Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah na seji dne 18. januarja 1996

Za odločanje o zahtevi Terezije Horvatič za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 3461/511, 3461/512 in 3461/513 k. o. Krška vas je pristojna Upravna enota v Brežicah.

1. Okrajno sodišče v Brežicah predlaga rešitev spora o pristojnosti med njim in Sekretariatom za kmetijstvo Občine Brežice oziroma Upravno enoto v Brežicah. Svoji zahtevi prilaga nepravdni spis opr. št. N 84/94 in upravni spis št. 321-176/92-9 in se glede razlogov za svojo nepristojnost sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1240/94 z dne 12. 10. 1994.

2. Ustavno sodišče je pred vsebinskim obravnavanjem zadeve moralo ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke za sprožitev spora o pristojnosti. Iz zahtevi priloženih spisov je namreč razvidno, da je sodišče, potem ko mu je Sekretariat za kmetijstvo Občine Brežice s sklepom opr. št. 321-176/92 z dne 24. 9. 1992 zahtevo za denacionalizacijo Terezije Horvatič odstopil v pristojno reševanje, nepravdni postopek prekinilo in predlagateljico napotilo na pot pravde. Predlagateljica je, v skladu s sklepom o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo, vložila tožbo. Dne 2. 8. 1994 pa je sodišče po uradni dolžnosti izdalo sklep opr. št. N 76/92, s katerim se je izreklo za nepristojno in zahtevo predlagateljice zavrglo. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je pravni temelj za prehod kmetijskega zemljišča predlagateljice v splošno ljudsko premoženje predstavljala arondacijska odločba, ki je bila izdana na podlagi 65. člena zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, in je zato pristojen za odločanje upravni organ in ne sodišče. Na pritožbo predlagateljice, s katero je uveljavljala nepravilnost in nezakonitost ravnanja sodišča, ker je kljub prekinitvi postopka in že vloženi tožbi izdalo sklep o nepristojnosti, je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Cp 1240/94 z dne 12. 10. 1994 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa v času trajanja prekinitve postopka, upoštevajoč drugi odstavek 214. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – v nadaljevanju: ZNP), ki določa, da sodišče ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka. Prvostopno sodišče bi lahko nadaljevalo s postopkom le, če bi najprej izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi podaja tudi svoje stališče, kako naj postopa sodišče v primeru, ko se upravni organ izreče za nepristojnega in mu zadevo odstopi v reševanje. Pritožbeno sodišče meni, da v takem primeru sodišče ne more postopati po določbi 16. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ampak mora upoštevati določbo drugega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS), ker gre za spor o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi.
3. V obravnavani zadevi je torej sodišče podalo zahtevo za rešitev spora o pristojnosti v času prekinitve nepravdnega postopka in v času, ko je že začet pravdni postopek, saj je predlagateljica na podlagi pravnomočnega sklepa o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo že vložila tožbo pri pristojnem sodišču. Sodišče se v svoji zahtevi za rešitev spora o pristojnosti sklicuje na “napotke” višjega sodišča, ki jih pa ne upošteva, saj je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča o nepristojnosti prav iz razloga, da sodišče med prekinitvijo postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Sodišče bi torej v skladu s drugim in četrtim odstavkom 215. člena ZPP moralo izdati sklep o nadaljevanju nepravdnega postopka, ga vročiti strankam in šele potem predlagati rešitev spora o pristojnosti z zahtevo, v kateri bi morali biti razlogi za sodno nepristojnost obrazloženi.
4. Ustavno sodišče je na podlagi 8. alinee prvega odstavka 160. člena ustave (8. alinea prvega odstavka 21. člena ZUstS) pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Spore glede pristojnosti urejata 61. in 62. člen ZUstS. Negativni spor glede pristojnosti ureja drugi odstavek 61. člena, ki določa: “Če pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen”. Ustavno sodišče je kljub navedenim procesnim kršitvam štelo, da so podane procesne predpostavke za njegovo odločanje o sporu o pristojnosti. Predvsem je pri tem upoštevalo interes predlagateljice zahteve za denacionalizacijo, da se čimprej določi pristojnost za reševanje zahteve, ki jo je vložila že 1. junija 1992. Z zavrženjem zahteve za rešitev spora o pristojnosti iz razloga, da sodišče ne bi smelo podati zahteve za rešitev spora v času prekinitve nepravdnega postopka, ampak bi moralo prej izdati sklep o nadaljevanju nepravdnega postopka v skladu z drugim in četrtim odstavkom 215. člena ZPP, bi se postopek samo še podaljševal, ustavno sodišče pa bi moralo še vedno odločati o sporu, vendar le kasneje.

5. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št 27/91, 31/93 in 24/95 – odl. US – v nadaljevanju: ZDen) v prvem odstavku 54. člena določa upravne organe, ki kot organi prve stopnje odločajo o zahtevkih za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi, navedenimi v 3. in 4. členu ZDen. Med te predpise sodi na podlagi 29. točke prvega odstavka 3. člena tudi temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št 10/65, 25/65 – prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70, v nadaljevanju: TZIKZ). ZDen pa v 56. členu določa za tiste primere denacionalizacije, ki imajo podlago v 5. členu, izjemoma sodno pristojnost. ZDen je namreč dopustil denacionalizacijo tudi za primere, ko so stvari ali premoženje prešle v državno last na podlagi pravnega posla, če je bil takšen posel sklenjen na podlagi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.
6. Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo arondiranih zemljišč na podlagi TZIKZ z odločbo št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 (OdlUS 27/III) opozorilo, da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino prostovoljno in se hkrati tudi sporazumeli o plačilu ustrezne odškodnine, in da je bila arondacijska odločba, ki je v mnogih primerih sledila tako sklenjenemu in podpisanemu sporazumu, lahko zgolj fiktivna. Glede na citirano odločbo ustavnega sodišča in tudi glede na uveljavljeno sodno prakso zajema besedilo 5. člena ZDen tudi primere, ko je bila pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel.
7. V obravnavani zadevi je nastal dvom o pravni podlagi za prenos kmetijskega zemljišča, parc. št. 3461/511, 3461/512 in 3461/513 k. o. Krška vas, katerega solastnice so bile predlagateljica zahteve za denacionalizacijo Terezija Horvatič, Ana Horvatič in Marija Šetinc-Parker, v državno last – glede na to, da naj bi bil pred izdajo arondacijske odločbe sklenjen sporazum med lastnicami zemljišča in predstavnikom Kmetijskega gospodarskega podjetja (v nadaljevanju: KGP) Brežice kot arondacijskega upravičenca. Iz sporazuma, ki je bil sklenjen v obliki zapisnika, je razvidno, da je bil sestavljen dne 30. decembra 1963 v prostorih KGP Brežice. V njem je izrecno napisano, da je sestavljen v zadevi arondacije zemljišč v korist KGP Brežice; lastnice so omenjene kot lastnice pripojenega zemljišča, Jože Ogorevc pa kot predstavnik arondacijskega upravičenca. V zapisniku je zapisan sporazum o načinu pripojitve zemljišč, sporazum o odškodnini, ki jo je bilo dolžno plačati KGP Brežice v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o arondaciji, ter predlog, da arondacijska komisija upošteva ta sporazum. Zapisnik so podpisale vse tri lastnice in zapisnikar, ni pa podpisa predstavnika arondacijskega upravičenca Jožeta Ogorevca. Komisija za arondacijo pri Skupščini občine Brežice je na podlagi 64. in 65. člena TZIKZ in opisanega sporazuma izdala odločbo št. 462-231/64-3 z dne 14. 7. 1964.
8. TZIKZ je urejal arondacijo in postopek v zvezi z njo v členih 53 do 68. Zakon je v drugem odstavku 57. , v drugem odstavku 58. in prvem odstavku 60. člena dajal široke možnosti sporazumevanja med lastniki zemljišč, ki so bila zajeta z arondacijo in arondacijskim upravičencem; tako so bile na podlagi sporazuma dovoljene izjeme od pravila, da dobi lastnik pripojenega zemljišča, ki je kmet, kot odškodnino drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete, kakor tudi izjeme od pravila, da dobi lastnik, ki ni kmet, odškodnino le v denarju. Prvi odstavek 60. člena je kot splošno pravilo uveljavljal, da se lahko arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča, ne glede na to, ali je kmet ali ne, sporazumeta o drugačni obliki odškodnine, kot jo je določal sam zakon. Postopek v zvezi z arondacijo je obsegal postopek pred dovolitvijo arondacije in postopek po izdaji odločbe o dovolitvi arondacije. Postopek se je na podlagi 61. člena začel z predlogom za arondacijo, ki je moral vsebovati tudi seznam zemljišč, za katera se je predlagala arondacija, kot tudi seznam zemljišč, ki jih je predlagatelj dajal v odškodnino za pripojena zemljišča. Upravni organ občinskega ljudskega odbora za kmetijstvo je moral predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko in lastniki zemljišč so imeli pravico podati v 30 dneh k predlogu pripombe, ki jih je obravnaval upravni organ okrajnega ljudskega odbora. Šele po tako izvedenem postopku je o predlogu za arondacijo odločal svet občinskega ljudskega odbora, ki je bil pristojen za kmetijstvo. Ta je z odločbo dovolil arondacijo ali pa je odrekel dovoljenje zanjo. Zoper to odločbo je lahko vsakdo, ki je bil prizadet, vložil pritožbo na republiški upravni organ. Iz navedenega je torej razvidno, da je predlagatelj arondacije že pri samem oblikovanju predloga za arondacijo moral vzpostaviti stike z lastniki tistih zemljišč, za katera je predlagal pripojitev, in da je tako nujno moralo prihajati do določenih sporazumov, na podlagi katerih se je potem izoblikoval končni predlog za arondacijo. Iz obrazložitve obravnavane arondacijske odločbe je razvidno, da je bila taka odločba o dovolitvi arondacije izdana dne 16. junija 1964, torej dobrih šest mesecev po sklenitvi sporazuma, ki je bil podlaga za izdajo arondacijske odločbe, kar pa glede na opisani postopek, ki se je izvajal pred dovolitvijo arondacije, ne more biti odločilnega pomena za presojo, na kakšni podlagi so prešla kmetijska zemljišča v državno last. Na podlagi podatkov, ki so razvidni iz kopije obravnavanega zapisnika in arondacijske odločbe, ter upoštevajoč navedene določbe TZIKZ je ustavno sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti zapisnika o sporazumu za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka.
8. Sporazum, ki je zapisan v zapisniku št. 251 in sestavljen dne 30. decembra 1963, tudi ne vsebuje vseh elementov pravnega posla (pogodbe) po pravilih obligacijskega prava. Sporazum so podpisale le lastnice pripojenega zemljišča in ne tudi druga stranka, to je predstavnik KGP Brežice. Nadalje zapisnik ne vsebuje določbe, da preidejo pripojena zemljišča v posest arondacijskega upravičenca že na podlagi sporazuma in se je zato upoštevala določba prvega odstavka 67. člena TZIKZ, ki je določala, da se pripojeno zemljišče izroči v posest po pravnomočnosti odločbe o arondaciji. Sporazum je tudi plačilo odškodnine (3. točka zapisnika) vezal na izdajo oziroma pravnomočnost odločbe o arondaciji. Na podlagi navedenih dejstev izhaja, da volja strank za sklenitev veljavnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe) sploh ni obstajala, ampak je bil namen strank le dogovor o načinu arondacije in o vrsti in višini odškodnine.
9. V skladu z gornjimi ugotovitvami ustavno sodišče ocenjuje, da sporazum, ki je bil sklenjen med arondacijskim upravičencem in lastnicami pripojenega kmetijskega zemljišča, ne predstavlja samostojnega pravnega posla, na podlagi katerega so prešla kmetijska zemljišča, ki so bila predmet tega sporazuma, v državno last, ampak le dejanje, opravljeno v okviru arondacijskega postopka, katerega zaključek je bila pravnomočna arondacijska odločba z dne 14. julija 1964. Zato je odločilo, da je pravni temelj za reševanje obravnavane denacionalizacijske zadeve v določbi 29. točke 3. člena ZDen in je tako podana na podlagi 54. člena ZDen pristojnost upravnega organa.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.