Na podlagi 6. člena zakona o standardizaciji (Uradni list RS, št. 1/95) izdaja minister za znanost in tehnologijo
O D R E D B O
o homologiranju vozil za javni prevoz potnikov glede izvedbe nadgradnje (št. 36.02)
1 SPLOŠNO
1.1 Avtobusi, namenjeni za prevoz več kot 16 potnikov, morajo biti homologirani v skladu s to odredbo.
2 PODROČJE UPORABE
2.1 Predpisi te odredbe veljajo za konstruiranje in izvedbo nadgradenj vozil za prevoz potnikov v javnem prometu, ki imajo poleg vozniškega več kot 16 sedežev ali stojišč in katerih največja širina je večja od 2,3 m. Veljajo za enonivojska vozila v togi ali zgibni izvedbi.
2.2 Ta vozila se delijo v tri razrede:
2.2.1 Razred I: mestni avtobus; vozilo tega razreda ima sedeže in prostore za stoječe potnike.
2.2.2 Razred II: medkrajevni avtobus; vozilo tega razreda ima lahko tudi prostore za stoječe potnike, vendar samo v sredinskem prehodu.
2.2.3 Razred III: turistični avtobus (za dolge vožnje); vozilo tega razreda nima prostorov za stoječe potnike.
3 ZAHTEVE
3.1 Obremenitve
3.1.1 Razporeditev obremenitve vozila se določa na ravni in vodoravni podlagi v dveh stopnjah obremenitve:
3.1.1.1 neobremenjeno, po določilih točke 3.1.3, in
3.1.1.2 obremenjeno, po določilih točke 3.1.4.
3.1.2 Prednja os mora biti obremenjena z najmanj takim odstotkom skupne mase vozila, kot to določa naslednja tabela:
--------------------------------------------------------------------------------
Razred I I II II III III
Stanje obremenitve togi zgibni togi zgibni togi zgibni
--------------------------------------------------------------------------------
neobremenjeno 20 20 25 20 25 20
obremenjeno 25 20 25 20 25 20
--------------------------------------------------------------------------------
3.1.3 “Neobremenjeno” vozilo v smislu točke 3.1 in 3.3 je prazno vozilo, pripravljeno za vožnjo (z gorivom, mazivom, hladilno tekočino, orodjem in v danem primeru z rezervnim kolesom), z dodatno maso 75 kg za voznika in po 75 kg za vsako spremljajočo službeno osebo, za katero je predviden poseben sedež. (PV) [kg].
3.1.4 “Obremenjeno” vozilo v smislu točke 3.1 je neobremenjeno vozilo po točki 3.1.3 in dodatno:
– z maso Q na vsakem sedežu,
– s tolikšnim številom uteži z maso Q, ki ustreza dovoljenemu številu stoječih potnikov, enakomerno porazdeljenimi po površini S1, ki je namenjena za prevoz stoječih potnikov,
– z maso B, enakomerno porazdeljeno v prtljažnem prostoru, in
– v danem primeru z maso BX, enakomerno porazdeljeno po strešnem prtljažniku.
3.1.5 Vrednosti za Q so navedene v točki 3.3 za posamezne razrede avtobusov.
3.1.6 Masa B v kg mora biti številčno enaka najmanj 100 x V (prostornina prtljažnega prostora v m3).
3.1.7 Masa BX mora ustrezati najmanj obremenitvi 75 kg/m2 celotne površine strehe avtobusa, ki je namenjena za prevoz prtljage.
3.2 Območje, namenjeno potnikom
3.2.1 Skupna površina, ki je na razpolago potnikom, S0, se izračuna tako, da se od skupne površine poda avtobusa odštejejo:
3.2.1.1 površina vozniškega prostora,
3.2.1.2 površine stopnic pri vratih in površine vseh stopnic z globino, manjšo od 30 cm,
3.2.1.3 vse površine, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 135 cm,
3.2.1.4 površina vseh delov gibljivega dela zgibnega avtobusa, ki niso dostopni zaradi predelnih sten in/ali oprijemnega drogovja.
3.2.2 Površina S1, ki je namenjena stoječim potnikom (samo pri avtobusih razreda I in II, kjer je prevoz stoječih potnikov dovoljen), se izračuna tako, da se od površine S0 odštejejo naslednje površine:
3.2.2.1 pri avtobusih razreda I in II:
3.2.2.1.1 površina vseh delov poda, kjer je naklon večji od 8%,
3.2.2.1.2 površina vseh predelov, ki stoječemu potniku niso dostopni, če so vsi sedeži zasedeni,
3.2.2.1.3 površina vseh predelov, nad katerimi znaša svetla višina, merjena od poda, manj kot 190 cm, oziroma del sredinskega hodnika nad zadnjo osjo ali za njo in sosednjih delov, kjer je svetla višina manjša od 180 cm (oprijemno drogovje se tu ne upošteva),
3.2.2.1.4 področje pred navpično ravnino, ki poteka skozi sredino sedežne blazine voznikovega sedeža (v najbolj nazaj pomaknjeni legi) in srednjo točko zunanjega ogledala, ki je nameščeno na nasprotni strani vozila glede na voznikov sedež, in
3.2.2.1.5 območje 30 cm pred vsakim sedežem;
3.2.2.1.6 vsak del površine poda (npr. kot ali rob), na katerega ni mogoče položiti nobenega dela pravokotnika z merama 40 cm x 30 cm;
3.2.2.1.7 vsak del površine poda, na katerega ni mogoče položiti pravokotnika z merama 40 cm x 30 cm; in
3.2.2.1.8 pri vozilih razreda II površina vseh predelov poda, ki niso v sredinskem hodniku.
3.3 Število potniških mest
3.3.1 V vozilu je treba predvideti število sedežev A, ki ustreza zahtevam točke 3.7.8. Pri avtobusih razreda I ali II mora biti število A enako najmanj številu kvadratnih metrov površine S0, zaokroženem na naslednjo celo vrednost.
3.3.2 Skupno število potniških mest (N) se izračuna na naslednji način:
N ≤ A+ S1/Ssp ≤ (PT-PV-100V-75VX)/Q
pri čemer je:
A – število sedežev,
S1 – površina, namenjena stoječim potnikom,
Ssp – potrebna površina za enega stoječega potnika
PT – tehnično dovoljena skupna masa vozila (v kg),
PV – masa praznega vozila, pripravljenega za vožnjo, v kg, povečana za maso voznika 75 kg,
V – prostornina prtljažnega prostora (v m3),
VX – površina strehe avtobusa, prirejena za prevoz prtljage (v m2),
Pri avtobusih razreda III znaša S1 = 0
Vrednosti za A in Ssp so za različne razrede avtobusov podane v naslednji tabeli:
-----------------------------------------------------------
Ssp (m2/potnika)
Q (kg) Potrebna površina za enega
Razred Masa enega potnika stoječega potnika
-----------------------------------------------------------
I** 68 0,125
II 71* 0,150
III 71* ni stoječih potnikov
-----------------------------------------------------------
* vključno 3 kg ročne prtljage
** če se avtobus razreda II ali III homologira kot avtobus razreda I, se ne upošteva mase prtljage, ki se prevaža v tistih prtljažnih prostorih, ki so dostopni samo z zunanje strani
3.3.3 Če je vozilo obremenjeno z N potniki in B + BX kg prtljage, ne smeta biti obremenitev posameznih osi in največja masa avtobusa večji od dovoljenih vrednosti.
3.4 Zaščita pred nevarnostjo požara
3.4.1 Motorni prostor
3.4.1.1 V motornem prostoru se ne sme uporabljati lahko vnetljivih snovi za dušenje zvoka, ki bi se lahko napojile z gorivom ali mazivom, razen če so prekrite z neprepustnim slojem.
3.4.1.2 S primernim oblikovanjem motornega prostora ali z namestitvijo iztočnih odprtin je treba poskrbeti, da se ne bi v motornem prostoru nabiralo gorivo ali mazivo.
3.4.1.3 Motorni prostor in vse druge vire toplote, razen toplovodnih naprav za gretje potniškega prostora, je treba ločiti od ostalega dela vozila z zaščitnim zaslonom iz materiala, odpornega proti vročini.
3.4.2 Odprtine za natakanje goriva
3.4.2.1 Odprtine za natakanje goriva so lahko dostopne samo z zunanje strani vozila.
3.4.2.2 Nalivno grlo posode za gorivo ne sme biti bliže odprtini vrat kot 50 cm, če se posoda za gorivo polni z bencinom, in 25 cm, če se posoda za gorivo polni z dieselskim gorivom. Ne sme se nahajati v potniškem prostoru ali prostoru za voznika in mora biti tako nameščeno, da pri natakanju gorivo ne more priti v stik z motorjem ali izpušno napravo.
3.4.2.3 Gorivo ne sme iztekati skozi pokrov posode za gorivo ali odprtine za odzračevanje, tudi če se posoda za gorivo zavrti za 180° okrog svoje vzdolžne osi. V tem primeru je rahlo puščanje goriva sicer dovoljeno, če ni večje od 30 g/min. Če je vozilo opremljeno z več med seboj povezanimi posodami za gorivo, mora tlak med preskusom ustrezati tlaku ob najbolj neugodni razporeditvi posod za gorivo.
3.4.2.4 Če se nalivno grlo posode za gorivo nahaja na boku vozila, pokrov v zaprti legi ne sme štrleti iznad okoliških delov karoserije.
3.4.2.5 Pokrov nalivnega grla mora biti izdelan tako, da ga ni mogoče nehote odpreti.
3.4.3 Posoda za gorivo
3.4.3.1 Vse posode za gorivo morajo biti dobro pritrjene. Noben del posode za gorivo se ne sme nahajati manj kot 60 cm od prednjega dela oziroma manj kot 30 cm od zadnjega roba vozila, da je posoda pri morebitnem čelnem trčenju zaščitena z nadgradnjo vozila.
3.4.3.2 Noben del posode za gorivo ne sme štrleti izven nadgradnje vozila.
3.4.3.3 Vse posode za gorivo je treba preskusiti z notranjim nadtlakom. Preskus se opravi na izgrajeni posodi za gorivo s serijskim nalivnim grlom in pokrovom. Posoda za gorivo se popolnoma napolni z vodo, vsi priključki, ki vodijo navzven, se zaprejo in skozi priključek za dovod goriva k motorju se povečuje tlak do vrednosti nadtlaka, ki ustreza dvojni višini obratovalnega nadtlaka, vendar najmanj 0,3 bara. Ta nadtlak je treba vzdrževati eno minuto. Med tem časom se ne sme pojaviti nobena razpoka v steni posode za gorivo niti puščanje vsebine. Trajne deformacije so dovoljene.
3.4.3.4 Posode za gorivo morajo biti odporne proti koroziji.
3.4.3.5 Vsak nadtlak v odnosu na obratovalni tlak se mora s pomočjo primernih naprav (odzračevalne odprtine, nadtlačni ventili in podobno) takoj izravnati. Odzračevalne odprtine morajo biti izvedene tako, da je izključena vsaka nevarnost požara.
3.4.4 Naprava za oskrbo z gorivom
3.4.4.1 V prostoru za voznika oziroma potnike ne sme biti nameščen noben del, ki služi za oskrbo vozila z gorivom.
3.4.4.2 Napeljava za gorivo in vsi drugi deli naprave za dovod goriva v motor morajo biti nameščeni tako, da so v razumni meri zaščiteni.
3.4.4.3 Deli napeljave za gorivo ne smejo biti izpostavljeni čezmernim obremenitvam zaradi spojev, upogibanja ali nihanja nadgradnje vozila ali pa motorja.
3.4.4.4 Povezave gibljivih cevi s togimi deli naprave za oskrbo z gorivom morajo biti izvedene tako, da ob delovnih pogojih delovanja vozila ostanejo tesne kljub staranju, zvijanju, upogibanju in vibracijam karoserije ali motorja.
3.4.4.5 Gorivo, ki bi lahko iztekalo iz kateregakoli dela naprave za oskrbo z gorivom, mora prosto odtekati na tla (cestišče) in ne sme v nobenem primeru priti v stik z izpušno napravo.
3.4.5 Varnostno stikalo
Zaradi zmanjšanja nevarnosti požara po zaustavitvi vozila je treba namestiti posebno varnostno stikalo, ki mora imeti naslednje lastnosti:
3.4.5.1 nameščeno mora biti tako, da ga voznik lahko doseže s svojega sedeža;
3.4.5.2 biti mora razločno označeno in opremljeno z zaščitnim pokrovom ali neko podobno napravo, ki preprečuje nehoteno vključitev. V neposredni bližini stikala mora biti ploščica z jasnim navodilom za uporabo, npr. “Odstraniti pokrov in ročico potisniti navzdol! Uporabiti samo pri stoječem vozilu!”.
5.4.5.3 Z vključitvijo stikala je treba doseči sočasno:
3.4.5.3.1 hitri odklop motorja;
3.4.5.3.2 aktiviranje glavnega stikala za odklop akumulatorjev, ki mora biti nameščeno čim bližje akumulatorjem in ki odklopi najmanj en pol akumulatorja od ostalega dela električne napeljave; to ne velja za tokokrog, ki napaja funkcijo po točki 3.4.5.3.3, in tokokroge ki so namenjeni za neprekinjeno delovanje tahografa in drugih naprav, katerih nenadni odklop bi lahko povzročil večjo nevarnost. Take naprave so npr.:
3.4.5.3.2.1 zasilna notranja razsvetljava,
3.4.5.3.2.2 zračno hlajenje pri dodatnih grelnih napravah,
3.4.5.3.2.3 centralno elektronsko zaklepanje vrat;
3.4.5.3.3 samodejni vklop varnostnih utripalk.
3.4.5.4 Poleg varnostnega stikala so lahko nameščene tudi druge naprave, ki opravljajo funkcije iz točke 3.4.5.3, vendar ne smejo vplivati na delovanje varnostnega stikala.
3.4.6 Električna oprema in kabli
3.4.6.1 Vsi kabli morajo biti dobro izolirani. Kabli in druga električna oprema morajo biti odporni proti vplivom temperature in vlage, ki so jim izpostavljeni. Posebno pozornost je treba posvetiti odpornosti proti temperaturam, olju in param v motornem prostoru.
3.4.6.2 Noben kabel ne sme biti izpostavljen močnejšemu toku od tistega, za katerega je bil predviden, ob upoštevanju najvišje temperature okolja in načina položitve.
3.4.6.3 Vsi tokokrogi morajo biti opremljeni z varovalkami ali prekinjevalci tokokrogov, razen kabla za polnjenje akumulatorja in kabla za maso ter tistih tokokrogov, ki napajajo zaganjalnik, vžig, žarilne svečke in napravo za zaustavitev motorja. Tokokrogi, ki napajajo naprave z majhno porabo energije, so lahko varovani s skupno varovalko ali skupnim prekinjevalcem, če nazivni tok ne presega 16 A.
3.4.6.4 Vsi kabli morajo biti dobro zaščiteni in tako varno položeni, da se ne morejo poškodovati zaradi obrabe ali drgnjenja.
3.4.6.5 Če napetost v enem ali več tokokrogih vozila presega 100 V ef (kvadratna srednja vrednost), mora biti v neposrednem dosegu voznika nameščeno stikalo, s katerim je mogoče vse te tokokroge odklopiti od glavnega napajalnega tokokroga. Stikalo, ki nima električnega stika z maso, mora prekiniti vse pole. Dovoljeno je, da to stikalo ne prekine tokokrogov, ki napajajo zunanjo osvetlitev vozila.
3.4.6.6 Za osvetlitev notranjosti vozila morata biti predvidena najmanj dva tokokroga, pri čemer pa izpad enega tokokroga ne sme vplivati na drugega. Tokokrog, ki je namenjen izključno za napajanje osvetlitve vstopnih oziroma izstopnih vrat, se lahko šteje za enega takih tokokrogov.
3.4.7 Akumulatorji
3.4.7.1 Vsi akumulatorji morajo biti dostopni in dobro pritrjeni.
3.4.7.2 Akumulatorji morajo biti nameščeni izven prostora za voznika in potnike in na mestu, ki je dobro prezračevano z zunanje strani.
3.4.8 Gasilni aparati in omarice za prvo pomoč
3.4.8.1 V vozilu morajo biti predvideni prostori za enega ali več gasilnih aparatov. En gasilni aparat mora biti nameščen v neposredni bližini voznika. Prostor za gasilni aparat mora imeti najmanj naslednje mere: 600 x 200 x 200 mm. Dovoljeno je, da v ta prostor štrlijo tudi drugi deli, če je kljub temu v prostor mogoče postaviti gasilni aparat predpisane velikosti.
3.4.8.2 V vozilu morajo biti predvideni prostori za eno ali več omaric za prvo pomoč. Prostor za omarico prve pomoči mora imeti najmanj prostornino 7 dm3 in najmanjša mera sme znašati 80 mm.
3.4.9 Materiali
3.4.9.1 Uporaba gorljivih materialov v oddaljenosti manj kot 100 mm od izpušne cevi ni dopustna, razen če je tak material dobro zaščiten.
3.5 Izhodi
3.5.1 Število
3.5.1.1 Najmanjše število delovnih vrat v odvisnosti od števila potnikov in razreda avtobusa je:
--------------------------------------------------------------------
Število potnikov Razred I Razred II Razred III
--------------------------------------------------------------------
17–45 1 1 1
46–70 2 1 1
70–100 3 2 1
> 100 4 3 1
--------------------------------------------------------------------
3.5.1.2 V vsakem togem delu zgibnega avtobusa morajo biti najmanj ena delovna vrata, v prednjem delu zgibnega avtobusa razreda I pa najmanj dvoje delovnih vrat.
3.5.1.3 Vsako vozilo mora imeti najmanj dvoje vrat.
3.5.1.4 V smislu tega predpisa se štejejo vrata, ki se odpirajo s tujo pomočjo, kot izhod samo, če jih je mogoče, kadar je to potrebno, odpreti z roko po enkratnem aktiviranju naprave iz točke 3.5.5.1.
3.5.1.5 Najmanjše število izhodov v sili mora biti tako, da je skupno število izhodov:
-------------------------------------------
Število potnikov Število izhodov
-------------------------------------------
17–30 4
31–45 5
45–60 6
61–75 7
76–90 8
prek 90 9
-------------------------------------------
3.5.1.6 Pri zgibnih avtobusih je treba pri določanju predvidenih izhodov upoštevati vsak togi del vozila kot samostojno vozilo. Število potnikov je treba določiti za vsak togi del posebej, prehod med obema deloma pa se ne sme šteti kot izhod.
3.5.1.7 Če prostor za voznika ni povezan s prostorom za potnike, mora imeti dva izhoda, ki se ne smeta nahajati na isti strani vozila. Če je eden od teh izhodov okno, mora ustrezati predpisom za zasilni izhod v oknu iz točke 3.5.4.3.
3.5.1.8 Dvojna delovna vrata se štejejo kot dvoje vrat, dvojno okno pa kot dvoje zasilnih izhodov v oknu.
3.5.1.9 Lahko se predpiše, da mora biti poleg zasilnih vrat in zasilnih izhodov v oknu v avtobusih razreda II in III še en zasilni izhod skozi loputo v strehi. Zasilni izhodi skozi streho so lahko tudi v avtobusih razreda I, v tem primeru mora biti njihovo število naslednje:
-----------------------------------------------------
Število potnikov Število izhodov v strehi
-----------------------------------------------------
50 ali manj 1
več kot 50 2
-----------------------------------------------------
3.5.2 Razmestitev izhodov
3.5.2.1 Delovna vrata morajo biti na tisti strani vozila, ki je obrnjena k robu cestišča in najmanj ena od teh vrat morajo biti v prednjem delu vozila.
3.5.2.2 Dvoje vrat mora biti med seboj toliko oddaljenih, da znaša razdalja med navpičnima osema obeh vrat najmanj 40% skupne dolžine vozila, merjeno vzporedno s srednjo vzdolžno osjo vozila. Če so ena od teh vrat dvojna vrata, se ta razdalja meri med obemi najbolj oddaljenimi vrati.
3.5.2.3 Izhodi morajo biti tako razporejeni, da je število izhodov na vsaki strani vozila enako.
3.5.2.4 Najmanj en zasilni izhod se mora nahajati na prednji ali na zadnji strani vozila. Pri vozilih razreda I se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če je na strehi urejen zasilni izhod skozi loputo.
3.5.2.5 Izhodi, ki so na isti strani vozila, morajo biti enakomerno razporejeni po celotni dolžini vozila.
3.5.2.6 Namestitev vrat v zadnjo steno avtobusa je dovoljena, če to niso delovna vrata.
3.5.2.7 Če ima vozilo zasilne izhode skozi lopute na strehi, morajo biti le-ti razporejeni takole: če je samo en tak izhod, mora biti v sredini vozila, če sta dva, razdalja med njima ne sme biti manjša kot 2 m, merjeno med najbližje si ležečima robovoma odprtin, in to vzporedno z vzdolžno osjo vozila.
3.5.3 Najmanjše mere izhodov
3.5.3.1 Različne vrste in oblike izhodov morajo imeti naslednje najmanjše mere (v cm):
*) Če proizvajalec ni predvidel zasilnega izhoda v oknu s predpisanimi merami.
3.5.4 Tehnični predpisi za vsa delovna vrata
3.5.4.1 Delovna vrata se morajo tako z notranje kot tudi z zunanje strani odpirati z lahkoto takrat, ko vozilo stoji (ni pa nujno med vožnjo). Ta predpis ne izključuje možnosti, da se vrata z zunanje strani zapahnejo, če jih je kljub temu mogoče odpreti z notranje strani.
3.5.4.2 Pri neobremenjenem vozilu, ki stoji na ravni podlagi, se naprava za odpiranje vrat z zunanje strani ne sme nahajati višje od 180 cm nad tlemi.
3.5.4.3 Enojna vrata z ročnim odpiranjem, ki se odpirajo navzven preko zunanjega obrisa karoserije, morajo biti s tečaji ali v vrtiščih tako obešena, da se v primeru, ko se v odprti legi pri vožnji vozila naprej zadenejo ob trden predmet, lahko zaprejo.
3.5.4.4 Če so vrata opremljena z zaskočno ključavnico, mora imeti ta dvoje zaskočnih stopenj.
3.5.4.5 Na notranji strani vrat ne sme biti nobene priprave za pokrivanje stopnic, ko so vrata zaprta.
3.5.4.6 Če ni mogoč neposreden pregled, morajo biti nameščene optične ali druge naprave, ki omogočajo vozniku, da lahko s svojega sedeža opazi, če se potnik nahaja v neposredni bližini nesamodejnih vrat, in to znotraj ali zunaj vozila.
3.5.4.7 Vsaka vrata, ki se odpirajo navznoter, morajo biti izvedena tako, da pri svojem gibanju ne morejo poškodovati potnikov. Po potrebi morajo biti nameščene posebne varovalne naprave.
3.5.4.8 Če se delovna vrata nahajajo v bližini vrat toaletnega prostora ali vrat v nek drug notranji prostor, morajo biti zaščitena pred nehotenim odpiranjem. To pa ne velja, če se delovna vrata med vožnjo s hitrostjo, večjo od 5 km/h, samodejno zapahnejo.
3.5.5 Dodatne tehnične predpise za delovna vrata vsebujejo določila točk 5.6.5 in 5.6.6 pravilnika ECE 36.02.
3.5.7 Tehnični predpisi za zasilna vrata
3.5.7.1 Ko vozilo miruje, se morajo zasilna vrata z lahkoto odpirati tako z notranje kot tudi z zunanje strani. Ta predpis ne izključuje možnosti, da se vrata z zunanje strani zapahnejo, če jih je kljub temu s pomočjo normalnega mehanizma za odpiranje mogoče odpreti z notranje strani.
3.5.7.2 Zasilna vrata ne smejo biti izvedena niti kot vrata z odpiranjem s pomočjo tuje sile niti kot drsna vrata.
3.5.7.3 Pri neobremenjenem vozilu, ki stoji na ravni podlagi, se ročaj za odpiranje vrat z zunanje strani ne sme nahajati višje kot 180 cm nad tlemi.
3.5.7.4 Zasilna vrata, ki so pritrjena na tečajih v bočnih stenah vozila, morajo biti nasajena na prednjem delu vrat in se morajo odpirati navzven. Trakovi, verige ali druge priprave za omejevanje kota odpiranja vrat so dovoljeni, če ne preprečujejo, da se vrata odprejo za najmanj 100° in da ostanejo odprta v tej legi.
3.5.7.5 Če se zasilna vrata nahajajo v bližini vrat toaletnega prostora ali vrat v nek drug notranji prostor, morajo biti zaščitena pred nehotenim odpiranjem. To pa ne velja, če se zasilna vrata med vožnjo s hitrostjo, večjo od 5 km/h, samodejno zapahnejo.
3.5.7.6 Delovna vrata voznika se ne štejejo kot zasilna vrata za potnike, če niso lahko dostopna in bi se morali potniki riniti med volanom in vozniškim sedežem, da bi jih dosegli.
3.5.7.7 Vsa zasilna vrata, ki niso dobro vidna z voznikovega sedeža, morajo biti opremljena z zvočno opozorilno napravo, ki opozarja voznika, če niso popolnoma zaprta. Ta naprava se ne sme izključiti s samim zapiranjem krila vrat, ampak samo z zapiranjem zapaha vrat.
3.5.8 Tehnični predpisi za zasilni izhod v oknu
3.5.8.1 Vsako okno, predvideno za zasilni izhod, ki je pritrjeno s tečaji, se mora odpirati navzven.
3.5.8.2 Vsako okno, predvideno za zasilni izhod, se mora z lahkoto odpreti s primerno pripravo z notranje oziroma zunanje strani ali pa mora biti izdelano iz varnostnega stekla, ki ga je mogoče lahko razbiti. To pomeni, da ne sme biti izdelano iz lepljenega stekla ali plastike.
3.5.8.3 Okna, predvidena za zasilni izhod, ki se dajo zapahniti z zunanje strani, morajo biti izvedena tako, da jih je vedno mogoče odpreti z notranje strani.
3.5.8.4 Okno, predvideno za zasilni izhod, ki je opremljeno z vodoravnim šarnirjem na zgornji strani, mora imeti posebno pripravo, ki drži okno v odprti legi. Okna, predvidena za zasilni izhod, se morajo odpirati navzven.
3.5.8.5 Razdalja med spodnjim robom okna, predvidenega za zasilni izhod v bočni steni vozila, in podom vozila neposredno pod oknom ne sme biti pri oknu, ki je pritrjeno na tečajih, večja od 100 cm in manjša od 50 cm.
Razdalja je sicer lahko tudi manjša od 50 cm, če je okno do višine 65 cm opremljeno z varnostno pripravo, ki preprečuje morebiten izpad potnika iz vozila. V takem primeru mora imeti okno nad omenjeno varnostno pripravo najmanj take mere, kot jih zahteva točka 3.5.3.1.
3.5.8.6 Vsa okna, predvidena za zasilni izhod, ki so pritrjena s tečaji in ki niso dobro vidna z voznikovega sedeža, morajo biti opremljena z zvočno opozorilno napravo, ki opozarja voznika, kadar niso popolnoma zaprta. Ta naprava se ne sme izključiti s samim premikanjem okna, ampak samo z zapiranjem zapaha okna.
3.5.9 Tehnični predpisi za zasilni izhod v strešni loputi
3.5.9.1 Strešne lopute, predvidene za zasilni izhod, morajo biti tako nameščene, da dostop do njih ni oviran niti z notranje niti z zunanje strani. Lopute, ki so prirejene tako, da se izvržejo, morajo imeti učinkovito zaščito pred nehotenim odpiranjem.
5.4.9.2 Strešne lopute, predvidene za zasilni izhod, se morajo z lahkoto odpirati tako zunanje kot tudi z notranje strani. Ta predpis ne izključuje možnosti, da se lopute zaradi parkiranja vozila zapahnejo, če jih je kljub temu mogoče s pomočjo normalnega mehanizma za odpiranje odpreti z notranje strani.
3.5.10 Tehnični predpisi za zložljive stopnice
Če so na vozilu vgrajene zložljive stopnice, morajo ustrezati naslednjim pogojem:
3.5.10.1 Če se zložljive stopnice premikajo s pomočjo tuje sile, mora biti njihovo delovanje sinhronizirano z delovanjem ustreznih delovnih ali zasilnih vrat.
3.5.10.2 Pri zaprtih vratih ne sme noben del stopnice štrleti za več kot 10 mm iz obrisa okoliškega dela nadgradnje.
3.5.10.3 Pri odprtih vratih in iztegnjeni stopnici mora površina stopnice ustrezati zahtevam točke 3.6.7.
3.5.10.4 Pri iztegnjeni stopnici mora biti preprečeno premikanje vozila s pomočjo lastnega pogona.
3.5.10.5 Dokler se vozilo premika, ne sme biti mogoče premakniti zložljive stopnice v iztegnjeno lego. V primeru, da mehanizem za premikanje stopnice odpove, se mora stopnica sklopiti in ostati v taki legi. Tak primer ali pa poškodba same stopnice ne sme vplivati na normalno odpiranje vrat.
3.5.10.6 Če stoji potnik na iztegnjeni stopnici, ne sme biti mogoče zapreti vrat pri tej stopnici. Izpolnjevanje tega določila se preveri tako, da se na sredino iztegnjene stopnice postavi utež z maso 15 kg, kar ustreza teži majhnega otroka. Ta zahteva pa ne velja za vrata v neposrednem vidnem polju voznika.
3.5.10.7 Premikanje zložljive stopnice ne sme ogroziti potnikov ali oseb, ki stojijo na postaji.
3.5.10.8 Vsi naprej in nazaj usmerjeni vogali zložljive stopnice morajo biti zaokroženi s polmerom, ki ni manjši od 5 mm, vsi robovi pa morajo biti zaokroženi s polmerom najmanj 2,5 mm.
3.5.10.9 Pri odprtih vratih mora ostati zložljiva stopnica trdno v svoji iztegnjeni legi. Pri obremenitvi 136 kg na sredini enojne stopnice in 272 kg na sredini dvojne stopnice, ne sme biti upogib kateregakoli dela stopnice večji kot 10 mm.
3.5.11 Napisi
3.5.11.1 Vsak zasilni izhod mora biti z notranje in zunanje strani vozila označen z napisom: “Zasilni izhod”.
3.5.11.2 Vse naprave za zasilno odpiranje delovnih vrat kot tudi za odpiranje zasilnih izhodov morajo biti označene z notranje in zunanje strani vozila s posebnim simbolom ali napisom.
3.5.11.3 Na vseh napravah za zasilno odpiranje izhodov ali v njihovi neposredni bližini mora biti jasno navodilo za uporabo.
3.5.11.4 Napisi iz točk od 3.5.11.1 do 3.5.11.3 morajo biti v slovenskem jeziku.
3.6 Notranja oprema
3.6.1 Dostop do delovnih vrat (skica 1 dodatka št. 3 pravilnika ECE R 36.02)
3.6.1.1 Prazen prostor, ki se od stranske stene vozila, v kateri so nameščena delovna vrata, razteza v notranjost vozila, mora omogočati prost prehod preskusnega telesa z debelino 10 cm, širino 40 cm in višino 70 cm nad tlemi, na katerega je postavljeno drugo preskusno telo z isto debelino, a s širino 55 cm in višino, ki ustreza predpisu za posamezen razred avtobusa. Dvodelno preskusno telo je treba med premikanjem iz izhodiščnega položaja do točke, kjer se dotakne prve stopnice, držati vzporedno z odprtino vrat. Izhodiščno lego določa točka, kjer se proti notranjosti vozila obrnjena ploskev preskusnega telesa dotika tangente zunanje odprtine vrat. Nato je treba preskusno telo držati pravokotno na predvideno pot uporabnika prehoda (potnika).
3.6.1.2 Višina drugega dela preskusnega telesa je 110 cm za avtobuse razreda I, 95 cm za avtobuse razreda II in 85 cm za avtobuse razreda III. Alternativno se lahko uporabi vmesni kos trapezne oblike z višino 50 cm, ki predstavlja prehod širine spodnjega dela v zgornji del preskusnega telesa. Pri tem pa mora biti skupna višina zgornjega pravokotnega dela skupaj s trapeznim prehodnim delom 110 cm za vse razrede avtobusov.
3.6.1.3 Potem se dvodelno preskusno telo premakne za 30 cm iz svoje izhodiščne lege, držati ga je treba tako, da se dotika zgornje površine stopnice.
3.6.1.4 Valjasto preskusno telo (skica 3 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02), ki služi za kontrolo prostega prostora prehoda, je treba premakniti iz prehoda v smeri verjetnega pomikanja izstopajočega potnika do lege, kjer njegova srednja os doseže zgornji rob zgornje stopnice, oziroma dokler se ravnina, ki poteka tangencialno na zgornji del valja, ne dotakne dvodelnega preskusnega telesa – odvisno od tega, kaj se zgodi prej – in nato držati v tej legi (skica 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02).
3.6.1.5 Med valjastim preskusnim telesom v legi po točki 3.6.1.4 in dvodelnim preskusnim telesom v legi po točki 3.6.1.3 mora biti prazen prostor, katerega spodnja in zgornja meja sta naznačeni v skici 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02. Ta prostor mora biti oblikovan tako, da dopušča prost prehod posebnega preskusnega telesa (v navpični legi), katerega debelina je največ 2 cm, zunanja oblika pa ustreza obrisu valjastega preskusnega telesa (3.6.5.1). To posebno preskusno telo je treba premikati od zgornje lege, kjer se tangencialno dotika valjastega preskusnega telesa, v smeri verjetnega gibanja izstopajočega potnika, dokler se ne dotakne dvodelnega preskusnega telesa, ki stoji na spodnji stopnici. Spodnji del posebnega preskusnega telesa se mora pri tem gibati po namišljeni črti, ki povezuje zgornje robove vseh stopnic (skica 9 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02).
3.6.1.6 Potreben prosti prostor za premikanje dvodelnega preskusnega telesa ne sme vključevati prostora, ki se nahaja 30 cm pred neobremenjeno sedežno blazino sedeža pa do najvišje točke blazine.
3.6.1.7 Preklopni sedeži morajo biti pri določanju tega prostora v položaju uporabe sedeža.
3.6.1.8 Za osebje namenjen preklopni sedež lahko v položaju uporabe zapre dostop do enih delovnih vrat, če:
3.6.1.8.1 je v vozilu samem in tudi v homologacijskem dokumentu jasno napisano, da je ta sedež namenjen izključno spremnemu osebju avtobusa;
3.6.1.8.2 se sedež, ko ni v uporabi, samodejno preklopi v lego, ko so pogoji iz točke 3.6.1.1 ali 3.6.1.2 in točk od 3.6.1.3 do 3.6.1.5 izpolnjeni;
3.6.1.8.3 ta vrata ne štejejo kot predpisan izhod v smislu točke 3.5.1.5;
3.6.8.1.4 je sedež opremljen s samodejnim varnostnim pasom in
3.6.8.1.5 če noben del tega sedeža v položaju uporabe ali pa v sklopljenem položaju ne štrli preko navpične ravnine, ki poteka skozi srednjo točko sedežne blazine voznikovega sedeža v njegovi najbolj nazaj pomaknjeni legi in sredino zunanjega ogledala, nameščenega na bočni steni vozila, ki je nasprotna voznikovemu sedežu.
3.6.2 Dostop do zasilnih vrat (skica 2 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.2.1 Prazen prostor med prehodom in odprtino zasilnih vrat mora omogočati premikanje preskusnega telesa v pokončni (navpični) legi. Preskusno telo sestavlja dvodelen valj, ki ima spodaj do višine 70 cm nad podom premer 30 cm, naprej do skupne višine 140 cm pa premer 55 cm.
3.6.2.2 Osnovna ploskev spodnjega valja mora ležati v projekciji zgornjega valja.
3.6.2.3 Če se vzdolž prehoda nahajajo preklopni sedeži, morajo biti pri preskusu ti v položaju uporabe.
3.6.3 Dostop do zasilnih izhodov v oknih
3.6.3.1 Skozi vsako okno, ki služi kot zasilni izhod, mora biti mogoče pomakniti preskusno telo, in sicer od sredinskega prehoda ven iz vozila.
3.6.3.2 Preskusno telo je treba premikati v smeri, ki bi jo v sili uporabil potnik v vozilu, ko bi hotel zapustiti vozilo. Preskusno telo je pri tem treba držati pravokotno na smer gibanja.
3.6.3.3 Kot preskusno telo se v tem primeru uporabi tanka plošča z merama 60 x 40 cm, katere vogali so zaokroženi s polmerom 20 cm. Pri zasilnem izhodu v zadnjem oknu pa ima preskusno telo lahko meri 140 x 35 cm, pri čemer so vogali zaokroženi s polmerom 17,5 cm.
3.6.4 Dostop do zasilnih izhodov skozi strešno loputo
Zasilni izhod skozi strešno loputo se mora nahajati nad sedežem ali nekim drugim delom, ki omogoča vzpenjanje do zasilnega izhoda.
3.6.5 Prehodi (skica 3 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.5.1 V vozilih za javni prevoz potnikov morajo biti prehodi tako dimenzionirani, da omogočajo prosto premikanje preskusnega telesa, ki ga sestavljata dva soosna valja, ki ju povezuje narobe obrnjen prisekani stožec z naslednjimi merami (v cm):
------------------------------------------------------------------------
Razred I Razred II Razred III
------------------------------------------------------------------------
Premer spodnjega valja 45 35 30
Višina spodnjega valja 90 90 90
Premer zgornjega valja 55 55 45
Višina zgornjega valja 50 50 50
Skupna višina 190 190 190
------------------------------------------------------------------------
Preskusno telo se med preskusom lahko dotika ročajev in zank na oprijemnem drogovju in jih lahko tudi premika.
3.6.5.2 Pri vozilih razreda I se lahko premer spodnjega valja zmanjša s 45 na 40 cm v tistem delu sredinskega prehoda, ki se nahaja:
3.6.5.2.1 za navpično prečno ravnino 1,5 m pred srednjico zadnje osi in
3.6.5.2.2 za navpično prečno ravnino, ki poteka skozi zadnji rob odprtine zadnjih delovnih vrat.
3.6.5.3 Pri vozilih razreda III so lahko sedeži na obeh straneh prehoda bočno premični. V tem primeru se lahko širina prehoda zmanjša na mero, ki ustreza premeru spodnjega valja 22 cm, pod pogojem, da je vsak tak sedež opremljen z napravo, ki omogoča osebi, ki stoji v prehodu, da sama premakne sedež, tudi če je zaseden, nazaj v tako lego, da je svetla širina prehoda najmanj 30 cm.
3.6.5.4 Višina zgornjega valja se lahko zmanjša za 10 cm v tistem delu prehoda, ki se nahaja:
3.6.5.4.1 za navpično prečno ravnino 1,5 m pred srednjico zadnje osi in
3.6.5.4.2 za navpično prečno ravnino, ki poteka skozi zadnji rob odprtine zadnjih delovnih vrat.
3.6.5.5 Pri zgibnih avtobusih mora biti mogoče preskusno telo iz točke 3.6.5.1 neovirano premikati skozi gibljivi del vozila. Noben del upogljive notranje obloge vozila, še posebej ne del meha, ne sme štrleti v prehod.
3.6.5.6 Vgradnja stopnic v sredinskem prehodu je dovoljena. Širina stopnice ne sme biti manjša od efektivne širine prehoda na zgornjem robu stopnice.
3.6.5.7 Zasilni sedeži, ki bi omogočali potnikom, da bi sedeli v prehodu, niso dovoljeni.
3.6.5.8 Bočno premični sedeži, ki v eni legi štrlijo v prehod, niso dovoljeni, razen v avtobusih razreda III, skladno s točko 3.6.5.3.
3.6.6 Naklon sredinskega prehoda
Naklon sredinskega prehoda ne sme prekoračiti naslednjih vrednosti:
3.6.6.1 8% pri avtobusih razreda I in II ali
3.6.6.2 12,5% pri avtobusih razreda III.
3.6.7 Stopnice (skica 4 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.7.1 Vrednosti za največjo višino in najmanjšo globino stopnic za potnike pri delovnih in zasilnih vratih in v samem vozilu so (cm):
--------------------------------------------------------------
Razred Razred Razred
I II III
--------------------------------------------------------------
Prva največja višina 361) 401)2) 401)2)
stopnica najmanjša globina 30
Naslednje največja višina 253) 35 35
stopnice najmanjša višina 12
najmanjša globina 20
--------------------------------------------------------------
1) 70 cm pri zasilnih vratih.
2) 43 cm pri vozilu z izključno mehanskim vzmetenjem.
3) Pri vratih za zadnjo osjo je višina stopnice lahko 30 cm.
3.6.7.2 Višina stopnice se v smislu tega odstavka meri v sredini njene širine. Pri tem morajo proizvajalci vozil posebno pozornost posvetiti invalidnim in drugim osebam z oteženim gibanjem, tako da predvidijo kar najmanjšo možno višino stopnic.
3.6.7.3 Višina prve stopnice nad cestiščem se meri pri neobremenjenem vozilu, pri čemer mora tlak zraka v avtopnevmatikah ustrezati zahtevam proizvajalca za tehnično dovoljeno skupno maso vozila.
3.6.7.4 Če je stopnic več kot ena, lahko prva stopnica sega 10 cm v površino navpične projekcije druge stopnice, pri navpični projekciji na naslednjo spodaj ležečo stopnico pa mora ostati prosta površina z globino najmanj 20 cm (skica 4 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02). Pri tem morajo biti robovi stopnic tako izvedeni, da je možnost spodtikanja potnikov kar najmanjša. Robovi stopnic morajo biti izvedeni v svetli kontrastni barvi.
3.6.7.5 Širina in oblika stopnic morata biti izbrani tako, da je pri enojnih vratih mogoče položiti na prvo stopnico pravokotnik z merama 40 cm x 30 cm, na vsako od ostalih stopnic pa pravokotnik z merama 40 x 20 cm, pri dvojnih vratih pa dva taka pravokotnika. Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če je na stopnico mogoče položiti najmanj 95% površine pravokotnika. Pri dvojnih vratih mora vsaka polovica vrat izpolnjevati te pogoje.
3.6.8 Potniški sedeži in prostor za sedeče potnike
3.6.8.1 Najmanjša širina sedeža (skica 5 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.8.1.1 Najmanjša širina sedežne blazine, merjena od vzdolžne navpične ravnine, ki poteka skozi sredino sedeža, mora biti:
3.6.8.1.1.1 pri avtobusih razreda I in II 20 cm in
3.6.8.1.1.2 pri avtobusih razreda III 22,5 cm.
3.6.8.1.2 Najmanjša širina razpoložljivega prostora za vsak sedež, merjena od vzdolžne navpične ravnine, ki poteka skozi sredino sedeža v višini med 27 in 65 cm nad površino neobremenjene sedežne blazine, mora biti:
3.6.8.1.2.1 pri posameznih sedežih 25 cm in
3.6.8.1.2.2 pri sedežni klopi za dva in več potnikov 22,5 cm.
3.6.8.2 Najmanjša globina sedežne blazine (skica 7 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02) mora biti:
3.6.8.2.1 pri avtobusih razreda I 35 cm in
3.6.8.2.2 pri avtobusih razreda II in III 40 cm.
3.6.8.3 Sedežna blazina (skica 6 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02) neobremenjenega sedeža nad podom mora biti tako visoka, da znaša razdalja med podom in vodoravno ravnino, ki se dotika prednjega zgornjega roba sedežne blazine, od 40 do 50 cm. Ta višina pa se nad kolotekom in nad pokrovom motorja lahko zmanjša do 35 cm.
3.6.8.4 Razdalja med sedeži (skica 6 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.8.4.1 Če so sedeži postavljeni v isto smer, mora biti vodoravna razdalja med prednjo stranjo naslona nekega sedeža in zadnjo stranjo naslona sedeža pred njim, merjena v višini nad zgornjo površino sedežne blazine in do višine 62 cm nad podom, najmanj:
Razred I 65 cm
Razred II 68 cm
Razred III 75 cm
3.6.8.4.2 Vse meritve je treba opraviti v navpični ravnini, ki poteka skozi središčno točko vsakega sedeža. Pri tem mora biti sedež neobremenjen.
3.6.8.4.3 Pri sedežih, ki so obrnjeni eden proti drugemu, mora biti razdalja med obema prednjima stranema naslonov, merjena preko najvišjih točk sedežnih blazin, najmanj 130 cm.
3.6.8.5 Prostor za sedeče potnike (skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02)
3.6.8.5.1 Pred vsakim potniškim sedežem mora biti prazen prostor, katerega najmanjše mere prikazuje skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02. V ta prostor lahko ob upoštevanju zahtev iz točke 3.6.8.4 štrli naslon sedeža pred njim ali približno enako postavljena predelna stena. V tem prostoru se lahko nahajajo tudi noge sedeža, če je pri tem še dovolj prostora za noge potnika.
3.6.8.5.2 V tistem delu avtobusa, ki je najlažje dostopen, morata biti najmanj dva naprej ali nazaj obrnjena sedeža, posebej namenjena invalidnim potnikom, ki morata biti tudi ustrezno označena. Izvedena morata biti tako, da je pred njima dovolj prostora, in opremljena z oprijemali, ki olajšajo uporabo sedeža. Po možnosti naj bo s teh sedežev mogoča komunikacija z voznikom, skladno s točko 3.6.9.
3.6.8.6 Prostor nad sedeži
3.6.8.6.1 Nad vsakim sedežem mora biti najmanj 90 cm praznega prostora, merjeno od najvišje točke sedežne blazine. Ta prostor se mora raztezati preko celotne navpične projekcije sedežne površine in površine, predvidene za noge potnika.
3.6.8.6.2 V prostor nad površino iz točke 3.6.8.6.1 sme štrleti samo:
3.6.8.6.2.1 naslon prednjega sedeža;
3.6.8.6.2.2 del konstrukcije avtobusa, če le-ta ne štrli izven trikotnika, katerega konica se nahaja na višini 65 cm nad podom avtobusa, 10 cm dolga osnovnica pa na robu zgornjega dela omenjenega prostora na tisti strani, ki je obrnjena k bočni steni vozila (skica 8 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02);
3.6.8.6.2.3 kanal za napeljave (npr. ogrevanje), če je njegov presek manjši od pravokotnika s širino 5 cm in višino 30 cm, ki stoji na podu avtobusa in meji na bočno steno vozila (skica 11 dodatka št. 3 k pravilniku ECE R 36.02).
3.6.9 Sporazumevanje z voznikom
3.6.9.1 Pri avtobusih razreda I in II mora biti predvidena naprava, s katero lahko potniki sporočijo vozniku, naj vozilo ustavi.
3.6.9.2 Če je v vozilu predviden prostor za vozno osebje, ki nima neposredne povezave z vozniškim oziroma potniškim prostorom, mora obstajati naprava za medsebojno sporazumevanje med voznikom in voznim osebjem.
3.6.10 Naprave za tople napitke in za kuhanje.
Naprave za tople napitke in za kuhanje morajo biti vgrajene oziroma zaščitene tako, da vroča pijača ali hrana pri močnem zaviranju ali vožnji v krivini ne more pljusniti na sedeče potnike.
3.6.11 Vrata notranjih prostorov
Vsa vrata v stranišče in druge notranje prostore:
3.6.11.1 morajo biti samozaskočna in ne smejo imeti priprav, ki bi jih držale odprta, če bi tako odprta vrata lahko ovirala dostop do zasilnega izhoda;
3.6.11.2 odprta ne smejo zakrivati ročaja ali naprave za odpiranje delovnih oziroma zasilnih vrat;
3.6.11.3 morajo v sili omogočiti odpiranje z zunanje strani prostora;
3.6.11.4 smejo dovoljevati zaklepanje z zunanje strani samo v primeru, da jih je vedno mogoče odpreti z notranje strani.
3.7 Notranja razsvetljava
3.7.1 Električna notranja razsvetljava mora biti predvidena za:
3.7.1.1 vse prostore za potnike in gibljivi prostor zgiba pri zgibnih avtobusih;
3.7.1.2 stopnice;
3.7.1.3 dostop do izhodov;
3.7.1.4 vse napise v notranjosti in naprave za odpiranje izhodov v notranjosti vozila in
3.7.1.5 vse prostore, kjer se nahajajo kakšne ovire.
3.8 Gibljivi srednji del zgibnih avtobusov
3.8.1 Gibljivi srednji del, ki povezuje med seboj toge dele zgibnega avtobusa, mora biti izveden tako, da omogoča vrtenje okoli navpične in okoli vodoravne osi. Ti dve osi se morata sekati v točki zgiba in biti pravokotni na smer vožnje avtobusa.
3.8.2 Če stoji neobremenjen, za vožnjo pripravljen zgibni avtobus na ravni in vodoravni površini, ne sme biti med podom obeh togih delov in podom gibljivega dela zgiba špranje, katere širina:
3.8.2.1 presega 1 cm, ko se vsa kolesa zgibnega avtobusa nahajajo v isti ravnini;
3.8.2.2 presega 2 cm, ko so kolesa osi, ki je zgibu najbližja, za 15 cm višje kot kolesa drugih osi.
3.8.3 Višinska razlika med podom togih delov vozila in podom gibljivega srednjega dela vozila ne sme biti večja kot:
3.8.3.1 2 cm pri pogojih iz točke 3.8.2.1 in
3.8.3.2 3 cm pri pogojih iz točke 3.8.2.2.
3.8.4 Pri zgibnih avtobusih mora biti s pomočjo ločilnih sten ali oprijemnega drogovja preprečen dostop potnikov do tistih delov vozila:
– kjer je v podu špranja, ki je po točki 3.8.2 nedopustna,
– kjer pod ne more nositi teže potnikov in
– kjer je premikanje gibljivih sten vozila nevarno za potnike.
3.9 Lastnosti vožnje v krivini
3.9.1 Vozilo mora biti sposobno voziti v obeh smereh v krogu s polmerom 12 m, ne da bi katerikoli zunanji del vozila pri tem štrlel iz tega kroga.
3.9.2 Ko se premikajo najbolj izpostavljene zunanje točke vozila po krožnici s polmerom 12 m, tako v eni kot tudi v drugi smeri, mora celotno vozilo ostati v kolobarju širine 6,7 m (skica 4 dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 36.02).
3.9.3 Pri mirujočem vozilu, kjer so krmiljena kolesa v takem položaju, da bi se najbolj izpostavljena zunanja točka vozila gibala po krožnici s polmerom 12 m, je treba na tla narisati črto, ki poteka tangencialno na zunanji bok vozila in je usmerjena iz kroga. Pri zgibnih vozilih je treba ob to črto postaviti oba toga dela vozila. Ko vozilo zapelje v krog s polmerom 12 m v eni ali drugi smeri, se pri enojnih vozilih noben del vozila ne sme premakniti za več kot 0,8 m preko tangente (skica B dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 36.02), pri zgibnih vozilih pa ne za več kot 1,2 m (skica C dodatka št. 4 k pravilniku ECE R 36.02).
3.9.4 Pri vozilu, katerega os je opremljena z razbremenilno napravo, morajo biti te zahteve izpolnjene v najbolj neugodni legi osi.
3.10 Smerna stabilnost zgibnih avtobusov
Ko zgibni avtobus vozi naravnost, se morata srednji vzdolžni navpični ravnini obeh togih delov vozila medsebojno ujemati in tvoriti eno samo neprekinjeno ravnino.
3.11 Oprijemno drogovje in ročaji
3.11.1 Splošni predpisi
3.11.1.1 Oprijemno drogovje in ročaji morajo biti dovolj trdni.
3.11.1.2 Izvedeni in montirani morajo biti tako, da niso nevarni potnikom.
3.11.1.3 Presek oprijemnega drogovja in ročajev mora biti tak, da jih potnik lahko prime in trdno drži. Nobena mera ne sme biti manjša od 2 cm in ne večja od 4,5 cm, z izjemo ročajev na vratih in sedežih kot tudi v prehodih v avtobusih razreda II in III. V tem primeru je najmanjša dovoljena mera oprijemnega droga 1,5 cm, če druge mere znašajo najmanj 2,5 cm.
3.11.1.4 Prazen prostor med ročajem in sosednjim togim delom karoserije mora biti najmanj 4 cm. Pri ročajih, ki so nameščeni na vratih, je dovoljena najmanjša oddaljenost 3,5 cm.
3.11.1.5 Površina oprijemnega drogovja in ročajev ne sme drseti ter mora barvno izstopati.
3.11.2 Oprijemno drogovje in ročaji za stoječe potnike v avtobusih razreda II in III
3.11.2.1 Za vsak del poda vozila, ki je skladno s točko 3.2.2 namenjen stoječim potnikom, mora biti na voljo dovolj oprijemnega drogovja in ročajev. Šteje se, da je ta pogoj izpolnjen, če se pri vsakem mogočem položaju preskusne priprave (po dodatku št. 5 pravilnika ECE 36.02) nahajata v dosegu roke najmanj dva ročaja ali droga. Preskusno pripravo je pri tem mogoče poljubno obračati okoli njene navpične osi.
3.11.2.2 Pri preskusu po točki 3.11.2.1 se lahko upoštevajo samo tisto oprijemno drogovje in tisti ročaji, ki se nahajajo najmanj 80 cm in največ 190 cm nad podom vozila.
3.11.2.3 Za vsak prostor, ki ga lahko zavzame stoječ potnik, mora biti najmanj eno od obeh potrebnih oprijemal na višini, ki ni večja od 150 cm nad podom.
3.11.2.4 Prostori, ki jih lahko zavzamejo stoječi potniki in ki niso s sedeži ločeni od sten vozila, morajo biti opremljeni z vodoravnimi oprijemnimi drogovi, ki potekajo vzporedno s stenami vozila na višini med 80 in 150 cm.
3.11.3 Oprijemni drogovi in ročaji za delovna vrata
3.11.3.1 Odprtine vrat morajo biti na obeh straneh opremljene z ročaji in/ali oprijemnimi drogovi. Pri dvojnih vratih se šteje, da je ta pogoj izpolnjen, če obstaja sredinski ročaj ali oprijemni drog.
3.11.3.2 Oprijemni drogovi in/ali ročaji na delovnih vratih morajo biti tako nameščeni, da jih potnik, ki stoji na cestišču v neposredni bližini avtobusa ali na katerikoli stopnici, lahko prime. Oprijemne točke morajo biti na višini med 80 in 100 cm nad tlemi in merjeno vodoravno:
– oddaljene od zunanjega roba prve stopnice največ 40 cm proti notranjosti vozila v primeru, da potnik stoji na cestišču, oziroma
– v primeru, da potnik stoji na neki stopnici, oddaljene od zunanjega roba te stopnice proti notranjosti vozila za največ 60 cm.
3.11.4 Oprijemno drogovje in ročaji za invalidne potnike
Oprijemno drogovje in ročaji med delovnimi vrati in sedeži za invalidne potnike, opisani v točki 3.6.8.5.2, morajo biti izvedeni tako, da kar najbolj ustrezajo zahtevam potnikov, katerim so namenjeni.
3.12 Varovalne priprave pri stopnicah
Na mestih, kjer obstaja nevarnost, da bi ob močnem zaviranju sedeči potniki lahko padli naprej v stopnišče, mora biti nameščena varovalna priprava. Ta mora biti visoka najmanj 80 cm, merjeno od poda, na katerem počivajo noge potnika, in se mora raztezati od stene vozila proti notranjosti, in to najmanj 10 cm preko vzdolžne simetrale sedeža, na katerem sedi potnik, oziroma do najbolj notranjega roba stopnice, če je ta razdalja manjša od prej opisane.
3.13 Mreže za prtljago, zaščita voznika
Voznik mora biti zaščiten pred prtljago, ki bi lahko pri močnem zaviranju padla iz mrež za prtljago.
3.14 Kontrolni pokrovi
Kontrolni pokrovi na podu vozila morajo biti pritrjeni in zavarovani tako, da jih brez orodja ali ključev ni mogoče odpreti. Naprave za njihovo dviganje oziroma zavarovanje ne smejo štrleti iz ravnine poda za več kot 8 mm. Robovi morajo biti zaobljeni.
4 PRESKUŠANJE VOZIL GLEDE IZVEDBE NADGRADNJE
4.1 Preskušanje vozil glede izvedbe nadgradnje v smislu te odredbe lahko opravi samo pooblaščeni laboratorij v skladu z določili pravilnika ECE R 36.02. Ta pravilnik izhaja iz sporazuma o prevzemu enotnih pogojev za homologacijo in za vzajemno priznavanje homologacije opreme in delov motornih vozil, ki je bil sprejet 20. marca 1958 v Ženevi. K temu sporazumu je z nasledstvenim sklepom pristopila tudi Republika Slovenija (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92).
4.2 Pravilnik ECE R 36.02 je mogoče dobiti v izvirniku (v angleškem jeziku) v informacijskem centru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje v Ljubljani.
5 HOMOLOGACIJA VOZIL GLEDE IZVEDBE NADGRADNJE
5.1 Homologacija vozil glede izvedbe nadgradnje v smislu te odredbe in s tem v zvezi izdani dokumenti morajo biti izdelani v skladu s pravilnikom ECE R 36.02. Homologacijski organ v Republiki Sloveniji je Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje.
6 POSTOPEK PREVERJANJA
6.1 Ustreznost vozil v skladu s to odredbo se preverja po postopku, ki ga predpisuje odredba o homologaciji vozil (Uradni list RS, št. 43/96).
7 VELJAVNOST
7.1 Ta odredba začne veljati 1. oktobra 1998.
Št. 009-010/96-07
Ljubljana, dne 30. septembra 1996.
Minister
za znanost in tehnologijo
prof. dr. Andrej Umek l. r.
