Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Krajevne skupnosti Sežana, na seji dne 18. januarja 1996

1. Postopek za oceno ustavnosti 109. člena zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 72/93, 7/94 in 33/94) se ustavi.
2. Odlok o določitvi volilnih enot za volitve članov svetov krajevnih skupnosti ter sestavi in številu članov svetov krajevnih skupnosti v Občini Sežana (Uradni list RS, št. 53/95) se razveljavi.

1. Pobudnica izpodbija ustavnost 109. člena zakona o lokalnih volitvah (v nadaljevanju: ZLV), ustavnost in zakonitost odloka o določitvi volilnih enot za volitve članov svetov krajevnih skupnosti ter sestavi in številu članov svetov krajevnih skupnosti v Občini Sežana (v nadaljevanju: odlok) in zakonitost 45. člena statuta Občine Sežana (v nadaljevanju: statut). Meni, da določba ZLV, ki narekuje, da za volitve v svete krajevnih, vaških oziroma četrtnih skupnosti veljajo iste določbe kot za volitve v občinski svet v občini kot eni volilni enoti, onemogoča izvedbo volitev v skladu z zakonom. Navaja, da iz zakona in iz prakse občin izhaja, da vse volilne postopke v krajevne, vaške in četrtne skupnosti vodi in izvaja izključno občina. Taka ureditev naj bi bila protiustavna, saj odločitev o tem, ali bo imela neka krajevna skupnost znotraj sebe volilne enote, prepušča občinskim svetom, ki s tem odločajo o njeni notranji organizaciji in načinu volitev v njene organe. Po njenem mnenju je to še posebej nedopustno v primerih, ko ima krajevna skupnost položaj pravne osebe. Krajevna skupnost naj bi bila nedvomno samostojna organizacija, za katero je nevzdržno in protiustavno, da ji nekdo drug določa njeno notranjo organiziranost, ki si jo lahko določi le ona sama s statutom v skladu z zakonom. Na podlagi 4. člena zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih naselij bi bilo po mnenju pobudnice obvezno pri prvih volitvah upoštevati statut obstoječe krajevne skupnosti, saj naj bi bil še vedno veljaven.
2. Pobudnica izpodbija tudi določbo 45. člena statuta, po kateri začne statut krajevne skupnosti veljati z dnem, ko da nanj soglasje občinski svet.
3. Po mnenju pobudnice je v neskladju z zakonom tudi odlok, ki ne upošteva določbe 109. člena ZLV, saj v 2. in 3. členu določa krajevne skupnosti kot posamične volilne enote, hkrati pa znotraj krajevnih skupnosti dejansko ponovno določa volilne enote. Tako naj bi bile Krajevni skupnosti Sežana določene volitve v petih volilnih enotah s povsem različnim številom prebivalcev. Takšno oblikovanje naj bi bilo v nasprotju z 20. členom ZLV. Kakršnakoli razdelitev krajevne skupnosti na volilne enote naj bi bila v nasprotju s 109. členom ZLV, ki naj bi bil izhodišče vsega volilnega sistema, veljavnega za krajevne, vaške in četrtne skupnosti. Če pa bo ustavno sodišče 109. člen ZLV razveljavilo, bodo po mnenju pobudnice nastopili pogoji za razdelitev občine na več volilnih enot, pri katerih oblikovanju pa naj bi bil upoštevan 20. člen ZLV, ki določa, da se volilne enote oblikujejo tako, da se en član občinskega sveta (v konkretnem primeru – krajevnega sveta) voli na približno enako število prebivalcev.
4. Ker naj bi bila izvedba volitev po takem odloku protiustavna in nezakonita, pobudnica ustavnemu sodišču tudi predlaga, da do končne odločitve zadrži izvrševanje odloka in po potrebi tudi 109. člena ZLV.
5. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 5. oktobra 1995 pobudo za oceno ustavnosti 109. člena ZLV in pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka sprejelo ter izvrševanje vseh teh določb zadržalo do končne odločitve, pobudo za oceno zakonitosti 45. člena statuta pa je zavrnilo.
6. Sekretariat DZ za zakonodajo in pravne zadeve je po obravnavi na Odboru za notranjo politiko in pravosodje na podlagi 301. člena poslovnika DZ v zvezi s pobudo sporočil:
– da šteje določbo prvega odstavka 109. člena ZLV za vsebinsko sporno, da pa se mu zdi vprašljivo, ali je ta vsebinska spornost oziroma neustreznost tolikšna, da bi bilo že možno ugotoviti neskladnost te določbe z ustavo;
– da se mu določba drugega odstavka 109. člena ZLV ne zdi sporna;
– da je Državni zbor na seji 30. novembra 1995 sporno določbo 109. člena ZLV že ustrezno spremenil in dopolnil.
7. Občinski svet občine Sežana v svojem odgovoru na pobudo med drugim navaja, da je izpodbijani odlok na podlagi 109. člena ZLV določil krajevne skupnosti kot volilne enote, da pa je pri tem vlogo posameznih naselij upošteval tako, da je znotraj posamezne KS določil število članov svetov KS, ki se volijo po posameznih naseljih. Navaja, da se za oblikovanje samostojnih volilnih enot po posameznih naseljih ni odločil zgolj zaradi poenostavitve postopka, češ da bi bilo v primeru oblikovanja volilnih enot po naseljih “potrebno v vsakem naselju določiti volišče in imenovati volilni odbor ter določiti posebno glasovnico ter še volilno komisijo za celotno krajevno skupnost” in še podrobneje navaja težave, ki da bi ob vsem tem utegnile nastati. Zaključuje, da “gre resnično le za poenostavitev izpeljave postopka, ki pa ne more privesti do drugačnega končnega rezultata, kot če bi bilo vsako naselje svoja volilna enota”.

8. S pobudo izpodbijani 109. člen ZLV, katerega izvrševanje je ustavno sodišče s sklepom z dne 5. 10. 1995 zadržalo, je bil z novelo (ZLV-C, Uradni list RS, št. 70/95 z dne 8. 12. 1995) bistveno spremenjen. Tudi v primeru, če bi pobudnica sporočila, da šteje tudi te nove določbe za ustavno sporne (česar ni storila), bi bilo to treba šteti za novo pobudo in posebej odločiti o njenem sprejemu – začeti postopek za oceno ustavnosti 109. člena ZLV v besedilu, ki je prenehalo veljati oziroma je bilo bistveno spremenjeno, pa je bilo v vsakem primeru treba ustaviti. Po 47. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) bi v primeru prenehanja veljavnosti izpodbijanega zakona ustavno sodišče sicer kljub temu lahko izdalo ugotovitveno odločbo, da ni bil v skladu z ustavo, če ob prenehanju veljavnosti izpodbijanih določb niso bile odpravljene posledice njihove morebitne neustavnosti, vendar v tem primeru tega ni štelo za potrebno. Izvrševanje izpodbijanih določb je bilo namreč začasno zadržano – če je že pred tem morda prišlo do kakšnih posledic, torej do izvedbe volitev po spornih določbah, pa je morebitne s tem povzročene škodljive posledice (npr. neustrezno sestavo tako izvoljenih svetov krajevnih skupnosti) možno popraviti na drug način, vključno z ustavno pritožbo morebiti prizadetih državljanov zaradi kršitve njihove ustavne pravice iz 44. člena ustave. Zato je ustavno sodišče postopek ustavilo.

9. Po uveljavljeni spremembi izpodbijanega 109. člena ZLV je treba presoditi skladnost izpodbijanega odloka s sedaj veljavnimi določbami 109. člena ZLV.
10. Po petem in šestem odstavku sedaj veljavnega besedila 109. člena ZLV bi morali določati volilne enote in število članov svetov KS praviloma sveti krajevnih skupnosti, občinski odlok pa le izjemoma (če svet KS ne deluje, če se je območje KS po zakonski ustanovitvi občin konec leta 1994 spremenilo ali če je bila KS na novo ustanovljena). Iz tretjega odstavka 6. člena občinskega statuta je razvidno, da novi statut ohranja nekdanje krajevne skupnosti oziroma da jih formalno sicer na novo ustanavlja, vendar na območju “istoimenskih krajevnih skupnosti, ki so bile ustanovljene na območju Občine Sežana do sprejema tega statuta”. Glede na to bi smel občinski odlok urejati ta vprašanja kvečjemu za tiste krajevne skupnosti, katerih sveti ne delujejo, ne pa za vse krajevne skupnosti v občini.
11. Izpodbijani odlok je tudi po vsebini v očitnem nasprotju s sedmim odstavkom sedaj veljavnega besedila 109. člena ZLV, ki se glasi: “Volilne enote se določijo tako, da je zagotovljena zastopanost prebivalcev posameznih naselij oziroma delov krajevne, vaške ali četrtne skupnosti v svetu te skupnosti. “ Izpodbijani odlok namreč krajevnih skupnosti sploh ne deli na volilne enote. Pri preliminarni presoji ob sprejemanju pobude je ustavno sodišče sicer menilo, da so v 3. členu območja posameznih krajevnih skupnosti dejansko vendarle razdeljena na več volilnih enot, s tem ko je v tem členu navedeno, koliko članov sveta KS se voli iz posameznih naselij, vendar je iz odgovora občinskega sveta na pobudo razvidno, da je pomen 3. člena drugačen. Določbe, koliko članov sveta KS se voli iz posameznih naselij, bi namreč lahko pomenile, da so ta naselja s tem dejansko postale volilne enote, le v primeru, če bi volivci v teh naseljih sami, na posebnih voliščih in na posebnih glasovnicah izbirali svoje predstavnike v svet KS – vse to pa je občinski svet v svojem odgovoru (glej povzetek v 7. točki obrazložitve) izrecno zanikal. Določbe 3. člena torej pomenijo, da bi vsi volivci v posamezni krajevni skupnosti dobili enako glasovnico, na kateri pa bi bili posebej navedeni kandidati za člane sveta iz posameznih naselij, in po določbah 6. člena bi bili izvoljeni tisti, ki bi dobili največ glasov, torej vsaj relativno večino. Trditev občinskega sveta v njegovem odgovoru na pobudo, da taka ureditev “ne more privesti do drugačnega končnega rezultata, kot če bi bilo vsako naselje svoja volilna enota”, očitno ne drži, saj bi po izpodbijanem odloku o predstavnikih posameznih naselij v svetu KS odločali s svojimi glasovi vsi volivci v krajevni skupnosti, torej tudi prebivalci drugih naselij.
12. Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče izpodbijani odlok v celoti razveljavilo.

13. To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 6. člena in tretjega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.