Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI POGODBE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO O IZROČITVI
Razglašam Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 24. januarja 1995.
Št. 012-01/95-3
Ljubljana, dne, 2. februarja 1995
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O RATIFIKACIJI POGODBE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO O IZROČITVI
1. člen
Ratificira se Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izročitvi, sklenjena na Brdu pri Kranju 8. julija 1994.
2. člen
Pogodba se v izvirniku v slovenskem in hrvaškem jeziku glasi:
P O G O D B A
MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO O IZROČITVI
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta se v želji, da utrdita nadaljnje sodelovanje na področju pravne pomoči v kazenskih zadevah, zlasti pa uredita sodelovanje glede izročitev ter s tem olajšata pravni promet med njima na tem področju, sporazumeli, da skleneta to pogodbo.
Obveznost izročitve
1. člen
Državi pogodbenici se zavezujeta, da bosta skladno z določbami te pogodbe na prošnjo druga drugi izročali osebe, ki se v državi, ki prosi za izročitev (v nadaljnjem besedilu: država prosilka), preganjajo zaradi kaznivega dejanja ali se izročitev zaproša zaradi izvršitve kazni zapora ali varnostnega ukrepa.
Način občevanja
2. člen
(1) Pristojni organi držav pogodbenic občujejo pisno pri uporabi te pogodbe s strani Republike Slovenije preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije in s strani Republike Hrvške preko Ministrstva pravosodja Republike Hrvaške. S tem ni izključena diplomatska pot.
(2) V nujnih primerih lahko pristojni organi države pogodbenice posredujejo zaprosila in obvestila iz te pogodbe pristojnim organom druge države pogodbenice preko Mednarodne organizacije kriminalistične policije (INTERPOL).
Jezik in legalizacija
3. člen
(1) Zaprosila in dokumentacija, ki jo je treba priložiti skladno z določbami te pogodbe, se pošiljajo v jeziku države prosilke. Prevodov v jezik države, katero se prosi za izročitev (v nadaljnjem besedilu: zaprošena država), ni potrebno priložiti.
(2) Legalizacija listin iz prvega odstavka tega člena ni potrebna.
Dokumentacija
4. člen
Prošnji za izročitev se morajo priložiti:
1. sredstva za ugotovitev istovetnosti osebe, za katere izročitev se prosi;
2. potrdilo ali druge podatke o državljanstvu osebe, za katere izročitev se prosi;
3. obtožnico ali sodbo ali odločbo o priporu ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi, v izvirniku ali overjenem prepisu. V aktih mora biti navedeno: ime ali priimek tistega, katerega izročitev se zaproša, in drugi podatki, ki so potrebni za ugotovitev njegove istovetnosti, opis dejanja, zakonska označba kaznivega dejanja in dokazi za utemeljenost suma;
4. izpisek določb iz besedila kazenskega zakona, ki bodo uporabljene ali so bile uporabljene proti osebi, za katere izročitev se prosi, zaradi dejanja, ki je povod za zaprošeno izročitev;
5. podatke v zvezi z dolžino kazni, ki se še mora prestati, kadar gre za izročitev osebe zaradi prestajanja kazni in je le-ta del kazni že prestala.
5. člen
Zaprošena država lahko zahteva dopolnilna obvestila in dokumentacijo, če so podatki, predvideni v določbi 4. člena te pogodbe, nepopolni. Država prosilka mora na to zahtevo odgovoriti v najkrajšem možnem času, vendar najkasneje v šestdesetih dneh.
6. člen
(1) Če država prosilka ne pošlje zahtevanih dopolnitev v roku, predvidenem v določbi 5. člena te pogodbe, zaprošena država takoj ustavi postopek izročitve in osebo, za katere izročitev se prosi, izpusti na prostost.
(2) Stroške, ki so nastali zaradi neupravičenega pripora v zvezi s prvim odstavkom tega člena, regresira država prosilka na zahtevo zaprošene države.
Kazniva dejanja, za katera se izročitev dovoli
7. člen
(1) Izročitev zaradi kazenskega pregona se dovoli samo takrat, če je za kaznivo dejanje po pravu obeh držav pogodbenic predpisana kazen zapora v trajanju najmanj enega leta ali varnostni ukrep za dobo, daljšo od enega leta.
(2) Izročitev zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni ali varnostnega ukrepa se bo dovolila samo v primeru kaznivih dejanj, ki so kazniva po zakonih obeh držav pogodbenic in če znaša kazen ali varnostni ukrep oziroma njun ostanek, ki ga je treba izvršiti, najmanj šest mesecev.
Nedopustnost izročitve
8. člen
Ne dovoli se izročitev oseb:
1. ki so na dan odločitve o prošnji za izročitev bili državljani zaprošene države;
2. brez državljanstva s stalnim prebivališčem na ozemlju zaprošene države;
3. ki uživajo pravico pribežališča na ozemlju zaprošene države.
9. člen
(1) Izročitev se ne dovoli:
1. če se izročitev prosi zaradi dejanja, ki je po mnenju zaprošene države izključno politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, ki predstavlja kršitev vojaških dolžnosti;
2. za dejanje, ki po mnenju zaprošene države pomeni izključno kršitev predpisov o davkih, monopolu, carini ali devizah ali kršitev predpisov o kontingentiranju blaga ali o zunanji trgovini;
3. če sta kazenski pregon ali izvršitev kazenske sankcije zastarala po pravu ene države pogodbenice;
4. če dejanje, zaradi katerega se prosi izročitev, ni kaznivo dejanje niti po zakonu zaprošene države niti po zakonu države, v kateri je storjeno;
5. če je bila oseba, katere izročitev se prosi, zaradi istega dejanja že pravnomočno obsojena ali je bil zoper njo kazenski postopek prvnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njo pravnomočno zavrnjena;
6. če je zoper osebo, katere izročitev se prosi, zaradi istega kaznivega dejanja uveden kazenski postopek v zaprošeni državi;
7. če zoper osebo, katere izročitev se prosi, v državi prosilki teče kazenski postopek pred izrednim sodiščem oziroma če je takšno sodišče izreklo kazensko sankcijo.
(2) Za politično kaznivo dejanje se ne šteje dejanje zoper življenje, vključno s poskusom in udeležbo, kot tudi vsako drugo kaznivo dejanje, ki je po svojih okoliščinah, zlasti pa po načinu storitve, uporabljenih ali zagroženih sredstvih ali teži nastale ali pričakovane posledice, prej kriminalnega kot političnega značaja.
Izredno sodišče
10. člen
(1) Izročene osebe se na teritoriju države prosilke ne sme postaviti pred izredno sodišče.
(2) Izročitev zaradi izvršitve kazni se dovoli samo tedaj, če je kazen izreklo redno sodišče.
Omejitev izročitve
11. člen
Če je za kaznivo dejanje, zaradi katerega se prosi izročitev, po pravu države prosilke predpisana smrtna kazen, ni pa predpisana po pravu zaprošene države, se sme dovoliti izročitev le pod pogojem, da država prosilka jamči, da smrtna kazen ne bo izrečena oziroma izvršena.
Amnestija
12. člen
Amnestija, dana v zaprošeni državi, ni ovira za izročitev, razen če ima zaprošena država pravico do kazenskega pregona za dejanje, zaradi katerega se prosi izročitev.
Zavrnitev izročitve
13. člen
Izročitev se sme zavrniti:
1. če je bilo dejanje, zaradi katerega se prosi izročitev, storjeno na ozemlju zaprošene države, zoper njo ali njenega državljana;
2. če v zaprošeni državi zoper osebo, za katere izročitev se prosi, teče kazenski postopek zaradi drugega kaznivega dejanja, zaprošena država pa meni, da bi bilo v interesu ugotovitve pravega stanja stvari ali za odmero ali izvršitev kazni smotrno, če bi se sodilo v državi prosilki za vsa kazniva dejanja;
3. če je bila za osebo, katere izročitev se zaproša, v zaprošeni državi izdana odločba le zaradi nepristojnosti sodišča ali če le zaradi tega ni bil zoper njo uveden kazenski postopek ali je bil začeti kazenski postopek ustavljen.
14. člen
Za izvršitev kazenske sankcije, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo v sodnem postopku v nenavzočnosti osebe, za katere izročitev se prosi, se izročitev dovoli samo, če država prosilka zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe.
Odložitev izročitve in začasna izročitev
15. člen
(1) Če se osebo, za katere izročitev se prosi, v zaprošeni državi preganja ali je bila v tej državi obsojena zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, ne pa tistega, ki je predmet izročitve, se sme dovoljena izročitev odložiti, dokler se ta potopek ne konča, v primeru obsodbe pa, dokler se kazenska sankcija ne izvrši.
(2) Če bi zaradi odložitve izročitve iz prvega odstavka v državi prosilki kazenski pregon zastaral ali bi bil njegov potek resno oviran, se sme na utemeljeno prošnjo države prosilke dovoliti začasna izročitev zaradi kazenskega postopka. Država prosilka mora v tem primeru izročeno osebo takoj, ko so opravljena nujna procesna dejanja, zaradi katerih je bila dovoljena začasna izročitev, vrniti.
(3) Država prosilka mora začasno izročeno osebo med bivanjem na njenem ozemlju imeti v priporu. Čas pripora se od dneva, ko začasno izročena oseba zapusti ozemlje zaprošene države, do dneva, ko se vrne, všteje v kazen, ki bo v zaprošeni državi izrečena ali bi se morala izvršiti.
Več prošenj za izročitev
16. člen
(1) Če prosi za izročitev iste oebe več držav zaradi istega ali zaradi raznih kaznivih dejanj, se da prednost prošnji države, katere državljan je ta oseba. Če ta država ne zahteva izročitve, prošnji države, na katere ozemlju je bilo kaznivo dejanje storjeno; če je bilo dejanje storjeno na ozemlju več držav ali če se ne ve, kje je bilo storjeno, pa prošnji države, ki je prva prosila za izročitev.
(2) Zaprošena država o odločitvi iz prvega odstavka tega člena obvesti ostale države prosilke in istočasno sporoči, da se strinja z morebitno nadaljnjo izročitvijo osebe iz države, kateri je bila izročena, v drugo državo, ki je tudi prosila za izročitev.
Pripor v izročitvenem postopku
17. člen
Kadar so izpolnjeni formalni pogoji za izročitev, zaprošena država pogodbenica po prejemu prošnje za izročitev nemudoma pripre osebo, na katero se prošnja nanaša, razen če, skladno s to pogodbo, izročitve ni mogoče dovoliti.
18. člen
(1) Na izrecno zahtevo se sme oseba začasno pripreti, preden pogodbenica prejme prošnjo za izročitev, če se pristojni sodni organ prosilke sklicuje na nalog o priporu ali na pravnomočno sodbo in napove prošnjo za izročitev. Ta izrecna zahteva se lahko pošlje po pošti, s telegramom ali po kateremkoli sredstvu pisnega občevanja.
(2) O tem, da je priprla osebo skladno s prejšnjim odstavkom, mora zaprošena država nemudoma obvestiti državo prosilko.
(3) Država pogodbenica, obveščena po drugem odstavku tega člena, mora najpozneje v petnajstih dneh po prejemu obvestila o priporu sporočiti, ali bo vložila prošnjo za izročitev. Prošnjo za izročitev mora poslati v tridesetih dneh od dneva, ko je sporočila, da bo zahtevala izročitev.
(4) Pripor se odpravi, če v roku iz tretjega odstavka tega člena država pogodbenica, na katere ozemlju je oseba priprta, ne prejme prošnje za izročitev.
(5) Stroške, ki so nastali zaradi neupravičenega pripora v smislu tega člena, regresira država prosilka na zahtevo zaprošene države.
Odločitev o prošnji za izročitev
19. člen
Zaprošena država mora o prošnji za izročitev čim prej odločiti in o svoji odločitvi obvestiti državo prosilko.
Načelo specialnosti
20. člen
(1) Izročeno osebo se sme kazensko preganjati oziroma kazensko sankcijo izvršiti samo za kaznivo dejanje, za katero je dovoljena izročitev.
(2) Izročeno osebo se ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo.
(3) Zoper izročeno osebo se ne sme izvršiti kazenske sankcije za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo.
(4) Zoper izročeno osebo se ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je obsojena.
(5) Izročeno osebo se ne sme izročiti kakšni tretji državi v pregon zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila, preden je bila dovoljena izročitev.
21. člen
Omejitve iz drugega, tretjega in petega odstavka 20. člena prenehajo:
1. če država, ki je osebo izročila, da soglasje. Prošnji za soglasje je treba priložiti listine iz 4. člena te pogodbe. Zaprošena država da soglasje, če so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izročitev po tej pogodbi;
2. če izročena oseba v petinštiridesetih dneh od dneva, ko je bila dokončno izpuščena na prostost, ni zapustila ozemlja države, kateri je bila izročena, čeprav jo je mogla in smela zapustiti, ali če se je potem, ko jo je zapustila, prostovoljno vrnila;
3. če se med postopkom v državi prosilki spremeni zakonska označba kaznivega dejanja (kvalifikacija), ki je veljala med izročitvenim postopkom, se sme izročeno osebo preganjati ali obsoditi samo, če je izročitev dopustna tudi po novi označbi kaznivega dejanja.
22. člen
Če je bila izročena oseba v državi pogodbenici priprta zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila izročena, se ji čas, ki ga je prebila v priporu, všteje v kazen.
Spremljevalci
23. člen
(1) Spremljevalci, ki morajo osebo, ki se izroča, prepeljati na ozemlje druge pogodbenice ali jo odpeljati z njega, imajo na ozemlju druge pogodbenice pravico, da do predaje ali po prevzemu osebe, ki se izroča, ukrenejo vse potrebno, da bi preprečili njen beg.
(2) Spremljevalcem je pri opravljanju uradne dolžnosti na ozemlju druge pogodbenice dovoljeno nositi službeno obleko, potrebno službeno orožje in opremo. Orožje se sme uporabljati samo v silobranu.
Predaja predmetov
24. člen
(1) Predmeti, pisanja ali spisi se smejo zaseči in izročiti drugi državi pogodbenici skladno z zakonom zaprošene države, če obstaja o tem odločba pristojnega organa države prosilke.
(2) Zaprošena država pogodbenica lahko preloži izročitev predmetov, pisanj ali spisov, če jih potrebuje v kakem kazenskem postopku, ki je v teku.
(3) Država prosilka vrne predmete, pisanja ali spise zaprošeni državi pogodbenici po končanem postopku, za katerega so bili zaprošeni, če se zaprošena stran temu ne odpove.
25. člen
(1) Če se dovoli izročitev osebe, se brez posebne prošnje dovoli tudi izročitev predmetov:
1. ki utegnejo rabiti kot dokazilo;
2. ki jih je oseba, ki naj se izroči, pridobila s kaznivim dejanjem ali vnovčevanjem predmetov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja.
(2) Če izročitev, ki bi bila po tej pogodbi dopustna, ni možna, ker je oseba, ki naj bi jo izročili, pobegnila ali umrla ali je ni mgoče izslediti na ozemlju zaprošene države, se izročitev predmetov kljub temu odobri.
(3) V nobenem primeru se ne posega v pravice zaprošene države ali drugih oseb na predmetih. Glede na takšne pravice država prosilka po končanem postopku predmete čimprej in brezplačno vrne zaprošeni državi. Če bi izročitev kršila takšne pravice, se ne dovoli.
(4) Za izročitev predmetov po tem členu se ne uporabljajo predpisi o uvozu in izvozu predmetov in deviz.
(5) Izročitev predmetov, da bi se vrnili oškodovancu, se lahko opravi ob soglasju druge države pogodbenice, še preden je dovoljena predaja osebe, če se ta strinja, da se predmeti neposredno vrnejo oškodovancu.
Uporaba procesnega prava in obvestila
26. člen
(1) Če s to pogodbo ni določeno drugače, se za postopek v zvezi z izročitvijo in za pripor na ozemlju zaprošene države uporablja pravo zaprošene države.
(2) Če se ta oseba izroča zaradi kazenskega pregona, država prosilka obvesti zaprošeno državo o izidu kazenskega postopka. Pravnomočna odločba se pošlje v enem izvodu ali v kopiji.
Tranzit
27. člen
(1) Če je potrebno osebo, ki jo tretja država izroča državi pogodbenici, prepeljati čez ozemlje druge države pogodbenice, se, če ni drugače določeno, prevoz dovoli pod enakimi pogoji kot izročitev.
(2) Prošnja za prevoz čez ozemlje države pogodbenice mora vsebovati vse podatke iz 4. člena te pogodbe.
(3) Zaprošena država lahko zavrne prošnjo za prevoz čez svoje ozemlje, če gre za osebo, zoper katero teče v tej državi kazenski postopek ali je zoper njo izrekla sodbo, ki še ni bila izvršena, ali če bi po mnenju zaprošene države prevoz iz 1. odstavka tega člena utegnil škodovati interesom te države.
(4) Brez soglasja države, ki osebo izroča, jo država pogodbenica, preko katere bo oseba prepeljana, ne sme preganjati zaradi dejanja, ki ga je storila pred prevozom, in se zoper njo tudi ne sme izvršiti kazenska sankcija.
(5) Tranzit lastnih državljanov ni dovoljen.
28. člen
(1) Če je treba pri izročitvi osebo iz prvega odstavka 27. člena te pogodbe prepeljati iz tretje države v državo pogodbenico po zračni poti čez ozemlje druge pogodbenice brez vmesnega pristanka, ni potrebno izrecno dovoljenje države pogodbenice, čez katero je treba leteti. To državo bo država prosilka vnaprej obvestila, da je bila izdana ena od listin iz tretje točke 4. člena te pogodbe, da oseba, ki se prevaža, ni državljan države pogodbenice, čez katero je treba leteti, da se ne preganja zaradi vojaškega ali političnega kaznivega dejanja in da zoper njo ne bo izrečena smrtna kazen.
(2) V primeru predvidenega vmesnega pristanka na ozemlju države, čez katero leti, ima obvestilo iz prvega odstavka tega člena enak učinek kot prošnja za pripor, ki je določena v 17. členu te pogodbe.
29. člen
(1) Določbe o prevozu se smiselno uporabljajo tudi za predajo osebe, ki se čez ozemlje ene države pogodbenice prepelje na ozemlje druge države pogodbenice zaradi izvršitve kazni ali preventivnega ukrepa, ki ga je izreklo sodišče tretje države.
(2) Isto velja, če je bila oseba obsojena v eni državi pogodbenici in jo vodijo čez ozemlje tretje države pogodbenice, da bi bila kazen izvršena na ozemlju druge države pogodbenice.
Stroški
30. člen
(1) Stroške za izročitev plača država pogodbenica, na katere ozemlju so nastali.
(2) Stroške za tranzit plača država prosilka.
(3) Stroške prevoza z letalom plača država, ki je predlagala tak prevoz.
Končne določbe
31. člen
(1) To pogodbo je treba ratificirati.
(2) Ratifikacijski listini se izmenjata v Zagrebu.
32. člen
(1) Ta podgoba začne veljati trideseti dan po izmenjavi ratifikacijskih listin.
(2) Ta podgoba je sklenjena za nedoločen čas. Vsaka država pogodbenica jo lahko pisno odpove po diplomatski poti v šestmesečnem odpovednem roku.
Pogodba je sestavljena v dveh izvirnikih v slovenskem in hrvaškem jeziku, s tem, da sta obe besedili enako verodostojni.
Na Brdu pri Kranju, dne 8. julija 1994
Za Republiko Slovenijo
dr. Janez Drnovšek l. r.
Za Republiko Hrvaško
Nikica Valentić l. r.
U G O V O R
IZMEĐU REPUBLIKE SLOVENIJE I REPUBLIKE HRVATSKE O IZRUČENJU
Republika Slovenija i Republika Hrvatska u želji da utvrde daljnje sudjelovanje na području pravne pomoći u kaznenim stvarima, posebno da urede suradnju glede izručenja te time olakšaju pravni promet između njih na tom poručju sporazumjele su se da sklope ovaj ugovor.
Obveza izručenja
Članak 1.
Države ugovornice obvezuju se da će u skladu sa odredbama ovog ugovora na molbu jedna drugoj izručiti osobe, koje se u državi koja moli izručenje (u daljnjem tekstu: država moliteljica) gone radi kaznenog djela ili se izručenje moli radi izvršenja kazne zatvora ili mjere sigurnosti.
Način suobraćanja
Članak 2.
(1) Nadležni organi država ugovornica suobraćaju pismenim putem kod upotrebe ovog ugovora i to od strane Republike Slovenije putem Ministarstva za pravosuđe Republike Slovenije, a Republike Hrvatske putem Ministarstva pravosuđa Republike Hrvatske. Ovim načinom suobraćanja nije isključen diplomatski put.
(2) U hitnim slučajevima mogu dostavljati zamolbe i obavijesti nadležni organi države ugovornice iz ovog ugovora nadležnim organima druge države potpisnice putem Međunarodne organizacije kriminalističke policije (INTERPOL).
Jezik i legalizacija
Članak 3.
(1) Zamolbe i dokumentacija koju treba priložiti prema odredbama ovog ugovora na jeziku države moliteljice. Prijevod na jezik države koju se moli za izručenje (u daljnjem tekstu: zamoljena država), nije potrebno prilagati.
(2) Legalizacija isprava iz prvog stavka ovoga članka nije potrebna.
Dokumentacija
Članak 4.
Molbi za izručenje mora se priložiti:
1. Sredstva za utvrđenje istovjetnosti osobe, za koju se moli izručenje,
2. potvrdu ili druge podatke o državljanstvu osobe za koju se izručenje moli,
3. optužnicu ili presudu ili odluku o pritvoru ili koji drugi akt koji je isti toj odluci u izvorniku ili ovjerenom prijepisu. U aktima mora biti navedeno: ime i prezime osobe čije se izručenje moli i drugi podaci, koji su potrebni za utvrđenje njezine istovjetnosti, opis djela, zakonska oznaka kaznenog djela, i dokazi za osnovanost sumnje,
4. izvodi odredbi iz kaznenog zakona koje će biti primjenjene ili su bile primjenjene protiv osobe za koju se izručenje moli, radi djela koje je povod za zamoljeno izručenje,
5. podatke u vezi duljine kazne kada se radi o izručenju osobe radi izdržavanja ostatka kazne.
Članak 5.
Zamoljena država može zahtjevati dopune obavijesti i dokumentaciju ako su nepotpuni podaci predviđeni u odredbi članka 4. ovog ugovora. Država moliteljica mora na zahtjev odgovoriti u najkraćem mogućem vremenu, ali najkasnije u roku od šezdeset dana.
Članak 6.
(1) Ako država moliteljica ne pošalje zatražene dopune u roku predviđenom u odredbi članka 5. ovog ugovora, zamoljena država će odmah obustaviti postupak za izručenje i osobu za koju se traži izručenje pustiti će na slobodu.
(2) Troškove koji su nastali neosnovanim pritvorom u slučaju stavka 1. ovoga članka regresira država moliteljica zamoljenoj državi.
Kaznena djela za koja se izručenje dozvoljava
Članak 7.
(1) Izručenje radi kaznenog progona dozvoliti će se samo tada ako je za kazneno djelo prema pravu država ugovornica, propisana kazna zatvora u trajanju najmanje jedne godine ili se može izreći mjera sigurnosti za vrijeme dulje od jedne godine.
(2) Izručenje radi izvršenja pravomoćno izrečene kazne zatvora ili mjere sigurnosti dopustiti će se samo u slučaju kaznenih djela koja su kažnjiva po zakonima obiju država ugovornica i ako trajanje kazne zatvora ili mjere sigurnosti odnosno njihov ostatak koji se treba izvršiti iznosi najmanje šest mjeseci.
Nedopustivost izručenja
Članak 8.
Nedopustivo je izručenje osobe:
1. koja je na dan odlučivanja o molbi za izručenje, državljanin zamoljene države,
2. bez državljanstva sa stalnim prebivalištem na području zamoljene države,
3. koja uživa pravo utočišta na področju zamoljene države.
Članak 9.
(1) Izručenje se ne dozvoljava:
1. ako se izručenje moli radi djela koje je po mišljenju zamoljene države isključivo političko kazneno djelo ili kazneno djelo koje predstavlja povredu vojne obveze,
2. za djelo koje prema mišljenju zamoljene države predstavlja isključivu povredu propisa o porezima, monopolu, carini ili devizama ili povredu propisa o kontigentiranju robe ili vanjskoj trgovini,
3. ako je kazneni progon ili izvršenje kaznene sankcije zastarjelo po pravu jedne države potpisnice,
4. ako djelo zbog kojega se moli izručenje, nije kazneno djelo, niti po zkonu zamoljene države, niti po zakonu države u kojoj je učinjeno,
5. ako je bila osoba čije izručenje se moli, radi istog djela već pravomočno osuđena, ili je protiv nje bio krivični postupak pravomoćno obustavljen, ili je optužba protiv nje pravomoćno odbijena,
6. ako je protiv osobe čije se izručenje moli, radi istog kaznenog djela započet kazneni postupak u zamoljenoj državi,
7. ako je protiv osobe čije se izručenje traži u zemlji moliteljici pokrenut kazneni postupak pred izvanrednim sudom ili ako je takav sud izrekao kaznenu sankciju.
(2) Kao kazneno djelo političkog karaktera neće se smatrati djelo protiv života, ukljujući i pokušaj i saučešništvo, kao i svako drugo kazneno djelo kod kojeg, uzimajući u obzir sve okolnosti pojedinačnog slučaja, a naročito načinu izvršenja, primjenjena ili zaprijećena sredstva ili težinu nastale ili očekivane posljedice, kriminalni karakter djela preteže nad političkim.
Izvanredni sud
Članak 10.
(1) Izručena osoba ne može na teritoriju države moliteljice biti izvedena pred izvanredni sud.
(2) Izručenje radi izvršenja kazni dopustiti će se samo onda, ako je kaznu izrekao redovni sud.
Ograničenje izručenja
Članak 11.
Ako je za kazneno djelo zbog kojeg se moli izručenje po pravu države moliteljice predviđena smrtna kazna, a nije predviđena po pravu zamoljene države, može se dozvoliti izručenje samo pod uvjetom ako država moliteljica zajamči da smrtna kazna neće biti izrečena odnosno izvršena.
Amnestija
Članak 12.
Amnestija dana u zamoljenoj državi nije zaprijeka za izručenje, osim ako zamoljena država ima pravo za kazneni progon za djelo zbog kojeg se traži izručenje.
Odbijanje izručenja
Članak 13.
Izručenje se može odbiti:
1. ako je djelo zbog kojeg se traži izručenje, bilo počinjeno na području zamoljene države, protiv nje ili njenog državljana,
2. ako u zamoljenoj državi protiv osobe za koju se moli izručenje u tijeku kazneni postupak radi drugog kaznenog djela, a zamoljena država smatra da bi bilo u interesu utvrđenja pravog stanja stvari ili za odmjeru ili izvršenje kazne bilo uputno da se sudi u državi moliteljici za sva kaznena djela,
3. ako je za osobu za koju se izručenje moli u zamoljenoj državi, donesena odluka radi nenadležnosti suda, te zbog toga protiv nje nije pokrenut kazneni postupak ili je započeti kazneni postupak obustavljen.
Članak 14.
Za izvršenje kaznene sankcije koja je bila izrečena pravnomoćnom presudom u sudskom postupku u odsustvu osobe za koju se moli izručenje, izručenje će se dozvoliti samo, ako država moliteljica zajamči da će kazneni potupak nakon izručenja biti ponovno proveden u prisustvu izručene osobe.
Odgađanje izručenja i privremeno izručenje
Članak 15.
(1) Ako se protiv osobe za koju se izručenje moli u zamoljenoj državi vodi kazneni postupak, ili je u toj državi osuđena radi kojeg drugog kaznenog djela i to ne onoga koje je predmet izručenja, može se izručenje odgoditi dok se taj postupak ne okonča, a u slučaju osude dok se kaznena sankcija ne izvrši.
(2) Ako bi zbog izručenja iz stavka 1. ovoga članka u državi moliteljici kazneni progon zastario, ili bi njegov tijek bio ozbiljno ometan, može se zbog osnovanog traženja države moliteljice dozvoliti privremeno izručenje zbog kaznenog postupka. Država moliteljica mora u tom slučaju izručenu osobu, odmah, nakon što su obavljene nužne procesne radnje zbog kojih je bilo dozvoljeno privremeno izručenje, vratiti.
(3) Država moliteljica mora privremeno izručenu osobu, za vrijeme boravka na njezinom području, držati u pritvoru. Vrijeme pritvora se od dana, kad privremeno izručena osoba napusti područje zamoljene države do dana kada se vrati, ubraja u kaznu koja će biti u zamoljenoj državi izrečena ili bi se morala izvršiti.
Više zahtjeva za izručenje
Članak 16.
(1) Ako više država moli za izručenje iste osobe radi istog ili radi različitih kaznenih djela, daje se prednost molbi države čiji je državljan ta osoba. Ako ta država ne zahtjeva izručenje, daje se prednost molbi države na čijem području je kazneno djelo bilo učinjeno, ako je djelo počinjeno na području više država, ili ako se ne zna gdje je počinjeno, daje se prednost zahtjevu države koja je prva tražila izručenje.
(2) Zamoljena država o odluci iz prvog stavka ovoga članka, obavještava ostale države moliteljice i istovremeno će obavjestiti da se slaže sa mogućim daljnjim izručenjem osobe iz države kojoj je bila izručena u drugu državu, koja je također molila za izručenje.
Pritvor u postupku izručenja
Članak 17.
Kada su ispunjeni formalni uvjeti za izručenje, zamoljena država ugovornica po prijemu molbe za izručenje, bez odgađanja pritvara osobu na koju se molba odnosi, osim ako u skladu sa ovim ugovorom nije moguće udovoljiti izručenju.
Članak 18.
(1) Na izričiti zahtjev osoba se može privremeno pritvoriti prije nego potpisnica primi molbu za izručenje, ako se nadležni sudski organ države moliteljice poziva na nalog o pritvoru, ili na pravomoćnu presudu i nagovijesti molbu za izručenje. Taj izričiti zahtjev može se poslati poštom, telegramom ili bilo kojim sredstvom pismenog suobraćanja.
(2) O tome da je pritvorila osobu u skladu sa odredbom stavka 1. ovoga članka zamoljena država mora bez odgađanja obavjestiti državu moliteljicu.
(3) Država ugovornica koja je obavještena prema odredbi stavka 2. ovoga članka, mora najkasnije u roku od petnaest dana po prijemu obavijesti o pritvoru obavjestiti da li će podnositi molbu za izručenje. Molba za izručenje mora se poslati u roku od trideset dana od dana kada je obavjestila da će zahtjevati izručenje.
(4) Pritvor se ukida, ako u roku iz trećeg stavka ovog članka država potpisnica, na čijem področju je osoba pritvorena, ne primi molbu za izručenje.
(5) Troškove koji su nastali neosnovanim pritvorom u slučaju iz ovog članka regresirat će država moliteljica zamoljene države.
Odluka o molbi za izručenje
Članak 19.
Zamoljena država mora o zamolbi za izručenje odlučiti što prije, te o svojoj odluci obavijestiti državu moliteljicu.
Načelo specijalnosti
Članak 20.
(1) Izručenu osobu smije se kazneno goniti, odnosno izvršiti kaznenu sankciju, samo za kazneno djelo za koje je dozvoljeno izručenje.
(2) Izručenu osobu nesmije se kazneno goniti radi nekog drugog kaznenog djela, počinjenog prije izručenja.
(3) Protiv izručene osobe nesmiju se izvršiti kaznene sankcije za kakvo drugo kazneno djelo, počinjeno prije izručenja.
(4) Protiv izručene osobe nesmije se izvršiti teža kazne od kazne na koju je osuđena.
(5) Izručenu osobu nesmije se izručiti kakvoj trećoj državi, radi gonjenja radi kaznenog djela, koje je počinila, prije nego je dozvoljeno izručenje.
Članak 21.
Ograničenja iz stavka 2., 3. i 5. članka 20. prestaju:
1. ako država, koja je osobu izručila, da suglasnost. Molbi za suglasnost treba priložiti isprave iz četvrtog članka ovog ugovora. Zamoljena država dati će suglanost, ako su u konkretnom slučaju ispunjeni uvjeti za izručenje po ovom ugovoru;
2. ako izručena osoba u roku od četrdesetpet dana od dana kada je konačno bila puštena na slobodu i nije napustila područje države, kojoj je bila izručena, makar je mogla i smjela napustiti, ili se je nakon što ju je napustila, dobrovoljno vratila;
3. ako se za vrijeme postupka u državi moliteljici promjeni zakonska oznaka kaznenog djela (kvalifikacija), koja je važila za vrijeme postupka izručenja, može se izručenu osobu progoniti ili osuditi samo ako je izručenje dopušteno prema novoj naznanci kaznenog djela.
Članak 22.
Ako je izručena osoba bila u državi potpisnici pritvorena radi kaznenog djela zbog kojeg je izručena, vrijeme koje je provela u pritvoru ubraja se u kaznu.
Pratioci
Članak 23.
(1) Pratioci koji moraju osobu koja se izručuje, dovesti na područje druge države ugovornice, ili je odvest s njega, imaju na području druge države ugovornice pravo da do predaje ili nakon preuzimanja osobe, koja se izručuje, poduzimaju sve potrebno da bi spriječili njezin bijeg.
(2) Pratiocima je kod obavljanja službene dužnosti na području druge države ugovornice dopušteno nositi službeno odjelo, potrebno službeno oružje i opremu. Oružje se može upotrebljavati samo u nužnoj obrani.
Predaja predmeta
Članak 24.
(1) Predmeti, pismena ili spisi, mogu se zapljeniti i predati drugoj državi ugovornici u skladu sa zakonom zamoljene države, ako o tome postoji odluka nadležnog organa države moliteljice.
(2) Zamoljena država ugovornica može odgoditi predaja predmeta, pisama ili spisa, ako su joj potrebni u kakvom kaznenom postupku koji je u tijeku.
(3) Država moliteljica će vratiti predmete, pismena ili spise, zamoljenoj državi ugovornici po završenom potupku, za koji su bili zamoljeni ukoliko se zamoljena država toga ne odrekne.
Članak 25.
(1) Ako se dozvoli izručenje osobe, bez posebne molbe, dozvoljava se također predaja predmeta:
1. koji se mogu upotrebiti kao dokazno sredstvo,
2. koje je osoba, koja se izručuje, pribavila kaznenim djelom ili unovčavanjem predmeta koji proizlaze iz kaznenog djela,
(2) Ako izručenje koje bi po ovom ugovoru bilo dopušteno, nije moguće, jer je osoba koju bi izručili pobjegla ili umrla, ili je nije moguće pronaći na poručju zamoljene države, izručenje predmeta će se unatoč toga odobravati.
(3) Ni u kojem slučaju se ne zadire u prava zamoljene države, ili drugih osoba na predmetima. Glede takvih prava država moliteljica po okončanom postupku predmete što prije i besplatno vraćati zamoljenoj državi. Neće se dozvoliti predaja, ukoliko bi se kršila takva prava.
(4) Za predaju predmeta po ovom članku, ne primjenjuju se propisi o uvozu i izvozu predmeta i deviza.
(5) Predaja predmeta, a da bi se vratili oštećenom, moće se izvršiti uz suglasnost druge države ugovornice i prije nego je dozvoljena predaje osobe, ako se ova slaže da se predmeti neposredno vrate oštećenom.
Primjena procesnog prava i obavijesti
Članak 26.
(1) Ako ovim ugovorom nije određeno drugačije, za postupak u vezi izručenja i za pritvor na području zamoljene države, primjenjuje se pravo zamoljene države.
(2) Ako se ta osoba izručuje zbog kaznenog progona, država moliteljica obavještava zamoljenu državu o ishodu kaznenog postupka. Pravomoćna odluka se šalje u jednom primjerku ili u kopiji.
Tranzit
Članak 27.
(1) Ako je potrebno osobu koju treća država izručuje državi ugovornici, prevesti preko područja druge države ugovornice, ako nije drugačije određeno, prijevoz se dozvoljava pod istim uvjetima kao izručenje.
(2) Molba za prijevoz preko područja države ugovornice mora sadržavati sve podatke iz četvrtog članka ovoga ugovora.
(3) Zamoljena država može odbiti molbu za prijevoz preko svoga područja ako se radi o osobi protiv koje teče u toj državi kazneni postupak ili je protiv nje izrekla presudu koja još nije izvršena, ili ako bi po mišljenju zamoljene države prijevoz iz prvog stavka ovoga članka mogao štetiti interesima te države.
(4) Bez suglasnosti države, koja osobu izručuje, je država ugovornica preko koje će osoba biti prevežena, nesmije progoniti zbog djela koje je učinila prije prijevoza i protiv nje također nesmije izvršiti kaznenu sankciju.
(5) Tranzit vlastitih državljana neće se dopustiti.
Članak 28.
(1) Ako je potrebno kod izručenja osobu iz stavka 1. članka 26. ovoga ugovora prevesti iz treće države u državu ugovornicu, zračnim putem preko područja druge ugovornice bez usputnog pristajanja, nije potrebno izričito dopuštenje države ugovornice preko koje se let obavlja. Tu državu će država moliteljica unaprijed obavjestiti da je bila izdana jedna od isprava iz točke 3. članka 4. ovog ugovora i da osoba koja se prevozi, nije državljan države ugovornice preko čijeg teritorija se obavlja let, da se ne progoni radi vojnog ili političkog kaznenog djela i da protiv nje neće biti izrečena smrtna kazna.
(2) U slučaju nepredviđenog usputnog pristajanja na području države preko čijeg teritorija se obavlja let, obavjest iz prvog stavka toga članka ima isti učinak kao i molba za pritvor što je određeno u članku 17. ovoga ugovora.
Članak 29.
(1) Odredbe o prijevozu odgovarajuće se primjenjuju na predaju osobe, koja se preko područja jedne države ugovornice prevozi na područje druge države ugovornice, radi izvršenja kazne ili preventivne mjere, koju je izrekao sud treće države.
(2) Odredba stavka 2. ovoga članka primjenjuje se ako je osoba bila osuđena u jednoj državi ugovornici, te je prevoze preko područja treće države, da bi kazna bila izvršena na području druge države ugovornice.
Troškovi
Članak 30.
(1) Troškove za izručenje plaća država ugovornica, na čijem području su nastali.
(2) Troškove za tranzit plaća država moliteljica.
(3) Troškove prijevoza zrakoplovom plaća država, koja je predlagala takav prijevoz.
Završne odredbe
Članak 31.
(1) Ovaj ugovor mora biti ratificiran.
(2) Ratifikacijske isprave biti će razmjenjene z Zagrebu.
Članak 32.
(1) Ovaj ugovor počinje važiti tridesetog dana po razmjeni ratifikacijskih isprava.
(2) Ovaj ugovor je sklopljen na neodređeno vrijeme. Svaka država ugovornica može ugovor pismeno otkazati diplomatskim putem s otkaznim rokom od šest mjeseci.
Ugovor je sastavljen u dva izvorna primjerka, na slovenskom i hrvatskom jeziku, pri čemu su oba primjerka jednako vjerodostojni.
U Brdu pri Kranju, dana 8. srpnja 1994.
Za Republiku Sloveniju
dr. Janez Drnovšek v. r.
Za Republiku Hrvatsku
Nikica Valentić v. r.
3. člen
Za izvajanje pogodbe skrbi ministrstvo, pristojno za pravosodje.
4. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 700-01/94-43/1
Ljubljana, dne 24. januarja 1995
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Jožef Školč l. r.
