Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobude Veronike Ribič iz Ljubljane, ki jo zastopa Janez Zajc, odvetnik v Ljubljani, Martina Sajeta iz Gaberij in Marije Fakin iz Čučje Mlake, ki jo zastopata Tone Škerlj in Borut Škerlj, odvetnika v Novem mestu, na seji dne 14. 9. 1995

1. Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90, 5/91 in 46/92 - odl. US) se razveljavi.
2. Navodilo za izvajanje komasacij kmetijskih zemljišč (Uradni list SRS, št. 29/86) se razveljavi.
3. Razveljavitev iz 1. in 2. točke izreka začne učinkovati po poteku enega leta od objave v Uradnem listu RS.

1. Pobudniki Veronika Ribič, Martin Saje in Marija Fakin predlagajo oceno ustavnosti zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), Marija Fakin pa tudi oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila za izvajanje komasacij kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju: navodilo).
2. Pobudnica Veronika Ribič meni, da razlikovanje glede na poklic, ki ga v vrsti določb uvaja zakon (npr. 4., 22., 23., 29., 51., 58. členu), ne sme biti temelj za izključitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih. Skrb države za ekonomsko in ekološko smotrno izrabo zemljišč bi se po njenem mnenju lahko odražala v drugačnih zapovedih in prepovedih, naslovljenih na lastnika zemljišča. Te določbe naj bi bile zato v nasprotju z določbo 33. in 67. člena ustave.
3. Pobudnik Martin Saje meni, da je izpodbijani zakon v nasprotju z ustavo, ker naj bi preveč omejeval promet s kmetijskimi zemljišči. Poleg tega naj bi bil v nasprotju z ustavo zato, ker naj bi uporabljal pojem organizacije združenega dela, družbene lastnine in druge pravne pojme, ki jih ustava ne pozna.
4. Pobudnica Marija Fakin predlaga oceno ustavnosti celotnega zakona, predvsem njegovega sedmega poglavja oziroma 83. člena in četrtega odstavka 89. člena, ter oceno ustavnosti in zakonitosti navodila. V sedmem poglavju naj bi ZKZ v nasprotju s 14. členom ustave dajal prednost kmetom pred nekmeti. Po četrtem odstavku 89. člena zakona naj bi se namreč nekmetom dodelila zemljišča, ki so manj primerna za kmetijsko proizvodnjo ali zemljišča na robu komasacijskega območja. 83. člen zakona, ki določa prepoved prometa z zemljišči, parceliranje zemljišč, graditev, sajenje nasadov in gozdnega drevja, pa naj bi v nasprotju z ustavo posegal v pravico do osebne lastnine.
5. Navodilo, predvsem njegov 26. člen, je po mnenju pobudnice v nasprotju z ustavo, ker naj bi razlikovalo med fizičnimi osebami na podlagi njihovega statusa, velikosti premoženja in pripravljenosti za pogodbeno usmerjeno kmetijsko proizvodnjo. Poleg tega naj bi navodilo privilegiralo uporabnike družbene lastnine, čeprav ustava tega instituta ne pozna več.
6. Državni zbor je v odgovoru na pobudo Veronike Ribič mnenja, da določbe ZKZ, ki opredeljujejo status kmeta in omejujejo promet s kmetijskimi zemljišči, niso v nasprotju z ustavo. Zaradi nenadomestljivosti zemljišč kot naravnih virov, zaradi celovite in racionalne izrabe prostora, zaradi varstva okolja in pokrajine, zaradi demografskih in socialnih gibanj in zaradi razvoja kmetijstva naj bi ne smel vsakdo po svoji volji in interesu uporabljati in svobodno odtujevati, deliti ali celo uničiti kmetijska zemljišča. Podlaga zakonski ureditvi naj bi bili stanje in cilji kmetijske politike. Pri tem se Državni zbor sklicuje na cilje kmetijske politike, opredeljene v strategiji razvoja kmetijstva v Sloveniji. Doseči naj bi jih bilo mogoče s povečanjem kmetijskih gospodarstev, prestrukturiranjem, povečanjem produktivnosti, profesionalizacijo in državnim intervencionizmom. Zakonska opredelitev pojma kmeta, ki naj bi izhajala iz potrebe po profesionalizaciji v kmetijstvu, naj bi zato ne bila v nasprotju z ustavo. Poleg tega naj bi tudi vezanost določenih pravic na status kmeta ne bila v nasprotju s 14. členom ustave, saj naj bi zakon s tem le določal pogoje za pridobitev teh pravic, kar pa naj bi bilo ustavno dopustno.
7. Na pobudo Marije Fakin nasprotna udeleženca nista odgovorila.

8. Pobudo Veronike Ribič je ustavno sodišče sprejelo v delu, ki se nanaša na 4. in 29. člen ZKZ, ne pa glede 51., 58., 22. in 23. člena. Določbe zakona, ki urejajo zemljiški maksimum (51. do 58. člen), je namreč ustavno sodišče razveljavilo že v odločbi št. U-I-122/91 z dne 10. 9. 1992 (v Zbirki OdlUS 56/I). S tem sta postali brezpredmetni tudi določbi 22. in 23. člena zakona.
9. Predmet te odločbe sta še pobuda Martina Sajeta v delu, ki se nanaša na ZKZ, in pobuda Marije Fakin. V tem delu je ustavno sodišče pobudo sprejelo in na podlagi četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
10. Ustavno sodišče je v citirani odločbi odločilo, da zakonske določbe, ki na splošno omejujejo oziroma izključujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, niso skladne z ustavnimi določbami, ki zagotavljajo pravico do zasebne lastnine in dedovanja. V odločbi, št. U-I-57/92 (Uradni list RS, št. 76/94 – v Zbirki OdlUS 117/III) je kot preširoko označilo omejitev dedovanja po 1. členu zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73 in 1/86), ki kot enega od namenov zakona določa, da se omejuje prehod kmetijskega zemljišča v last tistih, ki zemlje ne obdelujejo. V obrazložitvi je še navedlo, da takšno omejevanje lastnine ne prispeva k uresničevanju z ustavo predvidenih funkcij lastnine.
11. V skladu s sprejetimi stališči ustavno sodišče tudi glede ZKZ ugotavlja, da vprašanja, ki so pogojena s tedanjim pojmovanjem lastninske pravice, ureja na način, ki je v nasprotju s sedanjo ustavo. Zakon predvideva nastajanje družbene lastnine – promet s kmetijskimi zemljišči, njihov zakup in prostorsko-ureditvene operacije pa zaradi drugačnega pojmovanja lastnine ureja na način, ki je nesorazmerno strožji od ukrepov, ki so potrebni za varovanje kmetijskih zemljišč po drugem odstavku 71. člena ustave in tudi za varovanje socialnega položaja oseb, ki jih 4. člen ZKZ šteje za kmeta.
12. Stališče Državnega zbora, da razlogi, ki so narekovali obstoječe rešitve, izhajajo tudi iz sprejete strategije razvoja kmetijstva v Sloveniji in da bodo zato v takšni ali delno spremenjeni obliki take rešitve ostale tudi v bodoče, ne more opravičevati prekomernih posegov v lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih. Za dosego opredeljenih ciljev kmetijske politike (stabilna pridelava kakovostne in čim cenejše hrane ter zagotavljanje prehranske varnosti v Sloveniji; ohranjanje poseljenosti in kulturne krajine; ohranjanje kmetijske zemlje; varstvo kmetijskih zemljišč in voda pred onesnaževanjem in nesmotrno rabo; trajno povečevanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva; zagotavljanje paritetnega dohodka nadpovprečno produktivnim pridelovalcem) bo seveda še vedno potrebno določeno omejevanje prometa in drugih ravnanj v zvezi s kmetijskimi zemljišči. Vendar pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej.
13. V obravnavanem navodilu za izvajanje komasacij kmetijskih zemljišč so enake neskladnosti z ustavo, kot so bile ugotovljene že v zvezi z ZKZ.
14. V ZKZ in navodilu ugotovljene neskladnosti z ustavo, zlasti pa pojmovanje lastnine, ne omogočajo, da bi ustavno sodišče razveljavilo le posamezne določbe, ker bi sicer zakon postal nekonsistenten. Obravnavana predpisa bo potrebno v celoti prilagoditi ustavi. Ker gre za zahteven zakonodajni projekt, je ustavno sodišče določilo najdaljši možni odložni rok.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. in tretjega odstavka 45. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.