Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Podjetja Luka Koper p.o., Koper, ki ga zastopa glavni direktor Bruno Korelič, in Ladjedelnice d.o.o., Izola, ki jo zastopa mag. Josip Rugelj, odvetnik v Kopru, na seji dne 19. septembra 1996

uredba o načinu opravljanja pomorske pilotaže in uredba o koncesiji za opravljanje pomorske pilotaže (Uradni list RS, št. 70/95) se odpravita.

1. Prva pobudnica navaja, da v skladu z veljavnim zakonom o lukah (Uradni list SRS, št. 7/77 – v nadaljevanju: ZOL) opravlja skoraj vso pomorsko pilotažo ob slovenski obali. Za to dejavnost je opremljena in registrirana. Obe izpodbijani uredbi ji to dejavnost izrecno jemljeta in v tem je njen pravni interes za vložitev pobude.
2. Pobudo enake vsebine vlaga tudi druga pobudnica, navajajoč, da v skladu z ZOL opravlja pomorsko pilotažo v svojem akvatoriju za potrebe svojega delovnega procesa, obe uredbi pa ji to zdaj prepovedujeta.
3. Pobudnici enako izpodbijata uredbi, češ da zanju ni zakonske podlage, kot jo terja zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 – v nadaljevanju: ZGJS), saj določata pomorsko pilotažo za javno gospodarsko službo, kar je po 2. in 3. členu omenjenega zakona pridržano le zakonodajalcu, ta pa tega (še) ni storil; uredbi da sta tudi v nasprotju z ZOL, ki vprašanja pomorske pilotaže že ureja in to drugače – in ki vlade ne pooblašča, da bi lahko njegove določbe spreminjala. Še posebej izpodbijata tudi določbo četrtega odstavka 13. člena druge izpodbijane uredbe, ki določa solidarno odgovornost ladij in pomorskega agenta za plačilo storitev pomorske pilotaže.
4. Vlada kot nasprotna udeleženka na pobudo ni odgovorila.

5. Ustavno sodišče je pobudi združilo za skupno obravnavo in ko je ugotovilo, da so procesni pogoji iz 25. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izpolnjeni, v skladu s četrtim odstavkom 26. člena tega zakona nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Uredba o načinu opravljanja pomorske pilotaže (v nadaljevanju: prva uredba) navaja kot svojo podlago 7. člen ZGJS. Ta določa vsebine, ki jih za posamezno gospodarsko javno službo določi predpis iz drugega odstavka 3. člena istega zakona, torej uredba vlade, kadar gre za republiške gospodarske javne službe. Pri tem pa spregleda, da pomorska pilotaža po sedanji ureditvi ni gospodarska javna služba, ker jo za t ko lahko razglasi le zakonodajalec, kot je izrecno določeno v 2. in 3. členu ZGJS. Tudi po 68. členu ZGJS pomorske pilotaže ni mogoče šteti za gospodarsko javno službo: zakonodajalec je ni razglasil za dejavnost ali zadevo posebnega družbenega pomena, njeno financiranje in oblikovanje cen ni potekalo preko sistema samoupravne interesne skupnosti ali sistema financiranja javne porabe, temveč je bilo urejeno z 11. členom ZOL. Uredba torej v ZGJS nima podlage, temveč je z njim v neskladju glede pomorske pilotaže kot gospodarske javne službe, ko bodisi to dejavnost v nasprotju z obstoječo zakonsko ureditvijo šteje za gospodarsko javno službo bodisi sebi pripisuje pristojnost, da o tem vprašanju odloči sama.
7. Prva uredba ureja vprašanja pomorske pilotaže, kot da niso urejena že v V. poglavju ZOL, podrobneje pa s podzakonskimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona o pomorski pilotaži (Uradni list SFRJ, št. 14/65), ki se še uporabljajo po izrecnih določbah 49. člena ZOL.
8. Prva uredba je tudi v neskladju z ustavo. Z njo najvišji organ izvršilne oblasti posega v pristojnost zakonodajalca, s čimer krši načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena), ki je bistveno za demokratično družbeno ureditev (1. člen ustave). Ker po svoje ureja vprašanja, ki so že pravno urejena, povzroča pravno negotovost, kar nasprotuje načelom pravne države (2. člen ustave). Nasprotuje slednjič določbi tretjega odstavka 153. člena ustave, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in zakonom.
9. Uredba o koncesiji za opravljanje pomorske pilotaže (v nadaljevanju: druga uredba) navaja kot svojo podlago 32. in 33. člen ZGJS in člene 31 do 42 ZOL. Kar zadeva sklicevanje na ZGJS in sploh razmerje do tega zakona, velja za drugo uredbo isto, kar je v 6. točki te obrazložitve povedano o prvi uredbi, saj je sprejeta hkrati in v povezanosti z njo.
10. ZOL drugi uredbi ni podlaga: v določbah ZOL, na katere se uredba sklicuje, zakonodajalec ne daje izvršilni oblasti nobenih pooblastil, še posebej ne, da bi ista vprašanja mimo teh zakonskih določil s podzakonskimi akti urejala drugače, kot so urejena z zakonom. Pač pa je druga uredba, nasprotno, prav tako v neskladju z ZOL, kot je to v 7. točki tega poročila obrazloženo za prvo uredbo. Za drugo uredbo veljajo tudi enake ugotovitve o njeni neskladnosti z ustavo kot za prvo (8. točka te obrazložitve).
11. V vprašanje ustavnosti ali zakonitosti določbe druge uredbe, ki jo pobudnici izpodbijata še posebej, se zaradi odločitve o odpravi uredbe v celoti ni bilo treba spuščati.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 45. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki: dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.