Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Borisa Orešnika iz Murske Sobote, na seji dne 14. 9. 1995

Sklep o blagu, ki se ne šteje za carinsko blago (Uradni list RS, št. 68/94) se odpravi.

1. Pobudnik v svoji vlogi z dne 29. 3. 1995 izpodbija ustavnost in zakonitost v izreku te odločbe navedenega sklepa, ki ga je sprejela vlada na 108. seji dne 20. oktobra 1994 in ki določa pogoje, pod katerimi se motorna vozila, priklopniki, motorna kolesa in plovila, registrirana v kateri od republik bivše Jugoslavije, ne štejejo za carinsko blago. Pobudnik meni, da sklep z določitvijo pogoja, da je imel lastnik vozilo registrirano na svoje ime pred 25. junijem 1991, neenakopravno obravnava pravice državljanov Republike Slovenije, ki so imeli pred 25. 6. 1991 stalno prebivališče v Sloveniji. Sklep naj bi omejeval uresničevanje pravic v zvezi s 15. členom ustave ter pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.
2. Vlada v svojem odgovoru na pobudo obširno prikaže problem uvoza motornih vozil, ki je nastal zaradi specifične situacije – s postavitvijo južne meje s Hrvaško (25. 6. 1991), sprva kot problem uvoza rabljenih vozil s sedežem v Sloveniji in fizičnih oseb, ki so imele državljanstvo Republike Slovenije na dan 25. 6. 1991, in ki so želele svoje premoženje vrniti nazaj v Slovenijo. Probleme je sprva reševala posebna komisija, ki je prenehala delovati, ko je bil sprejet izpodbijani sklep. Vlada v odgovoru povzema besedilo sklepa in poudarja, da je bil pogoj registracije vozila na ime lastnika pred 25. 6. 1991 vnesen v besedilo na predlog Ministrstva za notranje zadeve zato, da bi se izognili prikazovanju lastništva z antidatiranimi računi in pogodbami, katerih verodostojnosti zaradi takratnih razmer na območju bivše SFRJ ni mogoče preverjati. Pobudnikov primer je reševala pristojna carinarnica in ga po mnenju vlade tudi pravilno rešila, saj pobudnik ne izpolnjuje taksativno naštetih pogojev iz izpodbijanega sklepa.
Enako stališče kot vlada zastopa v svojem odgovoru tudi Carinska uprava Republike Slovenije, ki dodatno pojasnjuje, da izpodbijani sklep omogoča, da se blago, ki je navedeno v sklepu, sprosti v prost promet na carinskem območju Republike Slovenije brez plačila carinskih dajatev.

3. Pobudnik dokumentirano izkazuje svoj pravni interes za vložitev pobude s položajem stranke v upravnem postopku (zavezanca za plačilo carine), v katerem je bilo z dokončno odločbo Carinske uprave RS št. 02-Up/II-10/95-2 z dne 22. 3. 1995 ugotovljeno, da pobudnik ne more uveljavljati pravice do brezcarinskega uvoza motornega kolesa, ki ga je kupil na Hrvaškem dne 24. 10. 1989 in istega dne pripeljal v Slovenijo, ker ne izpolnjuje pogojev iz izpodbijanega sklepa vlade, saj motorno kolo ni bilo registrirano na njegovo ime pred 25. 6. 1991.
4. Ustavno sodišče je na seji dne 14. 9. 1995 pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Izpodbijani sklep se nanaša na motorna vozila, priklopnike, polpriklopnike, motorna kolesa in plovila, katerih lastniki so bili pred 25. 6. 1991 slovenski državljani ali pravne osebe in podjetniki s sedežem v Republiki Sloveniji in so bila registrirana v kateri od bivših jugoslovanskih republik.
Za to, da se ne štejejo za carinsko blago, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
1. da je bila oseba, ki želi registrirati vozilo, lastnik le-tega in je imela vozilo registrirano na svoje ime pred 25. 6. 1991 in
2. da je bilo vozilo oziroma plovilo pripeljano v Slovenijo pred 25. 6. 1991 in se je od takrat naprej ves čas nahajalo na območju Republike Slovenije (kar vključuje običajno rabo vozil oziroma plovil izven Republike Slovenije).
Izpodbijani sklep je vlada izdala na podlagi četrtega odstavka 5. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 – v nadaljevanju: CZ).
6. Člen 5 CZ opredeljuje pojem carinskega blaga kot osnovnega pojma, ki se uporablja v carinskem postopku, saj se po določbah CZ obravnava le blago, ki se šteje za carinsko blago. Po prvem odstavku 5. člena so vse stvari, ki se uvažajo oziroma prinašajo na carinsko območje, izvažajo oziroma odnašajo s tega območja ali v tranzitu prevažajo oziroma prenašajo čezenj, carinsko blago in zato zavezane pravilom CZ. Drugi odstavek 5. člena primeroma navaja nekatere mejne primere stvari, ki se štejejo za carinsko blago, tretji odstavek pa izjeme, ki se ne štejejo za carinsko blago. Po četrtem odstavku lahko ZIS predpiše, katere stvari se poleg stvari iz prvega in drugega odstavka štejejo za carinsko blago, oziroma katere stvari, ki prehajajo carinsko črto, se poleg stvari iz tretjega odstavka ne štejejo za carinsko blago.
Na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se prenašajo pristojnosti bivših zveznih organov na ustrezne slovenske organe. Tako je pristojnosti, ki jih je imel ZIS po CZ, prevzela Vlada Republike Slovenije.
Kaj je carinsko območje, določa 2. člen CZ: obsega ozemlje SFRJ (sedaj RS), omejuje pa ga carinska črta, ki je istovetna z državno mejo.
Opredelitev carinskega blaga, razvidna iz besedila 5. člena CZ, je veljala na dan 25. 6. 1991 in vse do sprejema izpodbijanega sklepa.
7. Nesporno je dejstvo, da je bila meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško vzpostavljena dne 25. 6. 1991, ko je bila razglašena temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.
V skladu z določbo 2. člena CZ je šele z vzpostavitvijo meje in s tem carinske črte mogoče govoriti o carinskem območju Republike Slovenije in s tem o blagu, ki se uvaža, prinaša, izvaža oziroma odnaša ali v tranzitu prevaža ali prenaša čezenj, oziroma o blagu, ki kakorkoli drugače prispe na carinsko območje in s tem o carinskem blagu iz 5. člena CZ, ki je predmet carinjenja oziroma carinskega postopka po CZ. Da je za opredelitev blaga kot carinskega blaga osnovni pogoj prav prehod čez carinsko črto, je razvidno tudi iz nadaljnjih splošnih določb iz prvega in drugega odstavka 19. člena CZ: praviloma nastane obveznost plačila carine z dnem, ko je šlo blago čez carinsko črto, za dan uvoza v smislu CZ pa se šteje dan, ko je nastala obveznost plačila carine.
8. Ko izpodbijani sklep pove, katera vozila se ne štejejo za carinsko blago, predpiše kot pogoj, da je bilo vozilo oziroma plovilo pripeljano v RS pred 25. 6. 1991 in se je od takrat naprej ves čas nahajalo v Republiki Sloveniji, pri čemer morajo biti za to, da se vozila ne štejejo za carinsko blago, poleg navedenega izpolnjeni tudi ostali pogoji (lastnik mora biti pred 25. 6. 1991 slovenski državljan, registrirana morajo biti na ime lastnika pred 25. 6. 1991). S tem, glede na datum vzpostavitve meje in s tem carinske črte s Hrvaško, predpisuje, da se poleg stvari iz 5. člena CZ tudi nekatera vozila, pripeljana v Slovenijo iz bivših jugoslovanskih republik pred 25. 6. 1991, štejejo za carinsko blago, čeprav niso prešla carinske črte, in s tem uvaja carino.
9. Ustava v 147. členu določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, v 155. členu pa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
V skladu s citirano določbo 147. člena ustave se lahko obveznost plačila carine uvaja samo z zakonom. Sklep kot podzakonski akt mora biti v skladu z ustavo in zakonom (153. člen ustave) in ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne sme samostojno določati pravic in obveznosti, kot je uvajanje plačila carine. Četrti odstavek 5. člena CZ sicer pooblašča vlado tudi za določitev stvari, ki se poleg stvari, določenih v zakonu, štejejo za carinsko blago, vendar navedenega zakonskega besedila ni mogoče uporabiti v smislu uvajanja obveznosti plačila carine, ker bi bila takšna razlaga oziroma uporaba pooblastil v nasprotju z ustavo. Podzakonski predpis kot izvedbeni akt sme dopolnjevati zakonsko normo samo tako daleč, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno (zunaj zakonskega okvira) ali da ne uvaja novih obveznosti.
Ker izpodbijani sklep naknadno opredeljuje kot carinsko blago stvari, ki se v času, ko so bile pripeljane na ozemlje Republike Slovenije, niso štele za carinsko blago, učinkujejo njegove določbe retroaktivno. Po citirani določbi 155. člena ustave podzakonski akti sploh ne morejo imeti učinka za nazaj, retroaktivno določbo lahko vsebuje samo zakon, pa še to le v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
Ustavno sodišče trditev pobudnika o neskladnosti izpodbijanega sklepa s 15. in 33. členom ustave ni preizkušalo, saj je bilo potrebno sklep kot nezakonit in hkrati neustaven odpraviti že iz prej navedenih razlogov.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločitev je sprejelo soglasno.