvršiti, če ima upravičenec kakršnekoli neporavnane zapadle obveznosti iz naslova uvoznih ali izvoznih dajatev ali postopkov zaradi carinskih prekrškov.

Zavezanec lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena te uredbe carinskemu organu iz prvega odstavka 6. člena te uredbe predloži garancijo banke s sedežem na carinskem območju Slovenije, s katero se zavaruje plačilo uvoznih dajatev, v primeru, da ne bodo v predpisanem roku izpolnjeni pogoji, določeni s to uredbo za povračilo plačanih posebnih dajatev.
Bančna garancija iz prejšnjega odstavka mora biti izpolnjena na obrazcu iz priloge 2 k tej uredbi in mora vsebovati naslednje podatke:
1. številka garancije,
2. rok veljavnosti garancije in dodaten rok za vnočitev garancije, ki ne sme biti krajši od dveh mesecev po preteku roka veljavnosti,
3. znesek, do katerega jamči banka,
4. garancijsko klavzulo “na prvi poziv” in “brez ugovora”,
5. podatke o garantu,
6. podatke o zavezancu,
7. datum in kraj izdaje garancije,
8. navedba posla, za katerega garancija velja,
9. podpis pooblaščene osebe in pečat garanta.
Zavezanec vloži pri carinskem organu bančno garancijo v skladu s tem členom za vsak posel posebej. V okviru enega posla lahko zavezanec isto bančno garancijo uporabi za zavarovanje plačila uvoznih dajatev na podlagi več uvoznih carinskih deklaracij, ki pa morajo biti “razdolžene” v času veljavnosti garancije.
V 30 dneh od preteka roka, ki ga je zavezanec navedel v uvozni carinski deklaraciji v skladu z drugim odstavkom 5. člena te uredbe, mora zavezanec carinskemu organu iz prvega odstavka 6. člena te uredbe predložiti obračun postopka uvoza zaradi izvoza. Zahtevka za povračilo plačane dajatve v tem primeru ni treba izpolnjevati.
Za vložitev in vsebino obračuna iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe 8. in 9. člena te uredbe.
Carinski organ vnovči predloženo bančno garancijo v 30 dneh po preteku roka za vložitev obračuna iz četrtega odstavka tega člena, če:
1. zavezanec ne predloži obračuna v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena,
2. zavezanec na poziv carinskega organa nepopolnega obračuna ne dopolni v roku, ki ga določi ta carinski organ ali
3. carinski organ po pregledu obračuna ugotovi, da niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine in posebnih dajatev v skladu s 4. členom te uredbe.
V primeru iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka se garancija vnovči v višini zneska posebne dajatve, ki bi ga bilo treba plačati v trenutku sprejema uvozne carinske deklaracije.
V primeru iz 3. točke prejšnjega odstavka pa se garancija vnovči v višini sorazmernega dela zneska posebne dajatve, izračunanega na podlagi izračuna deleža uvoženega blaga, ki ni bil uporabljen v proizvodnji za izvoz v celotni količini uvoženega blaga, ki je zavezano plačilu posebne dajatve.
Carinski organ vrne na zahtevo zavezanca nevnovčeno bančno garancijo zavezancu, če po pregledu obračuna ugotovi, da so bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine in posebnih dajatev v skladu s 4. členom te uredbe oziroma, če ugotovi, da obveznost plačila posebnih dajatev ne more več nastati.

Minister, pristojen za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, lahko v sodelovanju z ministrom, pristojnim za finance, izda posebno navodilo za izvedbo te uredbe.

Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati uredba o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list RS, št. 45/93, 52/93, 54/93, 60/93, 6/94, 8/94, 14/94, 23/94, 30/94, 35/94, 53/94, 54/94, 63/94, 68/94, 78/94, 10/95, 21/95, 26/95, 28/95 in 37/95).

Ta uredba začne veljati 1. avgusta 1995.