Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo

1 SPLOŠNO
1.1 Vozila kategorij* M, N in O morajo biti homologirana skladno s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1 Ta odredba se nanaša na zaviranje motornih vozil kategorij M in N ter priklopnih vozil kategorije O. Pojem “priklopno vozilo” vključuje tudi polpriklopna vozila, če ni posebej navedeno drugače.
2.2 Določila te odredbe ne veljajo za:
2.2.1 vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost ni večja od 25 km/h;
2.2.2 priklopna vozila, ki ne smejo biti priklopljena na vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost je večja od 25 km/h;
2.2.3 vozila, prirejena za telesno prizadetega voznika.
3 ZAHTEVE
3.1 Splošne zahteve
3.1.1 Zavorna instalacija
3.1.1.1 Vsi deli vozila, ki lahko vplivajo na zaviranje, morajo biti konstruirani, izdelani in vgrajeni tako, da kljub morebitnim vibracijam in drugim vplivom omogočajo, da vozilo ob normalni rabi ustreza zahtevam te odredbe.
3.1.1.2 Še posebej mora biti zavorna instalacija konstruirana, izdelana in vgrajena tako, da uspešno kljubuje vplivom korozije in staranja, ki jim je izpostavljena.
3.1.1.3 Zavorne obloge ne smejo vsebovati azbesta.
3.1.2 Zahteve, ki jim mora ustrezati zavorna instalacija
3.1.2.1 Delovno zaviranje
Delovno zaviranje mora pri vseh hitrostih in obremenitvah vozila ter na vseh vzponih in spustih omogočati nadzor gibanja vozila in zanesljivo, hitro in učinkovito ustavitev. Delovanje delovnega zaviranja mora biti prilagodljivo potrebam. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, ne da bi za to moral odmakniti roke s krmilne naprave.
3.1.2.2 Pomožno zaviranje
Pomožno zaviranje mora omogočati zaustavitev vozila v primerni razdalji, če odpove delovno zaviranje. Delovanje mora biti stopnjevano. Voznik mora doseči želeni učinek zaviranja s svojega sedeža, pri tem pa mora vsaj z eno roko držati krmilno napravo. Pri tem se predpostavlja, da pri delovnem zaviranju hkrati ne nastopi več kot ena motnja.
3.1.2.3 Parkirno zaviranje
Parkirno zaviranje mora zadrževati vozilo v mirovanju tudi, ko voznik ni prisoten. Učinkovati mora tudi na strmini (na vzponih in spustih). Vsi zavorni elementi morajo biti v tem primeru izključno pod vplivom mehanične sile. Voznik mora doseči polni učinek tega zaviranja s svojega sedeža, pri tem je treba upoštevati izjeme za priklopna vozila, navedena v točki 3.2.2.10.
Hkratna vključitev parkirne zavore na vlečnem vozilu in pnevmatske zavore na priklopnem vozilu je dovoljena samo pod pogojem, da ima voznik možnost v vsakem primeru zagotoviti, da je učinek parkirnega zaviranja celotne skupine vozil, ki ga ustvarjajo samo mehanični elementi, zadovoljiv.
3.1.2.4 Pnevmatske povezave med vlečnim in priklopnim vozilom
Pri pnevmatskih zavornih napravah mora biti povezava med vlečnim in priklopnim vozilom dvo- ali večvodna. Na vsak način pa mora že dvovodna povezava zagotoviti izpolnjevanje vseh zahtev te odredbe. Zaporni elementi, ki ne delujejo samodejno, niso dovoljeni.
Pri zglobnih vozilih morajo biti gibljivi deli vodov del vlečnega vozila, v vseh drugih primerih pa del priklopnega vozila.
3.2 Lastnosti zavorne instalacije
3.2.1 Vozila kategorij M in N
3.2.1.1 Zahteve za delovno, pomožno in parkirno zaviranje veljajo za celoto zavornih naprav nekega vozila.
3.2.1.2 Naprave za delovno, pomožno in parkirno zaviranje imajo lahko skupne dele, če izpolnjujejo naslednje predpise.
3.2.1.2.1 Obstajati morata najmanj dve med seboj ločeni napravi za aktiviranje zavor, ki morata biti vozniku lahko dosegljivi. Pri vseh kategorijah vozil, z izjemo M2 in M3, mora biti vsaka naprava za aktiviranje zavor (razen naprave za aktiviranje retarderja – upočasnjevalne naprave) izvedena tako, da se pri sprostitvi vrne v izhodiščno lego. Ta zahteva ne velja za napravo za aktiviranje parkirne zavore, ko je mehanično blokirana v delovnem položaju.
3.2.1.2.2 Naprava za aktiviranje delovne zavore mora biti ločena od naprave za aktiviranje parkirne zavore.
3.2.1.2.3 Če imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje, se povezava med to napravo za aktiviranje in različnimi prenosnimi elementi ne sme po določenem času delovanja spreminjati.
3.2.1.2.4 Če imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje, mora biti parkirna zavora izvedena tako, da jo je mogoče uporabiti tudi med vožnjo.
Ta zahteva pa ne velja, če je mogoče – tudi samo delno, delovno zavoro vozila aktivirati z neko dodatno napravo za aktiviranje.
3.2.1.2.5 Pri poškodbi – lomu kakega dela, razen dela same zavore oziroma delov, navedenih v točki 3.2.1.2.7, ali pri katerikoli drugi motnji na napravi delovne zavore (pomanjkljivo delovanje, delno ali popolno izčrpanje zaloge energije za zaviranje) mora biti mogoče vozilo zaustaviti samo s pomožno zavoro ali s tistim delom delovne zavore, ki ni prizadet, seveda pod pogoji, ki veljajo za pomožno zaviranje.
3.2.1.2.6 V primeru, da imata delovna in pomožna zavora skupno napravo za aktiviranje in skupne prenosne elemente, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji.
3.2.1.2.6.1 Če se delovno zaviranje vozila dosega samo s pomočjo mišične moči voznika in s pomožno močjo iz enega ali več energijskih virov – energijskih zalog, je treba doseči pomožno zaviranje pri izpadu te podpore samo z mišično močjo voznika. Pri tem pa potrebna mišična sila ne sme presegati dovoljenih vrednosti.
3.2.1.2.6.2 Če sila, potrebna za delovno zaviranje, nastaja in se tudi prenaša iz energijskega vira – energijske zaloge, ki jo upravlja izključno voznik, morata biti na voljo najmanj dva energijska vira, vsak s svojim prenosnim delom, ki sta med seboj popolnoma neodvisna. Vsak energijski vir sme delovati samo na zavore dveh ali več koles, ki so tako izbrana, da lahko že sama zagotovijo pomožno zaviranje pod predpisanimi pogoji. Pri takem zaviranju ne sme biti prizadeta stabilnost vozila. Vsak energijski vir mora biti opremljen z opozorilno napravo po določilih točke 3.2.1.13.
3.2.1.2.7 Če so določeni deli zavornega sistema, kot so zavorni pedal in njegov ležaj, glavni zavorni valj s svojim batom, zavorni ventil in vzvodje med pedalom in glavnim zavornim valjem ali zavornim ventilom, zavorni valji s svojimi bati ter zavorne gredi in odmikala na zavorah, zadostno dimenzionirani in lahko dostopni za vzdrževanje, se predpostavlja, da ne more priti do okvare. Če lahko odpoved enega samega takega dela prepreči zaviranje vozila, mora biti tak del izdelan iz kovine ali materiala, ki ima enake lastnosti, in se pri normalnem delovanju ne sme deformirati.
3.2.1.3 Pri ločenih napravah za aktiviranje delovne in pomožne zavore njuna hkratna vključitev ne sme povzročiti izpada ene ali druge zavore. To velja tako v primeru, ko oba zavorna sistema brezhibno delujeta kot tudi v primeru, da na enem sistemu nastopi okvara.
3.2.1.4 Ne glede na to, ali je sistem delovne zavore kombiniran s pomožno zavoro ali ne, mora biti le-ta takšen, da pri izpadu enega dela prenosnega sistema zagotovi zaviranje na zadostnem številu koles. Ta kolesa morajo biti izbrana tako, da zavorni učinek delovne zavore ustreza zahtevam te odredbe za tak primer.
3.2.1.4.1 Ta zahteva pa ne velja za sedlaste vlačilce, če je prenosni sistem polpriklopnika neodvisen od prenosnega sistema vlečnega vozila.
3.2.1.4.2 Na izpad enega dela hidravličnega prenosnega sistema mora voznika opozoriti rdeča kontrolna lučka, ki se prižge najpozneje v trenutku aktiviranja zavornega sistema in sveti toliko časa, dokler traja okvara, seveda če je vžig vključen. Dovoljena je tudi rdeča kontrolna lučka, ki se prižge, ko pade nivo zavorne tekočine v rezervoarju pod predpisano mero. Kontrolna lučka mora biti dobro vidna tudi pri dnevni svetlobi, voznik pa mora imeti možnost, da lahko s svojega sedeža enostavno nadzoruje brezhibnost stanja te kontrolne lučke.
3.2.1.5 Če se za zaviranje namesto mišične moči voznika uporablja nek drug vir energije, zadošča en sam energijski vir (kompresor, hidravlična črpalka in podobno), vendar mora biti pogon tega energijskega vira kar najbolj zanesljiv.
3.2.1.6 Zahteve iz točk 3.2.1.2, 3.2.1.4 in 3.2.1.5 morajo biti izpolnjene brez uporabe neke avtomatične naprave, katere izpad bi lahko ostal neopažen zato, ker bi deli, ki so normalno v legi mirovanja, postali aktivni samo v primeru okvare zavorne naprave.
3.2.1.7 Delovna zavora mora delovati na vsa kolesa vozila.
3.2.1.8 Učinek delovne zavore mora biti smiselno porazdeljen na posamezne osi.
3.2.1.9 Učinek delovne zavore mora biti na posamezni osi simetrično porazdeljen na kolesa – glede na vzdolžno os vozila.
3.2.1.10 Delovna zavora in parkirna zavora morata delovati na zavorne površine, ki so s kolesi v stalnem oprijemu prek dovolj trdnih delov.
3.2.1.11 Obrabo zavor je treba izravnati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Poleg tega morata imeti naprava za aktiviranje zavore in prenosni mehanizem dovolj rezervnega pomika in po potrebi tudi elemente za izravnavanje, da je normalno zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali delno obrabijo.
3.2.1.11.1 Do nastavitve zavor, ki je potrebna zaradi obrabe, mora priti pri delovni zavori samodejno. Za terenska vozila kategorij N2 in N3 ter za zavore na zadnjih kolesih vozil kategorij M1 in N1 pa se taka naprava lahko vgradi. Naprava za samodejno nastavljanje zavor mora biti izvedena tako, da omogoča učinkovito zaviranje tudi, ko se zavora segreje in nato zopet ohladi.
3.2.1.11.2 Obrabo zavornih oblog delovne zavore mora biti mogoče nadzorovati z zunanje ali spodnje strani vozila, in to samo z orodjem, ki je dobavljeno skupaj z vozilom. Kot alternativa so dovoljene tudi optične ali akustične signalne naprave, ki opozorijo voznika, da je potrebna zamenjava zavornih oblog. Snemanje koles zaradi kontrole stanja zavornih oblog je dovoljeno samo pri vozilih kategorij M1 in N1.
3.2.1.12 Pri hidravličnih zavornih sistemih mora biti odprtina za nalivanje na posodi za zavorno tekočino lahko dostopna. Poleg tega mora biti sama posoda izdelana tako, da je mogoče brez odpiranja posode nadzorovati raven zavorne tekočine. Če ta pogoj ni izpolnjen, mora imeti posoda za zavorno tekočino opozorilno napravo, ki opozori voznika v primeru, da je raven tekočine v posodi tako upadla, da bi lahko prišlo do motenj v zaviranju. Voznik mora imeti možnost na preprost način preverjati brezhibno delovanje te naprave. Oznaka zavorne tekočine, ki se uporablja v zavornem sistemu vozila, mora biti v obliki predpisanega simbola nameščena na vidnem mestu, oddaljenem največ 100 mm od odprtine za nalivanje.
3.2.1.13 Opozorilna naprava
3.2.1.13.1 Vsako vozilo, ki za delovno zaviranje uporablja uskladiščeno energijo (npr. komprimiran zrak), mora imeti, kadar pomožnega zaviranja ni mogoče doseči brez pomoči energije iz zaloge, poleg manometra še opozorilno napravo. Ta naprava mora z optičnim ali akustičnim signalom voznika opozoriti, da zaloga energije zadošča samo še za pomožno zaviranje vozila v skladu z določili te odredbe. Opozorilna naprava mora biti stalno in neposredno priključena na instalacijo. Pri normalnem delovanju motorja in brezhibnem zavornem sistemu se med preskušanjem vozila skladno s to odredbo opozorilna naprava ne sme vklopiti.
3.2.1.14 Kadar je za normalno delovanje zavornega sistema potrebna pomoč, mora biti zaloga energije taka, da ne glede na določilo iz točke 3.1.2.3 tudi pri izpadu izvora energije ali pri mirujočem motorju zadošča za ustavitev vozila pod predpisanimi pogoji. Kadar mora biti mišična moč voznika pri aktiviranju parkirne zavore povečana z neko pomožno silo, je treba pri izpadu pomožnega vira energije zagotoviti dodaten izvor, ki je neodvisen od tistega, ki se normalno uporablja. Izraz “aktiviranje” pomeni tudi popuščanje zavore.
3.2.1.15 Pri motornih vozilih, s katerimi je dovoljeno vleči priklopno vozilo, katerega zavore upravlja voznik vlečnega vozila, mora biti delovna zavora vlečnega vozila opremljena z napravo, ki omogoča zaviranje po določilih pomožnega zaviranja v primeru izpada zavorne naprave na priklopniku ali ko se pnevmatske (ali drugačne) povezave med vlečnim in priklopnim vozilom prekinejo. Ta naprava se mora nahajati na vlečnem vozilu.
3.2.1.16 Pomožne naprave morajo biti oskrbovane z energijo tako, da so med njihovim delovanjem dosežene predpisane vrednosti pojemka in da celo v primeru okvare vira energije delovanje pomožnih naprav ne more povzročiti, da bi zaloga energije, ki napaja zavorne sisteme, padla pod nivo, ki je naveden v točki 3.2.1.13.
3.2.1.17 Če je predvideno priklopno vozilo kategorij O3 ali O4, mora s celotnim zavornim sistemom upravljati voznik, potreben vir energije pa je lahko skupen ali ločen. Potreben izvor energije je lahko iz enega izvora (ki je lahko mišična moč voznika) ali iz dveh ločenih izvorov energije, od katerih je eden lahko mišična moč voznika.
3.2.1.18 Pri motornem vozilu, s katerim je dovoljeno vleči priklopno vozilo kategorij O3 in O4, morajo zavorni sistemi izpolnjevati naslednje zahteve:
3.2.1.18.1 pri aktiviranju pomožne zavore vlečnega vozila mora biti zagotovljeno stopnjevano zaviranje tudi na priklopnem vozilu;
3.2.1.18.2 pri izpadu enega od najmanj dveh neodvisnih delov delovne zavore vlečnega vozila morajo ostali deli (ali del) omogočiti aktiviranje zavornega sistema priklopnega vozila v celoti ali vsaj delno;
3.2.1.18.3 v primeru pretrganja ali netesnosti enega od veznih pnevmatskih vodov in če se v skladu z določili te odredbe ni že vključila zavorna naprava priklopnega vozila sama, mora imeti voznik možnost aktivirati zavorni sistem priklopnega vozila v celoti ali vsaj delno, in sicer z napravo za aktiviranje delovne, pomožne ali parkirne zavore.
3.2.1.18.4 pri pnevmatskih dvovodnih zavornih sistemih se šteje, da ustrezajo točki 3.2.1.18.3, če izpolnjujejo naslednje zahteve:
3.2.1.18.4.1 pri popolni vključitvi predvidene naprave za vključevanje zavore iz točke 3.2.1.18.3 mora tlak v napajalnem vodu pasti na vrednost 1,5 bara najpozneje v 2 sekundah;
3.2.1.18.4.2 pri padanju tlaka v napajalnem vodu za najmanj 1 bar v sekundi mora nastopiti samodejno zaviranje priklopnega vozila, še preden pade tlak v napajalnem vodu na 2 bara.
3.2.1.19 Pri motornih vozilih, ki so predvidena za vleko priklopnih vozil, opremljenih z električno delovno zavoro, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:
3.2.1.19.1 naprava za proizvodnjo električnega toka (alternator in električni akumulator) vlečnega vozila mora imeti zadostno kapaciteto, da lahko zagotovi potrebno električno energijo tudi za delovno zavoro priklopnega vozila;
3.2.1.19.2 v primeru okvare delovne zavore vlečnega vozila, če le-ta sestoji iz najmanj dveh med seboj neodvisnih zavornih krogov, mora biti mogoče aktiviranje zavornega sistema priklopnega vozila (v celoti ali vsaj delno) s pomočjo ostalega brezhibnega zavornega kroga vlečnega vozila;
3.2.1.19.3 uporaba stikala in tokovnega kroga za zavorno luč tudi za aktiviranje električne zavorne instalacije je dovoljena le, če je električna instalacija za električno zavoro vključena vzporedno z zavorno lučjo in sta stikalo in električni krog zadostno dimenzionirana.
3.2.1.20 Pri pnevmatski delovni zavorni napravi, ki sestoji iz najmanj dveh med seboj neodvisnih krogov, mora biti vsako puščanje zraka med tema krogoma na napravi za vključevanje zavore ali za njo vedno odvedeno v atmosfero.
3.2.1.21 Avtobusi za medkrajevni in turistični promet kategorije M3 s skupno maso več kot 12 ton morajo biti opremljeni z antiblokirno napravo (ABS) kategorije 1, ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.22 Motorna vozila kategorij M2, M3, N2 in N3 z ne več kot štirimi osmi morajo biti opremljena z antiblokirno napravo (ABS) kategorije 1, ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.1.23 Pri vozilih, ki lahko vlečejo priklopna vozila kategorij O3 ali O4, se lahko vključi zavorni sistem priklopnega vozila samo skupaj z delovno, pomožno ali parkirno zavoro vlečnega vozila.
3.2.1.24 Motorna vozila, prirejena za vleko priklopnega vozila, opremljenega s sistemom ABS, z izjemo vozil kategorij M1 in N1, morajo imeti vgrajen poseben optični opozorilni signal za antiblokirni sistem priklopnega vozila, ki ustreza zahtevam členov 4.1, 4.2 in 4.3 dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09. Vozila morajo biti opremljena tudi s posebnim električnim konektorjem za antiblokirne sisteme priklopnih vozil, skladno z dodatkom št. 13 pravilnika ECE R 13.09, točka 4.4.
3.2.2 Vozila kategorije O
3.2.2.1 Priklopna vozila kategorije O1 so lahko brez delovne zavore. Če so kljub temu opremljena z zavoro, mora le-ta ustrezati predpisom za kategorijo O2.
3.2.2.2 Priklopna vozila kategorije O2 morajo biti opremljena z delovno zavoro, ki jo lahko aktivira samo voznik vlečnega vozila hkrati z zavoro vlečnega vozila, izvor energije pa je lahko isti ali pa različen. Ta priklopna vozila so lahko opremljena tudi z naletno zavoro. Taka zavora je dovoljena samo za priklopna vozila, ki niso polpriklopna vozila. Dovoljene so tudi električne delovne zavore, če ustrezajo zahtevam te odredbe.
3.2.2.3 Priklopna vozila kategorije O3 in O4 morajo biti opremljena z delovno zavoro, ki jo lahko vključi samo voznik vlečnega vozila hkrati z zavoro vlečnega vozila, izvor energije pa je lahko isti ali pa različen.
3.2.2.4 Delovna zavora mora delovati na vsa kolesa priklopnega vozila.
3.2.2.5 Učinek delovne zavore mora biti smiselno porazdeljen na vse osi priklopnega vozila.
3.2.2.6 Učinek vsake zavorne naprave mora biti na kolesih iste osi simetrično razdeljen glede na vzdolžno os vozila.
3.2.2.7 Zavorne površine, potrebne za doseganje predpisanega zavornega učinka, morajo biti v stalnem oprijemu s kolesi.
3.2.2.8 Obrabo zavor je treba izravnati z nastavitvijo zavor. To mora biti lahko izvedljivo z ročno ali pa z avtomatsko napravo. Poleg tega morata imeti naprava za vključevanje zavore in prenosni mehanizem dovolj rezervnega pomika in po potrebi tudi elemente za izravnavanje, da je normalno zaviranje zagotovljeno brez takojšnje nastavitve tudi, ko se zavore segrejejo ali delno obrabijo.
3.2.2.8.1 Do nastavitve zavor, ki je potrebna zaradi obrabe, mora priti pri delovni zavori samodejno. Na vozila kategorij O1 in O2 pa se taka naprava lahko vgradi. Naprava za samodejno nastavljanje zavor mora biti izvedena tako, da omogoča učinkovito zaviranje tudi, ko se zavora segreje in nato zopet ohladi**.
3.2.2.8.2 Obrabo zavornih oblog mora biti mogoče nadzorovati z zunanje ali spodnje strani vozila, in to samo z orodjem, ki je dobavljeno skupaj z vozilom.
3.2.2.9 Zavorne naprave morajo biti izvedene tako, da se pri pretrganju vezi med vlečnim in priklopnim vozilom med vožnjo priklopno vozilo samo zavre. Ta predpis ne velja za enoosna priklopna vozila – z izjemo polpriklopnih vozil – katerih največja dovoljena masa ne presega 0,75 t, pod pogojem, da je poleg veznih elementov uporabljena še varnostna povezava (veriga, vrv), ki v primeru pretrganja zveze med vlečnim in priklopnim vozilom prepreči dotik vlečnega dela priklopnega vozila s tlemi in omogoči vodenje priklopnega vozila.
3.2.2.10 Pri vseh priklopnih vozilih, ki morajo biti opremljena z delovno zavoro, mora biti parkirno zaviranje zagotovljeno tudi, ko je priklopno vozilo ločeno od vlečnega. Parkirno zavoro mora biti mogoče aktivirati z zunanje strani priklopnega vozila, medtem ko mora biti pri priklopnih vozilih za prevoz oseb to mogoče iz notranjosti. Pojem “aktivirati” pomeni tudi sprostiti zavoro.
3.2.2.11 Pri priklopnih vozilih, ki imajo pripravo, ki omogoča izključitev zavorne naprave (razen parkirne zavore), mora biti ta priprava izvedena tako, da se samodejno prisilno izklopi najpozneje takrat, ko se pnevmatska napeljava priklopnega vozila ponovno napolni s komprimiranim zrakom.
3.2.2.12 Priklopna vozila kategorij O3 in O4 s pnevmatsko dvovodno zavorno napravo morajo ustrezati zahtevam iz točke 3.2.1.18.4.
3.2.2.13 Priklopna vozila kategorij O3 in O4 morajo biti opremljena z antiblokirno napravo (ABS), ki mora ustrezati zahtevam dodatka št. 13 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.2.14 Pomožne naprave morajo biti oskrbovane z energijo tako, da med njihovim delovanjem v rezervoarju zraka delovne zavore znaša tlak vsaj 80% najnižjega dotičnega tlaka vlečnega vozila, kot je navedeno v točki 3.1.3.2 dodatka št. 10 k pravilniku ECE R 13.09.
3.2.2.14.1 Če se pojavi razpoka ali če pride do puščanja v sistemu pomožnih naprav ali na katerihkoli priključnih ceveh, mora vsota sil na obodu zavrtih koles znašati vsaj 80% vrednosti, ki je predpisana za priklopno vozilo, kot to predpisuje točka 3.1.2.1 v dodatku št. 4 k pravilniku ECE R 13.09. Kjer pa taka razpoka ali puščanje vpliva na krmilni signal posebne naprave, navedene v 6. točki dodatka št. 6 k pravilniku ECE R 13.09, veljajo zahteve za delovanje zavor te točke.
4 PRESKUŠANJE VOZILA
4.1 Preskušanje vozila v smislu te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 13.09. Ta pravilnik izhaja iz sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 13.09 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5 HOMOLOGACIJA VOZILA
5.1 Homologacija vozila v smislu te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 13.09. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6 POSTOPEK PREVERJANJA
6.1 Ustreznost vozil v skladu s to odredbo se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96).
7 VELJAVNOST
7.1 Z dnevi uveljavitve te odredbe preneha veljati odredba o homologiranju cestnih vozil glede na zaviranje (št. 13.08) – (Uradni list RS, št. 15/96).
7.2.1 Novo homologiranje tipa vozila se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) od 1. oktobra 1998 dalje;
7.2.2 Ugotavljanje skladnosti pri uvozu in izdelavi vozil se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) za vsa nova vozila od 1. oktobra 2000;
7.2.3 Ugotavljanje skladnosti pri uvozu se opravlja po določilih te odredbe (ob upoštevanju točke 7.2.5) za vsa vozila, ki se prvič registrirajo v Republiki Sloveniji od 1. oktobra 2001.
7.2.4 Za vozila kategorije M1 in N1, za katera je bila homologacija tipa vozila podeljena pred 1. julijem 1995, kot tudi za poznejše razširitve te homologacije, ostane ta homologacija veljavna do 1. aprila 2001. Seveda pa se to ne nanaša na zahtevo, vsebovano v točki 3.1.1.3 te odredbe, ki se uporablja za vsa nova vozila od 1. oktobra 1998 dalje.
7.2.5 Antiblokirne naprave
Vozila morajo izpolnjevati zahteve, navedene v točkah 3.2.1.22 in 3.2.2.13 te odredbe, kot je navedeno v naslednji tabeli:

-----------------------------------------------------------------
Kategorija   Homologacija      Nova vozila      Prva registracija
vozila       novega tipa       točka (7.2.2)        v R Sloveniji
             (točka 7.2.1)                          (točka 7.2.3)
-----------------------------------------------------------------
N3           1. oktober 1996   1. oktober 1988    1. oktober 1999
-----------------------------------------------------------------
M2, M3
N2 > 7,5 t   1. april 1998     1. april 2000        1. april 2001
O3 > 5 t
 
N2 < 7.5 t   1. april 1999     1. april 2001        1. april 2002
O3 < 5 t
-----------------------------------------------------------------

7.3 Ta odredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS.

* Klasifikacija vozil po pravilnikih ECE je bila objavljena v prilogi št. 1 k odredbi o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 14/93)
** Dokler ne bodo dogovorjeni enotni postopki testiranja, ni treba ponavljati zgoraj navedenih testov s samodejnimi napravami za nastavljanje zavor, če so bili testi tipa I in tipa II izvedeni skladno s postopkom, predvidenim v dodatku št. 11 k pravilniku ECE R 13.09, z ročno ali samodejno napravo za nastavljanje zavor.