Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (ZPOGD-B), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. junija 1996.

V zakonu o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 69/94 in 13/95) se v 2. členu črtajo prva, peta, šesta in sedma alinea, dosedanja druga, tretja in četrta alinea pa postanejo prva, druga in tretja alinea.

V drugem odstavku 3. člena se datum “30. 9. 1994” nadomesti z datumom “31. 12. 1995”.

V prvem odstavku 4. člena se za besedilom “obrestni meri” doda vejica, besedilo “R+20%” pa se nadomesti z besedilom “ki ne presega R+20% oziroma predpisane obrestne mere zamudnih obresti, če je ta v posameznem obdobju nižja,”.
V drugem odstavku se med besedama “bodisi” in “zamenja” doda besedilo “v skladu z drugim odstavkom 28. člena zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 46/93)”.

V tretji alinei drugega odstavka 5. člena se besedilo “z indeksom cen na drobno v Republiki Sloveniji” nadomesti z besedilom “s stopnjo, enako temeljni obrestni meri”.

V drugem odstavku 7. člena se za besedo “znaša” črta dvopičje in doda besedilo “največ 80%.”, besedilo prve, druge in tretje alinee pa se črta.

V 12. členu se črtajo tretji, četrti, peti in šesti odstavek.

Za 12. členom se dodajo 12.a, 12.b, 12.c in 12.č člen, ki se glasijo:

Prijavi na javni razpis iz prejšnjega člena mora biti priložen sporazum o restrukturiranju dolgov, sklenjen med dolžnikom in bankami upnicami ter druge listine, določene v objavi javnega razpisa.

Če se dolžnik ne more sporazumeti z bankami upnicami o restrukturiranju dolgov, se lahko prijavi na javni razpis iz 12. člena tega zakona in obenem predlaga, naj o restrukturiranju njegovih dolgov do bank upnic odloči arbitražna komisija.

Dolžnik je dolžan v predlogu iz prejšnjega odstavka imenovati tudi svojega predstavnika v arbitražni komisiji.

Ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti, je dolžno najkasneje v petih delovnih dneh po prejemu predloga iz drugega odstavka tega člena bankam upnicam posredovati dolžnikov predlog in pozvati banke upnice, da v roku, ki ne sme biti daljši od 15 dni, imenujejo svoje predstavnike v arbitražno komisijo ter določiti kraj, datum in uro ustanovnega sestanka arbitražne komisije.

Tehnične in administrativne storitve zagotavlja arbitražni komisiji ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti.

Arbitražno komisijo sestavljajo predstavnik dolžnika, predstavniki bank upnic in predsednik, ki ga soglasno imenujejo predstavniki dolžnika in bank upnic na ustanovnem sestanku arbitražne komisije.
Če se predstavnik dolžnika in predstavniki bank upnic na ustanovnem sestanku arbitražne komisije ne morejo sporazumeti o izbiri predsednika, je ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti, dolžno predlagati Vladi Republike Slovenije, naj imenuje predsednika arbitražne komisije.
Arbitražna komisija odloča z večino glasov, pri čemer imata predstavnik dolžnika in predsednik vsak po en glas, predstavniki vseh bank upnic pa skupaj en glas, za katerega je odločilno glasovanje predstavnikov tistih bank upnic, katerih terjatve do dolžnika predstavljajo več kot polovico vseh dolgov, ki naj se restrukturirajo.
Če banka upnica ne imenuje svojega predstavnika v arbitražno komisijo ali če njen predstavnik brez opravičenega razloga ni prisoten pri glasovanju oziroma noče glasovati, se šteje, da je njen predstavnik glasoval v korist dolžnikovemu predlogu.
Če to ni v nasprotju z določbami tega zakona, se za poslovanje arbitražne komisije smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku.

Arbitražna komisija ugodi dolžnikovemu predlogu, če utemeljeno meni:
– da dolžnik brez restrukturiranja dolgov ne bi mogel poravnati vseh svojih obveznosti do bank in mu zato grozi stečaj,
– da bo dolžnik po restrukturiranju dolgov sposoben redno poravnavati vse svoje finančne obveznosti in
– da bodo banke upnice zaradi restrukturiranja utrpele manjšo škodo, kot bi jo utrpele ob stečaju dolžnika.
Arbitražna komisija lahko kot pogoj za restrukturiranje dolgov naloži dolžniku sprejem ukrepov, ki so nujni za uspešno izvedbo restrukturiranja.
Odločitev arbitražne komisije iz prejšnjega odstavka je izvršilni naslov in nadomešča sporazum iz 12.a člena tega zakona ter zavezuje dolžnika in banke upnice pod pogojem, da se Republika Slovenija zaveže s poroštvom zaradi restrukturiranja za tolikšen del dolžnikovih obveznosti, kot to na predlog dolžnika določi arbitražna komisija v skladu s tem zakonom.
Vsaka banka upnica lahko v 15 dneh po vročitvi odločitve arbitražne komisije, s katero se njene terjatve zmanjšujejo ali drugače restrukturirajo, vložiti tožbo za razveljavitev takšne odločitve in vzpostavitev prejšnjega stanja, če očitno niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena ali če je smiselno podan kateri od razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča.
Če sodišče ugodi tožbi iz prejšnjega odstavka, učinkuje razveljavitev odločitve arbitražne komisije tudi za banke upnice, ki niso zahtevale razveljavitve. V takem primeru se šteje, da poroštva zaradi restrukturiranja niso bila nikoli dana.

Pogodbe o poroštvih zaradi restrukturiranja sklepa minister, pristojen za gospodarske dejavnosti.
Po sklenitvi pogodb iz prejšnjega odstavka pošlje ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti izvod celotne dokumentacije ministrstvu, pristojnemu za finance.”

Besedilo prvega odstavka 14. člena se spremeni tako, da se glasi:

“Skupna višina tistih delov glavnic obveznosti, za katere da Republika Slovenija poroštva zaradi restrukturiranja, ob nastanku obveznosti ne sme presegati 20.000,000.000 tolarjev.”

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.