Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo članov Sveta Mestne občine Velenje, na seji dne 25. januarja 1996

Razveljavi se drugi stavek tretjega odstavka 64. člena zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94 – odl. US, 45/94 – odl. US, 57/94, 14/95 in 20/95 – odl. US), ki se glasi: “Če statut ni sprejet, se najprej v tridesetih dneh, najkasneje pa v šestdesetih dneh ponovno odloča o njegovem sprejemu.”

1. Pobudniki, člani Sveta Mestne občine Velenje, so ustavnemu sodišču predlagali oceno skladnosti postopka sprejemanja statuta Mestne občine Velenje (Uradni vestnik Mestne občine Velenje, št. 10/95) z določbo tretjega odstavka 64. člena zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), ki določa, da se v primeru, da statut občine ni sprejet, o njegovem sprejemu ponovno odloča najprej v tridesetih, najkasneje pa v šestdesetih dneh. Ustavno sodišče je pobudo obravnavalo in z odločbo št. U-I-119/95 z dne 12. 10. 1995 ugotovilo, da postopek sprejemanja statuta Mestne občine Velenje ni potekal v neskladju z zakonom. Ob obravnavanju pobude pa je ustavno sodišče sklenilo, da postopek na podlagi 30. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) razširi na oceno ustavnosti določbe tretjega odstavka 64. člena ZLS v delu, ki se nanaša na roke za ponovno odločanje o predlogu statuta. Ustavno sodišče je pozvalo Državni zbor, naj odgovori na vprašanje, ali sporna določba ne pomeni neutemeljenega poseganja v lokalno samoupravo.
2. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora (v nadaljevanju: sekretariat) v odgovoru navaja, da sporna določba ne predstavlja neutemeljenega poseganja v organizacijsko avtonomijo občine v nasprotju z načelom lokalne samouprave in prvim odstavkom 140. člena ustave. Sekretariat v odgovoru poudarja pomen statuta kot temeljnega občinskega akta. Ker gre za tako pomemben akt, naj bi bil v primeru, da ni sprejet v predlaganem besedilu, “potreben ponoven temeljit razmislek vseh, ki pri njegovem sprejemanju sodelujejo”. Namen določitve roka, pred katerim ni mogoče ponovno odločati o predlogu statuta, je, da se zagotovi “dovolj časa za usklajevanje stališč”. Statut, meni sekretariat, se ne more sprejemati v naglici, pa tudi ne v nedogled.

3. Ustava določa v 9. členu, da je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava, v prvem odstavku 140. člena pa, da v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Država je dolžna upoštevati te ustavne določbe in s svojimi predpisi ne sme poseči v zajamčeno sfero lokalne samouprave.
4. Ustavno dopustno je, da država ureja organizacijo organov lokalnih skupnosti, njihove pristojnosti in njihovo delovanje. Takšno urejanje je običajno tudi v drugih pravnih sistemih, primerljivih z našim. Okvirna ureditev organizacije in delovanja občinskih organov mora biti v vseh občinah enaka, kolikor je to potrebno, da bi bili zagotovljeni enaki standardi demokracije in pravne varnosti na lokalni ravni na celotnem ozemlju države. Urejanje organizacijskih vidikov lokalne samouprave torej ne pomeni nedopustnega poseganja v zagotovljeno lokalno samoupravo, razen če je z vidika doseganja opisanega namena nepotrebno oziroma nesorazmerno. Enako velja tudi za urejanje postopkov za sprejemanje splošnih pravnih aktov občine. Zakonodajalec lahko uredi tudi te postopke, vendar le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev pravne varnosti in demokratičnega odločanja o lokalnih javnih zadevah in ki z vidika doseganja tega namena ni nesorazmeren.
5. Tretji odstavek 64. člena ZLS določa, da statut občine sprejme občinski svet in sicer z dvetretjinsko večino vseh članov. Če statut ni sprejet, se najprej v tridesetih, najkasneje pa v šestdesetih dneh ponovno odloča o njegovem sprejemu. Namen določbe o rokih za ponovno odločanje o statutu je po navedbah sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, da se ob razhajanju članov občinskega sveta glede vsebine statuta zagotovi “temeljit razmislek vseh, ki pri njegovem sprejemanju sodelujejo” oziroma “dovolj časa za usklajevanje stališč”, po drugi strani pa tudi, da se odločanje o statutu ne zavleče “v nedogled”.
6. Ustavno dopustni cilj zakonskega urejanja postopka sprejemanja občinskega statuta je lahko le, da je statut kot predpis temeljnega pomena za občino deležen višje stopnje podpore kot druge odločitve in da je plod premišljene odločitve članov občinskega sveta, kar na lokalni ravni utrjuje demokracijo in pravno varnost. Določba o dvetretjinski večini, ki je potrebna za sprejem statuta, je z vidika tega namena utemeljena in tudi zadostna. Določbe o rokih za ponovno odločanje o predlogu statuta, ki ni dosegel zadostne podpore, po nepotrebnem posegajo v samostojnost občine pri urejanju lastnih zadev. Nobenega iz opisanega cilja izhajajočega razloga ni, da bi zakonodajalec občini preprečeval, da statut sprejme v krajšem roku, če se izoblikuje zadostna večina v občinskem svetu. Tudi določba o končnem roku je z vidika doseganja navedenega namena nepotrebna. Po navedbah sekretariata naj bi bil namen te določbe, da se prepreči, da bi se statut sprejemal “v nedogled”. Če gre za prvi statut nove občine, bi lahko bil ta rok utemeljen s potrebo po pravočasnem sprejemu temeljnega pravnega akta, ki je za delovanje občine nujen. Vendar je za dosego tega namena zakonodajalec v 99. členu ZLS (22. člen novele ZLS, Uradni list RS, št. 14/95) že določil, da morajo občine sprejeti statute do 30. 4. 1995. Glede sprememb statutov pa ta cilj ni več upravičen – ko občina statut ima, lahko na njegovi podlagi deluje in je s tega vidika vseeno, ali predlog spremembe statuta uspe ali propade. Zato je tudi nepotrebno občine siliti, da v roku 60 dni ponovno odločajo o predlogu, ki je v postopku propadel. Občinskega sveta zakonodajalec ne bi smel ovirati pri nadaljnjem usklajevanju o predlogu statuta in pri odločanju o njem tudi po preteku 60 dni.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21., 30. in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.