Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom svojega poslovnika je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 11. januarja 1996 sprejel

Državni zbor Republike Slovenije je na 7. seji dne 22. aprila 1993 sprejel sklep, s katerim je zadolžil Vlado Republike Slovenije, da mu predloži strategijo oskrbe Slovenije z energijo in ukrepe za racionalno in ekološko ustrezno rabo energije.
Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je v sodelovanju z drugimi vladnimi resorji, institucijami, podjetji in posamezniki pripravilo resolucijo o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo, ki vključuje učinkovito rabo, oskrbo, varovanje okolja in cene energije.
Resolucija o strategiji (strokovne osnove zanjo so objavljene posebej) je bila pripravljena v času, ki ga zaznamujejo obsežne spremembe. Republika Slovenija se intenzivno vključuje v evropske integracijske procese, podpisala je Evropsko energetsko listino in pogodbo o energetski listini ter aktivno sodeluje v pogajanjih o spremljajočih protokolih. Je podpisnica mednarodnih sporazumov, ki zadevajo tudi varovanje okolja.
Po nekajletnem obdobju rasti energetske intenzivnosti, ko se je bruto domači proizvod zmanjševal hitreje od primarne in končne energije, je ob siceršnjem oživljanju gospodarske rasti prišlo v letu 1993 do rasti rabe energije.
Prehod iz nekajletne recesije v obdobje gospodarske rasti, prestrukturiranje gospodarstva, lastninsko preoblikovanje ter varovanje zdravja, okolja in prostora pomembno vplivajo tudi na oskrbo z energijo in rabo energije. S precejšnjo gotovostjo lahko predvidevamo tudi prihodnjo soodvisnost gospodarskega, prostorskega in energetskega razvoja. Ra- ziskovanje razvojnih možnosti energetike je treba ob upoštevanju načela smotrnega, z okoljem usklajenega razvoja povezati z vizijo in strategijo gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije.
Resolucija o strategiji oskrbe Slovenije z energijo in rabe energije temelji na doseganju naslednjih ciljev:
– dolgoročna zanesljivost in zadostnost oskrbe ter učinkovitost rabe,
– sprejemljivost za zdravje, okolje in prostor ter čim manjše tveganje,
– gospodarska učinkovitost in socialna ustreznost,
– tehnološka učinkovitost in sposobnost prilagajanja.
Zaradi zaskrbljenosti nad povečano energetsko intenzivnostjo, zaradi razsežnosti negativnih vplivov na okolje in potrebe po zmanjšanju ranljivosti spričo energetske odvisnosti lahko uresničitev predložene resolucije o strategiji pomembno prispeva k uveljavitvi Slovenije kot energetsko učinkovite države, kjer sta oskrba z energijo in učinkovita raba vir stabilnosti, odraz opredelitve o smotrnem, z okoljem skladnim razvojem in posledica pričakovanj ljudi o boljšem življenjskem standardu.

Dolgoročna strateška usmeritev je povečevanje energetske učinkovitosti na vseh področjih rabe energije.
Preiti bo potrebno s filozofije zanesljive in cenene energetske oskrbe na zagotavljanje energetsko učinkovitih in okolju prijaznih energetskih storitev. Energetske storitve, ki jih potrebuje končni porabnik v obliki toplote, moči, svetlobe in komunikacije, morajo biti razpoložljive na tak način, da bodo potrebe po primarni energiji in vplivi na okolje čim manjši.
V ospredju programa učinkovite rabe energije je poleg izboljševanja energetske učinkovitosti tudi zmanjševanje rabe energije, vendar ob zagotavljanju kakovostne energetske storitve, potrebne za ustrezno kakovost življenja in konkurenčnost gospodarskih dejavnosti.
Pojem čim nižji stroški se mora v prihodnje nanašati na energetsko storitev namesto na nosilca energije. Energetska storitev mora biti razpoložljiva ne zgolj pri čim manjših podjetniških, ampak tudi narodnogospodarskih stroških. Ukrepi za učinkovito rabo energije so pogosto podjetniško gledano dragi, vendar pa narodnogospodarsko dolgoročno ugodni. Prednost morajo imeti poleg ukrepov za učinkovito rabo energije zlasti še obnovljivi viri, raba toplote okolja in odpadne toplote.
Ključni pomen v strategiji učinkovite rabe imajo uveljavljanje gospodarskih spodbud, sistemsko odpravljanje ovir, dobro pripravljeni programi po področjih, čvrsta organizacijska podlaga ter finančna podpora celotni dejavnosti. Reševanje nakopičenih zapletenih problemov neučinkovite rabe energije v vseh dejavnostih narodnega gospodarstva bo dolgotrajnejši proces.
Uspešno uveljavljanje ukrepov za energetsko učinkovitost zahteva upoštevanje tehnoloških, gospodarskih, zakonodajnih, upravnih in finančnih dejavnikov in vzajemno učinkovanje:
– energetsko učinkovitih in za okolje sprejemljivih tehnologij,
– energetske cenovne politike in učinkovito rabo spodbujajoče tarifne strukture,
– informacijskih in izobraževalnih dejavnosti,
– energetskih merjenj, opazovanj in nadzora oziroma spremljanja učinkov ukrepov,
– energetske inšpekcije,
– davčnih spodbud,
– subvencioniranih in vladno podprtih programov,
– mednarodnega sodelovanja.

V naslednjih letih je treba doseči, da bi stalno povečevali energetsko učinkovitost, in sicer tako razmerje med koristno in končno energijo kot tudi razmerje med končno in primarno energijo. S tem bomo vplivali na obseg rabe energije, nivo stroškov za energetske storitve in zmanjševanje vplivov na zdravje in okolje.
Strategija učinkovite rabe energije mora biti usmerjena k vsem energetskim porabnikom, k občanom, podjetjem in ustanovam. Vedenje, na katero moramo vplivati, se razlikuje od porabnika do porabnika, razlikujejo pa se tudi problemi. Zaradi tega je izbran področni pristop in integralnost instrumentov oziroma sredstev.

Pomemben je obstoj primernih usmerjevalnih mehanizmov za učinkovito rabo energije ter učinkovitih sredstev, ki podpirajo tržno usmerjenost porabnikov.
Usmerjevalni mehanizmi morajo biti učinkoviti, skladni s strategijo na drugih področjih in s celotno resolucijo o strategiji rabe in oskrbe z energijo.

Pri cenovni politiki bodo upoštevana priporočila iz Evropske energetske listine, da morajo biti cene oblikovane čim bolj tržno z upoštevanjem stroškov in koristi varstva okolja, z jasnimi in nepristranskimi tržno zasnovanimi usmeritvami, oblikovanimi za doseganje učinkovitejše in za okolje sprejemljivejše rabe energije.

Odgovoren odnos porabnikov do rabe energije je temelj celotne strategije učinkovite rabe energije. Cilj ni le preprečevanje neučinkovite rabe energije, ampak tudi spodbujanje sprejemanja novih energetsko učinkovitih izdelkov in tehnologij.
Javne izobraževalne in motivacijske dejavnosti so pomembno sredstvo za dosego tega cilja.
Veliko je mogoče doseči že z ukrepi, ki ne zahtevajo naložb (organizacijska in tehnološka disciplina, primerno vzdrževanje in premišljeno ravnanje, uvedba meritev po tehnoloških verigah, energetski pregledi v podjetjih in zgradbah).

Energetsko svetovanje porabnikom in vlagateljem bo usmerjeno v uveljavljanje sprejete energetske strategije, samostojno pripravo ukrepov v podjetjih, zmanjševanja onesnaževanja okolja in spodbujanje uporabe sodobnih tehnoloških rešitev. Usmerjeno bo na težišča rabe. Pristop bo uravnotežen, prav tako izbor med ukrepi, ki ne zahtevajo naložb, ampak premišljeno ravnanje, ter naložbami v obstoječe in nove zmogljivosti ter zgradbe.
Pomembno pa je tudi preprečevanje negativnih posledic zaradi necelovitega pristopa k učinkoviti rabi (slabo prezračevanje, vlažnost, slaba razsvetljava ipd).
Svetovalna dejavnost mora vzbujati zaupanje, biti nebirokratska, neodvisna od izdelovalcev opreme in ponudnikov energetskih storitev, objektivna in vsaj na začetku brezplačna.

Izdani bodo podzakonski akti, ki bodo definirali predpise, navodila ter uporabo standardov za energetsko učinkovitost porabnikov in zgradb ter načine državnega spodbujanja smotrnega ravnanja z energijo.
Pomembni so tudi sporazumi (npr. v gospodarskih dejavnostih) o posebnih ukrepih za učinkovito rabo energije pri uvoznikih in izdelovalcih energetskih aparatov.
Pospešena bosta sprejemanje in uveljavljanje standardov za energetske naprave, usklajenih z ustreznimi mednarodnimi standardi, in uvedena certificiranje ter energetsko in kakovostno deklariranje te opreme.
Potrebno je uvajati sporazume in standarde, ki bodo prepovedovali ali omejevali prodajo nekvalitetnih energetskih aparatov.

Kjer merila za donosnost otežujejo usmeritve naložb v energetsko učinkovito opremo in kjer sprejemanje nove ali spremenjene zakonodaje ni predvideno ali še ni možno, bo država naložbe ustrezno spodbujala. Del razpoložljivih proračunskih sredstev bo namenjen za javne natečaje za programe in naložbene projekte, za spodbujanje smotrne rabe in zmanjšanje izgub. Poleg naložbenih projektov bodo spodbujani energetsko svetovanje v industriji in v široki rabi, izdelava lokalnih energetskih zasnov ter zasnov za podjetja in javne zgradbe, izobraževalni, informativni, predstavitveni in drugi programi.
Projektom energetske rabe obnovljivih virov bodo namenjena finančna sredstva in spodbude v taki meri, da bo olajšano njihovo tržno uveljavljanje in povečana njihova konkurenčnost v razmerju do neobnovljivih virov.

Spodbujani bodo raziskovalni in razvojni projekti kot tudi poskusni in demonstracijski projekti tehnologij za učinkovito in za okolje sprejemljivo rabo energije.
Raziskave bodo usmerjene v pridobivanje znanja, razvoj strokovnih pristopov in tehnologij na področjih učinkovite rabe energije, uvajanja obnovljivih virov energije ter metod za celovito odločanje glede na ukrepe na strani rabe energije, možnosti za zagotavljanje energije, vplive na okolje in druga narodnogospodarska merila.
V okviru uveljavljanja Evropske energetske listine bo spodbujan prenos znanja, povezanega s tehnologijami, sprejemljivimi za okolje in učinkovito rabo energije.

Politiko učinkovite rabe energije bo izvajala vlada neposredno oziroma po posameznih nosilcih dejavnosti. Strokovne, tehnične, organizacijske in razvojne naloge pri programih učinkovite rabe energije bo opravljalo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Pomembno je upravno sodelovanje med različnimi vladnimi resorji pri izvajanju programov učinkovite rabe energije.
Glavne dejavnosti ministrstva na tem področju bodo: vsaki dve leti priprava državnega energetskega programa z vidika učinkovite rabe energije ter okolju sprejemljive, učinkovite in stabilne oskrbe; nadzorovanje energetske učinkovitosti; priprava predlogov za subvencije, davčne olajšave in druge načine državnega spodbujanja učinkovitega ravnanja z energijo; sodelovanje pri pripravi predpisov in standardov za učinkovito rabo energije, naprav in prometnih sredstev; priprava in spremljanje izvajanja programa projektov učinkovite rabe energije v gospodarstvu, na storitvenem področju in v gospodinjstvih; priprava predlogov in sodelovanje pri izvajanju programa učinkovite rabe energije na področjih, za katera so odgovorna druga resorna ministrstva; skrb za predstavitvene in informativne dejavnosti za pospeševanje učinkovite rabe energije; priprava javnih razpisov in pogojev za financiranje naložb za povečanje energetske učinkovitosti; organiziranje svetovalne dejavnosti za spodbujanje učinkovite rabe energije z vključevanjem podjetij za energetsko oskrbo, raziskovalnih in izobraževalnih ustanov, združenj porabnikov in strokovnih združenj.
Na lokalni ravni bo vzpostavljena energetskosvetovalna dejavnost.
Poseben pomen pri uresničitvi programa učinkovite rabe energije imajo lokalne skupnosti. Ker bo v okviru pristojnosti lokalnih skupnosti v prihodnje dan večji poudarek oskrbi in učinkoviti rabi energije, bodo lokalne skupnosti spodbujane, da oblikujejo, sprejmejo in spremljajo izvajanje krajevnih energetskih zasnov. Lokalne skupnosti bodo prevzele odgovornost za komunalno energetiko z določanjem območij oskrbe (toplota, plin), sklepanjem koncesijskih aktov ali ustanavljanjem podjetij za oskrbo z energijo (toplota, plin), zlasti pa pri sprejemanju energetskih zasnov, ki bodo upoštevale lokalne potrebe in to strategijo. Sprejete krajevne energetske zasnove bodo pogoj za naložbene odločitve s področja komunalne energetike, zlasti pa za morebitno soudeležbo proračunskih sredstev. Lokalnim skupnostim bo dana pomoč pri opravljanju navedenih nalog.
Decentralizirana energetska oskrbna struktura, v kateri bodo lokalne skupnosti bodisi ustanoviteljice podjetij za oskrbo z energijo (toplota, plin) bodisi koncedent, bo zakonsko urejena.
Javna podjetja za oskrbo z energijo si bodo morala bolj prizadevati za učinkovito rabo energije pri končnih porabnikih in dajati večji poudarek energetskim storitvam.
Poleg naštetih ustanov bodo v izvajanje strategije učinkovite rabe energije vključeni tudi razvojne, raziskovalne in izobraževalne organizacije, svetovalne organizacije, izdelovalci energetske opreme, strokovna združenja in društva.

Zastavljeni cilj strategije učinkovite rabe energije zahteva povečanje energetske učinkovitosti na vseh področjih rabe energije. Nujno je delovanje v smereh, kjer so težišča rabe procesna toplota v industriji, ogrevanje prostorov (gospodinjstva, javne in druge zgradbe, gospodarstvo), raba goriv v prometu ter energetska oskrba gospodinjstev in gospodarskih objektov.

Energetsko učinkovitost je možno povečati tudi ob sprejemljivih vlaganjih z uporabo že preizkušenih tehnologij pri vračilnem roku treh do petih let, pa tudi krajšem. To potrjujejo do zdaj opravljeni energetski pregledi in izkušnje razvitih držav. Pri tem je treba upoštevati razlike pri ukrepih učinkovite rabe energije med posameznimi industrijskimi panogami.
Za doseganje manjše specifične rabe energije na enoto proizvoda bo treba povečati izkoristke v proizvodnji, pretvarjanju in rabi energije, uvajati soproizvodnjo elektrike in toplote, širiti rabo obnovljivih virov in podpirati nadomeščanje okoljevarstveno neprimernih goriv s kakovostnejšimi.
Za dosego zastavljenega cilja bo v industrijskih podjetjih bistvena sprememba odnosa do rabe energije. Cilj bo možno doseči le ob predpostavki, da bodo ob siceršnji pomoči države industrijska podjetja sama prevzela polno odgovornost za uresničevanje programa učinkovitejše rabe energije. Država predvideva sveženj programov tako pri predstavitvi možnosti učinkovite rabe energije in zakonodaje kot tudi pri raziskavah in razvoju ter spodbujanju s finančnimi sredstvi.
V ospredju bodo predstavitveni in izobraževalni programi, energetski pregledi, izdelava energetskih zasnov, spodbujanje energetsko učinkovitih naložb in spodbujanje proizvodnje energetsko učinkovitih aparatov in naprav. Na podlagi zakonske obveznosti o ekološkem knjigovodstvu (z energetskimi bilancami z vrsto in lastnostmi obremenjevanja okolja) bodo s pomočjo energetskih pregledov spodbujane izdelave energetskih zasnov podjetij glede rabe in oskrbe z energijo (integrirana energetsko-okoljevarstvena zasnova). Pri izdelavi teh zasnov bo treba upoštevati to strategijo, že izdelane krajevne energetske zasnove, ukrepe za povečevanje energetske učinkovitosti ter proučiti možnosti za rabo odpadne toplote in soproizvodnjo elektrike in toplote.
Spodbujanje energetskih zasnov, postavljanje energetskih ciljev in nadzor so energetsko, okoljevarstveno in strukturno sredstvo, ki naj bi bilo strokovna pomoč industrijskim podjetjem pri učinkoviti rabi energije in pripravi kakovostnih naložbenih projektov za kakovostno naložbeno odločanje v podjetjih.
Prav tako bo spodbujana proizvodnja energetsko učinkovitih aparatov in naprav, z namenom da bi se povečali njihova učinkovitost in konkurenčnost – z obveščanjem porabnikov, standardi o energetski učinkovitosti, preverjanjem (certificiranjem) in označevanjem specifičnih kazalcev rabe energije.
V industriji bo plin v procesih za pridobivanje toplote pa tudi v nekaterih napravah za soproizvodnjo toplote in električne energije postopno zamenjeval premog in tekoča goriva (mazut). Z revitalizacijami tehnologij in prestrukturiranjem industrije se bodo izboljšali izkoristki naprav. Delež soproizvodnje toplote in električne energije bo naraščal. Spodbujano bo oddajanje proizvedene električne energije in toplote v javna omrežja, destimulirano pa bo čezmerno oddajanje odpadne toplote v okolje.
Spodbujane bodo naložbe v naprave za ponovno koristno uporabo odpadne toplote, soproizvodnjo toplote in električne energije, energetsko optimiranje tehnoloških postopkov, ukrepe za učinkovito rabo energije, računalniško podprto upravljanje z energijo itd. Spodbujana bodo skupna vlaganja, sporazumi o energetskih storitvah itd.

Zastavljene cilje je mogoče doseči z učinkovitim in ustreznim ogrevanjem, hlajenjem in prezračevanjem zgradb ter pripravo tople vode, ustrezno toplotno zaščito zgradb, uporabo merilnikov toplote in obračunom stroškov po dejanski rabi energije za ogrevanje in pripravo tople vode, vgradnjo termostatskih ventilov in uporabo energetsko učinkovitih gospodinjskih aparatov. Preučen bo način preverjanja (certificiranja) in označevanja specifičnih kazalcev o rabi energije pri gospodinjskih aparatih.
V široki rabi, predvsem v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih, bo pri ogrevanju prostorov in za sanitarno vodo spodbujan postopen prehod na daljinsko ogrevanje, pa tudi na plin. Pospeševana bo raba obnovljivih virov energije. K izboljšanju energetske učinkovitosti naj bi pripomogli boljša toplotna izolacija stavb, nova generacija električnih aparatov in boljši izkoristki naprav za pridobivanje toplote iz fosilnih goriv.
Program na tem področju je usmerjen v osveščanje in izobraževanje, energetsko svetovanje, energetsko sanacijo zgradb, novogradnje, uvajanje merjenja toplote in obračunavanja stroškov po dejanski rabi, zamenjavo aparatov z energetsko bolj učinkovitimi ter v reciklažo.
V naslednjih petih letih bo treba organizirati mrežo energetskih svetovalcev, ki bodo pokrili celotno območje Slovenije. S svetovanjem občanom ter sodelovanjem v različnih akcijah izobraževanja in obveščanja bodo svetovalci ustvarili ugodne razmere, ki bodo spodbudile zanimanje za učinkovito rabo energije. Za izpolnitev te naloge bo treba stalno usposabljati ustrezne strokovnjake in zagotoviti ustvarjalno sodelovanje vodstva lokalnih skupnosti ter spodbujati širitev energetskosvetovalne mreže po vsej Sloveniji. V sodelovanju z ustreznimi strokovnimi ustanovami (univerzi, inštituti, Zveza potrošnikov, združenja) ter v sodelovanju z javnimi občili bodo izvajane akcije za oblikovanje splošnega ozračja za učinkovito rabo energije. Pripravljeno bo informacijsko gradivo.
Ministrstvo za gospodarske dejavnosti bo v skladu s svojimi pristojnostmi sprožilo postopek za sprejem gradbenih normativov ter pripravo pravilnika za merjenje toplote in obračunavanje stroškov.
Posebna pozornost bo posvečena programu energetske sanacije zgradb, v okviru katerega bodo pripravljene strokovne podlage za odločitve pri gradbeni sanaciji objektov ter sanaciji naprav in napeljav z vidika zmanjšanja toplotnih izgub. Spodbujeni bodo energetski pregledi zgradb, ki lahko med drugim zaščitijo tako stanodajalce kot najemnike pred previsokimi ogrevalnimi stroški, služijo pa tudi kot eno od meril kakovosti pri prometu z nepremičninami.

Z dejavnim povezovanjem obstoječe kmetijske svetovalne in javne gozdarske službe z energetskosvetovalno mrežo v Sloveniji je treba izboljšati obveščenost o možnostih za učinkovito rabo in oskrbo z energijo, uporabo energetsko učinkovitih tehnologij in metod ter lastno proizvodnjo energije v kmetijstvu in gozdarstvu.
Programi bodo namenjeni predvsem spodbujanju kmetij k ustrezni delitvi dela in naložb v skupne naprave in sisteme za oskrbo z energijo in k razširjanju osnovnega vedenja o učinkoviti rabi energije. Z demonstracijskimi projekti bo spodbujeno zanimanje za rabo obnovljivih virov, ki lahko zmanjšujejo energijsko odvisnost kmetij, in to z izrabo možnosti, kot so pasivni in aktivni solarni sistemi, učinkovita raba energetskega potenciala gozdov (redčenje, boljši izkoristki kurišč, pa tudi izgradnja skupnih naprav za ogrevanje vasi), raba drugih vrst biomase, male hidroelektrarne, raba oddane toplote (npr. živali in odpadne toplote pri hlajenju mleka) s toplotno črpalko.

Učinkovita raba energije in oskrba z energijo mora biti primerno vključena v izobraževalne programe na vseh ravneh izobraževanja in učnega procesa. V ta namen bosta spodbujeni sodelovanje energetskih svetovalcev pri pripravi izobraževalnih programov kot strokovna pomoč učiteljem pri izpeljavi učnih ur in stalno izobraževanje tehničnih strokovnjakov za učinkovitejšo rabo energije v šolah.
Slovenija se bo vključila v mednarodno sodelovanje (OECD, UNESCO in druge), ki z učnimi in študijskimi projekti v koncentrirani obliki šolskega raziskovanja približa učencem, dijakom in študentom energetsko problematiko njihovega domačega gospodinjstva in javne energetike na nivoju posameznega kraja in celotne države.

Za usklajevalne dejavnosti učinkovite rabe energije v posameznih ministrstvih bo pri vladi ustanovljen medresorski odbor za učinkovito rabo energije, pri čemer bo posebna pozornost posvečena učinkoviti rabi energije v javnih ustanovah ne le zaradi načel dobrega gospodarjenja, ampak tudi kot zgled drugim porabnikom.
Javni sektor mora z gospodarjenjem, prenovami in novogradnjami zgledno spoštovati načela učinkovite rabe energije in oskrbe z energijo. Spodbujano bo priključevanje na mreže daljinskega ogrevanja pa tudi plina. Naložbe v javnem sektorju bo mogoče izvajati le kot zgled učinkovite rabe energije.

Težišče programa učinkovite rabe energije bo na preusmeritvi prometnih tokov ter spodbujanj nakupa in uporabe energetsko varčnih in za okolje primernih vozil ter smotrnega ravnanja.
Dolgoročno so predvideni ukrepi pri prestrukturiranju prometnih tokov, v potniškem prometu povečanje deleža javnega prometa, zmanjšanje povprečne rabe naftnih derivatov in postopno prehajanje s cestnega na železniški prevoz.
Zmanjšanje rabe energije v prometu bo možno doseči s postopnim znižanjem povprečne rabe goriv v cestnem prometu (tudi z obdavčitvijo, sorazmerno prostornini motorja ter obratno sorazmerno povprečni rabi goriva /km in obsegu emisij); povečanjem privlačnosti ponudbe železniškega prometa in drugih javnih prevoznih sredstev; preusmerjanjem tovornega prometa (povečevanje deleža železniškega prometa); nadaljnjim razvojem in posodobitvijo javnih prevoznih sredstev in tehničnih lastnosti teh sredstev.

Dolgoročna strateška usmeritev pri zadostni in zanesljivi oskrbi z energijo je doseganje hitrejše rasti bruto domačega proizvoda od rasti končne energije, čim manjše rasti primarne energije in čim manjše rasti energetske odvisnosti.
Pri oskrbi z energijo bodo upoštevana naslednja izhodišča:
– izkoriščanje vseh tehničnih zmogljivosti za učinkovito rabo energije ter za rabo domače in obnovljive energije (hidroenergija, sončna energija, toplota iz okolja in geotermalna energija, biomasa in odpadna toplota iz industrijskih procesov),
– uporaba tehnologij za pridobivanje, prenos in distribucijo energije z narodnogospodarsko visoko učinkovitostjo,
– postopno zmanjšanje rabe fosilnih virov energije,
– izkoriščanje prostorskih potencialov ob hkratnem varovanju okolja pred negativnimi vplivi,
– odstranitev pravnih in administrativnih ovir, ki preprečujejo povečanje energetske učinkovitosti in rabo obnovljivih virov.
Glede na to, da ima Slovenija malo energetskih virov in da je njena sedanja energetska odvisnost približno dve tretjini, moramo tudi v prihodnje računati z uvozom večjega dela potrebne energije. Med oblikami končne energije lahko doma zadovoljujemo le potrebe po večjem delu električne energije in delu toplotne energije. Realni domači energetski viri so zaloge lignita v Velenju in rjavega premoga v Zasavju ter obnovljivi viri, predvsem hidroenergetski potencial slovenskih rek in biomasa, pa tudi geotermalna in sončna energija ter toplota okolja. S temi viri bo mogoče doseči, da bo naraščanje energetske odvisnosti upočasnjeno.
Po zniževanju energetske intenzivnosti (rabe primarne energije na enoto bruto domačega proizvoda) v prvih letih po 1983 in naraščanju v zadnjem desetletju, kar je pretežno posledica spreminjanja obsega bruto domačega proizvoda, manj pa posledica dejavnih premikov v odnosu do rabe energije, je v prihodnje treba doseči zmanjševanje energetske intenzivnosti. Zastavljeni cilj zmanjšanja energetske intenzivnosti zahteva tudi postopno spreminjanje sedanje strukture gospodarstva in pospeševanje razvoja storitev, energetsko manj intenzivne proizvodnje in tehnologij.
Razmerje med končno in primarno energijo v energetskem sistemu Slovenije se bo povečevalo s povečanjem deleža vodne energije v skupni primarni bilanci, prestrukturiranjem termoenergetskih objektov (revitalizacije in posodobitve) in učinkovitejšo rabo energije ter potrebnim nadomeščanjem goriv.

Na podlagi razmer v gospodarstvu, zlasti predvidenem oživljanju, prestrukturiranju in uvajanju varčnejših tehnologij ter racionalizacijskih ukrepov tako v energetskem gospodarstvu kot pri porabnikih bo za zagotovitev stabilne oskrbe z električno energijo treba:
– povečati učinkovitost pri pridobivanju, prenosu in distribuciji električne energije,
– spodbujati učinkovito rabo energije,
– postopno uvesti realnejše cene električne energije in proučiti tarifni sistem,
– poskrbeti za stabilnejša cenovna razmerja med posameznimi vrstami energije (z davčno politiko), v katerih bo upoštevana internalizacija zunanjih stroškov, spodbujanje rabe domačih in obnovljivih virov (v okviru sprejetih dolgoročnih usmeritev),
– sprejeti in uresničevati liberalizacijo trga primarne in električne energije v skladu s priporočili Evropske energetske listine in njenimi protokoli.
Za zadovoljevanje predvidene rabe električne energije bo treba poiskati optimum naslednjih vrst ukrepov, ki so praviloma povezani s finančnimi vlaganji in družbeno sprejemljivostjo, ter temeljijo na celovitem načrtovanju rabe in oskrbe z energijo:
– obnavljanje, posodabljanje (vključno z okoljevarstveno sanacijo) in nadomeščanje obstoječih elektrarn,
– ustvarjanje pogojev za izstop iz jedrske opcije,
– povečanje obsega kvalificirane proizvodnje,
– zagotavljanje medsebojne pomoči s sosednjimi in drugimi elektroenergetskimi sistemi ter morebitni občasni pogodbeni zakupi zmogljivosti v tujini,
– gradnja novih elektrarn z značilnostmi, prilagojenimi potrebam elektroenergetskega sistema, ter ustrezno sprejemljivostjo za okolje,
– razvoj prenosnega in distribucijskega omrežja.

Proizvodnja električne energije, ki dosega zelo visok izkoristek ali izkorišča odpadke ali obnovljive energetske vire gospodarsko in okoljevarstveno primerno, bo določena kot kvalificirana proizvodnja. Cilj je do leta 2010 podvojiti delež pridobivanja energije kvalificiranih proizvajalcev. Za to je potrebna gradnja novih proizvodnih zmogljivosti kvalificiranih proizvajalcev, s čimer bi povečali obseg izkoriščenih zmogljivosti tudi v soproizvodnji v industriji in daljinskem ogrevanju mest z uporabo plinske tehnologije, pa tudi pri izkoriščanju biomase, malih hidroelektrarn in geotermalne energije.
Graditev tovrstnih postrojev je odvisna tudi od karakteristike obremenitve, primernih odkupnih cen električne energije in cen goriv. Za povečanje graditve kvalificiranih postrojev bodo potrebni finančne spodbude in ustrezno urejeni odnosi pri odkupu in prodaji ob upoštevanju posebnih značilnosti in omejitev kvalificiranih proizvajalcev, kadar bo to narodnogospodarsko smotrno.

Cilji razvoja prenosnega in distribucijskega omrežja so:
– posodobitev tehničnega sistema vodenja elektroenergetskega omrežja Slovenije (republiški in distribucijski centri vodenja),
– obnova in posodobitev prenosnega omrežja,
– poenotenje in preureditev distribucijskega omrežja na napetostne nivoje 110, 20 in 0,4 kV (predelava oziroma opustitev delov sistema, ki še obratujejo, na 35 kV in 10 kV),
– zniževanje izgub v elektroenergetskem sistemu,
– izboljšanje kompenzacije jalove energije v elektro- energetskem sistemu,
– dograditev in povečanje zmogljivosti prenosnega sistema 400 kV vzhod-zahod,
– kakovostna oskrba posameznih regij upoštevaje enakomeren razvoj posameznih območij.

Cilj razvoja sodelovanja z uporabniki in med njimi je z znanimi postopki vodenja rabe doseči ugodnejše pogoje v omrežju za oskrbo z električno energijo, ekonomsko upravičeno zmanjšanje investicij v elektrarne za pokrivanje vršnih obremenitev in povečanje rezerve za pokrivanje obremenitev.
Za odjemalce električne energije, ki so se pripravljeni prilagajati razmeram v elektroenergetskem sistemu, bodo ponujene različne ekonomsko upravičene opcije v tarifnem sistemu, kar jih bo spodbudilo k sodelovanju s podjetji za oskrbo z električno energijo.
Izdelane bodo študije upravičenosti drugje uveljavljenih sistemov vodenja odjema v široki rabi (gospodinjstva in mala podjetja) v naših razmerah. Posodobljeni oziroma na novo bodo zgrajeni sistemi za krmiljenje odjema, kjer bodo študije izvedljivosti pokazale njihovo upravičenost.

Elektroenergetski sistem kot celota mora zagotoviti svoje učinkovito tehnološko sodelovanje s sosednjimi elektroenergetskimi sistemi in z UCPTE.
Najnujnejša naloga slovenskega elektroenergetskega sistema je izboljšanje zanesljivosti oskrbe in izpopolnitev pogojev za samostojno sodelovanje v UCPTE. Na najbolj gospodaren način je potrebno zagotoviti 150 MW dodatne rezervne in regulacijske moči.
Poleg tega je treba zlasti s pospešenim vzdrževanjem in obnovo ter posodobitvijo starejših elektrarn zagotoviti njihovo razpoložljivost (vsaj na sedanji ravni) in izboljšati njihovo prilagodljivost spremenjenim potrebam elektroenergetskega sistema.

Vodni energiji je treba dati prednost pri oskrbi z električno energijo, ker je obnovljivi energetski vir in je z okoljevarstvenega vidika manj oporečna, če so pri posegih spoštovane okoljevarstvene in prostorske zahteve.
Dolgoročna strateška usmeritev je povečevanje izkori- ščenosti slovenskega hidroenergetskega potenciala in povečanje deleža hidroenergije v primarni bilanci. Da bi dopolnili sliko možnega izkoriščanja hidroenergetskega potenciala Slovenije, je treba določiti možne in sprejemljive posege tudi na manjših vodotokih, vendar ob doslednem upoštevanju naravnovarstvenih omejitev in pretokov, ki bodo zagotovili izboljšanje stanja vodnih biotopov in ustrezali nekdanjemu stanju vodne rabe z mlini, ne bodo pa prostorsko ali ekološko prizadeli teh vodotokov in dolin, po katerih tečejo.
Hidroelektrarne (HE) naj bi obratovale praktično neomejeno dolgo. Treba pa jih je posodabljati in pri tem njihove značilnosti prilagajati perspektivnim potrebam elektroenergetskega sistema Slovenije ter preprečevati in odpravljati neželene vplive (npr. zaproditev oziroma zamuljenje v rečnih strugah).
Obnova, zlasti pa novogradnje, morajo vključevati večnamenski pristop, zato je treba pri načrtovanju in gradbenih posegih upoštevati poleg energetskih še druge vidike (kmetijstvo, turizem, promet) ter prilagajati elektrarne okolju in ne obratno.

Dolgoročna strateška usmeritev je ohranjanje sprejemljivega obsega pridobivanja električne energije na obstoječih lokacijah termoelektrarn (TE) in predvidenih novogradnjah, zlasti soproizvodenj.
Zaradi krajše življenjske dobe termoelektrarn od hidroelektrarn in zaradi tehnološkega napredka, zlasti pa zaradi potreb elektroenergetskega sistema (EES) in zahtev po okoljevarstveni sanaciji, je treba izvesti predelave termoelektrarn, ki naj omogočijo:
– izpolnjevanje zahtev po varovanju zdravja in okolja z zmanjšanjem emisij najmanj na raven, določeno z zakoni in mednarodnimi konvencijami,
– večjo prilagojenost potrebam EES (pokrivanje vršnih obremenitev, vključno s pogostimi ustavitvami in zagoni),
– izboljšanje izkoristka z uvajanjem tehnologij, kot je npr. plinsko-parni proces, prehod na soproizvodnjo toplote in električne energije ali prilagojenost za eventuelno sežiganje nekaterih vrst odpadkov,
– obnavljanje ter posodabljanje sistemov vodenja in drugih naprav s krajšo življenjsko dobo.
Po izteku približno 60% projektno predvidene življenjske dobe, ki jo navadno ocenjujejo na okoli 25 let, je treba pričeti s postopno zamenjavo kritičnih sklopov. To pomeni, da moramo za TE s starostjo nad 15 let računati s povečanim vzdrževanjem, v katero mora biti vključeno tudi postopno obnavljanje izrabljene opreme. Podobno velja za JE, pri kateri se poleg navedenih pojavljajo še stroški dodatnih varnostnih ukrepov.

Dolgoročna strateška usmeritev je na varen, ekološko in ekonomsko sprejemljiv način opustiti obstoječo proizvodnjo električne energije na osnovi jedrske energije. Na tej osnovi se ne načrtuje izgradnja novih jedrskih elektrarn, nadaljnje obratovanje in postopno ustvarjanje pogojev za varno razgradnjo Jedrske elektrarne Krško (JEK) pa bo definiral nacionalni energetski program.
Zagotavljanje visoke varnostne ravni JEK med obratovanjem, po ustavitvi in razgradnji je strateškega pomena. Država bo zagotovila najstrožji nadzor nad varnostjo med obratovanjem, pri ustavitvi in razgradnji JEK. Pri tem bo država upoštevala dosedanje in prihodnje domače in mednarodne varnostne ocene in študije.
Pred sprejetjem odločitve o ustavitvi JEK je treba zagotoviti pravočasno in ustrezno uresničitev ukrepov za zanesljivo energetsko oskrbo. Odločitev o ustavitvi JEK bi bilo treba sprejeti vsaj 10 let vnaprej – hkrati z ukrepi za njeno energetsko nadomestitev. Uresničitev teh ukrepov pa bi bilo treba redno spremljati in ob morebitnih spremembah okoliščin ustrezno prilagajati dokončni rok ustavitve.
Za zagotovitev čim višje stopnje varnosti in razpoložljivosti elektrarne, dokler bo obratovala, je potrebno realizirati projekte iz priporočil mednarodnih misij.
S stiskanjem nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) in s spremembo tehnologije ter posledičnim zmanjšanjem nastajanja odpadkov bo v povezavi s predvideno razširitvijo začasnega skladišča pridobljeno prehodno skladišče do konca delovanja elektrarne. Pri slednjem in pri iskanju lokacij za odlagališče NSRAO je bistvenega pomena sodelovanje z lokalno skupnostjo.
Dokončana bo strategija odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov. V JE Krško bodo zgostili rešetke v bazenu za izrabljeno gorivo. Do razgradnje bo podobno kot v drugih tovrstnih objektih zagotovljeno suho skladiščenje gorivnih elementov v okviru obstoječih objektov JE Krško.

Obseg novogradenj je opredeljen tako, da bodo pokrite potrebe po regulacijski in rezervni moči v skladu z merili in zahtevami UCPTE, nadomeščena izpadla moč zaustavljenih termoelektrarn in zadovoljene dodatne potrebe, ki se bodo izkazale kot nujne po izrabi energetsko in gospodarsko smotrnih ukrepov za zniževanje rasti rabe.
Na elektroenergetskih napravah v Sloveniji so potrebne nekatere rekonstrukcije za zmanjšanje vpliva na okolje, za povečanje zanesljivosti in učinkovitosti sistema proizvodnje, prenosa in distribucije električne energije.
Posebna pozornost je posvečena obnovljivim virom.
Osnovni program graditve domačih objektov in drugih ukrepov za zagotavljanje oskrbe obsega:
– obnovo in doinštaliranje HE na Dravi,
– okoljevarstveno sanacijo 4. in 5. bloka TE Šoštanj,
– obnovo in doinštaliranje HE na spodnji Soči (HE Plave I+II, HE Doblar I+II),
– gradnjo HE na spodnji Savi, obnovo in doinštaliranje HE na zgornji Savi,
– postopno gradnjo (Maribor, Ljutomer* in drugi) ter obnovo (Ljubljana) objektov za soproizvodnjo električne energije in toplote,
– postopno gradnjo malih HE*, večnamensko izrabo vodotokov za pretočne (npr. del Mure*) in akumulacijske objekte (npr. Učja) ter postopno gradnjo naprav za rabo drugih obnovljivih virov*,
– povečanje moči JE Krško ob zamenjavi uparjalnikov,
– gradnjo plinske turbine v PE Brestanica in preureditev obstoječih turbin tudi za rabo plina,
– gradnjo nadomestnega objekta v TE Trbovlje,
– zagotovitev dodatne rezervne in regulacijske moči na najbolj gospodaren način,
– gradnjo, obnovo in rekonstrukcijo prenosnega in distribucijskega omrežja,
– gradnjo RTP 400/110 kV Krško.
Z znakom * so posebej označeni objekti, za katere študije izvedljivosti še niso izdelane oziroma končane.
Program zagotavljanja zanesljive oskrbe bo v sodelovanju z javnimi podjetji za distribucijo in prenos električne energije pripravilo javno podjetje Elektrogospodarstvo Slovenije – razvoj in inženiring ter ga predložilo vladi.
Javno podjetje za prenos bo pripravilo program obnavljanja in novogradenj v prenosnem omrežju. Javna podjetja za distribucijo bodo pripravila podroben prioriteni program obnavljanja in novogradenj v distribucijskem omrežju, upoštevajoč tudi vse ekonomsko upravičene možnosti sodelovanja z uporabniki in lokalnimi viri električne energije.

Pri tekočih gorivih je poleg zagotavljanja količinsko zadovoljive oskrbe pomembna tudi kakovostna in za okolje sprejemljiva oskrba. V fazi izdajanja so slovenski standardi, ki bodo tudi s svojimi zahtevami glede dopustne vsebnosti svinca in aromatov v motornih bencinih ter žvepla v dieselskem gorivu in ekstra lahkem kurilnem olju povsem usklajeni s trenutno veljavnimi evropskimi standardi oziroma nacionalnimi standardi držav, ki glede teh zahtev spadajo med vodilne v Evropi.
Zanesljiva oskrba porabnikov s tekočimi gorivi zahteva graditev primernih skladišč. V prvi fazi je zato treba predvideti dokončanje skladišča tekočih goriv v Srminu, v naslednjih fazah pa še rekonstrukcijo in posodobitev obstoječih lokalnih skladišč iz okoljevarstvenih razlogov. Treba bo tudi proučiti primernost gradnje objektov (produktovodov) za prenos tekočih goriv.
H kakovosti oskrbe Slovenije z naftnimi derivati bo veliko pripomogla tudi konkurenca med podjetji, ki se že pojavlja. Zanesljivost oskrbe porabnikov z naftnimi derivati lahko povečajo tudi lastna nahajališča surove nafte, zato bo treba poleg raziskav v Sloveniji vsaj del raziskav za nahajališča nafte in plina usmeriti tudi v tujino.
Rafinerija nafte v Lendavi vpliva na strukturo virov oskrbe z naftnimi derivati s tem, da je del za oskrbo potrebne surove nafte predelan v državi. Njena dolgoročna poslovna perspektiva je povezana s tehnološko posodobitvijo, s katero bo lahko zadovoljevala okoljevarstvene in tržne zahteve.
Zaradi praktično popolne uvozne odvisnosti je oskrba Republike Slovenije z naftnimi derivati občutljiva na vsa nihanja na svetovnem trgu. Zato je treba postopoma priti do primernih zalog nafte in/ali naftnih derivatov, ki bodo povečale zanesljivost oskrbe. Države Evropske zveze so sprejele obveznost, da s svojimi zalogami pokrivajo najmanj 90 dni oskrbe. Tudi v Sloveniji bo na osnovi predpisov Evropske zveze zakonsko opredeljen obseg zalog. Zakonsko bo opredeljen rok, do kdaj bodo tako opredeljene zaloge oblikovane, način pokrivanja stroškov ustvarjanja in vzdrževanja zalog. Za uresničitev te naloge je treba sprejeti ustrezne predpise.

Plin je primeren za nadomeščanje ekološko manj ustreznih goriv. V primeru nadomeščanja domačih goriv z uvoznim plinom je potrebno tudi v prihodnje zagotavljati strateško zanesljivost oskrbe z raznoterostjo virov, zalogami plina in nadomestnih goriv ter upoštevati možna nihanja cen na svetovnem tržišču.
Pogoj za širitev in novogradnje plinske distribucijske mreže je sprejetje ustrezne pravne in tehnične regulative.

Prednost lege Republike Slovenije in našega plinovodnega sistema je, da je Slovenija priključena na mednarodne plinovode, po katerih se Evropa oskrbuje pri največjih svetovnih proizvajalcih in izvoznikih zemeljskega plina, Rusiji in Alžiriji. Za Republiko Slovenijo bi k diverzifikaciji dobav še dodatno prispevala povezava s terminalom za utekočinjen zemeljski plin, ki ga mednarodni konzorcij interesentov iz srednjeevropskih držav namerava zgraditi na otoku Krku.
Treba je omogočiti razpoložljivost zemeljskega plina v vseh slovenskih regijah. Spodbujan bo razvoj magistralnega in distribucijskega omrežja. Pri distribuciji pa bo treba zagotoviti konkurenco in na podlagi razpisov dajati koncesije za oskrbo izvajalcem, ki bodo poleg zanesljive in cenovno sprejemljive oskrbe lahko zagotavljali tudi del finančnih sredstev za gradnjo in širitev lokalnih plinovodnih omrežij.
Posebna pozornost mora biti posvečena povečevanju pridobivanja zemeljskega plina v Sloveniji.
Zaradi praktično popolne uvozne odvisnosti in sezonske neenakomernosti v rabi je treba v prihodnje oblikovati zaloge zemeljskega plina v Sloveniji.
Rabo zemeljskega plina za pridobivanje električne energije je (poleg obstoječih manjših industrijskih elektrarn) možno pričakovati srednjeročno (Toplotna oskrba Maribor in TE Brestanica), dolgoročno pa jo bo možno zagotoviti z dodatnimi količinami zemeljskega plina in z ustreznimi naložbami.

Kjer zaradi previsokih vlaganj ne bo možna priključitev na plinovodno omrežje, bo plinifikacija potekala na podlagi tekočega naftnega plina. V krajih, kjer bo priključitev na plinovodno omrežje izvedena kasneje, pa je treba distribucijsko omrežje zgraditi tako, da bo možen prehod na zemeljski plin. Predvideno je povečevanje rabe tekočega naftnega plina za oskrbo široke rabe, kjer naj tekoči naftni plin nadomesti rabo okoljevarstveno manj primernih goriv za ogrevanje.
Proučiti bo treba možnost gradnje terminala za tekoči naftni plin, če bodo študije – tudi naravovarstvene – pokazale upravičenost take gradnje.

Domači premog je ena od strateških rezerv Slovenije, kar mu daje določeno prednost pred uvoženimi fosilnimi viri, vendar pa bo zaradi okoljevarstvenih razlogov njegova raba usmerjena na termoenergetske objekte. Domači premog bo gorivo v termoelektrarnah z vgrajenimi napravami za razžveplanje, razdušičenje in odpraševanje dimnih plinov oziroma drugimi za okolje sprejemljivimi tehnologijami. Z novimi tehnologijami, soproizvodnjami in gradnjo toplovodnih omrežij pri termoenergetskih objektih obstajajo pomembni potenciali za boljšo rabo domačega premoga.
Premogu je posvečena pozornost ne le zaradi domačih zalog, temveč tudi zato ker je poleg obnovljivih virov najpomembnejši domači energetski vir, ki prispeva k zanesljivosti oskrbe in zmanjševanju energetske odvisnosti.
Za končno rabo je domači premog vprašljivo gorivo, saj pretežno razpolagamo le z vrstami, ki močno onesnažujejo okolje. To velja zlasti za rabo v majhnih kuriščih, kjer ni možno zgraditi cenovno sprejemljivih čistilnih naprav, zato bodo majhna kurišča prešla na čistejša goriva, zlasti biomaso, plin, tekoča goriva, kjer pa to še ne bo možno, pa na najboljše vrste domačega premoga, delno pa tudi uvoženi premog z nizko vsebnostjo žvepla in težkih kovin.
Proizvodnja domačega premoga se v naslednjih letih naj ne bi bistveno spreminjala, spreminjala pa bi se področja rabe. Na podlagi dolgoročnih pogodb o dobavi premoga, temelječih na konkurenčnih cenah, bo rudnik lignita Velenje oskrboval TE Šoštanj s predvidoma do 4 mio t lignita na leto, premogovnika Trbovlje in Hrastnik, ki bosta še edina kopala rjavi premog po letu 1996, pa naj bi oskrbovala TE Trbovlje in TE-TO Ljubljana* s predvidoma do 1 mio t na leto.
Prenehanje odkopavanja premoga in prestrukturiranje v premogovnikih Senovo, Kanižarica in Zagorje je zaradi obsežnih in zahtevnih dejavnosti zakonsko urejeno in bo financirano iz proračuna.

Uvoženi premog daje določene možnosti za zagotovitev zanesljive oskrbe, saj so določene vrste vir z velikimi zalogami, ugodnimi cenovnimi napovedmi, dobro kakovostjo in sprejemljivostjo za okolje.
Uvoženi premog bo usmerjen v industrijo in široko rabo, kjer zaradi naravovarstvenih razlogov raba domačega premoga ni več možna, obstajajo pa možnosti za rabo premoga z ozirom na obstoječo opremo in prostorske možnosti.

Dolgoročno so obnovljivi viri najpomembnejši vir primarne energije v Sloveniji. So ena od strateških energetskih rezerv Slovenije. Zato je ključnega pomena že zdaj bolj usmerjati slovensko energetiko v rabo vodne energije, biomase, geotermalne in sončne energije, pa tudi v rabo odpadne toplote. Za vse to so v Slovenji še možnosti za gospodarno izkoriščanje.
Razvoj obnovljivih virov je po svetovnih izkušnjah sicer odvisen tudi od cene nafte in drugih neobnovljivih virov, vendar je njihovo rabo treba strateško spodbujati, hkrati pa vlaganja v to področje uravnavati glede na pričakovane širše koristi.
Dolgoročna strateška usmeritev je bistveno povečevanje deleža obnovljivih virov v primarni energetski bilanci Slovenije.
Ministrstvo za gospodarske dejavnosti bo v sodelovanju z drugimi ustanovami pospeševalo uvajanje in rabo obnovljivih in drugih virov, zlasti tistih, ki ob upoštevanju integralnega načrtovanja obetajo gospodarsko uspešnost.
Za uresničitev strategije pri obnovljivih in drugih virih energije bo treba na podlagi raziskav izdelati strokovne ocene razpoložljivih ter tehnološko in gospodarsko izkoristljivih zmogljivosti po posameznih področjih, in sicer:
– vodna energija (energetski kataster),
– biomasa (les, lesni odpadki, energetske rastline, biodizel, bioplin),
– sončna energija (fototermika, fotovoltaika, pasivna solarna gradnja),
– geotermalna energija (nizko- in visokotemperaturni vodonosniki),
– izraba toplote okolja in odpadne toplote,
– sežiganje odpadkov in
– energija vetra.
Pripravljena bodo priporočila o preverjanju smotrnosti rabe obnovljivih virov za pripravo tople vode in ogrevanje javnih zgradb, ter za preverjanje smotrnosti pridobivanja in rabe bioplina pri javnih sistemih in odlagališčih odpadkov, ter za sežiganje nekaterih vrst odpadkov.
Tudi raba obnovljivih virov mora ustrezati ekološkim in naravnovarstvenim omejitvam, ki so določene za zakonom o okolju. Ministrstvo pa bo povečevalo obseg subvencij v korist teh virov in zmanjšalo ali odpravilo subvencije neobnovljivim energetskim virom.
Država bo zagotavljala poroštva za projekte za energetsko izrabo obnovljivih virov, in sicer pod pogoji, ki ne bodo slabši od pogojev, ki veljajo za projekte energetske izrabe neobnovljivih virov.

Razvoj komunalne energetike bo odvisen od odločitev organov občin, mest in regij ter prebivalstva a usklajen z energetsko strategijo. Lokalne skupnosti bodo v dveh letih po sprejetju energetske strategije morale izdelati energetske zasnove. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti bo v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor podpiralo izdelavo energetskih zasnov lokalnih skupnosti. Različnost okolij, sedanjega stanja v občinah, mestih in regijah bo omogočala usmeritve, ki so za posamezna območja najprimernejše in usklajene z resolucijo o strategiji učinkovite rabe in oskrbe z energijo. Temeljne usmeritve bodo za vse lokalne skupnosti podobne: usmeritve na energetsko učinkovite in za okolje sprejemljive vire ob sprejemljivih gospodarskih kazalcih. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti bo spodbujalo širitev energetske svetovalne mreže v lokalnih skupnostih.
Za vzpostavitev z razvitimi državami primerljive ravni kakovosti in učinkovitosti energetske oskrbe naselij oziroma prebivalstva bo treba v naslednjih letih ustrezno ukrepati. Na podlagi sprejetih celovitih energetskih zasnov lokalnih skupnosti, ki naj upoštevajo možnosti oskrbe (toplifikacija, obnovljivi viri, plinifikacija) in učinkovite rabe energije, bo posebna pozornost namenjena učinkoviti gradnji komunalnega energetskega omrežja, tako da se omrežje ne bo podvajalo. Lokalne skupnosti bodo v okviru svojih pristojnosti spodbujale priključevanje novih porabnikov na obstoječa komunalna energetska omrežja.
Kjer so možnosti za to, bodo spodbujene novogradnje in obnove lokalnih toplovodnih omrežij, ki temeljijo na obnovljivih virih (npr. geotermalna energija, biomasa) ali na oskrbi iz soproizvodnje elektrike in toplote (toplarne).
Pri gradnji novih ali obnovi starih energetskih naprav za proizvodnjo toplote je treba preveriti smotrnost sočasne proizvodnje toplote in električne energije. Proučiti bo treba gospodarnost toplifikacije novih območij iz obstoječih termoelektrarn.
Prednost bodo imeli objekti za soproizvodnjo oziroma na sploh za okolje sprejemljivi objekti s čim boljšim izkorišč- anjem primarne energije in manjšim onesnaževanjem okolja.
Oskrbo široke rabe v mestih in naseljih, ki so že povezana s slovenskim plinovodnim omrežjem, in v krajih ki jih je ob razumnih vlaganjih še možno povezati z obstoječim plinovodnim omrežjem, je treba nasloniti na zemeljski plin, kadar je to gospodarno in skladno s celovitimi energetskimi zasnovami lokalnih skupnosti. V takih krajih bo pri načrtovanju oskrbe široke rabe z energijo zemeljskemu plinu dana prednost pred drugimi uvoženimi energenti.
Na področjih, kjer oskrba z zemeljskim plinom še ni možna, bo pred drugimi uvoženimi energenti spodbujena oskrba s tekočim naftnim plinom. Pri tem je treba upoštevati možnost kasnejšega prehoda na zemeljski plin.

Zaradi vplivov na okolje, ki jih imajo pridobivanje, pretvorba, prenos in raba energije, ter zaradi njihovega velikega pomena in vpliva na urejanje prostora in njegovo rabo, bosta za vse energetske programe, zasnove in projekte skladno s predpisi izvedeni presoja njihovih vplivov na okolje in ocena vplivov na prostor.
Pripravljeni bodo novi ali spremenjeni prostorski planski akti Republike Slovenije za področje energetike.

Ker emisije škodljivih snovi termoelektrarn, industrijskih obratov, številnih kotlovnic, individualnih kurišč, delovnih strojev in prometnih sredstev čezmerno onesnažujejo zrak na dobršnem delu slovenskega ozemlja, v krajih z ne- ugodnimi vremenskimi in reliefnimi razmerami pa že razmeroma majhne emisije individualnih kurišč, manjših industrijskih obratov in prometa bolj ali manj stalno ogrožajo življenje in ker imamo pri večjih emitentih poleg lokalnega vpliva opravka še z raznašanjem škodljivih plinov na oddaljena področja, bo posebna pozornost posvečena zmanjšanju emisij in vplivov na površine.

Cilj je do leta 2000 doseči približno takšne vrednosti emisij na prebivalca in imisij na enoto površine, kot bo v Evropski zvezi.
Slovenija je v skladu s konvencijo o onesnaževanju zraka čez meje na velike razdalje predlagala zmanjšanje za 45% do leta 2000, za 60% do leta 2005 in za 70% do leta 2010. Tak predlog je skladen z evropskim modelom zmanjšanja emisije SO2.
Uresničenje resolucije o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo pa bi omogočilo zmanjšanje emisij SO2 za 65% v Sloveniji do leta 2000.

Cilj je zmanjševati emisije dušikovih oksidov tudi v prihodnje.
Obseg emisij NOx na prebivalca in imisij na enoto površine bo v Sloveniji tudi v prihodnje bistveno nižji kot v Evropski zvezi.

Čeprav v primerjavi z državami Evropske zveze Slovenija ni velik emitent ogljikovega dioksida, je cilj v prihodnje zmanjševati emisije ogljikovega dioksida.
Obseg emisij CO2 na prebivalca in imisij na enoto površine bo v Sloveniji tudi v prihodnje bistveno nižji kot v Evropski zvezi.

V široki rabi se pri izgorevanju v glavnem ne uporabljajo aktivna sredstva za filtriranje. Pojavljajo se največje emisije trdnih delcev, zato si je na tem področju treba prizadevati za uvajanje in izpolnjevanje ostrejših zahtev pri emisijah trdnih delcev.
Sprejeti in uveljaviti je potrebno zakonodajo, ki bo omejila emisijo trdnih delcev iz individualnih kurišč in omejiti kurjenje na prostem po vzoru evropskih zakonodaj.

Prizadevanja za okolju prijazno pridobivanje premoga so povezana tudi z urejanjem sprejemljivega odlaganja pepela, ki ostaja pri pridobivanju električne energije, kjer se kuri domač premog z veliko vsebnostjo pepela.
Skladno s prakso v Evropi je treba v sodelovanju z raziskovalnimi in strokovnimi ustanovami raziskati možnosti za komercialno uporabo pepela (npr. v nizkih gradnjah) in produktov, ki nastanejo pri razžveplanju.
Poleg urejanja ustreznih odlagališč je treba preučiti še ne v celoti izkoriščeno možnost odlaganja pepela in produktov razžveplanja v odkopane jamske prostore premogovnikov ter uporabe pri sanaciji površin, poškodovanih zaradi rudarjenja.

Cilji na področju varovanja zdravja in okolja bodo doseženi z gospodarsko in socialno najbolj učinkovito kombinacijo izgradnje čistilnih naprav oziroma novih postrojev, zamenjavo goriv oziroma energetskih virov in začasnimi ukrepi, kot npr. ekološkim dispečiranjem elektrarn.
V elektroenergetiki je treba dograditi čistilne naprave na bloku 4 in zgraditi čistilne naprave na bloku 5 TE Šoštanj, zgraditi nadomestni objekt s čistilno napravo v TE Trbovlje, nadomestiti bloke 1, 2, 3 v TE Šoštanj in zgraditi nadomestni objekt v TE-TO Ljubljana. Naložbeni programi morajo vključiti tudi rešitve za produkte razžveplanja in izgorevanja.
V industriji je pomembna postopna posodobitev industrijskih objektov, tehnoloških postopkov in kotlovnic, v široki rabi pa posodobitev kurišč in kotlovnic ter izgradnja toplovodnega oziroma plinovodnega omrežja na podlagi sprejetih krajevnih energetskih zasnov, usklajenih s to strategijo.

Površine, na katerih se na posameznih predelih kažejo vplivi rudarjenja (skupno 53 km2, v šestih premogovnikih), se bodo sanirale sproti glede na vplive odkopavanja. Končna rekultivacija in splošna revitalizacija površin na vplivnem področju odkopavanja bosta možni po prenehanju vplivov zaradi odkopavanja, torej v zadnjem obdobju obratovanja rudnikov. V dolgoročnih pogodbah v premogovništvu bo potrebno upoštevati in opredeliti tudi načine sanacije degradiranih zemeljskih površin in načine za okolju bolj prijazno rudarjenje.
Površine, na katerih se je raziskovalo za nafto in zemeljski plin, je potrebno sanirati.
Pospešene bodo dejavnosti za preventivno in kurativno reševanje problema zasipavanja in zamuljevanja umetnih jezer na Dravi, Savi in Soči.

Ključnega pomena so prehod iz rabe slabših vrst premoga v široki porabi in industriji na okolju prijaznejše vire, spodbujanje toplifikacije vključno s soproizvodnjo toplotne in električne energije, kjer je to smotrno in priključevanje na plinovodna omrežja.
Preučena bo raba zemeljskega plina v javnem prometu.

Zaradi zadovoljive oskrbe z energijo, sprejemljivosti za okolje ter spodbujanja smotrne rabe energije ter stroškovne razvidnosti bodo upoštevane tele usmeritve:
– cene bodo poleg stroškov energetskega sistema postopno vključevale tudi stroške za odpravljanje okoljevarstvenih in socialnih posledic energetike, upoštevale se bodo kakovost energije in koristi za okolje,
– cenovna razmerja bodo po možnosti stabilnejša, tehnično in okoljevarstveno smiselna,
– cene bodo omogočale tudi zanesljivost oskrbe,
– cene goriv in elektrike bodo konkurenčne na ravni, da bo vlaganje v energetiko tržno zanimivo,
– cene bodo konkurenčne v primerjavi s cenami v Evropski zvezi,
– različna zanesljivost in kakovost oskrbe bosta cenovno diferencirani,
– cene bodo usmerjale porabnike k oblikam energije, sprejemljivejšim za okolje, in spodbujale smotrnejšo rabo energije,
– cenovna strategija kot celota bo vodena s cenovno, davčno, subvencijsko in zaščitno politiko.
Način in dinamika vključevanja vseh elementov v ceno energije bosta usklajena z letnimi gospodarskimi usmeritvami in mednarodnimi dogovori.
Z analizo stroškov in mednarodno primerjavo le-teh bodo ugotavljani realno potrebni normalni stroški poslovanja. Revizije poslovanja podjetij bodo pomagale ustvariti realnejše vpoglede v stroške poslovanja. Spremljani bodo tudi učinki ukrepov za učinkovitejšo rabo energije. Posebna pozornost bo posvečena internalizaciji zunanjih stroškov.
Slovenija je oktobra 1992 podpisala Evropsko energetsko listino, katere cilj je med drugim tudi razvoj učinkovitega energetskega trga po vsej Evropi ter bolje delujočega svetovnega trga na temeljih načela enakopravnosti in tržno usmerjenega oblikovanja cen. Razvoj trgovine z energijo bo potekal v skladu z večstranskimi sporazumi ter na podlagi odprtega in konkurenčnega trga za energetske proizvode, materiale, opremo in storitve.
Zakonsko bo opredeljena možnost priključitve tretje strani na električno in plinovodno omrežje, če bo tako zagotovljena dolgoročna, stalna in konkurenčna oskrba velikega uporabnika z električno energijo ali zemeljskim plinom s količinami, ki presegajo količine, katere lahko zagotovita podjetji za prenos.
Tarifne sisteme vseh dejavnosti energetike bo treba na novo proučiti glede na nove energetske razmere in sprejeto strategijo.
Zanesljivost in kakovost oskrbe z energijo postajata z uvajanjem zahtevnejših tehnologij v gospodarstvo Republike Slovenije zelo pomembni. Pogoji za nadstandardno kakovost in zanesljivost oskrbe bodo dvostransko posebej dogovorjeni (višja kakovost, višja cena).
Cene energije oziroma energentov, ki se pretežno ali v celoti uvažajo, bodo oblikovane v odvisnosti od borzne cene in tečaja.
Ker bo v prihodnje treba računati s povečevanjem cen zaradi okoljevarstvenih ter tehnoloških in podjetniških razlogov, zlasti pa zaradi vključevanja zunanjih, tudi socialnih stroškov, bo v okviru davčne in socialne politike treba poiskati načine in korektive, ki bodo tudi socialno ogroženim delom prebivalstva omogočali potrebne energetske storitve na način, sprejemljiv za okolje. Pomembne pa so tudi spodbude energetske razvojne politike, saj lahko učinkovita raba energije in nadomestitev goriv ter zmanjšanje izgub kljub višjim cenam energije prispevajo k približno istim stroškom energetske storitve.

Cilj je dosegati raven cen brez davka, ki je primerljiva z državami Evropske zveze ter bo pokrivala podjetniške in zunanje stroške. Ta cilj bo veljal za vse vrste uporabnikov. V naslednjih štirih do petih letih se bodo zato cene električne energije postopno realno povečevale za okoli 7% letno. V ceno posameznih podjetij elektrogospodarstva je treba najpozneje v dveh letih vključiti celotne stroške proizvodnje, vključno s polno amortizacijo po slovenskih računovodskih standardih. Prodajne cene z davkom bodo pod prodajnimi cenami v državah Evropske zveze.
Cena kvalificiranih proizvajalcev se bo oblikovala po načelu stroškovne nevtralnosti. Za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev bo pripravljen pravilnik, ki bo urejal njihove odnose z elektrogospodarstvom, s tem da bo smiselno upošteval priporočila Komisije Evropske zveze. Pri tem bodo upoštevani tudi narodnogospodarski interesi.

Cilj je dosegati raven cen brez davka, ki je primerljiva z državami Evropske zveze. Delež davka v drobnoprodajni ceni bo odvisen od energetskih in okoljevarstvenih vidikov, pri čemer bo pozornost posvečena zlasti ustvarjanju primernih razmerij med ceno zemeljskega plina in cenami goriv, ki jih zemeljski plin nadomešča tako, da bo imel plin prednost pred drugimi uvoženimi gorivi. Prodajne cene z davkom bodo nekoliko pod prodajnimi cenami v državah Evropske zveze.
Pri cenah tekočega naftnega plina je treba upoštevati tudi cilj prehoda s tekočega naftnega plina na zemeljski plin takoj, ko je dana možnost za priključitev lokalnih omrežij na magistralno plinovodno omrežje.

Cilj na tem področju je dosegati raven cen naftnih derivatov brez davka, ki je primerljiva z državami Evropske zveze. Treba bo izdelati metodologijo za prilagajanje cen naftnih derivatov spremembam cen surove nafte na svetovnem trgu in spremembam tečaja.
Delež davščin v drobnoprodajni ceni bo odvisen od proračunskih, okoljevarstvenih in energetskih vidikov, pri čemer se bodo drobnoprodajne cene pogonskih goriv postopoma približevale cenam tistih držav Evropske zveze, kjer so te najnižje, upoštevaje tudi razmerja v sosednjih državah.

Prodajne cene komercialnih vrst domačega premoga bodo tudi v prihodnje oblikovali premogovniki prosto. Bolj kot cene bodo v prihodnje na plasma domačega premoga vplivale omejitve zaradi varovanja okolja.
Cene energetskega premoga se bodo oblikovale na osnovi dolgoročnih pogodb med premogovniki in termoelektrarnami oziroma toplarnami.

Pri cenovni politiki bodo čim bolj upoštevana priporočila Evropske energetske listine, da morajo biti cene oblikovane čim bolj tržno z izraženimi stroški in koristmi varstva okolja, z jasnimi in nepristranskimi tržno zasnovanimi usmeritvami, oblikovanimi za doseganje energetskih ciljev in zmanjšanje problemov pri varstvu okolja.
Posebna pozornost bo posvečena pripravi novih tarifnih sistemov pri električni energiji, plinu in daljinski toploti. Pri tem bodo upoštevane usmeritve iz strategije in ugotovitve študij.
Ker so za spodbujanje učinkovite rabe pomembna tudi primerna razmerja cen energentov za opravljanje istih energetskih storitev, na primer ogrevanje prostorov, bodo ob upoštevanju priporočil za čim bolj tržno oblikovanje cen s cenovno in davčno politiko dolgoročno vzpostavljena cenovna razmerja, ki bodo upoštevala cilje pri varstvu okolja in spodbujala učinkovito rabo energije.

Pridobivanje rjavega premoga se bo še nadalje subvencioniralo do prenehanja proizvodnje v rudnikih Zagorje, Senovo in Kanižarica skladno s programom zapiranja navedenih rudnikov.
Tudi v prihodnje bo subvencioniranje pridobivanja domačega rjavega premoga in drugih energetskih dejavnosti odvisno od tekoče cenovne politike v energetiki v okviru mednarodno sprejetih pravil.

Do leta 1997 je predviden prehod obračunavanja prometnega davka na sistem davka na dodane vrednosti v skladu s smernicami Evropske zveze. Sprememba bo vplivala na znižanje davkov v industriji.
Naftni derivati bodo obdavčeni dodatno s trošarino. Pri določanju višine trošarine je predvideno postopno prilagajanje predvidenim tarifnim stopnjam, ki veljajo in bodo veljale v Evropski zvezi.

Zaščitna politika bo namenjena zaščiti domače proizvodnje, predvsem kadar bo subvencioniran posamezen energent.
Zaščitna politika bo uporabljena tudi, ko bo treba omogočati večjo konkurenčnost ukrepov za učinkovito rabo energije in zaradi varstva okolja spodbujati rabo čistejših goriv.