Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Stanislava Strajnarja iz Ljubljane in Jožeta Obreze iz Cerknice, ki ju zastopa Stanislav Mauri, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 3. 11. 1995

1. Določbi drugega odstavka 62. člena in tretje alinee drugega odstavka 49. člena zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94) nista v neskladju z ustavo.
2. Določbe 16. člena, tretje alinee 2. člena in 4. člena uredbe o pogojih za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in o vodenju tega razvida (Uradni list RS, št. 23/95) niso v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudnika sta predlagala oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku navedeneih določb zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (v nadaljevanju: ZUJIPK) in uredbe o pogojih za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in o vodenju tega razvida (v nadaljevanju: UrPVR). Pobudnika utemeljujeta svojo pobudo z navedbami, da morajo samostojni kulturni delavci, ki so bili na podlagi zakona o samostojnih kulturnih delavcih (Uradni list SRS, št. 9/82, v nadaljevanju: ZSKD) na dan uveljavitve ZUJIPK (17. 12. 1994) vpisani v razvid samostojnih kulturnih delavcev po določbi izpodbijanega drugega odstavka 62. člena ZUJIPK v roku treh mesecev od izdaje podzakonskega akta iz tretjega odstavka 49. člena ZUJIPK (UrPVR je pričela veljati 29. 4. 1995, torej do 29. 7. 1995) predložiti Ministrstvu za kulturo ponovno prijavo za vpis v razvid z dokazili o izpolnjevanju pogojev za vpis. Če tega ne storijo ali če bi ministrstvo ugotovilo, da ne izpolnjujejo pogojev za vpis, bi te kulturne delavce izbrisalo iz razvida samostojnih ustvarjalcev. Pobudnika opozarjata, da po tem zakonskem določilu zapovedana aktivnost in sankcije zadanejo le tiste samostojne kulturne delavce, ki nimajo pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna. Pobudnika zato menita, da izpodbijani določili ZUJIPK in UrPVR nista v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave). Tisti samostojni kulturni delavci, ki naj bi ponovno morali vložiti prijavo za vpis v (novi) razvid, naj bi bili neenakopravni nasproti onim, ki jim to ni potrebno zgolj zato, ker jim prispevke za socialno zavarovanje plačuje državni proračun. Pri tem pobudnika ne menita, da naj bi vsi ponovno vlagali prijavo za vpis, temveč naj to ne bi bilo potrebno storiti nikomur od tistih, ki so bili na dan 17. 12. 1994 (dan uveljavitve ZUJIPK) že vpisani v (stari) razvid na podlagi pravnomočnih odločb upravnega organa. Te pravnomočne upravne odločbe naj bi z novo ureditvijo postale nične, kar vse naj bi bilo v nasprotju s splošnim pravilom čimmanjšega poseganja v že pridobljene individualne pravice in osebna statusna stanja. Ker izpodbijani predpis tudi določa, da Ministrstvo za kulturo lahko ugotovi, da posamezniki ne izpolnjujejo na novo oblikovanih pogojev za vpis v razvid in slednje izbrišejo iz razvida, bodo le-ti ostali brez svojega “delovnega mesta” oziroma zaposlitve, s tem pa naj bi bila kršena tudi ustavna pravica do svobode dela in proste izbire zaposlitve (49. člen ustave). Pobudnika sicer priznavata, da so pogoji za vpis v razvid skoraj identični tako v novem 49. členu ZUJIPK kot v starem 4. členu ZSKD, bistvena razlika pa naj bi bila le v tretji allinei drugega odstavka 49. člena ZUJIPK, ki pravi, da se posameznik lahko vpiše v razvid, če pomeni njegovo delo “pomemben prispevek k slovenski kulturi” (kar naj bi bilo tudi v nasprotju z 49. členom ustave). Tudi izpodbijani 4. člen UrPVR naj ne bi vseboval dejavnosti “izvršni producent filmske dejavnosti, videoproducent”, za katero imata že precej let veljavni odločbi. Pobudnika opozarjata tudi na širši problem nezaposlenosti teh državljanov, ki bi v primeru izbrisa iz razvida pristali med iskalci redne zaposlitve. Pobudnika tudi menita, da bi novi pogoj za vpis v razvid (da delo pomeni “pomemben prispevek k slovenski kulturi”) lahko veljal le za vnaprej in kvečjemu za tiste, ki jim država namenja kakršnakoli sredstva. Pobudnika v vlogi z dne 20. 10. 1995 navajata, da sta medtem sicer v roku oddala prijavo za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev, vendar pa poudarjata tokrat izrecno sklicujoč se na 155. člen ustave, da izpodbijane določbe posegajo v njune pridobljene pravice, ker jima je bil status samostojnega kulturnega delavca dodeljen s pravnomočnima odločbama.
2. Pravni interes je izkazan za pobudnika Stanislava Strajnarja s priloženo odločbo SRS Republiškega komiteja za kulturo št. 650-192/88 mb z dne 29. 12. 1988 ter za Jožefa Obrezo s priloženo določbo SRS Republiškega komiteja za kulturo št. 619- 316/89 mb z dne 20. 7. 1989, na podlagi katerih sta bila pobudnika vpisana v razvid samostojnih kulturnih delavcev. Pravni interes je dokazan tudi z priloženima kopijama dopisov Ministrstva za kulturo št.: 619-237/95 z dne 14. 9. 1995, s katerim je bil pobudnik Strajnar pozvan, da dopolni svojo vlogo za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture z natančnejšim opisom dejavnosti v smislu 4. člena UrPVR in št.: 619-316/89 z dne 15. 9. 1995, s katerim je bil pobudnik Obreza seznanjen z negativnim strokovnim mnenjem glede izpolnjevanja pogoja tretje alinee 2. člena in kriterijev 4. člena UrPVR z možnostjo, da pred izdajo odločbe v roku 30 dni svojo vlogo dopolni z dodatno dokumentacijo. V izreku navedene izpodbijane določbe tako očitno neposredno posegajo v njun pravni položaj.
3. Pobuda je bila v postopku preizkusa poslana vladi in Državnemu zboru, pri čemer je odgovorila in podala svoje mnenje o celotni vloženi pobudi le vlada. Le-ta pojasnjuje razloge za uveljavitev statusa “samostojnega kulturnega ustvarjalca na področju kulture” in za opustitev statusa “samostojnega kulturnega delavca”. Pri tem razlaga, da je bil status samostojnega kulturnega delavca uzakonjen leta 1982 z ZSKD, ko je bila zasebna pobuda z ustavo in zakoni še omejena in je tako edino kulturna zaknodaja na področju intelektualnih poklicev dopuščala samostojno zasebno delo. Pri tem je v praksi Ministrstvo za kulturo, da bi zagotovilo čim več intelektualnim poklicem “streho nad glavo”, v razvid vpisovalo tudi poklice, ki so segali na druga področja (npr. učitelje glasbe, plesa ipd., projektante, znanstvene in tehnične prevajalce ipd.), po drugi strani pa razširjalo tudi pojem ustvarjanja kulturnih vrednot tako, da so dobili svoj delovni status tudi organizatorji filma, tajnice režije, kaskaderji ipd. Ob takem pristopu je razvid obsegal 3000 vpisanih; status samostojnih kulturnih delavcev je tako v odnosu do kulturne politike in z njo povezanih ugodnosti (nižji davki, dostop do programskih sredstev za kulturo ipd.) izgubil želeno funkcijo, tak razvid pa je bil predmet nezadovoljstva tudi samih umetnikov. Ker je bila s spremembo sistema zasebna pobuda sproščena (vse te dejavnosti je mogoče registrirati v statusu podjetnika posameznika), s tem pa naj bi tako širok razvid samostojnih kulturnih delavcev opravil svojo zgodovinsko vlogo, sta Ministrstvo za kulturo in vlada ugotovila, da je potrebno razvid samostojnih kulturnih delavcev in dotedanjo prakso vrniti v prvotno zamišljene zakonske okvire. Poleg tega so menili, da je napočil čas, da se poiščejo take nove rešitve, da bi se lahko pričela voditi nova aktivna politika do samostojnih umetnikov, s katero se jim omogočijo ugodnejši pogoji za njihovo umetniško delo, ki ga želi država v javnem interesu podpirati. Taka odločitev pa seveda pomeni selekcijo, ki se odraža v pogoju, da mora ustvarjalčevo delo predstavljati pomemben prispevek k slovenski kulturi. Z novim razvidom samostojnih ustvarjalcev na področju kulture naj bi s pomočjo stroke identificirali ustvarjalce, ki pomembno prispevajo k slovenski kulturi, in nato predlagali, da se jim zagotovijo ugodnejši pogoji za njihovo ustvarjalno delo. Vsi tisti, ki pogojev za tak status ne bodo izpolnjevali, pa se lahko registrirajo kot podjetniki posamezniki. Vlada zato meni, da ni mogoče govoriti, da bi bila s tem kršena pravica do svobode dela in proste izbire zaposlitve ali odvzeto “delovno mesto”, kot trdita vlagatelja.
4. Vlada odgovarja glede očitane neenakosti med tistimi samostojnimi kulturnimi delavci, ki so ob uveljavitivi zakona imeli pravico do prispevka za socialno zavarovanje iz državnega proračuna in so avtomatično vpisani v novi razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture ter ostalimi, ki morajo dokazovati, da izpolnjujejo pogoje, da bodo ostali vpisani v novi razvid. Razlog za tako razlikovanje naj bi bil v tem, da so bili posebni pogoj iz 4. člena uredbe o pogojih za pridobitev pravice deleža sredstev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje samostojnega kulturnega delavca iz državnega proračuna (Uradni list RS, št. 46/93 in 61/93, v nadaljevanju: UrPPP) primerljivi s pogojem iz 4. člena napadene uredbe (UrPVR). Vlada kot uredbodajalec je izhajala iz dejstva, da so kulturni delavci, ki so bili upravičeni do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz proračuna, že doslej morali dokumentirano dokazovati pomembnost svojega delovanja za slovensko kulturo, tako da so se s tem izenačili z zahtevami, ki jih novi zakon postavlja kot pogoj za vpis v razvid kulturnih ustvarjalcev. Zato bi bilo ponovno preverjanje upravičenosti za vpis v razvid glede teh samostojnih kulturnih delavcev nepotrebno in nesmiselno. Na ta način se pravzaprav status in zahteve do obeh skupin kulturnih delavcev izenačijo. Zato je zatrjevanje protiustavnosti v tej smeri po oceni vlade povsem neutemeljeno. V primeru zožitve statusa kulturnih delavcev na status kulturnih ustvarjalcev naj bi šlo za preciziranje tega statusa, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem, ki takim pogojem zadoščajo. Napadena uredba je po mnenju vlade povsem v skladu s pristopom, ki ga je uveljavil zakon.

5. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Pobudnika izrecno ne izpodbijata UrPVR, ker naj bi ne bila v skladu z ZUJIPK, to pa tudi ne izhaja iz navedb. Izpodbijane določbe UrPVR v glavnem povzemajo zakonske določbe, tako npr. določba člena 16 UrPVR v bistvu povzema napadeno določbo drugega odstavka 62. člena ZUJIPK, prav tako tretja alinea 2. člena UrPVR povzema napadeno zakonsko določbo tretje alinee drugega odstavka 49. člena ZUJIPK. Napadeni člen 4. UrPVR je potrebno brati v povezavi z 2. členom UrPVR, ki v prvem odstavku povzema zakonsko določilo 49. člena ZUJIPK, tako drugi odstavek 2. člena kot tudi napadeni 4. člen UrPVR v bistvu skladno z zakonskim pooblastilom iz drugega odstavka 49. člena ZUJIPK, da podrobnejše pogoje za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in vodenje tega razvida predpiše vlada, definirata, kdaj se šteje, da je izpolnjen pogoj, da “gre za opravljanje dejavnosti ustvarjanja kulturnih vrednot iz 5. člena ZUJIPK” in kdaj pomeni ustvarjalno delo “pomemben prispevek k slovenski kulturi”. Zato se je potrebno strinjati z oceno vlade, da so napadena uredba oziroma njene posebej omenjene določbe v skladu s pristopom, ki ga uveljavlja zakon. Ni torej mogoče oceniti, da bi bila napadena uredba oziroma njene izpodbijane določbe nezakonite oziroma v neskladju z ZUJIPK.
7. Pobudnika izrecno zatrjujeta, da so izpodbijane določbe ZUJIPK in UrPVR v nasprotju z 14. členom ustave (načelo enakosti), z 49. členom ustave (svoboda dela) in s 155. členom ustave (prepoved retroaktivnosti), iz navedb pa izhaja, da bi bil lahko kršen tudi 2. člen ustave (načelo pravne države).
8. Ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave) naj bi bilo torej kršeno z določbami drugega odstavka 62. člena ZUJIPK ter 16. člena UrPVR, ker naj bi bili tisti kulturni delavci (oziroma po novem ustvarjalci), ki morajo ponovno vložiti prijavo za vpis v razvid ter dokazovati, da izpolnjujejo pogoje, neenakopravni nasproti tistim, ki jim to ni potrebno zgolj zato, ker slednjim plačuje prispevke za socialno zavarovanje državni proračun. Določba 4. člena prej veljavne UrPPP, ki je določala minimalni obseg dela za posamezne kulturne delavce, da bi se le-ti lahko kvalificirali za pridobitev pravice do sredstev za plačilo prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna, kot tudi določba 5. člena UrPPP, da morajo dela iz 4. člena te uredbe pomeniti kakovosten prispevek k slovenski kulturi, sta primerljivi s pogoji iz 4. člena napadene UrPVR. Tisti kulturni delavci, ki so po prejšnji ureditvi bili upravičeni do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz proračuna, so morali torej med drugim dokazovati tudi obseg in kvaliteto svojega dela (4. in 5. člen UrPPP), kar je primerljivo s sedanjimi zahtevami za vpis v razvid po ZUJIPK in po UrPVR. Zakonodajalec in uredbodajalec sta postavila za vpis v razvid nov pogoj, “da ustvarjalno delo pomeni pomemben prispevek k slovenski kulturi”, pri dokazovanju tega pogoja pa je pri v razvid že vpisanih samostojnih kulturnih delavcih (ki z novo ureditvijo ob izpolnitvi pogojev postanejo samostojni kulturni ustvarjalci) upošteval, da so tisti kulturni delavci, ki so kvalificirani za plačilo prispevkov iz državnega proračuna, ta pogoj vsebinsko že do sedaj izpolnjevali in dokazovali skladno s posebnimi pogoji 4. člena in skladno s 5. členom prej veljavne UrPPP. Obe skupini kulturnih delavcev sta bili torej v objektivno različnih, neenakih dejanskih položajih in jih zato lahko zakonodajalec in uredbodajalec neenako obravnavata, ne da bi s tem kršila 14. člen ustave. Načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem normiranju. Načelo enakosti tako ne preprečuje zakonodajalcu, da bi različna razmerja urejal različno, ampak ga obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Pri tem mora v okviru namena zakona oziroma njegove posamezne norme izbrati ustrezna sredstva, sorazmerna objektivno ugotovljeni neenakosti med posameznimi subjekti. V danem primeru po oceni ustavnega sodišča ustavno načelo enakosti ni bilo kršeno.
9. Ustava v 155. členu varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje praviloma ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. V primeru napadenih ZUJIPK in UrPVR ne gre za retroaktivnost, ker je ZUJIPK stopil v veljavo petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 75 z dne 2. 12. 1994, UrPVR pa dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 23 z dne 28. 4. 1995.
10. Iz odgovora vlade izhaja, da je imel ZUJIPK deloma namen prilagoditi pravno ureditev spremenjeni družbenopolitični in ekonomski situaciji. Tako je bila tedaj zasebna pobuda z ustavo in zakoni še omejena in je tako edino kulturna zakonodaja na področju intelektualnih poklicev dopuščala samostojno zasebno delo. Ministrstvo za kulturo je tako s široko razlago zakonskih in podzakonskih določb in z liberalnim pristopom glede pogojev za pridobitev tega statusa skušalo omogočiti čimveč intelektualnim poklicem možnost samostojnega dela. Tudi ustavno sodišče ugotavlja, da so se od sprejema ZSKD leta 1982 pa do sprejema novega ZUJIPK relevantne okoliščine dejansko povsem spremenile. V novi državi Sloveniji je bila s spremembo sistema skladno z ustavno določbo svobode podjetništva (74. člen ustave) zasebna pobuda sproščena, medtem sprejeti zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, v nadaljevanju: ZGD) in podzakonski predpisi pa omogočajo vsem, ki ne bi več izpolnjevali pogojev za novi status “samostjojni kulturni ustvarjalec”, da naprej opravljajo svojo dejavnost v statusni obliki, ustrezni določbam ZGD (npr. kot samostojni podjetnik posameznik). Subjekti ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila. Zakonodajalec celo mora reagirati na spremembe in razvojna gibanja, odpravljati prejšnje pomanjkljivosti, slediti idejam pravne civilizacije. Drugi namen spremembe zakonske ureditve tega področja, kot sledi iz odgovora vlade, je bil ta, da bi se z novo ureditvijo lahko začela voditi aktivna kulturna politika do samostojnih umetnikov, s katero bi se jim omogočili ugodnejši pogoji za delo, to je za tisto delo, ki ga želi država v javnem interesu podpirati. Očitno je, da preobsežen razvid onemogoča takšno aktivno kulturno politiko. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na 59. člen ustave, ki določa, da je zagotovljena svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Država je v okviru svojih možnosti dolžna ustvarjati pogoje za uresničitev te svoboščine. To je možno samo z ustrezno aktivno kulturno politiko, ki po pravilih stroke najprej identificira, v katerih primerih gre za znanstveno in umetniško ustvarjanje, ki ga v interesu javnosti želi podpirati, in za te primere nato skuša zagotoviti ustrezne pogoje. Tudi iz obrazložitve predloga izpodbijanega zakona (takrat še pod imenom zakon o organiziranju in financiranju na področju kulture) izhaja, da so bili temeljni cilje, tega zakona vzpostaviti take zakonske rešitve in mehanizme, po katerih bo mogoče uresničevati, med drugim, tudi vsebinske cilje in sicer uveljavitev kulturne politike kot enakovrednega dela politike ter zagotovitev javnega interesa na področju kulture, pri čemer zakon izhaja iz ustavnega načela, da je delovanje na področju kulture svobodno. Zato omejuje poseganje države le na zagotavljanje javnega interesa na tem področju in vzpostavlja predvsem mehanizme in instrumente za njegovo izvajanje. Hkrati uzakonja tudi pravila, po katerih se oblikuje in izvaja kulturna politika. Iz navedenega izhaja, da so bili cilji, ki sta jih zakonodajalec in uredbodajalec zasledovala s spremembo na tem področju, legitimni in stvarno upravičeni.
11. Vprašanji, ali je z izpodbijanimi določbami ZUJIPK in UrPVR podana morebitna kršitev ustavne pravice svobode dela (49. člen ustave) ter ustavnega načela zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države (2. člen), se deloma prekrivata. Legitimni in stvarno upravičeni interes zakonodajalca po spremembi na tem področju kolidira z interesom prizadetih samostojnih kulturnih delavcev, da ostane na tem področju ureditev nespremenjena. Ob ugotovitvi, da ni bilo kršeno načelo enakosti, da je vpis v razvid samostojnih kulturnih ustvarjalcev za naprej pod enakimi pogoji dostopen vsem in da tudi člen 15. ustave določa v drugem odstavku, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine, ustavno sodišče ocenjuje, da pobudnika in ostali prizadeti z novo zakonsko ureditvijo niso onemogočeni pri opravljanju dosedanje dejavnosti kot poklica, spremenjen je le način. Kolikor ne izpolnjujejo novih zakonskih pogojev za vpis v razvid “samostojnih kulturnih ustvarjalcev”, dosedanjo dejavnost lahko opravljajo po določilih ZGD (npr. kot samostojni podjetnik posameznik). Ker je dosedanji status “samostojnega kulturnega delavca “ temeljil na pravnomočni upravni odločbi, izdani na podlagi prejšnje zakonske ureditve, sedaj pa morajo prizadeti zaradi ukinitve tega statusa ter uveljavitve novega statusa “samostojnega kulturnega ustvarjalca” ponovno prositi za vpis – ob riziku, da bodo zaradi strožjih novih pogojev iz razvida brisani, se vendarle zastavlja vprašanje posega v ustavno načelo zaupanja v pravo (2. člen ustave), ob čemer pa je upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti, ki je prav tako eno od načel pravne države (2. člen ustave), potrebno ugotoviti, ali je z izpodbijanimi določbami prišlo do nedovoljenega posega zakonodajalca in uredbodajalca v to ustavno načelo. Kot je zgoraj navedeno, je zakonodajalec s spremembo na tem področju zasledoval legitimne in stvarno upravičene cilje, ustavno sodišče pa tudi ocenjuje, da je zakonodajalec za dosego cilja izbral dopustna in primerna sredstva (namreč sprememba pogojev za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev za naprej s strožjim selekcioniranjem po pravilih stroke), glede na opisano stanje na tem področju (3.000 vpisanih v dosedanji razvid samostojnih kulturnih delavcev, kar je onemogočalo izvajanje aktivne kulturne politike) pa se sredstva pokažejo tudi za potrebna. Ob tako izkazanih ostalih pogojih bi bila tako lahko vprašljiva le še sorazmernost v ožjem pomenu besede. Ustavno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec in uredbodajalec ob že povedanem tudi tega načela nista kršila. Izguba nekaterih privilegijev in ugodnosti (npr. manjši davki), ki jih je prinašal ukinjeni status “samostojnega kulturnega delavca”, ob možnosti, da prizadeti opravljajo dejavnost po določilih ZGD, je sorazmerna z izkazanim legitimnim ciljem spremembe ureditve tega področja za naprej. Ustavno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je ZUJIPK, ki je stopil v veljavo dne 17. 12. 1994, v drugem odstavku 62. člena napovedal, da bo potrebno v roku treh mesecev od izdaje podzakonskega akta predložiti ministrstvu za kulturo prijavo za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev z vsemi dokazili o izpolnjevanju pogojev, ter opozoril na posledice, da je napadena uredba (UrPVR) stopila v veljavo 29. 4. 1995 ter je tak_tekel 29. 7. 1995. Torej ni šlo za nenaden ukrep – na voljo je bil dan razumen rok. Z izpodbijanimi določbami tako tudi ni podana kršitev 2. člena ustave.
12. Ustavno sodišče je o predlogu za oceno ustavnosti in zakonitosti odločilo, zato predloga za izdajo začasne odredbe o zadržanju izpodbijanih določb ni obravnavalo.

13. To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.