Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah, na seji dne 13. junija 1996

Za odločitev o zahtevi M.N. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1/51, 1/52, 1/53, 1/54, 1/55 in 1/56 k.o. T. je pristojno Okrajno sodišče v Brežicah.

1. Okrajno sodišče v Brežicah je zahtevalo rešitev spora o pristojnosti med njim in Občino Brežice oziroma sedaj Upravno enoto Brežice (3. člen zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin, Uradni list RS, št. 29/95) za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Pristojni upravni organ, tedaj Sekretariat za kmetijstvo Občine Brežice je s sklepom z dne 8. 12. 1992, št. 321-165/92-9 zadevo odstopil pristojnemu sodišču z utemeljitvijo, da je podlaga podržavljenja pravni posel in da zato upravni organ ni pristojen za odločanje o zadevi. Okrajno sodišče v Brežicah je ugotovilo, da je do podržavljenja prišlo v postopku arondacije na podlagi odločbe državnega organa in da je zato za odločanje o denacionalizaciji pristojen upravni organ. Zato je okrajno sodišče zahtevo s sklepom zavrglo, po napotilu višjega sodišča, ki je po pritožbi ta sklep razveljavilo, pa je sprožilo spor o pristojnosti pred ustavnim sodiščem. Po določbi drugega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS) namreč ustavno sodišče odloča v primerih, ko pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi.

2. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93 in 24/95 – odl. US – v nadaljevanju: ZDen) deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno sodišče (56. člen).
3. Pri razmejitvi pristojnosti med sodiščem in upravnim organom po ZDen je torej bistveno, ali je bil podlaga za prehod premoženja v državno last zakon oziroma odločba upravnega organa, izdana na njegovi podlagi, ali pravni posel. Za pristojnost sodišča ni pomembna ugotovitev, da so bila zemljišča odvzeta pod prisilo. Pogoj za pristojnost sodišča je, da je bil prenos premoženja opravljen na podlagi pravnega posla. Vprašanje, ali je bil pravni posel sklenjen pod prisilo oziroma – kot določa zakon – zaradi grožnje, sile ali zvijače, pa je odločilno šele pri presoji, ali je mogoče na taki podlagi zahtevati vrnitev premoženja.
4. Zemljišča, ki so predmet obravnavanega postopka denacionalizacije, so predmet odločb Komisije za arondacijo pri Občinskem ljudskem odboru Brežice, št. 462-1/63-3-47 ter 362-1/63-3-48, obe z dne 18. 2. 1963. Odločbi sta bili izdani na podlagi zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: ZIKZ).
5. Po ZIKZ je bila arondacija dopustna, če je na načine, ki jih je našteval zakon, prispevala k boljši izrabi kmetijskih zemljišč (53. člen). Arondacijski postopek je bil dvofazen. O predlogu za arondacijo je odločal svet okrajnega ljudskega odbora, pristojen za kmetijstvo, ki je z odločbo v celoti ali deloma dovolil arondacijo ali pa odrekel dovoljenje zanjo (prvi in drugi odstavek 63. člena ZIKZ). Takó dovoljeno arondacijo je izvedla arondacijska komisija, ki je izdala odločbo o arondaciji (prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZIKZ). V odločbi o arondaciji je morala navesti arondirana zemljišča in zemljišča, ki so bila dana kot odškodnina, oziroma znesek denarne odškodnine (drugi odstavek 65. člena ZIKZ). Pripojena zemljišča so bila arondacijskemu upravičencu izročena v posest po pravnomočnosti odločbe o arondaciji.
6. Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo arondiranih zemljišč na podlagi ZIKZ z odločbo št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 (Odl. US III, 27) opozorilo, da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino in da je bila arondacijska odločba, ki je v mnogih primerih sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna, saj so stranke s tem pridobile nekatere ugodnosti, kot npr. neplačilo prometnega davka. Ustavno sodišče je odločilo, da je v takih primerih za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo pristojno sodišče. Glede na citirano odločbo ustavnega sodišča in tudi glede na uveljavljeno sodno prakso vrhovnega sodišča zajema besedilo 5. člena ZDen torej tudi primere, ko je bila pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel. Če je namreč premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, je v skladu s 5. členom ZDen denacionalizacija dovoljena le, če je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in je v takšnih primerih za reševanje denacionalizacijskih zadev pristojno sodišče v nepravdnem postopku, saj je potrebno, da sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotovi, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti.
7. V obravnavanem primeru sta dne 16. 1. 1963 stranki, tj. denacionalizacijska upravičenka kot prodajalka in KZ Brežice kot kupec, sklenili posebni prodajni pogodbi (ki sta priložena zahtevi za denacionalizacijo), eno glede njive, drugo glede sadovnjakov. Ti pogodbi glede oblike in vsebine povsem ustrezata običajem in pravilom premoženjskega prava in iz njiju v ničemer ne izhaja, da se sklepata v okviru ali v kakršni koli povezavi z arondacijskim postopkom. Pogodbi sta bili sklenjeni v pisni obliki, v njih so natančno opredeljene pogodbene stranke, prodana zemljišča, cena in dospelost terjatev. V skladu s tema pogodbama mora kupec plačati kupnino v 30 dneh po podpisu, prodajalec pa obveznost izpolniti takoj. Pogodba tudi vsebuje klavzulo za zemljiškoknjižni vpis (ki pri prehodu na podlagi akta državnega organa ni potrebna).
8. V tej zadevi niti iz same arondacijske odločbe z dne 18. 2. 1963 niti iz prilog spisa ni razvidno, da bi prva faza arondacijskega postopka sploh bila izvedena in da bi predhodno odločba o dovolitvi arondacije sploh bila izdana. Odločba o arondaciji se namreč sklicuje le na sporazum strank in na predlog KZ Brežice. Ni torej razvidno, da bi do sklenitve prodajne pogodbe med strankama prišlo v času, ko je arondacijski postopek že potekal. Ob tem pa tudi okoliščina, da postopek za izdajo arondacijske odločbe ni potekal v skladu z ZIKZ, saj je do odločbe o arondaciji prišlo brez predhodne odločbe o dovolitvi arondacije, kaže na to, da je bil arondacijski postopek zgolj fiktiven.
9. Res je sicer, da sta v obravnavani zadevi stranki (lastnica zemljišč in KZ Brežice) istega dne kot navedeni prodajni pogodbi podpisali tudi zapisnik o sporazumu, v katerem je navedeno, da se sklepa v arondacijski zadevi, ki se nanaša na ista zemljišča, ki so tudi predmet navedenih prodajnih pogodb, in da v tem sporazumu navedena odškodnina ustreza v prodajnih pogodbah navedeni ceni. Vendar pa ta zapisnik o sporazumu in iz njega izhajajoča okoliščina, da sta stranki ob podpisu prodajne pogodbe računali na to, da bosta prenos zemljišča opravili na podlagi arondacijske odločbe, sama po sebi ne moreta biti odločilna. Iz te okoliščine (ob tem, da pred podpisom tega zapisnika ni bilo drugih dejanj v okviru arondacijskega postopka, čeprav bi po ZIKZ morala biti) je mogoče sklepati, da je bil zapisnik sklenjen v odvisnosti od prodajne pogodbe in ne obratno.
10. Na podlagi navedenih okoliščin ustavno sodišče zaključuje, da gre v tej zadevi za primer, ko je do podržavljenja v izreku te odločbe navedenih nepremičnin prišlo na podlagi pravnega posla (prodajnih pogodb) in da je odločba o arondaciji, ki je temu sledila, služila le izvršitvi s pravnim poslom prevzete obveznosti prenosa lastninske pravice na prodanih zemljiščih. V skladu s 5. členom ZDen je zato za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo teh zemljišč pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Pri tem za odločitev ustavnega sodišča v sporu o pristojnosti ni pomembno, ali sta bili navedeni prodajni pogodbi sklenjeni pod vplivom sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, saj bo na to vprašanje potrebno odgovoriti šele ob presoji utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.