Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudi Društva ekologov Slovenije iz Ljubljane in Špele Remec-Rekar in drugih z Bleda, na seji dne 21. 12. 1995

Odlok o sprejemu zazidalnega načrta obrtne cone Spodnje Gorje, morfološka enota “U-B15” – območja “I. 2. – Bled” (Uradni list RS, št. 79/94 in 22/95) se razveljavi.

1. Društvo ekologov Slovenije v pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega zazidalnega načrta navaja, da gre za načrtovan in grob poseg v prostor, ki zaradi naravnih vrednot (izvirne vode, mokrišče in prispevno zaledje Blejskega jezera) zahteva mnogo bolj pretehtan pristop, kjer je poročilo o stanju okolja, kot ga določa zakon o varstvu okolja, izhodiščni dokument. Po njegovem mnenju sprejeti zazidalni načrt tudi ni usklajen s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana Občine Radovljica in srednjeročnega plana Občine Radovljica, oziroma z njihovimi spremembami in dopolnitvami. V prvotnem besedilu dolgoročnega plana naj bi bilo sporno območje razvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, ki je z zakonom zaščiteno, v kasnejših spremembah pa so bila ta zemljišča mimo postopka spremembe planskih dokumentov prerazvrščena v drugo območje kmetijskih zemljišč. Društvo svoj pravni interes utemeljuje v 72. členu ustave, poleg tega naj bi bilo tudi kot strokovno združenje dolžno opozoriti na nevarnosti, ki jih načrtovani poseg predstavlja za skupno naravno dediščino, ki jo mora v skladu s pozitivno zakonodajo ščititi država.
2. Pobudi društva se pridružujejo tudi mag. Špela Remec-Rekar in še 28 podpisnikov (trije so kasneje svoja soglasja k pobudi umaknili). Pobudniki menijo, da bi se z izvedbo obstoječega zazidalnega načrta poseglo v njihovo življenjsko okolje in pravico do zdravega življenjskega okolja, kar ni v skladu z 72. členom ustave.
3. Občina Bled v odgovoru na pobudo meni, da se z izpodbijanim odlokom ne bo neposredno poseglo v zdravo življenjsko okolje podpisanih krajanov, niti ne bodo neposredno prizadeti interesi Društva ekologov Slovenije, zato pobudnikom odreka pravni interes in ustavnemu sodišču predlaga, da zavrže obe pobudi.
4. Glede usklajenosti s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Radovljica nasprotna udeleženka odgovarja, da je Občina Radovljica uskladila svoj dolgoročni plan z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin republiškega dolgoročnega plana, kar naj bi bilo razvidno tudi iz odločbe ustavnega sodišča z dne 17. 5. 1990 (U-I-9/87). Iz navedene dopolnitve (Uradni list Gorenjske, št. 9/89) je po navedbah nasprotne udeleženke razvidno, da je bil dolgoročni plan občine usklajen z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dologoročnega plana SRS in sicer tudi v kartografskem delu kot njegovem sestavnem delu, torej tudi glede zasnove naravne in kulturne dediščine.
5. V zvezi s postopkom sprejemanja izpodbijanega zazidalnega načrta nasprotna udeleženka navaja, da je bil postopek izpeljan v skladu z veljavno zakonodajo.
6. Ministrstvo za okolje in prostor v mnenju z dne 22. 6. 1995, ki mu prilaga tudi mnenja Uprave RS za varstvo narave, Zavoda RS za prostorsko planiranje in Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, med drugim navaja, da je občinska skupščina dopolnitve družbenega plana v letu 1989 sprejela brez mnenja medresorske komisije, s čimer naj bi bili kršeni določbi 49. in 50. člena zakona o urejanju prostora. Sam zazidalni načrt naj bi bil sprejet brez programa priprave prostorskega izvedbenega akta, kot ga določata 34. in 35. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Uprava RS za varstvo narave meni, da izdelovalec zazidalnega načrta ni pridobil pozitivnega mnenja z vidika varovanja voda na obravnavanem območju. Območje Spodnjih Gorij sodi med zadnje ohranjene povirne dele Blejskega jezera, kjer varovanje vodnih virov zaledne jezerske vode zahteva celovit interdisciplinaren pristop reševanja. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navaja, da so zemljišča na območju, za katero je izdelan zazidalni načrt obrtne cone Spodnje Gorje, opredeljena po zakonu o kmetijskih zemljiščih in z veljavnimi planskimi akti Občine Radovljica in Republike Slovenije kot temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji (10. člen zakona) ter razvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč (11. člen zakona).

7. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-30/95 z dne 30. 6. 1995 pobudo sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti. Z istim sklepom je na podlagi 39. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) do končne odločitve začasno zadržalo izvrševanje izpodbijanega odloka.
8. Ustavno sodšče je Društvu ekologov Slovenije priznalo pravni interes. Pri tem je izhajalo iz določb 3. točke 4. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93), po katerih zagotavljajo varstvo okolja v okviru svojih pristojnosti oziroma pravic in obveznosti med drugimi subjekti varstva okolja tudi strokovna in druga združenja ter druge nevladne organizacije za varstvo okolja. Na podlagi 2. člena statuta Društva ekologov Slovenije z dne 25. 5. 1989 je društvo strokovno združenje, katerega člani se ukvarjajo z raziskovalno, strokovno, popularizacijsko, poljudnoznanstveno in pedagoško dejavnostjo na področju raziskav ekosistemov in njihovega varstva, zato ga je ustavno sodišče štelo za subjekt varstva okolja in mu v konkretnem primeru priznalo pravni interes.
9. Prav tako je ustavno sodišče pobudnikom mag. Špeli Remec-Rekar in sopodpisnikom priznalo pravni interes. Pri tem je izhajalo iz 72. člena ustave, po katerem ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Po stališču ustavnega sodišča posameznikov interes, da se preprečujejo škodljivi posegi v prostor, ni omejen samo na ožje okolje, v katerem živi, ali na preprečitev minimalne škode, temveč je gotovo širši. Zato ustavno sodišče meni, da lahko v določenih primerih posameznik ali skupina oseb v imenu skupine ljudi, ki je prizadeta, vloži pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti.

10. Na podlagi določb 49. in 50. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84 in 15/89 – v nadaljevanju: ZUreP), ki so uvrščene v še vedno veljavno poglavje “Postopek za usklajevanje interesov v prostoru”, je vlada pristojna za ugotavljanje usklajenosti občinskih planskih aktov z obveznimi izhodišči republiških planskih aktov. Iz določbe 50. člena ZUreP tudi izhaja, da občina ne more izvajati neusklajenih delov srednjeročnega dru`benega plana.
11. Podlaga za sprejem izpodbijanega zazidalnega načrta so spremembe in dopolnitve družbenega plana Občine Radovljica za obdobje 1986–1990 (Uradni list RS, št. 48/94), ki predvidevajo izdajo ustreznega zazidalnega načrta. Ustavno sodišče ugotavlja, da so bile te spremembe in dopolnitve sprejete brez uskladitvenega postopka, kot ga predvideva 50. člen ZUreP, saj pred sprejetjem niso bile predložene vladi, da bi ugotovila usklajenost njihovih prostorskih sestavin z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin republiškega dolgoročnega plana in z rešitvami, določenimi v srednjeročnem družbenem planu republike, ki se nanašajo na obvezna izhodišča republiškega dolgoročnega plana. Glede na določbo tretjega odstavka 50. člena ZUreP občina tudi ne more izvajati neusklajenih delov srednjeročnega družbenega plana. Zato je v neskladju z ZUreP izpodbijani zazidalni načrt, ki je bil sprejet na podlagi družbenega plana, h kateremu ni dal mnenja pristojni organ Republike Slovenije.
14. Po 34. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 – v nadaljevanju: ZUN) sprejme izvršilni organ občinskega sveta po sprejetju srednjeročnega družbenega plana občine v skladu s sprejetimi planskimi akti občine program prostorskih izvedbenih aktov. V programu priprave prostorskih izvedbenih aktov so navedeni organi, organizacije oziroma skupnosti, od katerih je treba pridobiti soglasja k osnutkom prostorskih izvedbenih aktov. Ti tudi določijo pred začetkom priprave prostorskega izvedbenega akta pogoje, ki jih mora pripravljalec prostorskega izvedbenega akta upoštevati pri njegovi pripravi (35. člen ZUN).
15. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je zavod za prostorsko načrtovanje in gospodarsko infrastrukturo Občine Radovljica sicer pripravil program priprave prostorskega izvedbenega akta, vendar pa iz dopisa župana Občine Bled z dne 19. 9. 1995 izhaja, da ne razpolagajo s sklepom izvršnega sveta nekdanje Občine Radovljica, s katerim bi le-ta sprejel program priprave, kot to določa prvi odstavek 34. člena ZUN. Zato je v neskladju z navedeno zakonsko določbo zazidalni načrt, ki ga je občinska skupščina sprejela, ne da bi bil prej sprejet program njegove priprave.
16. Ustavno sodišče zatrjevane neskladnosti izpodbijanega odloka z 72. in 73. členom ustave ter z določbami 11. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90, 5/9, 46/92 – odl. US in 58/95 – odl. US) ni preizkušalo, saj je bilo treba sklep že iz razlogov, navedenih v odločbi, razveljaviti.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Šinkovec in Zupančič.