Na podlagi četrtega odstavka 128. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa način obravnavanja zahtevkov za ustanovitev proste carinske cone, dokumente, ki morajo biti priloženi zahtevku ter način preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev.

Pravna oseba s sedežem na carinskem območju Republike Slovenije lahko predlaga, da se del carinskega območja določi kot prosta carinska cona.

Za izvajanje carinskega nadzora nad poslovanjem proste carinske cone je pristojen carinski organ, na območju katerega leži prosta carinska cona.

(1) Postopek za ustanovitev proste carinske cone se začne na podlagi pisnega zahtevka za pridobitev soglasja vlade iz 128. člena carinskega zakona.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse podatke potrebne za odločitev o ekonomski utemeljenosti proste carinske cone, o možnostih za izvajanje carinskega nadzora nad poslovanjem proste carinske cone, predvsem pa mora vsebovati podatke o:
1. vložniku zahtevka;
2. dejavnostih, ki naj bi se opravljale v prosti carinski coni;
3. lokaciji proste carinske cone, skupaj z uradnim izvlečkom iz prostorske dokumentacije;
4. obsegu proste carinske cone;
5. organizaciji in načinu poslovanja proste carinske cone;
6. roku, v katerem bodo uporabniki začeli poslovati v prosti carinski coni;
7. vseh drugih dejstvih, ki so pomembna za odločitev o zahtevku.
(3) Zahtevku iz prvega odstavka tega člena je treba priložiti vse dokumente, ki so potrebni za preverjanje podatkov, ki so navedeni v zahtevku.
(4) Če v zvezi z dejavnostmi, katerih opravljanje se predlaga v zahtevku, drugi predpisi zahtevajo, da morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, se zahtevku priložijo tudi dokazila o izpolnjevanju teh pogojev.

(1) Zahtevek iz prejšnjega člena vložnik skupaj s potrebno dokumentacijo vloži ministrstvu, pristojnemu za gospodarske odnose s tujino.
(2) Ministrstvo, pristojno za gospodarske odnose s tujino preveri, ali je zahtevek popoln. Če zahtevek ni popoln, zahteva od vložnika zahtevka, da ga dopolni, če pa je popoln, ga nemudoma pošlje v mnenje ministrstvu, pristojnemu za finance in Carinski upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinska uprava). Po potrebi se za mnenje lahko zaprosijo tudi druga ministrstva in službe.

(1) Vlada odloči o soglasju na podlagi predloga, ki ga pripravi ministrstvo, pristojno za gospodarske odnose s tujino na podlagi:
1. popolnega zahtevka vložnika,
2. mnenja organov iz drugega odstavka prejšnjega člena; mnenje carinske uprave mora vsebovati tudi podatke o dosedanjem poslovanju vložnika zahtevka pri izvajanju carinskih predpisov,
3. ocene o gospodarski utemeljenosti ustanovitve proste carinske cone z vidika gospodarskega razvoja države ter
4. skladnosti dejavnosti, ki naj bi se opravljala v prosti carinski coni, s prostorsko dokumentacijo.
(2) Predlog iz prejšnjega odstavka za izdajo soglasja za ustanovitev proste carinske cone mora vsebovati podatke iz drugega odstavka 4. člena te uredbe, pogoje pod katerimi se dovoli ustanovitev proste carinske cone kakor tudi pogoje, ki jih mora ustanovitelj cone zagotoviti za delo carinske službe v prosti carinski coni.
(3) Predlog iz prvega odstavka tega člena zavrnitev ali zavrženje zahtevka mora biti obrazložen.

(1) Postopek za pridobitev soglasja vlade je treba izpeljati tudi, kadar:
1. hoče ustanovitelj proste carinske cone:
(a) povečati obseg že odobrene proste carinske cone;
(b) določiti nove dejavnosti, ki se bodo opravljale v že odobreni prosti carinski coni;
(c) spremeniti lokacijo odobrene proste carinske cone;
2. k pogodbi ali drugemu aktu o ustanovitvi proste carinske cone pristopi nov pogodbenik kot soustanovitelj;
3. prosto carinsko cono prevzame drug ustanovitelj.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka mora ustanovitelj cone poleg podatkov iz 4. člena te uredbe zahtevku priložiti tudi podatke o dosedanjem poslovanju proste carinske cone ter kopije soglasja za ustanovitev in dovoljenja za začetek dela.

(1) Po pridobitvi soglasja vlade mora ustanovitelj proste carinske cone, v roku, ki je določen v soglasju vlade vložiti zahtevek za izdajo dovoljenja za začetek dela proste carinske cone.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka ustanovitelj vloži pri ministrstvu, pristojnem za gospodarske odnose s tujino.
(3) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za ugotovitev, da so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji za začetek dela proste carinske cone ter izpolnjene zahteve iz soglasja vlade. Zahtevku je treba priložiti kopijo soglasja vlade.

Minister, pristojen za gospodarske odnose s tujino imenuje komisijo iz drugega odstavka 129. člena carinskega zakona v roku 15 dni po vložitvi zahtevka iz prejšnjega člena te uredbe. Istočasno minister imenuje tudi predsednika komisije.

(1) Komisija iz prejšnjega člena te uredbe se mora sestati v 15 dneh po imenovanju.
(2) Komisija izda dovoljenje za začetek dela proste carinske cone, če so izpolnjeni predpisani organizacijski, prostorski, energetski, okoljevarstveni in tehnični pogoji za delo proste carinske cone ter pogoji za delo carinske službe v prosti carinski coni.

(1) Če vložnik zahtevka za izdajo dovoljenja za začetek dela ne izpolnjuje predpisanih pogojev, komisija izda odločbo, v kateri ugotovi pomanjkljivosti in določi rok, v katerem jih mora vložnik zahtevka odpraviti.
(2) Če vložnik zahtevka ne odpravi pomanjkljivosti v predpisanem roku, komisija zavrne zahtevek za izdajo dovoljenja za začetek dela proste carinske cone.

(1) Dovoljenje za začetek dela proste carinske cone mora vsebovati podatke o:
1. imetniku dovoljenja (ustanovitelju);
2. soglasju vlade;
3. dejavnostih, ki se smejo opravljati v prosti carinski coni;
4. pogojih, ki jih mora izpolnjevati imetnik dovoljenja za opravljanje posameznih dejavnosti;
5. tem, ali bo dejavnosti v prosti carinski coni opravljal sam, ali pa bo uporabnikov več;
6. pogojih, ki jih mora imetnik soglasja zagotavljati za delo carinske službe;
7. rok, v katerem morajo imetnik dovoljenja oziroma uporabniki proste carinske cone začeti s poslovanjem;
8. obveznostih imetnika dovoljenja glede carinskega nadzora v prosti carinski coni.
(2) Pri določitvi dejavnosti, ki se smejo opravljati v prosti carinski coni v v skladu s 3. točko prejšnjega odstavka, se mora upoštevati pravnomočno uporabno dovoljenje, izdano na podlagi predpisov o graditvi.

(1) Postopek za pridobitev dovoljenja za začetek dela je treba v skladu z določili te uredbe izpeljati tudi, kadar:
1. hoče ustanovitelj proste carinske cone:
(a) povečati obseg že odobrene proste carinske cone;
(b) določiti nove dejavnosti, ki se bodo opravljale v že odobreni prosti carinski coni;
(c) spremeniti lokacijo odobrene proste carinske cone;
2. k pogodbi ali drugemu aktu o ustanovitvi proste carinske cone pristopi nov pogodbenik kot soustanovitelj;
3. prosto carinsko cono prevzame drug ustanovitelj.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka mora ustanovitelj cone poleg podatkov iz tretjega odstavka 8. člena te uredbe zahtevku priložiti tudi podatke o dosedanjem poslovanju proste carinske cone ter kopije soglasja za ustanovitev proste carinske cone in dovoljenja za začetek dela.

(1) Vlada odvzame soglasje za ustanovitev proste carinske cone na podlagi predloga ministra, pristojnega za gospodarske odnose s tujino ali ministra, pristojnega za finance, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 128. člena carinskega zakona.
(2) Pogoji za odvzem soglasja za ustanovitev proste carinske cone iz tretjega odstavka 128. člena carinskega zakona se štejejo za izpolnjene tudi, če je pristojni minister v skladu s to uredbo ustanovitelju proste carinske cone trajno odvzel dovoljenje za začetek dela.
(3) Za sklep vlade, izdan v skladu s tem členom, se primerno uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 6. člena te uredbe.

(1) Dovoljenje za začetek dela proste carinske cone lahko minister, pristojen za gospodarske odnose s tujino odvzame, če ugotovi, da:
1. so prenehali obstajati ekonomski razlogi, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano;
2. ustanovitelj proste carinske cone ne ravna v skladu s pogoji, ki so določeni z dovoljenjem za začetek dela;
3. prosta carinska cona ni začela s poslovanjem v roku, ki je določen v dovoljenju za začetek dela.
(2) Predlog za odvzem dovoljenja lahko podajo organi, navedeni v drugem odstavku 129. člena carinskega zakona. Predlog mora biti obrazložen.

(1) Minister, pristojen za gospodarske odnose s tujino lahko odvzame dovoljenje za začetek dela proste carinske cone začasno ali trajno.
(2) Če minister, pristojen za gospodarske odnose s tujino odvzame dovoljenje začasno, mora določiti tudi rok, v katerem mora imetnik dovoljenja nepravilnosti odpraviti ter določiti pristojni organ za ponovno preverjanje pogojev.
(3) Če imetnik dovoljenja ne odpravi nepravilnosti v roku iz prejšnjega odstavka, se mu dovoljenje za začetek dela proste carinske cone odvzame trajno.
(4) Pritožba zoper odločbo o začasnem ali trajnem odvzemu dovoljenja za začetek dela ne zadrži izvršitve odločbe.

(1) Za čas začasnega odvzema dovoljenja za poslovanje proste carinske cone se blago, ki se na dan vročitve odločbe o odvzemu dovoljenja že nahaja v prosti carinski coni obravnava v skladu s predpisi o poslovanju prostih carinskih con. Blago, ki je vneseno v prosto carinsko cono po tem dnevu pa se obravnava kot blago, ki je vneseno ali ponovno vneseno na preostalo carinsko območje.
(2) Določbe carinskih predpisov, ki se nanašajo na zaključek katerega od odobrenih carinskih postopkov z ekonomskim učinkom in alinea (b) 127. člena carinskega zakona se ne morejo uporabljati v primeru vnosa blaga v prosto carinsko cono, kateri je bilo dovoljenje za poslovanje proste carinske cone začasno odvzeto.
(3) V primeru, da pristojni minister trajno odvzame dovoljenje za poslovanje proste carinske cone za zaloge blaga v prosti carinski coni na dan vročitve odločbe o odvzemu dovoljenja opravijo obračuni carinskih dajatev za vsakega posameznega uporabnika proste carinske cone oziroma uredi carinski status blaga, ki se nahaja v prosti carinski coni kot da bi bilo to blago vneseno ali ponovno vneseno na preostalo carinsko območje.

(1) Prosta carinska cona mora biti ograjena tako, da omogoča carinski nadzor v prosti carinski coni in izven nje ter onemogoča, da bi bilo blago nezakonito izneseno iz proste carinske cone.
(2) Območje, ki je v neposredni bližini proste carinske cone mora prav tako omogočati ustrezen nadzor carinskih organov. Za dostop oziroma pristop do tega območja je potrebno soglasje carinskih organov.

(1) Zahtevek za izdajo soglasja za posege v prostor ali gradnjo objektov v prosti carinski coni mora poleg splošnih podatkov o prosti carinski coni in vložniku zahtevka vsebovati navedbo dejavnosti, za katere naj bi se objekt uporabljal, vse ostale podatke, ki omogočajo carinskemu organu odločiti o zahtevku ter sestavine, določene s predpisi o urejanju prostora in graditvi.
(2) Carinski organ izda soglasje iz prejšnjega odstavka potem, ko je ugotovil, da zahtevana gradnja ali poseg v prostor ne bo oviral izvajanja carinskega nadzora v prosti carinski coni.
(3) Prvi in drugi odstavek tega člena se uporabljata tudi v primeru obnove objektov v prosti carinski coni, če je po predpisih o graditvi objektov treba za takšno obnovo pridobiti dovoljenje pristojnega organa.

Carinski organi izvajajo carinski nadzor nad poslovanjem v prosti carinski coni v skladu s carinskim zakonom, to uredbo in predpisom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 136. člena carinskega zakona.

(1) Vsak uporabnik proste carinske cone mora pristojnemu carinskemu organu pred začetkom dela v predložiti v odobritev način in obliko vodenja evidenc iz 136. členom carinskega zakona.
(2) Carinski organ odobri evidence v skladu s predpisom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 136. člena carinskega zakona.
(3) Uporabnik proste carinske cone ne sme začeti z delom pred prejemom odločbe v skladu s prvim odstavkom tega člena.

Uporabnik mora mora sprejeti potrebne ukrepe, da zagotovi, da bo oseba, ki jo je zaposlil za opravljanje njegove dejavnosti, ravnala v skladu s carinskimi predpisi.

(1) Carinsko blago, ki ga uporabnik vnese v prosto carinsko cono za opravljanje dejavnosti iz 137. člena carinskega zakona, je, medtem, ko se nahaja v prosti carinski coni, lahko:
1. sproščeno v prost promet v skladu s carinskim zakonom ter 25. členom te uredbe,
2. predmet običajnih postopkov in ravnanj iz prvega in tretjega odstavka 83. člena carinskega zakona brez posebnega dovoljenja carinskega organa,
3. predmet carinskega postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz v skladu s predpisanimi pogoji za ta postopek,
4. predmet carinskega postopka predelave pod carinskim nadzorom v skladu s predpisanimi pogoji za ta postopek,
5. predmet postopka začasnega uvoza v skladu s predpisanimi pogoji za ta postopek,
6. prepuščeno carinskemu organu v prosto razpolaganje v skladu s 141. členom carinskega zakona,
7. uničeno, če uporabnik zagotovi carinskemu organu vse informacije, ki jih ta carinski organ šteje za potrebne glede na okoliščine posameznega primera.
(2) Carinskega blaga, vnesenega v prosto carinsko cono in blaga iz alinee (b) 127. člena carinskega zakona uporabnik ne sme uporabiti ali porabiti drugače, kot je predvideno v prvem odstavku tega člena.

(1) Če je blago, vneseno v prosto carinsko cono predmet postopkov iz 3. do 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena, mora uporabnik izvajati te postopke v skladu z uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95), če ni s to uredbo ali pravilnikom o načinu vodenja evidenc in ukrepih carinskega nadzora v prostih carinskih conah (Uradni list RS, št. 56/95; v nadaljevanju: pravilnik), določeno drugače.
(2) Ne glede na določbe carinskega zakona in predpisov izdanih na njegovi podlagi, lahko postopke iz prejšnjega člena v prosti carinski coni izvaja tudi tuja oseba, ki je uporabnik proste carinske cone.

(1) Opremo, ki je carinsko blago in je namenjena opravljanju dovoljene dejavnosti v prosti carinski coni, mora uporabnik predložiti v postopek za sprostitev v prost promet, vendar se za takšno opremo ugotovljeni in obračunani dolg ne plača, dokler se oprema nahaja v prosti carinski coni.
(2) Če uporabnik iznese opremo iz prejšnjega odstavka iz proste carinske cone na preostalo carinsko območje, mora carinskemu organu to prijaviti zaradi plačila carinskega dolga.
(3) Kot oprema iz prvega odstavka tega člena se šteje le oprema, potrebna za opravljanje dovoljenih proizvodnih ali storitvenih dejavnosti v prosti carinski coni, če jo uporabnik v skladu z računovodskimi standardi vodi v svojih knjigah kot opremo.
(4) V nobenem primeru se kot oprema iz prejšnjega odstavka ne more šteti:
1. pisarniško pohištvo in oprema za pisarne in druge upravne prostore,
2. osebna motorna vozila in druga motorna vozila, ki niso namenjena izključno uporabi v prosti carinski coni.
(5) Za rezervne dele za opremo iz prvega odstavka tega člena, orodje in pripomočke za to opremo se primerno upoštevajo določbe prvega in drugega odstavka tega člena.

(1) Uporabnik proste carinske cone, ki namerava v prosti carinski coni predelovati blago v okviru postopka uvoza zaradi izvoza iz 2. oziroma 3. točke 89. člena carinskega zakona ali v okviru postopka predelave pod carinskim nadzorom, lahko zahteva, da mu carinski organ dovoli deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov ali pa z vložitvijo ustrezne carinske deklaracije.
(2) Če uporabnik zahteva, da se postopek uvede z deklariranjem blaga na podlagi knjigovodskih vpisov, mora pridobiti predhodno dovoljenje carinskega organa v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij. Dovoljenje mora vsebovati tudi podatek, v kateri prosti carinski coni se lahko odobrene poenostavitve uporabljajo.
(3) Carinski organ bo zavrnil izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka, če uporabnik predeluje blago v okviru postopka uvoza zaradi izvoza iz 2. oziroma 3. točke 89. člena carinskega zakona ali v okviru postopka predelave pod carinskim nadzorom le priložnostno ali če uporabnik ne nudi zadostnih jamstev za pravilno izvajanje postopkov.
(4) Ne glede na obveznost vodenja evidenc iz 136. člena carinskega zakona, mora uporabnik voditi evidence, predpisane z uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom za postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. oziroma 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom.
(5) Obračun postopka uvoza zaradi izvoza ali postopka predelave pod carinskim nadzorom, ki ga mora uporabnik sestaviti, mora namesto navedbe o carinskih deklaracijah in drugih dokumentih, ki se zahtevajo v skladu z uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, vsebovati zaporedno številko vpisa blaga v evidence iz prejšnjega odstavka.

(1) Blago, za katero se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom začne, ko je blago vneseno v prosto carinsko cono in za katero je dovoljeno deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov, se vpiše v evidence za vodenje postopka iz četrtega odstavka prejšnjega člena in ne v evidence iz 136. člena carinskega zakona.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka mora vpis v evidence vsebovati tudi podatke o transportnem dokumentu, s katerim je bilo blago vneseno v prosto carinsko cono. Vpis v evidence mora omogočiti carinskim organom, da lahko ob vsakem času natančno nadzorujejo vse blago in proizvode v zadevnem carinskem postopku ali v prosti carinski coni.
(3) Če se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom začne za blago, ki je bilo še pred začetkom omenjenega postopka vneseno v prosto carinsko cono in je dovoljeno deklariranje na podlagi knjigovodskih vpisov, mora uporabnik začetek dovoljenega postopka vpisati v evidence postopka uvoza zaradi izvoza oziroma predelave pod carinskim nadzorom ter ta vpis označiti tudi v evidencah iz 136. člena carinskega zakona.

(1)Postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom se za pridobljene ali predelane proizvode oziroma za blago v nespremenjenem stanju, ki se nahaja v prosti carinski coni, zaključi z vpisom blaga v evidence iz 136. člena carinskega zakona. Ta vpis je treba označiti tudi v evidencah postopka uvoza zaradi izvoza oziroma postopka predelave pod carinskim nadzorom.
(2) Če se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom za pridobljene ali predelane proizvode oziroma blago v nespremenjenem stanju zaključi ob iznosu blaga iz proste carinske cone, s tem da se deklarira za sprostitev v prost promet ali ponovni izvoz, se lahko blago deklarira za katerega od teh postopkov, v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij, na podlagi knjigovodskih vpisov v evidence o vodenju postopka uvoza zaradi izvoza oziroma postopka predelave.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka iznosa pridobljenih oziroma predelanih proizvodov ter blaga v nespremenjenem stanju iz proste carinske cone, ni treba vpisati v evidence iz 136. člena carinskega zakona.
(4) Če se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom za pridobljene ali predelane proizvode oziroma za blago v nespremenjenem stanju zaključi v trenutku iznosa blaga iz proste carinske cone in se istočasno deklarira za začetek katerega od carinskih postopkov, razen postopka sprostitve blaga v prost promet ali postopka izvoza, se lahko ta deklaracija vloži na običajen način ali pa se uporabi kateri od postopkov, ki so predvideni v uredbi o poenostavitvah glede carinskih deklaracij.
(5) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena uporabnik lahko zahteva, da se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. ali 3. točke 89. člena carinskega zakona oziroma postopek predelave pod carinskim nadzorom zaključi na običajen način, z vložitvijo ustrezne carinske deklaracije.
(6) Drugi odstavek 27. člena te uredbe se primerno uporablja tudi za vpise v evidence, na podlagi katerih se zadevni postopek zaključi.

(1) Carinski organ lahko v skladu s petim odstavkom 137. člena carinskega zakona omeji ali prepove posameznemu uporabniku ali ustanovitelju opravljanje posamezne dejavnosti v prosti carinski coni, če ugotovi ponavljajoče izginjanje blaga iz proste carinske cone ali druge hujše kršitve pravil poslovanja v prosti carinski coni.
(2) V odločbi iz prejšnjega odstavka carinski organ določi tudi rok, v katerem mora uporabnik ali ustanovitelj proste carinske cone sprejeti določene ukrepe za zagotovitev pravilnosti poslovanja v prosti carinski coni in kakšne dokaze mora v ta namen predložiti.
(3) Če uporabnik ali ustanovitelj proste carinske cone ne predloži dokazov v skladu s prejšnjim odstavkom, ostane prepoved ali omejitev opravljanja dejavnosti v veljavi do pravnomočnosti odločitve v postopku zaradi carinskega prekrška ali v postopku zaradi storitve kaznivega dejanja.
(4) Pritožba zoper odločbo iz prvega in tretjega odstavka tega člena ne zadrži njene izvršitve.

(1) Carinski organ lahko v skladu s tretjim odstavkom 134. člena carinskega zakona posamezni osebi prepove ali omeji dostop do proste carinske cone predvsem v primerih iz prvega odstavka prejšnjega člena.
(2) Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.

Uporabnik, ki preneha s poslovanjem v prosti carinski coni mora o tem pristojnemu carinskemu organu predložiti evidence ter obračun poslovanja v prosti carinski coni ter omogočiti, da carinski organ ugotovi, ali je v zvezi z njegovim poslovanjem v prosti carinski coni nastal carinski dolg. V primeru, da je carinski dolg nastal, ga carinski organ obračuna v skladu s carinskim zakonom.

(1) Z denarno kaznijo od 200.000 do 1,200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek uporabnik proste carinske cone, če:
1. ne predloži carinskim organom v predhodno odobritev način in obliko vodenja evidenc iz 136. členom carinskega zakona (21. člen);
2. začne z delom v prosti carinski coni prej, preden dobi odločbo carinskega organa o predhodni odobritvi načina in oblike vodenja evidenc (tretji odstavek 21. člena);
3. preneha s poslovanjem v prosti carinski coni in pristojnemu carinskemu organu ne predloži evidence ter obračuna poslovanja v prosti carinski coni ali ne omogoči, da carinski organ ugotovi, ali je v zvezi z njegovim poslovanjem v prosti carinski coni nastal carinski dolg (31. člen);
(2) Z denarno kaznijo od 100.000 do 120.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba uporabnika proste carinske cone, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.

(1) Ustanoviteljem prostih in carinskih con, ki so bile ustanovljene v skladu z zakonom o prostih in o carinskih conah (Uradni list SFRJ, št. 3/90) in na dan uveljavitve te uredbe poslujejo kot proste oziroma carinske cone ni treba ponovno vlagati zahtevka za izdajo soglasja vlade in zahtevka za izdajo dovoljenja za začetek dela proste carinske cone.
(2) Ustanovitelji in uporabniki prostih in carinskih con iz prejšnjega odstavka morajo v enem mesecu po uveljavitvi te uredbe predložiti pristojnim carinskim organom dosedanje obrazce za vodenje evidenc, ki so jih uporabljali na podlagi dosedanjih predpisov ter kopije soglasij ter dovoljenj za začetek dela, ki so bili izdani na podlagi dosedanjih predpisov.

Ta uredba začne veljati 1. januarja 1996.