Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah na seji dne 6. junija 1996

Za odločanje o zahtevi B. R. za denacionalizacijo poslovnega prostora, ki ima dva prostora v skupni površini 76,71 m2, v pritličju hiše na C. p. b. št. 40 v B., stoječe na parc. št. 606, vpisani pri vl. št. 586 k.o. B. je pristojna Upravna enota Brežice.

1. Okrajno sodišče v Brežicah je vložilo neobrazloženo zahtevo za odločitev v sporu o pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin predlagatelja B. R. iz B., ki ji prilaga nepravdni spis tega sodišča N 8/96 s priloženim upravnim spisom št. 363-9/92-5 Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Brežice. Razlogi, zaradi katerih sodišče odklanja pristojnost, izhajajo iz spisa, predvsem pa iz obrazložitve sklepa višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 35/96 z dne 10. 4. 1996.
2. Iz zahtevi priloženega spisa izhaja dosedanji potek postopka denacionalizacije, in sicer:
– 17. 8. 1990 je B. R. vložil denacionalizacijski zahtevek pri upravnem organu Občine Brežice in ga konkretiziral v vlogi z dne 6. 8. 1992.
– 24. 6. 1993 je Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Brežice s sklepom št. 363-9/92-5 upravni postopek ustavil ter sklenil, da se zahteva za denacionalizacijo poslovnih prostorov v stanovanjsko-poslovni stavbi na C. p. b. št. 40 v B., stoječi na parceli št. 606, vpisani pri vl. št. 586 k.o. B., ki jo je vložil B. R. iz B., kot pravni naslednik po prejšnjih lastnikih D. in A. R., odstopi v reševanje Temeljnemu sodišču v Novem mestu, Enoti v Brežicah. Upravni organ utemeljuje tak sklep z ugotovitvami upravnega postopka, da so bili predmetni poslovni prostori z odločbo ObLO Brežice, št. 03/4-RO-40/1-60 z dne 8. 7. 1960 izvzeti iz pravnega prometa (prepovedana je bila odtujitev z izjemo dedovanja). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila v začetku leta 1963 tudi glede teh nepremičnin sklenjena kupoprodajna pogodba med prodajalcema D. in A. R. in podjetjem “K.”, ki je bila potrjena s strani Sveta za finance in družbeni plan pri ObLO Brežice pod številko 465-63/63-3, overovljena na Okrajnem sodišču v Brežicah dne 4. 4. 1963 ter prijavljena za odmero davka dne 25. 4. 1963. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili zatem ti poslovni prostori z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance pri SO Brežice št. 03/4-RO-40/1-60 z dne 23. 6. 1964 nacionalizirani in na podlagi te odločbe vpisani v zemljiški knjigi kot družbena lastnina. Ker naj bi prej navedena pogodba imela naravo pravnega posla v smislu 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93 in 24/95 – odl. US; v nadaljevanju: ZDen) in je vlagatelj zahteve zatrjeval, da je bila sklenjena pod prisilo ali zvijačo, naj bi bilo potrebno zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu sodišču, kar je upravni organ tudi storil.
– 28. 4. 1994 se je Temeljno sodišče v Novem mestu, Enota v Brežicah, s sklepom N 52/93-2 izreklo za nepristojno in predlagateljevo zahtevo zavrglo z obrazložitvijo, da pogoj za sodno pristojnost iz 5. člena ZDen ni podan, saj pri sklenitvi pogodbe v nobenem primeru ni sodeloval državni organ ali predstavnik oblasti, zaradi česar naj sodišče ne bi bilo pristojno za reševanje predlagateljeve zahteve.
– 29. 6. 1994 je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 804/94 pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. V obrazložitvi je opozorilo, da prvostopno sodišče ni razpisalo naroka in s predlagateljem ni razčistilo, na katero dejansko podlago opira svoj zahtevek oziroma predlog, poleg tega pa v sklepu tudi ni ugotovilo, kdaj in na kakšen način je premoženje pravnih prednikov predlagatelja prešlo v državno last, kar pa so odločilna dejstva za presojo, ali gre za zahtevo za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen in ali je za odločanje po 56. členu ZDen pristojno sodišče v nepravdnem postopku.
– 21. 11. 1995 je Okrajno sodišče v Brežicah s sklepom N 60/94-7 predlog za denacionalizacijo zavrnilo. V obrazložitvi je sodišče najprej zavzelo stališče, da glede na ugotovljeno stanje ni pristojno za reševanje zadeve. V nadaljevanju pa sodišče kljub temu ugotavlja, da predlagatelj ni navedel oziroma dokazal in da tudi ni zaslediti nobenih znakov grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki bi pripeljala do sklenitve pogodbe, zato naj bi bilo potrebno predlog zavrniti.
– 10. 4. 1996 je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 35/96 pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Višje sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je prvostopno sodišče že drugič izdalo sklep, ki se ne da preizkusiti, saj izrek sklepa nasprotuje razlogom, poleg tega pa so si razlogi med seboj v nasprotju in nejasni. V nadaljevanju je višje sodišče pojasnilo, da bi prvostopno sodišče moralo na podlagi trditev predlagatelja in listin v spisu najprej presoditi, ali je za to zadevo podana sodna pristojnost (56. člen v zvezi s 5. členom ZDen) ali pa je podana upravna pristojnost v smislu 3. točke 54. člena v zvezi z 9. točko 3. člena ZDen. Člen 5 ZDen naj bi sicer poleg primerov, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v državno last samo pravni posel, zajemal tudi primere, ko je bil pravni naslov za to sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel, pri čemer pa ta primer očitno ni tak. Sodišče prve stopnje naj bi v ponovnem postopku najprej razčistilo nakazana pravno odločilna dejstva ter nato presodilo, ali zadeva spada v sodno ali upravno pristojnost, pri čemer naj bi v slednjem primeru moralo sprožiti spor o pristojnosti pred ustavnim sodiščem.
– Dne 25. 4. 1996 je Okrajno sodišče v Brežicah z dopisom št. N 8/96 z dne 24. 4. 1996 ustavnemu sodišču dostavilo nepravdni spis predlagajoče stranke in zahtevalo, da ustavno sodišče odloči o pristojnosti.
3. Iz zahteve priloženega spisa torej izhaja, da je v postopku denacionalizacije, ki je najprej tekel pred upravnim organom in nato pred sodiščem, nastal dvom, kateri akt naj bi predstavljal pravno podlago za podržavljenje: ali akta (odločbi) državnega organa ali kupna pogodba, pri čemer je od odgovora na to vprašanje odvisno, ali zadeva spada v sodno ali upravno pristojnost.

4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alinee prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS) pristojno, da odloča o sporih o pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Negativni spor o pristojnosti ureja drugi odstavek 61. člena ZUstS in po njem lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. To je v obravnavanem primeru Okrajno sodišče v Brežicah. Razloge za zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah je ustavno sodišče (zaradi čimprejšnje rešitve že do sedaj predolgega postopka) povzelo sŕmo iz zahtevi priloženega spisa.
5. ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče (56. člen). Sodna pristojnost je podana tudi, kadar je bil podlaga za izdajo odločbe državnega organa, s katero je premoženje prešlo v državno last, poprej sklenjen veljaven pravni posel (odločba ustavnega sodišča št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, OdlUS III, 27, kot tudi uveljavljena sodna praksa).
6. Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je, kot to pravilno ugotavlja že višje sodišče v svojih sklepih, odvisno predvsem od vprašanja, kateri akt je bil dejanska podlaga za prenos lastninske pravice na poslovnem prostoru, ki je predmet denacionalizacije: ali akta (odločbi) državnega organa ali prodajna pogodba, tudi ob upoštevanju zgoraj citirane odločbe ustavnega sodišča.
7. Že samo iz zemljiškoknjižnih vpisov, kot izhaja iz spisu priloženega zemljiškoknjižnega historičnega izpiska za vl. št. 586 k.o. Brežice, je razvidno, da je poslovni prostor (ki sestoji iz dveh prostorov v skupni izmeri 76,71 m2) v pritličju hiše v B., C. p. b. št. 40, ki stoji na parc, št. 606 (prej 127/2) k.o. B., prešel v družbeno lastnino na podlagi odločb upravnega organa, stanovanjski del hiše, ki pa je prešel v družbeno lastnino na podlagi pogodbe, pa ni predmet tega denacionalizacijskega postopka. Tako je razvidno (A2 list), da se je pod dn. št. 1498/63 po odločbi ObLO Brežice z dne 8. 7. 1960, št. 03/4-RO-40/1-60, naznanila nameravana vknjižba družbene lastnine na poslovnem prostoru v stanovanjski hiši, stoječi na prac. št. 127/2 k.o. B. Razvidno je (iz B lista), da se je pod dn. št. 162/65 po odločbi Skupščine Občine Brežice z dne 23. 6. 1994, 03/4-RO-40/1-60 zaznamovalo, da hiša v B., C. p. b. št. 40 na parceli št. 127/2 (z.k. telo II) razen poslovnega prostora ni nacionalizirana; da se nanaša vknjižba lastninske pravice na D. in A. R. samo na z.k. telo II brez poslovnega prostora; da se vknjiži poslovni prostor (ki ima dva prostora v skupni izmeri 76,71 m2) v pritličju te hiše, z vhodom s ceste, kot družbena lastnina in se zaznamuje Občina Brežice kot upravni organ. Razvidno je (iz B lista), da se je pod dn. št. 216/65 po kupni pogodbi z dne 4. 4. 1963 D. in A. R. lastno z.k. telo II brez poslovnega prostora vknjižilo kot družbena lastnina in zaznamoval upravni organ: Trgovsko podjetje na veliko in malo “K.” B. Razvidno je (iz B lista), da se je šele pod dn. št. 233/65 po odločbi Skupščine občine Brežice z dne 19. 12. 1964, št. 463- 27/64-3 pri poslovnem prostoru zaznamoval kot upravni organ: Trgovsko podjetje na veliko in malo “K.” B.
8. Že prva upravna odločba Komisije za nacionalizacijo ObLO z dne 8. 7. 1960, št. 03/4-RO-40/1-6 (katere overjen izvod se nahaja v spisu) je jasno ugotovila, da zadevna poslovna prostora spadata pod udar zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ter s prepovedjo pravnega prometa bistveno posegla v samo lastninsko pravico (razen dedovanja pod pogojem, da bi tudi dedič opravljal v njih dovoljeno dejavnost). Skladno z zakonom je tudi že bilo odločeno, da bo prostor prešel v družbeno lastnino, ko bo prenehal služiti poslovni dejavnosti lastnika oziroma zakonitih dedičev. Navedeni zakon je namreč v prvem odstavku 14. člena določal, da izjemoma ostane last državljana tudi poslovni prostor v stanovanjski hiši, če služi lastniku za njegovo dovoljeno dejavnost, in v tretjem odstavku, da takega poslovnega prostora lastnik ne more odtujiti, pač pa ga lahko podedujejo njegovi zakoniti dediči, če služi njihovi dovoljeni dejavnosti. Četrti odstavek istega člena pa je določal, da tak prostor postane družbena lastnina, ko neha služiti dovoljeni dejavnosti lastnika oziroma njegovih zakonitih dedičev. Že iz tega razloga ni mogoče zagovarjati stališča, da gre za primer, ki bi analogno z navedeno odločbo ustavnega sodišča U-I-75/92 z dne 31. 3. 1995 spadal v sodno pristojnost.
9. Ob teh ugotovitvah se dodatno izpostavlja še zahteva iz navedene odločbe ustavnega sodišča, da mora iti za veljaven praven posel. Kupna pogodba z dne 4. 4. 1963 sicer ima vse elemente pogodbe po pravilih obligacijskega prava in zaobsega tako stanovanjski kot poslovni del stavbe, vendar je zemljiškoknjižno na podlagi te pogodbe prešel v družbeno lastnino le stanovanjski del zgradbe, za poslovni del pa je bila izdana posebna odločba Skupščine občine Brežice z dne 23. 6. 1964. Ta odločba se ne sklicuje na pogodbo z dne 4. 4. 1963, pač pa se obrazložitev sklicuje na prejšnjo odločbo Komisije za nacionalizacijo ObLO Brežice z dne 8. 7. 1960 ter na dejstvo, da poslovna prostora ne služita več poslovni dejavnosti R., saj sta jih zaradi adaptacije prepustila Trgovskemu podjetju “K.” B. Ob vseh navedenih dejstvih, ustavno sodišče ugotavlja, da ob odločbi iz leta 1960 kupna pogodba z dne 4. 4. 1963 v delu, v katerem se je nanašala na poslovni del stavbe, ni mogla predstavljati veljavnega temelja za prehod premoženja, saj je bil zadevni poslovni prostor po njej in po izrecni zakonski določbi (tretji odstavek 14. člena zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč) izvzet iz pravnega prometa (razen dedovanja v primeru, da bi dedičem služil za opravljanje njihove dovoljene dejavnosti). Tako se ta primer razlikuje od situacij, ko je podana sodna pristojnost, ker je bil podlaga za izdajo odločbe državnega organa, s katero je premoženje prešlo v državno last, poprej sklenjen veljaven pravni posel. Poslovni prostor (ki ima dva poslovna prostora v skupni izmeri 76,71 m2) v pritličju, v hiši v B., C. p. b. 40, je po oceni ustavnega sodišča prešel v družbeno lastnino z dvema citiranima odločbama upravnega organa, izdanima na temelju zakona, navedenega v 9. točki 3. člena ZDen, pri čemer vmesna kupna pogodba glede poslovnega prostora ne more predstavljati veljavnega pravega posla, saj je bila v tem delu v nasprotju s takratnimi prisilnimi predpisi in z odločbo državnega organa z dne 8. 7. 1960. Za odločanje o zahtevi B. R. je zato po prvem odstavku 54. člena ZDen pristojen upraven organ.
10. Upravni organ je sodišču odstopil zadevo še pred delitvijo pristojnosti tedanjih občin med lokalne skupnosti in upravne enote. Za zadeve, o katerih je po ZDen odločal pristojni občinski upravni organ, so sedaj pristojne upravne enote (3. člen zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin, Uradni list, št. 29/95). Za obravnavano zadevo je zato pristojna Upravna enota Brežice (1. člen uredbe o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 75/94). Ob tem ustavno sodišče opozarja na prepočasno postopanje v denacionalizacijskih zadevah. V tem primeru je to še posebej očitno, saj je po več letih trajanja postopkov določena šele pristojnost.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.