Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnoloških odpadnih vod iz objektov in naprav za proizvodnjo kovinskih izdelkov, in sicer:
– mejne vrednosti parametrov odpadne vode,
– posebne ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije snovi.
Za vprašanja o emisiji snovi v vode, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 35/96).

Določbe te uredbe veljajo za objekte in naprave za:
– galvansko obdelavo,
– luženje,
– anodiziranje,
– briniranje,
– vroče cinkanje in vroče kositranje,
– kaljenje,
– emajliranje,
– lakiranje in prašnato lakiranje in,
– brušenje in poliranje ter vse vrste obdelav kovinskih izdelkov z odrezovanjem, kjer se uporabljajo sredstva za hlajenje in mazanje na vodni osnovi (v nadaljevanju: vir onesnaževanja).
Določbe te uredbe ne veljajo za odpadne vode iz:
– hladilnih sistemov,
– naprav za proizvodnjo in predelavo železa, jekla in ferolegur,
– naprav za proizvodnjo in predelavo aluminija, bakra, svinca in cinka in drugih neželeznih kovin ter zlitin teh kovin.
Določbe te uredbe ne veljajo za komunalno odpadno vodo, ki nastaja v objektih iz prvega odstavka tega člena.

Mejne vrednosti parametrov odpadnih vod iz virov onesnaževanja so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
Mejna vrednost koncentracije sulfatov se za neposredno odvajanje odpadne vode v vodotok določi po enačbi:

.                                           MVK = 0,3*MVK(1r)*Q(V)/Q

kjer je:
MVK – mejna vrednost koncentracije sulfatov za odvajanje odpadne vode neposredno v vode, izražena v mg/l,
MVK(1r) – mejna vrednost koncentracije sulfatov za površinsko vodo prvega kakovostnega razreda in je za sulfate enaka 150 mg/l,
Q(V) – srednji nizki pretok vodotoka, izražen v l/s, in
Q – največji 6-urni povprečni pretok odpadne vode, ki se odvaja v vodotok pri polni obremenitvi vira onesnaževanja, izražen v l/s.
Koncentracija sulfatov pri neposrednem odvajanju odpadne vode v vodotok ne glede na izračunano vrednost iz prejšnjega odstavka ne sme presegati vrednosti 1000 mg/l.
Mejna vrednost koncentracije sulfatov je za odvajanje odpadnih vod v kanalizacijo 600 mg/l.
Mejna vrednost koncentracije sulfatov je pri odvajanju odpadnih vod v kanalizacijo iz vira onesnaževanja, katerega količina odpadne vode presega 15% vse odpadne vode, ki se čisti na komunalni ali skupni čistilni napravi, določena z zmanjšano vrednostjo, pri kateri po mešanju z drugimi odpadnimi vodami v kanalizaciji na vtoku v komunalno ali skupno čistilno napravo koncentracija sulfatov ne presega 200 mg/l.

Posebni ukrepi v zvezi z odvajanjem tehnološke odpadne vode iz virov onesnaževanja iz prvega odstavka 2. člena te uredbe so:
– obdelava kopeli pri obdelavi kovin (delovnih raztopin) z membransko filtracijo, ionskimi izmenjevalniki, elektrolizo, toplotnimi in podobnimi postopki z namenom, da je uporabnost kopeli čim daljša,
– preprečevanje razlivanja kopeli z izbiro primernega prevoza obdelovancev, s preprečevanjem prelivanja, z brizganjem in z izbiro optimalne sestave kopeli (delovne raztopine),
– zmanjšanje količine vod za spiranje z uvajanjem krožnih sistemov in s čiščenjem z ionskimi izmenjevalniki, s kaskadnim spiranjem, s spiranjem z brizganjem in podobnimi varčnimi postopki spiranja,
– ponovno pridobivanje sestavin kopeli iz vod za spiranje in z vračanjem kopeli v tehnološki proces,
– zmanjšanje uporabe etilendiamintetraocetne kisline (EDTA) in njenih homologov ter soli v največji možni meri,
– zmanjšanje uporabe elementarnega klora ali hipoklorita pri oksidaciji cianida z uporabo vodikovega peroksida in drugih anorganskih peroksidov, ozona in podobno v največji možni meri,
– preprečevanje mešanja in skupne obdelave odpadnih vod iz več raznovrstnih virov onesnaževanja iz prvega odstavka 2. člena te uredbe, razen če so tokovi tehnoloških odpadnih vod v enaki meri onesnaženi z istimi snovmi ali če je pri skupnem čiščenju vseh tokov tehnološke odpadne vode dosežen enak učinek čiščenja kot pri čiščenju vsakega toka tehnološke odpadne vode posebej,
– končno čiščenje tehnološke odpadne vode s peščenimi ali prodnatimi filtri, z ionsko izmenjavo ali z drugimi postopki,
– zbiranje in od tehnoloških odpadnih vod ločeno odstranjevanje topil in odpadnih raztopin za razmaščevanje in čiščenje, ki niso na vodni osnovi, ter gošč, ki vsebujejo težke kovine,
– zagotoviti uvedbo in uporabo krožnih sistemov za ponovno uporabo emulzij pri hlajenju in mazanju,
– od tehnoloških odpadnih vod ločeno zbiranje in obdelava izrabljenih emulzij.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.

Povzročitelji obremenitve morajo obstoječe vire onesnaževanja prilagoditi določbam te uredbe v štiriindvajsetih mesecih po njeni uveljavitvi.
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, določi ob odreditvi priprave in izvedbe sanacijskega programa za obstoječi vir onesnaževanja iz prejšnjega odstavka, ki nima urejenega čiščenja odpadnih vod, tudi količine nevarnih snovi, ki se v času izvajanja programa letno lahko izpuščajo z odvajanjem tehnološke odpadne vode v kanalizacijo ali neposredno v vode.
Ministrstvo določi količine nevarnih snovi iz prejšnjega odstavka na podlagi analize obremenitve okolja zaradi odvajanja odpadnih vod, ki je sestavni del sanacijskega programa.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zaporedne številke parametrov odpadnih vod in oznake * pri
posameznih parametrih, ki veljajo za nevarne snovi, so povzete po
uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz
virov onesnaževanja (Uradni list RS,
št. 35/96).

Oznake v tabelah priloge 1 pomenijo:

(a) - mejna koncentracija neraztopljenih snovi v tehnološki
odpadni vodi je določena z vrednostjo, pri kateri še ni
škodljivih vplivov na kanalizaciji ali čistilni napravi,

(b) - velja le za tehnološke odpadne vode iz naprav za
anodiziranje nelegiranega aluminija in za odpadne vode naprav za
luženje nelegiranega železa,

(c) - mejna vrednost parametra se izračuna posredno iz mejne
vrednosti za usedljive snovi,

(d) - v objektih, kjer se v tehnološkem procesu hkrati
uporabljajo naprave, ki uporabljajo kadmij in živo srebro, se
mora izvajati predčiščenje tehnoloških odpadnih vod iz teh naprav
ločeno za vsako napravo posebej. Koncentracije snovi v
tehnoloških odpadnih vodah iz posamezne naprave se določajo na
iztokih naprav za predčiščenje. Emisijski faktor za kadmij se
preračuna na maso porabljenega kadmija pri galvanski obdelavi,

(e) - za odpadne vode, ki odtekajo na čistilne naprave z
zmogljivostjo, manjšo od 2.000 PE, je mejna vrednost 100 mg/l, za
te, ki odtekajo na čistilne naprave z zmogljivostjo, enako ali
večjo od 2.000 PE, je mejna vrednost 200 mg/l, 

(f) - glej drugi in tretji odstavek 3. člena te uredbe,

(g) - glej četrti in peti odstavek 3. člena te uredbe,

(h) - mejna vrednost ne velja za tehnološke odpadne vode iz
naprav, če je v odpadnih vodah teh naprav cianid in se
razstruplja s kemikalijami na osnovi klora. Mejna vrednost
parametra AOX se zaradi razstrupljanja iz prejšnjega stavka
poveča za 0,5 mg/l.