Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ)
Razglašam zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 15. oktobra 1996.
Št. 001-22-115/96
Ljubljana, dne 23. oktobra 1996.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O KMETIJSKIH ZEMLJIŠČIH (ZKZ)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon ureja rabo kmetijskih zemljišč, njihovo varstvo, promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike.
Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za gozdove, če ni z zakonom drugače določeno.
2. člen
Kmetijska zemljišča so zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč ter za druge namene določenih zemljišč. Med kmetijska zemljišča spadajo tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki niso določena za gozd na podlagi zakona o gozdovih.
Kmetijska zemljišča se na podlagi njihovih naravnih lastnosti, lege, oblike in velikosti parcel delijo na:
– najboljša kmetijska zemljišča, to so zemljišča, ki so najprimernejša za kmetijsko obdelavo;
– druga kmetijska zemljišča, ki so manj primerna za kmetijsko obdelavo.
Najboljša kmetijska zemljišča so:
a) po naravnih lastnostih:
– zemljišča, na katerih je najširša možnost rabe tal, ki se kaže v možnosti gojenja kmetijskih rastlin, ki uspevajo pri nas, če lega tal omogoča uporabo ustrezne kmetijske mehanizacije – I. kategorija kmetijskih zemljišč;
– zemljišča, na katerih je delno otežkočena možnost rabe tal zaradi fizikalnih lastnosti tal, kar zmanjšuje možnost izbora gojenja kmetijskih rastlin – II. kategorija kmetijskih zemljišč;
– zemljišča, ki so po svojih naravnih danostih primerna za trajne nasade (sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča, oljčni nasadi ipd.);
– zemljišča, ki so zaradi izjemnih lastnosti in lege najprimernejša za vrtnarsko proizvodnjo;
b) po legi, velikosti in obliki parcel:
– zemljišča, ki so oblikovana (združena) v komplekse.
3. člen
Določitev zemljišč, primernih za kmetijsko pridelavo, za stavbna, vodna ali za drug namen, je možna le v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti v skladu z zakonom.
Kmetijska zemljišča se v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti na podlagi kategorizacije določijo po območjih iz 1. in 2. alinee drugega odstavka 2. člena tega zakona ter vodijo v posebni evidenci, povezani z bazo podatkov zemljiškega katastra.
4. člen
Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.
Kmetijska zemljišča so onesnažena takrat, kadar tla vsebujejo toliko škodljivih snovi, da se zmanjša njihova samoočiščevalna sposobnost, poslabšajo fizikalne, kemične ali biotične lastnosti, zavirata ali preprečujeta rast in razvoj rastlin, onesnažuje podtalnica oziroma rastline ali je zaradi škodljivih snovi kako drugače okrnjena trajna rodovitnost tal.
Trajna rodovitnost tal je zagotovljena, če tla:
– niso izpostavljena eroziji;
– niso zbita;
– vsebujejo zadostno količino humusa;
– ne omejujejo nemotene rasti rastlin;
– dolgoročno omogočajo razvoj in kakovost kmetijskih ter gozdnih rastlin (vegetacije);
– imajo lastnost razgrajevati snovi kot so odmrli ostanki rastlinskega in živalskega izvora, živalski ali človeški izločki in ostanki sredstev za varstvo rastlin ter druge snovi, ki se kot sekundarne surovine vračajo v naravni obtok snovi;
– optimalno sprejemajo, zadržujejo in oddajajo vodo. Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) predpiše podrobnejša merila o trajni rodovitnosti tal in onesnaženosti rastlin ter z njimi povezane obvezne ukrepe.
5. člen
Pravna ali fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča) mora na svojih, zakupljenih ali drugače dodeljenih neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih dopustiti drugim čebelarjenje, lov in rekreativno nabiranje plodov prostorastočih rastlin, zelnatih prostorastočih rastlin, gob in prostoživečih živali v skladu s predpisi ter dopustiti prosto gibanje drugim osebam po neobdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če se s tem ne povzroči škoda.
Povzročitelj škode na zemljišču ali pridelku je odškodninsko odgovoren lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča oziroma pridelka v skladu s predpisi.
6. člen
Določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, odškodnini iz 11. člena tega zakona se uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt.
II. NAČRTOVANJE IN VARSTVO KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
1. Raba kmetijskih zemljišč
7. člen
Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar in mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč.
Na zemljiščih, ki so s planskim aktom lokalne skupnosti oziroma Republike Slovenije namenjena za nekmetijske namene, se ne sme napraviti trajnih nasadov oziroma kako drugače ovirati predvidene namembnosti teh zemljišč.
Lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku zemljišča za trajne nasade ali druga vlaganja, ki jih napravi v nasprotju s prejšnjim odstavkom, ne pripada odškodnina.
Če kmetijska inšpekcija ali kmetijska svetovalna služba ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu s prvim odstavkom tega člena, razišče vzroke za tako stanje. V skladu z ugotovljenim stanjem naloži kmetijski inšpektor obdelovalcu izvedbo primernih ukrepov. Obdelovalec mora ukrepe izvesti najpozneje do začetka kmetijskih del v naslednjem koledarskem letu oziroma v enem letu, sicer se izvedba potrebnih ukrepov na stroške lastnika, zakupnika ali drugega uporabnika kmetijskega zemljišča zagotovi v izvršilnem postopku.
Vlada določi podrobnejša merila za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar.
2. Načrtovanje in varstvo pred spreminjanjem namembnosti
8. člen
Najboljša kmetijska zemljišča, se lahko izjemoma, če ni mogoče uporabiti zemljišč, ki so manj primerna za kmetijsko proizvodnjo, oziroma gozdov, v planskih aktih Republike Slovenije namenijo za nekmetijsko rabo, če gre za:
– izkoriščanje rudnin, pomembnih za Republiko Slovenijo;
– gradnjo infrastrukturnih objektov in naprav, ki so določeni v dolgoročnem planskem aktu Republike Slovenije ali občine in jih zaradi tehničnih elementov ali drugih vzrokov ni mogoče postaviti na manj vrednih kmetijskih ali gozdnih zemljiščih;
– gradnjo objektov za potrebe zaščite in reševanja, ki jih zaradi tehničnih in drugih vzrokov ni mogoče postaviti na manj vrednih kmetijskih in gozdnih zemljiščih;
– gradnjo objektov za urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovijo obramba pred poplavami in erozijo, varstvo vodnih količin in zalog, varstvo kakovosti voda in vzdrževanje naravnih vodotokov;
– dodatno opremljanje z dejavnostmi, ki so nujno potrebne za zadovoljevanje funkcij, ki jih ima naselje, če za to ni na razpolago ustreznih stavbnih zemljišč ali manj vrednih kmetijskih in gozdnih zemljišč;
– nujne funkcionalne zaokrožitve komunalno opremljenih območij kompleksne graditve.
Ne glede na prvi odstavek tega člena se v planskem aktu lokalne skupnosti izjemoma lahko določi, da se najboljša kmetijska zemljišča namenijo za nekmetijsko rabo, če ni mogoče uporabiti drugih kmetijskih zemljišč ali gozdov, in če gre za:
– gradnjo objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji (hlevi, silosi, hmeljske sušilnice, vinske kleti, strojne lope, rastlinjaki ipd.), če izpolnjujejo predpisane pogoje glede nujnosti gradnje na tem območju, površine in namena objekta ter obsega kmetijske proizvodnje, s katero je objekt povezan, in stanovanjskih objektov, če izpolnjujejo predpisane pogoje glede nujnosti gradnje na tem območju, površine in namena objekta;
– gradnjo objektov za zaščito in reševanje v naravnih in drugih nesrečah;
– širitev pokopališč.
Minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za prostor, predpiše podrobnejše pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se na najboljših kmetijskih zemljiščih lahko gradijo objekti.
9. člen
Zaradi določanja kmetijskih zemljišč v planskih aktih Republike Slovenije in lokalnih skupnosti ter izvajanja ukrepov kmetijske politike se kot uradna evidenca vodijo podatki o kategorijah kmetijskih zemljišč, najboljših in drugih kmetijskih zemljiščih, območjih z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, območjih agrarnih operacij in območjih skupnih pašnikov.
Pri vzpostavitvi in vodenju baz podatkov iz prejšnjega odstavka uporablja ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, od njega določena strokovna institucija ter upravne enote naslednje podatke:
– o lastnikih, parcelah in njihovi površini, katastrski kulturi in katastrskem razredu iz podatkovne baze zemljiškega katastra Republike Slovenije, vključno z obstoječimi računalniškimi orodji, pri čemer se lahko za fizične osebe uporabi glede imena, priimka in naslova ter enotne matične številke občana podatke iz Centralnega registra prebivalstva; za pravne osebe in samostojne podjetnike pa glede imena, naslova, matične številke ter drugih javnih podatkov podatke iz registra podjetij; za oboje pa tudi podatke iz registra teritorialnih enot in evidence hišnih številk;
– o legi iz mapne kopije zemljiškega katastra oziroma digitaliziranega načrta in iz topografskih kart iz topografskih načrtov in digitalnega modela višin;
– o zemljiščih iz pedološke karte, iz aero fotoposnetkov in obstoječih satelitskih posnetkov ter iz podatkov sistematičnega spremljanja in analiziranja rodovitnosti kmetijskih zemljišč;
– o podnebju iz meteorološke podatkovne baze Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije;
– o onesnaženosti iz podatkov sistematičnega spremljanja onesnaženosti kmetijskih zemljišč, kmetijskih rastlin in talne vode;
– iz drugih baz podatkov.
Upravljavci oziroma lastniki podatkov iz prejšnjega odstavka dajo ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, oziroma od njega določeni strokovni instituciji in upravni enoti podatke brezplačno, razen neposrednih materialnih stroškov za potrebne dodatne izvode.
Baze podatkov iz prvega odstavka tega člena izdelajo strokovne institucije, ki izpolnjujejo predpisane pogoje glede kadrov in opreme in jih določi minister, pristojen za kmetijstvo.
Sredstva za izdelavo in sprotno vodenje baz podatkov se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.
Baze podatkov iz prvega odstavka tega člena so povezane z bazo podatkov zemljiškega katastra.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše podrobnejše predpise o razvrstitvi zemljišč v kategorije in razvrstitev zemljišč na najboljša in druga kmetijska zemljišča.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše v soglasju z ministrom, pristojnim za prostor, podrobnejše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati strokovne institucije za izdelavo in vodenje baz podatkov po tem členu, njihovo podrobnejšo vsebino, način izdelave in vodenja ter njihove povezave z zemljiškim katastrom.
10. člen
Območja z omejenimi možnostmi za kmetijstvo iz prvega odstavka prejšnjega člena so območja, kjer so pogoji za kmetovanje in življenje oteženi, in se delijo na:
a) hribovska in gorska območja: to so sklenjena območja občin ali delov občin z znatno omejenimi možnostmi za kmetijsko pridelavo, kar je posledica zlasti nagibov zemljišč, nadmorske višine, težkih klimatskih pogojev in slabše rodovitnosti tal;
b) območja z drugimi naravnimi in socialnimi omejitvami: to so sklenjena območja občin ali delov občin, za katere je značilna zlasti:
– slabša rodovitnost tal in težki klimatski pogoji, zaradi česar znatno zaostajajo rezultati kmetovanja na teh območjih v primerjavi s povprečnimi rezultati v Sloveniji oziroma
– slaba poseljenost oziroma tendenca zmanjševanja naseljenosti zlasti kmetijskega prebivalstva, kar ogroža nadaljnji razvoj in obstoj teh območij.
Vlada predpiše podrobnejše kriterije za razvrščanje kmetijskih zemljišč v območja z omejenimi možnostmi za kmetijstvo.
3. Odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda
11. člen
Kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi predpisanega dovoljenja ali drugega upravnega akta, ali če spremeni namembnost v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko proizvodnjo oziroma, da se gozd izkrči, plača odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda (v nadaljnjem besedilu: odškodnina zaradi spremembe namembnosti).
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti se plača od površine zemljišča, ki je po predpisanem dovoljenju določeno za gradnjo objekta in od površine zemljišča, ki je s predpisanim dovoljenjem namenjena za redno rabo objekta (gradbena parcela). Če gre za gradnjo objekta, predvidenega s prostorsko izvedbenim načrtom, se šteje, da je za redno rabo objekta določeno vse zemljišče, ki po prostorsko izvedbenem načrtu pripada objektu. Če gre za gradnjo v nasprotju s predpisi, se odškodnina odmeri in plača od površine zemljišča pod objektom in površine zemljišča, ki služi redni rabi objekta. Plačilo odškodnine za spremembo namembnosti ne vpliva na legalizacijo objekta.
12. člen
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti se ne plača za naslednje objekte in zemljišča, namenjena za njihovo redno rabo:
– kmetijske gospodarske objekte, ki so namenjeni za rejo živine, čebelarjenje, ribogojstvo, vrtnarstvo, sadjarstvo, hmeljarstvo, vinogradništvo, shranjevanje, če so funkcionalno sestavni del proizvodne enote (kmetije ali kmetijskega obrata), pa tudi objekti za predelavo kmetijskih pridelkov;
– poljske poti, dostopne poti do zemljišč, gospodarskih objektov iz prejšnje alinee in kmetij;
– gozdne ceste in dovozne poti do hribovitih in gorskih predelov;
– objekte za potrebe zaščite in reševanja;
– objekte za urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovi varstvo pred škodljivim delovanjem voda in erozijo, varstvo vodnih količin in zalog ter varstvo kakovosti voda;
– objekte zaradi vzdrževanja naravnih vodotokov ter vodnogospodarske objekte in naprave v splošni rabi.
Vlada lahko sklene, da se v primerih, ki so določeni z zakonom, zniža ali oprosti plačilo tistega dela odškodnine zaradi spremembe namembnosti, ki se po 16. členu tega zakona vplačuje v proračun Republike Slovenije.
Če se kadarkoli spremeni namembnost objektov iz prvega in drugega odstavka tega člena, se plača odškodnina za spremembo namembnosti po višini, ki velja na dan vložitve popolne vloge za spremembo namembnosti objekta; če je sprememba namembnosti objekta napravljena brez vloge, pa po višini, ki velja na dan ugotovitve spremenjene namembnosti objekta. Pri tem se kot katastrska kultura in razred zemljišča upošteva podatek pred gradnjo objekta iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.
Merila za oprostitev ali zmanjšanje plačila dela odškodnine zaradi spremembe namembnosti iz drugega odstavka tega člena določi vlada. Pri oprostitvi oziroma zmanjšanju odškodnine zaradi spremembe namembnosti vlada upošteva zlasti: posledice, ki jih bo imel poseg v prostor na možnost uporabe preostalih kmetijskih zemljišč in gozda v občini za kmetijsko proizvodnjo; kakovost, lego in stopnjo varovanja zemljišč in gozdov, ki naj bi spremenili namembnost; pomen posega v prostor za skladnejši regionalni razvoj prizadete občine.
13. člen
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti se določi v znesku na kvadratni meter ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč. Kakovost in lega kmetijskega zemljišča se ovrednotita s številom točk na kvadratni meter glede na katastrsko kulturo, katastrski razred ter katastrski okraj:
----------------------------------------------------------------------------------------------
. Katastrske kulture in razredi Št.točk
----------------------------------------------------------- po skupinah
njive, trav- bar- plan- paš- gozd ne- katastrskih
vino- niki, jan- taže niki rodo- okrajev
gradi eks- ski- gozd- vitno
plan- ten- trav- nega I. II. III.
tažni zivni niki drevja
sadov- sadov-
njaki njaki
hmelj-
išča
----------------------------------------------------------------------------------------------
1 100 80 60
2 90 75 55
3 1 80 65 55
4 2 65 60 55
5 3 1 40 35 30
6 4 1 2 20 15 10
7 5 2 3 1 10 10 7,5
8 6 3 4 2 1 5 5 5
7 4 3 2 2,5 2,5 2,5
8 4 3 1,5 1,5 1,5
5 4 1 1 1
6 5 0,5 0,5 0,5
7 6 0,5 0,5 0,5
8 7 0 0 0
8 N 0 0 0
----------------------------------------------------------------------------------------------
SKUPINE KATASTRSKIH OKRAJEV:
I. Brežice, Celje, Gorica, Koper, Kranj, Krško, Ljubljana, Ljutomer, Maribor, Murska Sobota, Ptuj, Sežana, Vipava.
II. Črnomelj, Gornji Grad, Ilirska Bistrica, Kamnik, Kanal, Kočevje, Litija, Logatec, Novo mesto, Poljane–Selce, Postojna, Radgona, Radovljica, Rogatec, Slovenj Gradec, Tržič, Vitanje, Višnja gora, Vransko–Laško.
III. Bohinj, Bovec, Črna, Kranjska Gora, Planina, Pohorje, Suha krajina–Gorjanci, Tolmin, Trbovlje, Volovsko.
Vrednost točke znaša na dan uveljavitve tega zakona 40 tolarjev. Minister, pristojen za kmetijstvo, letno revalorizira to vrednost v skladu z indeksom cen na drobno, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije.
14. člen
Odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda odmeri v upravnem postopku organ, pristojen za izdajo dovoljenj za gradnje. Za reševanje pritožb v zadevah odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti je na drugi stopnji pristojno ministrstvo, pristojno za prostor.
Odškodnina se obračuna:
– za gradnje, za katere se vloži vloga za predpisano dovoljenje za graditev oziroma priglasi dela, po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga;
– za gradnje, ki so zgrajene v nasprotju s predpisi in se legalizirajo, po višini, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za legalizacijo gradnje;
– za gradnje, ki so zgrajene v nasprotju s predpisi v višini, ki velja na dan vložitve zahteve za obračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti. Če investitor poruši tako gradnjo in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, se mu vrnejo nevalorizirana sredstva plačane odškodnine.
Stranki v postopku odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti sta tudi občina, na območju katere leži zemljišče, in Republika Slovenija, ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Brez potrdila o plačani odškodnini ni dovoljeno stranki vročiti dovoljenja za gradnjo oziroma dovoljenja za izkoriščanje rudnin, prav tako pa ne začeti gradnje.
15. člen
Če oseba, ki je plačala odškodnino zaradi spremembe namembnosti, ne dobi dovoljenja za gradnjo oziroma ne zgradi objekta, za katerega je odškodnina plačana, ima pravico v enem letu po izteku lokacijskega ali gradbenega dovoljenja oziroma dovoljenja za gradnjo zahtevati njeno vračilo. Odškodnina se vrne v nevaloriziranem znesku z zakonitimi obrestmi od dneva vložitve popolnega zahtevka za vračilo odškodnine. Pripadajoče obresti se obračunajo po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in o temeljni obrestni meri.
Pravico do vračila plačane odškodnine zaradi spremembe namembnosti po postopku, v višini in na način, določen v prejšnjem odstavku imajo tudi fizične in pravne osebe, ki po končanem izkoriščanju rudnin ponovno usposobijo zemljišča za kmetijsko pridelavo v skladu s predpisi o rudarstvu in s predpisi o urejanju naselij ter drugih posegov v prostor. Vlogo za vračilo lahko vložijo v enem letu po tem, ko je v skladu s predpisi ugotovljena usposobitev zemljišč za kmetijsko pridelavo.
O vračilu odškodnine zaradi spremembe namembnosti po tem členu odloča v upravnem postopku organ, pristojen za izdajo dovoljenja za gradnjo.
16. člen
Sredstva odškodnine iz 11. člena tega zakona pripadajo:
– 70% v proračun Republike Slovenije in
– 30% v proračun občine, na območju katere ležijo zemljišča, za katera se plača odškodnina.
Sredstva iz prvega odstavka tega člena, ki se vplačujejo na poseben vplačilni račun proračuna Republike Slovenije, se uporabljajo za naslednje namene:
– sofinanciranje uvajanja novih pridelkov;
– sofinanciranje uvajanja novih tehnologij v kmetijski pridelavi;
– sofinanciranje agromelioracij, komasacij, namakanja in drugih ukrepov za vzdrževanje in urejanje primernih vodnih razmer v tleh;
– za nakup kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga izvaja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije;
– podporo razvoju sonaravnega kmetovanja;
– ukrepe, s katerimi se omogoča in spodbuja povečanje in zaokroževanje kmetij;
– ukrepe za ohranitev kmetij na območjih z omejenimi možnostmi;
– sofinanciranje izvedbe sanacijskih programov za onesnažena ali drugače degradirana kmetijska zemljišča.
Sredstva za namene iz prejšnjega odstavka se v proračunu Republike Slovenije zagotavljajo najmanj v višini prihodkov proračuna Republike Slovenije po prvi alinei prvega odstavka tega člena.
Sredstva iz prvega odstavka tega člena, ki pripadajo občini, se uporabljajo za:
– sofinanciranje priprave strokovnih podlag za varstvo in urejanje kmetijskih zemljišč in planiranje;
– občinski program urejanja kmetijskih zemljišč;
– sofinanciranje celostnega razvoja podeželja in obnove vasi;
– sofinanciranje obnove zemljiškega katastra na območju izvajanja programa iz druge in tretje alinee tega odstavka.
III. PROMET S KMETIJSKIMI ZEMLJIŠČI
17. člen
S prometom s kmetijskimi zemljišči po tem zakonu je mišljen prenos lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in tudi s pravnimi posli za primer smrti.
Kmetijska zemljišča, gozdovi in kmetije se lahko v prometu med živimi prodajo ali odtujijo na drug način v postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni za gozdove z zakonom določeno drugače.
18. člen
Kmetija iz 2. člena zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: zaščitena kmetija), se s pravnimi posli med živimi ne sme deliti, razen v naslednjih primerih:
– če se na ta način povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo druge kmetije oziroma če se odtujijo zemljišča, ki se jih po prej navedenem zakonu sme nakloniti z oporoko, oziroma če postanejo lastnina Republike Slovenije oziroma občine;
– če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali z njim izenačene osebe, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev.
19. člen
Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji je možna le z odobritvijo upravne enote. Upravna enota izda odločbo, s katero odobri pravni posel po predhodnem mnenju občine, v kateri leži kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija.
Odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije:
– v okviru kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij;
– med zakoncema oziroma z njima izenačenima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem,
– zaradi gradnje infrastrukturnih objektov in naprav iz prvega odstavka 8. člena tega zakona oziroma za promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v povezavi z zagotovitvijo nadomestnih zemljišč skladno z zakonom zaradi gradnje infrastrukturnih objektov in naprav.
Odobritev pravnega posla za pridobitev kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda se ne izda:
– če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena tega zakona;
– če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom;
– če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 21. členu tega zakona;
– če pridobitelj ni usposobljen za kmetijsko proizvodnjo ali je na drug način očitno, da pridobitelj ne bo obdeloval pridobljenih zemljišč v smislu 7. člena tega zakona;
– če se na zemljišču, ki je bilo urejeno s komasacijo, bistveno poslabša dosežena ugodna razdelitev zemljišč;
– če bi lahko prišlo do negospodarne razdrobitve zemljiške posesti;
– če prodajna cena zemljišča pomembno odstopa od prodajne vrednosti primerljivih zemljišč v okolišu. V tem primeru lahko upravna enota po uradni dolžnosti začne postopek za ugotovitev primerne cene zemljišča po drugem odstavku 24. člena tega zakona;
– če se pridobivajo kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija oziroma njen del in se s tem veča veleposest preko 200 ha primerljive kmetijske površine po zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev, vendar ne več kot skupno 600 ha, razen če gre za pridobitev v lastnino Republike Slovenije ali občine;
– če ima nakup namen preprodaje;
– če bi bili ogroženi obrambni interesi, kar ugotavlja ministrstvo, pristojno za obrambo;
– če bi kmetijsko zemljišče pridobila fizična ali pravna oseba, ki ga ne potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti;
– če bi pravni posel očitno pripeljal do uporabe zemljišča, ki je v nasprotju z njegovo namembnostjo.
20. člen
Vlogo za izdajo odobritve pravnega posla vloži pridobitelj nepremičnine pri upravni enoti, na območju katere leži zemljišče oziroma njegov pretežni del. Vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu.
Stranke v postopku izdaje odobritve so pogodbene stranke razen v delu, ki se nanaša na izvajanje 21. člena tega zakona, kjer je stranka v postopku vsak izmed prednostnih upravičencev iz 21. člena tega zakona.
Če za pravni posel odobritev ni potrebna, to potrdi upravna enota v pisni obliki. Če ne gre za primere, ko se izda potrdilo, se izdaja potrdila zavrne z odločbo v upravnem postopku.
Upravna enota izda odobritev ali jo zavrne v upravnem postopku v 30 dneh po prejemu popolne vloge. Če odločba oziroma potrdilo nista izdana v tem roku, se šteje, da odobritev oziroma potrdilo ni dano.
O pritožbah zoper izdano oziroma neizdano odobritev odloča na drugi stopnji ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Overitev podpisov na pogodbi o odtujitvi kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ter zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sta mogoča le na podlagi odobritve oziroma potrdila iz tega člena.
Pravni posli, sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila ali v nasprotju z njima, so nični.
21. člen
Pri nakupu kmetijskega zemljišča, kmetijskega gospodarstva ali gozda, če ni za gozdove z zakonom o gozdovih določeno drugače, lahko uveljavljajo prednostno pravico prednostni upravičenci po naslednjem vrstnem redu:
1. solastnik;
2. zakupnik, ki je kmet;
3. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, zakupu ali drugačni obdelavi, meji na zemljišče, ki je naprodaj;
4. drug kmet, ki ima zemljišče, ki ga ima v lasti, zakupu ali drugačni obdelavi, v primerni oddaljenosti;
5. Republika Slovenija preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: sklad);
6. občina, na območju katere leži nepremičnina;
7. kmetijska organizacija, ki ji je zemljišče ali kmetija potrebno za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in ima sedež v primerni oddaljenosti.
Ob enakih pogojih ima med kmeti prednostno pravico tisti, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Kmetijska dejavnost se šteje za glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje.
Če nihče od prednostnih upravičencev ne uveljavlja prednostne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče drugim kupcem, ki so njegovo ponudbo sprejeli pravočasno na način, predpisan po tem zakonu, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota po 19. členu tega zakona.
22. člen
V smislu tega zakona je kmet občan:
– ki je lastnik, zakupnik oziroma drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen in iz kmetijske dejavnost pridobiva pomemben del dohodka;
– ki je morski ribič in je kot fizična oseba imetnik stalnega ribolovskega dovoljenja za ribolov v ribolovnem morju Republike Slovenije in iz ribiških dejavnosti, ki jo opravlja sam ali s pomočjo drugih, pridobiva pomemben del dohodka;
– družinski član osebe iz prve in druge alinee, če opravlja kmetijsko ali ribiško dejavnost na kmetiji oziroma ribiški kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljen. Kmetijska dejavnost se šteje za glavno dejavnost, če pridelek oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje;
– ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobival pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč;
– ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sam ali s pomočjo drugih obdeloval kmetijska zemljišča, za katera verjetno izkaže, da jih bo pridobil, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.
Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti, to so vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju.
Kmet mora imeti najmanj poklicno kmetijsko izobrazbo ali opravljen preizkus znanja iz kmetijstva po programu kmetijskih poklicnih ali srednjih šol s posebnim poudarkom na kmetijski dejavnosti, ki jo opravlja oziroma jo namerava opravljati.
V smislu tega zakona je kmetijska organizacija gospodarska družba, kmetijska zadruga ali druga pravna oseba, ki je registrirana za kmetijsko dejavnost, za katero potrebuje kmetijska zemljišča, in izpolnjuje druge predpisane pogoje za opravljanje te dejavnosti.
Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, v kateri leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma organizacija uporablja. V primeru iz 4. alinee prvega odstavka tega člena odloča o izpolnjevanju pogojev za kmeta upravna enota, v kateri ima občan prebivališče.
Predpise, s katerimi se določijo podrobnejši pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kmetijske organizacije ter o vsebini in načinu opravljanja preizkusa znanja, izda minister, pristojen za kmetijstvo.
23. člen
Fizična ali pravna oseba, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, mora ponudbo v treh izvodih izročiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, kmetija ali gozd leži. Ponudba mora vsebovati podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji, ceno in druge prodajne pogoje.
Upravna enota poskrbi, da se ponudba nemudoma nabije na oglasni deski upravne enote, lahko pa tudi občine in krajevnega urada.
Rok za sprejem ponudbe in uveljavitev pravice nakupa je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba nabita na oglasno desko upravne enote.
Če v roku iz prejšnjega odstavka nihče ne sprejme ponudbe, mora prodajalec, če še želi prodati kmetijsko zemljišče oziroma gozd, ponudbo ponoviti.
24. člen
Vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano zemljišče, mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje s priporočeno pošiljko prodajalcu in upravni enoti.
Če kupec meni, da cena v ponudbi bistveno presega vrednost ponudenega zemljišča, lahko v 30 dneh od nabitja ponudbe na oglasno desko upravne enote sproži postopek za ugotovitev vrednosti ponudenega zemljišča po predpisani metodologiji pri upravni enoti. Če v 15 dneh po tem, ko je prodajalec zvedel za tako ugotovljeno vrednost ponudenega zemljišča, ponudbe ne umakne, je to zemljišče dolžan prodati po ceni, ki je enaka ugotovljeni vrednosti. V takem primeru se cena v prodajalčevi ponudbi popravi na ugotovljeno vrednost, kupci pa lahko pisno sprejmejo novo ponudbo v 15 dneh po nabitju spremenjene ponudbe. Če vrednost ni ugotovljena v 30 dneh po preteku roka za sprejem prvotne ponudbe iz tretjega odstavka prejšnjega člena, lahko prodajalec to zemljišče proda po prvotno ponudeni ceni.
Izjava o umiku ponudbe po prejšnjem odstavku je veljavna, če jo prodajalec pošlje s priporočeno pošiljko upravni enoti.
Metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozda izda minister, pristojen za kmetijstvo.
25. člen
Pred izdajo in razglasitvijo sklepa o izročitvi na javni dražbi pridobljenega kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, mora izvršilno sodišče pridobiti potrdilo upravne enote, ali je morebitni prenos lastnine na najboljšega ponudnika v skladu s tem zakonom. Če obstoji kateri od razlogov iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona, se izdaja potrdila zavrne z odločbo v upravnem postopku.
Sodišče mora zahtevi priložiti podatke o pridobiteljevem državljanstvu in izjavo o bodoči uporabi nepremičnine.
Če upravna enota ugotovi, da je domik zemljišča v nasprotju s tem zakonom, mora izvršilno sodišče razveljaviti sklep o domiku in po pravnomočnosti tega sklepa po uradni dolžnosti razpisati novo dražbo.
Če upravna enota izda potrdilo iz prvega odstavka tega člena, ali če izvršilno sodišče v roku treh mesecev po zaprosilu pri pristojni upravni enoti ne prejme potrdila, izda sklep o izročitvi nepremičnine in ga razglasi.
IV. ZAKUP KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ
26. člen
Predmet zakupa je kmetijsko zemljišče s pripadajočimi objekti, napravami in dolgoletnimi nasadi.
Pogodba o zakupu kmetijskega zemljišča (v nadaljnjem besedilu: zakupna pogodba) mora vsebovati zlasti: zemljiškoknjižne in zemljiškokatastrske podatke o v zakup danih zemljiščih, opis in neamortizirano vrednost objektov, naprav in nasadov iz prejšnjega odstavka, amortizacijsko dobo trajnih nasadov, višino zakupnine, dobo in namen zakupa, ter določbo o tem, ali se zakupna pravica podeduje ali ne.
Če gre za dedni zakup, se za dedovanje zakupne pravice uporablja zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, če kmetija oziroma zemljišča v lasti zakupnika sama ali pa skupaj z zemljišči oziroma s kmetijo, ki jih ima v zakupu, ali zakupljena zemljišča oziroma kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Če ta pogoj ni izpolnjen, se zakupna pravica deduje po splošnih predpisih.
V primeru, da lastnik zemljišča ni tudi lastnik trajnih nasadov in drugih naprav, je predmet zakupa lahko samo zemljišče skupaj s pripadajočimi trajnimi nasadi in napravami, kolikor jih ni mogoče brez škode odstraniti. Trajni nasad deli usodo zemljišča.
Zakupna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki. Zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka.
27. člen
Določbe 19. do 24. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za zakup.
Za zakupna razmerja po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.
V primeru, da so predmet zakupa nepremičnine, ki so v lasti Republike Slovenije ali občine, dovoljenje upravne enote in mnenje občine ni potrebno.
28. člen
Zakupno razmerje se v skladu s predpisi vknjiži v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru.
Zakupodajalec, če ni s pogodbo za to določen zakupnik, mora predlagati vpis zakupnega razmerja v zemljiško knjigo in zemljiški kataster v 30 dneh od prejema odobritve pravnega posla oziroma potrdila iz 19. člena tega zakona, izbris tega razmerja pa v 30 dneh od njegovega prenehanja.
29. člen
Doba zakupa mora ustrezati namenu uporabe zakupnega zemljišča in ne sme biti krajša kot:
– 25 let, če naj rabi zemljišče osnovanju vinogradov, sadovnjakov ali hmeljišča;
– 15 let, če naj rabi zemljišče osnovanju nasadov hitrorastočih listavcev;
– 10 let, če naj rabi zemljišče za druge namene.
Če trajni nasadi na zakupnem zemljišču že obstojajo, se zakupno razmerje lahko sklene tudi za dobo, dokler nasadi ne bodo amortizirani.
Če zakupodajalec po objavi ponudbe o zakupu na način iz 23. člena tega zakona v predpisanih rokih ne more skleniti zakupne pogodbe za dobo iz prvega odstavka tega člena ali če je tako določeno z zakonom, lahko da kmetijsko zemljišče v zakup tudi za krajši čas. Prav tako da lahko zakupodajalec zemljišča v zakup za krajši čas osebi, ki se po tem zakonu ne šteje za kmeta in v primerih, ko je vložena zahteva za vrnitev nepremičnine v naravi po določbah zakona o denacionalizaciji in zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti.
30. člen
Za zakupna razmerja, ki se sklepajo zaradi posebnih razlogov, kot npr. zaradi odhoda k vojakom ali na začasno delo v tujino, zaradi bolezni in podobno, za čas, dokler ti razlogi trajajo, vendar ne več kot dve leti, določbe tega poglavja ne veljajo, razen določbe o sklenitvi pisne zakupne pogodbe in vpisu v zemljiško knjigo in zemljiški kataster.
31. člen
Zakupna pogodba se podaljša za prvotno dogovorjeno dobo, če najmanj v šestmesečnem roku pred iztekom pogodbe nobena pogodbena stranka pisno ne odpove pogodbe razen, če se stranki dogovorita drugače.
32. člen
Zakupna pogodba lahko vsak čas sporazumno preneha.
Zakupna pogodba preneha tudi, če zakupno zemljišče v skladu z zakonom preneha biti kmetijsko zemljišče.
33. člen
Zakupodajalec sme od pogodbe odstopiti, če zakupnik:
– ne rabi zemljišča kot dober gospodar;
– obdeluje zakupno zemljišče v nasprotju s sklenjeno pogodbo;
– v nasprotju z zakupno pogodbo daje zakupno zemljišče v podzakup.
34. člen
Če bi zaradi dogodkov, ki jih ob času sklepanja zakupne pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, izpolnitev obveznosti postala za eno od strank očitno pretežka ali bi ji povzročila preveliko izgubo, lahko prizadeta stranka zahteva, da se pogodba spremeni ali razveljavi.
Pri presoji, ali je zahteva za spremembo ali razveljavitev zakupne pogodbe utemeljena, je treba upoštevati koristi obeh strank, kakor na primer onemogočanje uvedbe prostorsko-ureditvenih operacij ter bolezen, onemoglost ali drugačno delovno nezmožnost zakupnika.
35. člen
Zakupna pogodba, s katero se zakupnina določi v obliki dela na kmetiji zakupodajalca ali v obliki deleža od pričakovanega pridelka oziroma predvidenega dohodka, je nična.
36. člen
Če zakupnik zasadi trajne nasade brez soglasja zakupodajalca, nima pravice do povračila neamortizirane vrednosti nasadov ob prenehanju zakupne pogodbe.
37. člen
Če zakupna pogodba drugače ne določa, lahko postavi zakupnik na zakupnem zemljišču pomožne objekte za smotrno rabo zemljišča.
38. člen
Po prenehanju zakupa ima zakupodajalec pravico do zasajenih trajnih nasadov in zgrajenih objektov ter naprav, zakupniku pa mora plačati njihovo še neamortizirano vrednost, če so bili nasadi oziroma objekti in naprave napravljeni z njegovim soglasjem, če z zakupno pogodbo ni določeno drugače. Na zemljiščih, za katera je sklenjena zakupna pogodba na podlagi 17. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in 5. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zakupnik nima pravice, da zahteva plačilo neamortizirane vrednosti trajnih nasadov, če zakupno razmerje preneha na njegovo zahtevo ali zaradi njegove krivde.
Trajni nasadi, objekti in naprave pripadajo zakupodajalcu brez odškodnine, če so bili napravljeni brez njegovega soglasja. Zakupnik ima pravico, da odstrani naprave, pri katerih je to mogoče brez škode.
V. AGRARNE OPERACIJE
1. Skupne določbe
39. člen
Z agrarnimi operacijami se urejajo kmetijska zemljišča oziroma kmetijski prostor zaradi izboljšanja kmetijskih zemljišč oziroma izboljšanja pogojev obdelave.
Agrarne operacije so: medsebojna menjava kmetijskih zemljišč, arondacije, komasacije in melioracije.
40. člen
Pobudo za agrarne operacije dajejo lastniki kmetijskih zemljišč oziroma njihove skupnosti ali druge pravne osebe, po pooblastilu lastnikov kmetijskih zemljišč.
Agrarne operacije se praviloma izvajajo sporazumno med lastniki kmetijskih zemljišč.
Agrarne operacije se lahko izvedejo tudi proti volji lastnikov kmetijskih zemljišč, vendar samo ob pogojih in po postopku, ki jih določa ta zakon.
Lastnikom kmetijskih zemljišč pomaga pri oblikovanju pobude za uvedbo agrarne operacije pri uveljavljanju te pobude in v postopku izvajanja agrarne operacije kmetijska svetovalna služba.
41. člen
Lastniki, zakupniki oziroma drugi uporabniki kmetijskih zemljišč na območju agrarne operacije morajo dovoliti dostop na svoja zemljišča delavcem geodetskih, vodnogospodarskih in drugih organizacij, ki opravljajo dela v zvezi s pripravo in izvajanjem agrarnih operacij in delovanjem ter vzdrževanjem melioracijskih objektov in naprav, ter osebam, ki imajo pravico meriti, snemati, projektirati ali zaznamovati zemljišča in vode, kadar je to potrebno za agrarno operacijo.
Lastniki, zakupniki in drugi uporabniki zemljišč imajo pravico do odškodnine za škodo, povzročeno z deli iz prejšnjega odstavka.
Odločbo o dovolitvi dostopa na zemljišče po prvem odstavku tega člena in o odškodnini iz prejšnjega odstavka izda na zahtevo prizadetega upravna enota. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
42. člen
Upravna enota lahko odredi, da se v primernem roku odstranijo posamezni objekti, ki ovirajo izvedbo agrarnih operacij.
Odločba o odstranitvi se lahko izda šele, ko je odločba o uvedbi agrarne operacije dokončna oziroma, ko začne veljati predpis o uvedbi agrarne operacije.
Odškodnina za odstranjene objekte iz prvega odstavka tega člena, ki jo plačajo tisti, v katerih korist se izvaja agrarna operacija, se odmeri po predpisih o razlastitvi.
43. člen
Če se zaradi izgradnje infrastrukturnih objektov (ceste, vodne akumulacije, kanali in podobno) ali izgradnje stanovanjske in drugačne kompleksne graditve povzroči razdrobljenost kmetijskih zemljišč, težji dostop do njih ali težja obdelava, mora investitor takih objektov plačati stroške za potrebne agrarne operacije.
Potrebne agrarne operacije iz prejšnjega odstavka in obveznost plačila zanje se določijo v lokacijskem dovoljenju oziroma v dovoljenju za gradnjo takega objekta.
44. člen
Vpisi v zemljiško knjigo in geodetska dela v zvezi z agrarnimi operacijami veljajo za nujne.
2. Medsebojna menjava kmetijskih zemljišč
45. člen
Kot medsebojna menjava kmetijskih zemljišč po tem zakonu se šteje menjava, ki se izvaja zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega vrednosti drugega zemljišča za več kot 50%.
46. člen
Potrdilo o tem, da gre za medsebojno menjavo kmetijskih zemljišč po prejšnjem členu, izda upravna enota.
Če niso izpolnjeni pogoji za medsebojno menjavo zemljišč po tem zakonu, se izdaja potrdila zavrne z odločbo v upravnem postopku.
3. Arondacija kmetijskih zemljišč
47. člen
Arondacija kmetijskih zemljišč (zaokrožitev) se lahko izvede v korist lastnika kmetijskega zemljišča, če bo zemljišče, ki se bo pripojilo, rabilo za kmetijsko proizvodnjo.
Arondacija se lahko izvede tudi v korist skupnosti na podlagi pogodbe, če gre za skupne pašnike, združeno obnovo ali napravo trajnih nasadov, ali če gre za združeno obdelovanje.
48. člen
Arondacijski upravičenci iz prejšnjega člena lahko vložijo predlog za arondacijo:
– če imajo na zaokroženem območju razdrobljena zemljišča ali če leži v strnjenem zemljiškem kompleksu tuje zemljišče;
– če nudijo lastniku za zemljišče, ki naj se pripoji, drugo ustrezno zemljišče enake katastrske kulture in katastrskega razreda ob upoštevanju predhodno usklajenega dejanskega stanja v zemljiškem katastru; če pa takega zemljišča nimajo, pa drugo zemljišče ustrezne velikosti, pri čemer se vrednost ugotovi po predpisani metodologiji iz 24. člena tega zakona ob upoštevanju predhodno usklajenega dejanskega stanja v zemljiškem katastru;
– če izkažejo, da razpolagajo z možnostmi za izvedbo namena, za katerega predlagajo arondacijo.
Ne glede na določbe druge alinee prejšnjega odstavka se lahko izplača denarna odškodnina, če se dotedanji lastnik s tako odškodnino strinja.
49. člen
Predlagatelj arondacije mora navesti namen arondacije, izkazati, da so izpolnjeni pogoji iz 47. in 48. člena tega zakona, izjaviti, da prostovoljna medsebojna menjava kmetijskih zemljišč ni bila dosežena, priložiti predlogu seznam razdrobljenih zemljišč ali zemljišč v strnjenem zemljiškem kompleksu, ki naj se arondirajo, seznam zemljišč, ki naj se pripoje, in seznam zemljišč, ki jih predlagatelj arondacije daje v odškodnino za pripojena zemljišča.
Predlagatelj priloži predlogu tudi mnenje kmetijske svetovalne službe o upravičenosti nameravane arondacije.
50. člen
Odškodnina za stavbe, druge objekte ali nasade se določa sporazumno. Če do sporazuma ne pride, se po pravnomočnosti odločbe o arondaciji o tej odškodnini odloči po predpisih o razlastitvi.
51. člen
O predlogu za arondacijo odloča v upravnem postopku upravna enota. Z odločbo o arondaciji upravna enota odloči tudi o pripojitvi zemljišča k zemljišču, ki se arondira, o zemljišču, ki se daje za pripojeno zemljišče, ter o odškodnini, za katero so se stranke sporazumele.
Stroške arondacijskega postopka trpi arondacijski upravičenec.
52. člen
Zemljišče, ki se z arondacijo pripoji, se izroči arondacijskemu upravičencu po pravnomočnosti odločbe o arondaciji.
Prejšnji lastnik ima pravico obdržati pripojeno kmetijsko zemljišče v posesti dokler ne pospravi pridelkov, vendar najdalje do konca tekočega gospodarskega leta.
53. člen
Hipoteke in druga stvarna bremena, ki so vpisana na pripojenem zemljišču arondacijskega upravičenca, razen zemljiških služnosti, če so le-te potrebne, izgubijo pravno veljavnost in se izbrišejo iz zemljiške knjige.
Izbrisano breme se po uradni dolžnosti vknjiži na zemljišču, ki je bilo dano kot odškodnina za pripojeno zemljišče.
Potrebnost zemljiške služnosti iz prvega odstavka tega člena ugotavlja upravna enota. Zoper ta del izreka ni nadaljnje upravne poti, prizadeti pa lahko zahteva v 30 dneh od vročitve odločbe o arondaciji, naj pristojno redno sodišče odloči o potrebnosti zemljiške služnosti.
54. člen
Po pravnomočnosti odločbe o arondaciji lahko prejšnji lastnik pripojenega zemljišča zahteva pri upravni enoti, da razveljavi odločbo o arondaciji:
– če arondacijski upravičenec najpozneje v enem letu po pravnomočnosti odločbe o arondaciji ne začne urejati arondiranih zemljišč;
– če začete ureditve ne konča najpozneje v petih letih od začetka urejanja, ali
– če arondiranih zemljišč v enem letu po pravnomočnosti odločbe o arondaciji ne začne izkoriščati za kmetijsko proizvodnjo, razen v primeru, če je na podlagi upravnega akta ali predpisa bila spremenjena namembnost zemljišča.
Zahtevo iz prejšnjega odstavka lahko prejšnji lastnik vloži v treh mesecih od dneva, ko je za to zvedel, vendar najpozneje v enem letu po poteku rokov iz prejšnjega odstavka.
4. Komasacija
55. člen
Zemljišča na določenem območju se lahko zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča (v nadaljnjem besedilu: komasacija).
Predmet komasacije so kmetijska zemljišča, lahko pa tudi gozdovi, nezazidana stavbna in druga zemljišča na komasacijskem območju ter naprave na teh zemljiščih (v nadaljnjem besedilu: komasacijski sklad).
56. člen
Uvedbo komasacijskega postopka lahko predlagajo lastniki zemljišč, v njihovem imenu pa komasacijski odbor, njihova skupnost na podlagi pogodbe ali pravna oseba.
Upravičenci iz prejšnjega odstavka vložijo predlog pri upravni enoti.
Predlog za uvedbo komasacijskega postopka se lahko vloži, če se s komasacijo strinjajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 80% površin zemljišč na predvidenem komasacijskem območju.
Predlogu za uvedbo komasacije je treba priložiti:
– predvidene meje komasacijskega območja;
– izvleček iz planskega akta lokalne skupnosti, ki se nanaša na komasacijsko območje;
– prikaz obstoječega lastninskega stanja;
– predlog idejne zasnove ureditve komasacijskega območja, usklajen z veljavnim prostorskim planom in drugimi sočasnimi agrarnimi operacijami;
– predvidene meje ureditve zemljiškega katastra znotraj območja komasacije;
– oceno pričakovanih učinkov komasacije;
– seznam lastnikov zemljišč s podatki o površinah, ki jih imajo v lasti na predvidenem komasacijskem območju in s podpisano izjavo za uvedbo komasacijskega postopka;
– imena članov komasacijskega odbora iz 61. člena tega zakona;
– ime in naslov investitorja komasacije, ki mora biti pravna oseba, ter njegovo soglasje, da prevzema pravice, obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz investitorstva komasacije;
– finančno konstrukcijo pokrivanja stroškov.
57. člen
Komasacija se uvede z odločbo upravne enote.
V odločbi o uvedbi komasacije se lahko določi:
– da se v komasacijski sklad vključijo tudi gozdovi, vodna in druga zemljišča, ki leže znotraj komasacijskega območja oziroma segajo vanj;
– da se v komasacijski sklad ne vključijo posamezni vinogradi, sadovnjaki, hmeljišča in druga zemljišča ali skupine takih zemljišč, če bi vključitev teh ovirala smotrno izvedbo komasacije.
Upravna enota lahko s spremembo ali dopolnitvijo pravnomočne odločbe o uvedbi komasacije naknadno spremeni meje komasacijskega območja, če gre za povečanje oziroma za zmanjšanje do 10% površine komasacijskega območja, če je to potrebno zaradi racionalnejše izvedbe komasacije.
Upravna enota poskrbi, da se uvedba komasacije zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru.
58. člen
V komasacijskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in ne obnova postopka.
Če med izvajanjem komasacije nastopijo razmere, ki onemogočajo nadaljnjo komasacijo, lahko upravna enota ustavi komasacijo, če je posestno stanje, ki je bilo v naravi ob uvedbi komasacije, še nespremenjeno.
Stranke v komasacijskem postopku so lastniki zemljišč na komasacijskem območju (v nadaljnjem besedilu: komasacijski udeleženci) in drugi, ki imajo na zemljiščih v komasacijskem skladu stvarne pravice ali kakšen drug na zakon oprt pravni interes.
59. člen
Komasacijski postopek vodi upravna enota.
Upravna enota lahko za opravljanje posameznih opravil v komasacijskem postopku imenuje komasacijsko komisijo. Komasacijsko komisijo sestavlja najmanj pet članov, in sicer predvsem strokovnjaki s pravnega, agronomskega in geodetskega področja ter en komasacijski udeleženec. Predsednik komisije je praviloma diplomirani pravnik s pravosodnim oziroma pravniškim državnim izpitom.
Člani komasacijske komisije imajo položaj uradnih oseb in so lahko pooblaščeni za vodenje komasacijskega postopka in opravljanje drugih dejanj v postopku.
60. člen
Z uvedbo komasacijskega postopka je na komasacijskem območju prepovedan promet z zemljišči, parceliranje zemljišč, graditev in sajenje oziroma odstranjevanje nasadov ter gozdnega drevja, če ni z idejno zasnovo ureditve komasacijskega območja določeno drugače.
Izjemoma je dovoljen promet z zemljišči do konca razgrnitve elaborata obstoječega stanja zemljišč komasacijskega sklada, če gre za zmanjšanje števila lastnikov ali solastniških deležev, če gre za formalno dokončanje pravnega posla za prenos lastništva na zemljišču, ki je dejansko že opravljen. Ne glede na fazo komasacije je dovoljen prenos lastništva, če gre za prenos lastništva na Republiko Slovenijo ali občino oziroma prenos lastništva zaradi izvedbe prostorskega izvedbenega akta. Potrdilo, da so izpolnjeni pogoji iz tega odstavka, izda upravna enota. Če pogoji po tem odstavku niso izpolnjeni, upravna enota zavrne izdajo potrdila z odločbo v upravnem postopku.
O spremembah lastništva med komasacijskim postopkom mora sodišče s sklepom o vknjižbi v zemljiško knjigo sproti obveščati upravno enoto, ki vodi komasacijski postopek. O izvedeni parcelaciji med komasacijskim postopkom mora pristojni geodetski organ z odločbo o parcelaciji sproti obveščati upravno enoto, ki vodi komasacijski postopek.
Pogodba, sklenjena v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom tega člena, je nična. Lastnik tudi nima pravice do odškodnine za sredstva, vložena v gradnjo, sajenje ali odstranjevanje nasadov in spremembo kulture v nasprotju s prvim odstavkom.
Posledice uvedbe komasacijskega postopka po prvem odstavku tega člena prenehajo s pravnomočnostjo odločbe o ponovni razdelitvi zemljišč. Prav tako prenehajo te posledice v primeru, če se komasacija ne začne izvajati v dveh letih po pravnomočnosti odločbe o uvedbi komasacije.
61. člen
Komasacijski udeleženci pred vložitvijo vloge za uvedbo komasacije izvolijo izmed sebe komasacijski odbor, ki ima naslednje naloge:
– zastopa interese komasacijskih udeležencev;
– pripravlja predloge, ki jih posreduje upravni enoti;
– sodeluje pri pripravi predloga elaborata o vrednotenju in o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada.
Komasacijski odbor ne sme odločati o pravicah komasacijskih udeležencev.
62. člen
Pri vlaganju zemljišč v komasacijski sklad se upošteva:
– glede lastnine in drugih stvarnih pravic stanje v zemljiški knjigi;
– glede lege, površine, katastrske kulture in katastrskega razreda podatki zemljiškega katastra;
– glede drugih podatkov pa dejansko stanje.
Če se dejansko stanje glede lastninske pravice in drugih stvarnih pravic na zemljiščih, ki se vlagajo v komasacijski sklad, ne ujema s stanjem po zemljiški knjigi, se upošteva dejansko stanje, če to ni sporno. S tem pa ne smejo biti prizadete pravice, ki jih ima kdo na takem kmetijskem zemljišču.
Lastnik zemljišča lahko do razgrnitve elaborata obstoječega stanja zahteva, da se mu na njegove stroške ugotovi dejanska površina zemljišča, ki ga ima v komasacijskem skladu.
63. člen
V postopku komasacije se izdelajo in razgrnejo naslednji elaborati:
– elaborat obstoječega stanja zemljišč na komasacijskem območju;
– elaborat vrednotenja zemljišč na komasacijskem območju;
– idejna zasnova ureditve komasacijskega območja;
– elaborat nove razdelitve zemljišč na komasacijskem območju.
Elaborate iz prvega odstavka tega člena izdela in operativna geodetska dela izvaja geodetska organizacija, ki ima pooblastilo za izvajanje geodetskih upravnih storitev, z delavci, ki imajo pooblastilo za vodenje upravnega postopka. Geodetsko organizacijo izbere investitor.
Glede načina in postopka razgrnitve elaboratov po tem členu se smiselno uporabljajo ustrezne odločbe zakona o zemljiškem katastru. Kraj, čas in rok razgrnitve elaboratov iz prvega odstavka tega člena določi upravna enota. Rok razgrnitve ne sme biti krajši kot 15 dni. Sklep o razgrnitvi elaboratov se objavi na krajevno običajen način.
Komasacijski udeleženci lahko podajo na elaborate po tem členu pripombe in predloge na sami razgrnitvi, najpozneje pa v osmih dneh po izteku roka razgrnitve. Pripombe in predlogi na razgrnjene elaborate se obravnavajo v postopku pred izdajo odločbe o novi razdelitvi zemljišč, o njih pa se odloči z odločbo o novi razdelitvi zemljišč.
Na zahtevo in na stroške komasacijskega udeleženca se mu v času razgrnitve elaborata nove razdelitve zemljišč na komasacijskem območju v naravi pokažejo njemu namenjena kmetijska zemljišča.
64. člen
Pri razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada dobi komasacijski udeleženec čimbolj zaokroženo zemljišče.
Do komasiranih zemljišč je treba zagotoviti ustrezen dostop.
S komasacijo se ne smejo poslabšati dostopi do zemljišč izven komasacijskega območja.
65. člen
Komasacijski udeleženci dobijo iz komasacijskega sklada zemljišče približno enake skupne vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5% vrednosti in 15% površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine po 67. členu tega zakona.
Na območjih, ki so predvidena za trajne nasade, osuševalne, namakalne in druge naprave, se dodelijo zemljišča tudi v skladu s tehničnimi pogoji za tako ureditev zemljišč.
Če dobi komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada zemljišče, ki je večje skupne vrednosti kot zemljišče, ki ga je vložil, mora v denarju plačati komasacijskemu skladu razliko; če dobi zemljišče manjše skupne vrednosti, pa se mu v denarju izplača razlika v skladu z vrednostjo, kot je navedena v elaboratu vrednotenja zemljišč. Razliko je treba plačati v osmih dneh po prejemu odločbe o novi razdelitvi zemljišča. Če se v pritožbenem postopku ugotovi še nadaljnja razlika, se le-ta poravna praviloma v denarju po pravnomočnosti odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč. V tem primeru se vrednost kmetijskega zemljišča, navedena v elaboratu vrednotenja zemljišč, valorizira glede na splošno gibanje cen.
Vodna zemljišča se iz komasacijskega sklada dodelijo lastnikom, določenim v predpisih o varstvu okolja oziroma o vodah.
66. člen
Pri vrednotenju zemljišč se zemljišča uvrščajo v vrednostne razrede. Vsakemu vrednostnemu razredu se določi vrednost enega kvadratnega metra v cenilnih enotah. Cenilni enoti se določi vrednost v denarju.
Metode in načine vrednotenja ter poravnave razlik predpiše minister, pristojen za kmetijstvo. O izbiri metode se na predlog predlagateljev komasacije določi v odločbi o uvedbi komasacije.
67. člen
Če se na komasacijskem območju zaradi celovite ureditve zemljišč zgradijo poti, melioracijski jarki, vetrobranski pasovi ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo komasacije, in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ali se iz drugih vzrokov poveča skupna površina zemljišč, ki naj se razdelijo med komasacijske udeležence, se dodeli vsakemu komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša oziroma večja površina zemljišč.
Določba prvega odstavka tega člena se smiselno uporablja tudi, če se zmanjša oziroma poveča skupna površina zemljišč v komasacijskem skladu zaradi višje sile med komasacijskim postopkom (odnašanje, nasipanje zemlje zaradi spremembe rečnega toka itd.).
68. člen
Služnosti in lastninske omejitve, ki po razdelitvi komasacijskega sklada udeležencu niso več potrebne, prenehajo, ustanovijo pa se nove, če je to potrebno glede na novo razdelitev zemljišč iz komasacijskega sklada.
Služnosti iz prejšnjega odstavka se ustanovijo z odločbo o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada.
69. člen
Hipoteke in druga stvarna bremena, ki so vpisana na zemljišču, ki ga posameznik vloži v komasacijski sklad, se ob razdelitvi komasacijskega sklada po uradni dolžnosti vpišejo na novo dodeljena zemljišča.
70. člen
Najpozneje v šestih mesecih po razgrnitvi elaborata o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada izda upravna enota odločbo o novi razdelitvi zemljišč. Pred izdelavo te odločbe mora upravna enota pridobiti potrditev organa, pristojnega za vodenje zemljiškega katastra, da je elaborat o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada izdelan v skladu s predpisi o zemljiškem katastru, in seznaniti komasacijske udeležence z njim dodeljenimi zemljišči v naravi.
Komasacijski udeleženci morajo prevzeti njim dodeljena in pokazana zemljišča iz komasacijskega sklada v posest in obdelavo takoj po vročitvi odločbe o novi razdelitvi, razen, če je v odločbi naveden poseben rok za prevzem, svoja dosedanja zemljišča pa morajo prepustiti komasacijskim udeležencem, katerim so z odločbo o novi razdelitvi dodeljena.
Šteje se, da je s seznanitvijo komasacijskega udeleženca z dodeljenim zemljiščem v naravi prevzeta začasna posest, ki uživa posestno varstvo po pravilih varstva posesti po zakonu o pravdnem postopku.
Pritožba zoper odločbo o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada ne zadrži njene izvršitve.
Če komasacijski udeleženci v začasno posest dodeljenih zemljišč ne obdelujejo, niso upravičeni do odškodnine zaradi izpada dohodka.
71. člen
V primeru velikega števila udeležencev se lahko posameznemu komasacijskemu udeležencu vroči le tisti del odločbe, ki se nanaša nanj.
Če je v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je treba pritožbi ugoditi, se lahko spremeni tudi tisti del izreka odločbe, ki se ne nanaša na pritožnika.
Komasacijski udeleženci postanejo lastniki zemljišč z vpisom pravnomočne odločbe o novi razdelitvi zemljišč v zemljiško knjigo.
72. člen
O pritožbah na odločbe o novi razdelitvi zemljišč odloča ministrstvo, pristojno za kmetijstvo. Odločbo na drugi stopnji je treba izdati najpozneje v enem letu po prejemu pritožbe s spisi.
Reševanje pritožb in reševanje upravnih sporov v zvezi s komasacijskim postopkom se šteje za nujno.
Ob reševanju pritožb lahko organ druge stopnje s posebnim sklepom razdruži odločbo o novi razdelitvi zemljišč v dva ali več delov tako, da izloči v posebno obravnavanje tisti del komasacijskega območja, na katerega se nanašajo vložene pritožbe, za ostali del odločbe o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega območja pa ugotovi njeno pravnomočnost.
73. člen
Sredstva za komasacijo zagotavljajo:
– lastniki zemljišč s komasacijskega območja;
– občina iz proračuna;
– Republika Slovenija iz proračuna;
– iz drugih virov.
Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena, krije stroške za komasacijo v skladu s 43. členom tega zakona investitor infrastrukturnega objekta, ki z gradnjo tega objekta povzroči razdrobitev zemljišč in s tem poslabša pogoje za kmetijsko proizvodnjo.
74. člen
Investitor komasacije, ki sklepa pogodbo za izvajanje komasacij, ima proti komasacijskim udeležencem regresno pravico za vse stroške, ki jih morajo plačati ti udeleženci. Investitor mora zagotoviti sredstva za izvedbo vseh komasacijskih del vključno za stroške vpisa nove razdelitve zemljišč iz komasacijskega sklada v zemljiško knjigo in zemljiški kataster.
75. člen
Zemljišča, ki so bila komasirana, se lahko delijo le, če se z delitvijo ne poslabša stanje, ki je bilo doseženo s komasacijo.
76. člen
Podrobnejše predpise o izvajanju komasacij izda minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za geodetske zadeve.
5. Melioracije
77. člen
Melioracije po tem zakonu so osuševanje, namakanje in agromelioracije.
78. člen
Osuševanje obsega ukrepe, objekte in naprave za urejanje in vzdrževanje talnega vodnega režima.
79. člen
Namakanje obsega ukrepe in naprave za zagotovitev vode, njeno distribucijo in rabo z namenom zagotoviti rastlinam optimalno vlago v tleh.
Namakalni sistem je sestavljen iz odvzemnega objekta, dovodnega omrežja in namakalne opreme.
Vodni vir je vodotok, podtalnica ali vodni zadrževalnik.
Odvzemni objekt je črpališče na vodnem viru, vodnjak ali objekt za odvzem vode iz akumulacije.
Dovodno omrežje sestavljajo:
– primarno omrežje s pripadajočo opremo za dovod vode od vodnega vira do namakalnega območja vključno s hidrantom;
– sekundarno omrežje s pripadajočo opremo za razvod vode od roba namakalnega območja do posamezne parcele, vključno s hidrantom;
– terciarno omrežje s pripadajočo opremo za razvod vode po parcelah, ki se namakajo oziroma se na njih preprečuje zmrzal.
Namakalni sistemi se delijo na:
– velike namakalne sisteme, ki so namenjeni večjemu številu uporabnikov za skupno rabo po namakalnem urniku;
– male namakalne sisteme, ki so namenjeni enemu ali več uporabnikom, ki pa uporabljajo namakalni sistem neodvisno drug od drugega.
Minister, pristojen za kmetijstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za prostor, predpiše merila za to, kaj se šteje za velike in male namakalne sisteme.
80. člen
Agromelioracije obsegajo ukrepe, ki izboljšujejo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal (apnenje, založno gnojenje, planiranje, krčenje drevesne zarasti in grmičevja na zemljišču, naprava teras, ureditev gorskih in kraških pašnikov in podobno) ter izboljšajo dostop na kmetijsko zemljišče.
Agromelioracije se delijo na posege, ki:
– pomenijo poseg v prostor v smislu predpisov, ki urejajo urejanje naselij in drugih posegov v prostor, to so zlasti naprava teras, izboljšanje dostopa na kmetijsko zemljišče;
– ne pomenijo posega v prostor v smislu predpisov, ki urejajo urejanje naselij in drugih posegov v prostor, to so zlasti apnenje, založno gnojenje, planiranje, krčenje drevesne zarasti in grmičevja, ureditev gorskih in kraških pašnikov.
Če se z agromelioracijo izvajajo dela, ki pomenijo poseg v prostor po predpisih o urejanju prostora, je zanje v skladu s temi predpisi treba pridobiti ustrezno dovoljenje za poseg v prostor.
81. člen
Melioracije lahko predlagajo:
– osuševanje in velike namakalne sisteme: melioracijske skupnosti ali pravne osebe v imenu lastnikov kmetijskih zemljišč s predvidenega melioracijskega območja;
– male namakalne sisteme in agromelioracije: poleg oseb iz prejšnje alinee tudi posamezni lastnik kmetijskih zemljišč, ki naj bi se meliorirala.
82. člen
Predlog za uvedbo osuševanja, velikega namakalnega sistema ali agromelioracijo iz prve alinee drugega odstavka 80. člena tega zakona se lahko vloži, če se z melioracijo strinjajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 80% kmetijskih zemljišč s predvidenega melioracijskega območja.
Predlogu za uvedbo melioracije iz prejšnjega odstavka je treba priložiti:
– meje melioracijskega območja;
– dokazilo, da je predlagana melioracija predvidena v prostorskem planu lokalne skupnosti,
– oceno pričakovanih učinkov melioracije;
– seznam lastnikov zemljišč s podatki o površinah, ki jih imajo v lasti na predvidenem melioracijskem območju in podpisane izjave lastnikov, ki se strinjajo z uvedbo melioracije;
– izpisek iz registra melioracijske skupnosti;
– ime in naslov predlaganega investitorja melioracije, ki mora biti pravna oseba, ter njegovo soglasje, da prevzema pravice, obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz investitorstva melioracije in kasnejšega upravljanja z melioracijskim sistemom;
– predlagano ureditev lastnine melioracijskih objektov in naprav po končani melioraciji;
– predračun stroškov za izvedbo melioracijskih in morebitnih komasacijskih del s predvidenimi viri zagotavljanja sredstev.
Če je na predvidenem melioracijskem območju predvidena tudi komasacija, mora predlog za uvedbo postopka vsebovati tudi to navedbo in priloge iz 56. člena tega zakona. V takem primeru mora biti investitor melioracije in komasacije ista pravna oseba.
83. člen
Če gre za mali namakalni sistem ali agromelioracijo iz 2. alinee drugega odstavka 80. člena tega zakona, je treba predlogu za uvedbo melioracije priložiti:
– meje melioracijskega območja:
– dokazilo, da predlagana melioracija ni v nasprotju s prostorskim planskim aktom in prostorskim izvedbenim aktom;
– oceno pričakovanih učinkov melioracije;
– navedbo lastnika oziroma solastnikov zemljišč ter soglasje lastnika, če ni sam predlagatelj, soglasje solastnikov za uvedbo melioracije oziroma seznam lastnikov zemljišč s podatki o površinah, ki jih imajo v lasti na predvidenem melioracijskem območju in podpisane izjave lastnikov, da se strinjajo z melioracijo;
– podatke o zemljiščih na predvidenem melioracijskem območju;
– predračun stroškov za izvedbo melioracijskih del s predvidenimi viri zagotovitve sredstev.
V primeru iz prejšnjega odstavka je investitor melioracije fizična oseba, lastnik ali eden od solastnikov oziroma njihova melioracijska skupnost ali pravna oseba, ki jo določijo sami.
84. člen
Upravičenci iz 81. člena tega zakona vložijo predlog za uvedbo melioracije pri ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo.
Minister, pristojen za kmetijstvo, uvede melioracijo, če so izpolnjeni pogoji iz 82. in 83. člena tega zakona, in obvesti upravno enoto, da izda odločbo o uvedbi komasacijskega postopka, če je ta potrebna in so izpolnjeni predpisani pogoji.
85. člen
Melioracija iz 82. člena tega zakona se uvede s predpisom ministra, pristojnega za kmetijstvo, ki vsebuje poleg sestavin, ki jih morajo imeti prostorski izvedbeni akti po predpisih o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, še zlasti:
– meje melioracijskega območja;
– predvidena melioracijska dela in dela, ki jih morajo opraviti lastniki, zakupniki ali drugi uporabniki zemljišč na melioracijskem območju, ter roke za izvršitev teh del;
– način financiranja melioracijskih del;
– obveznosti in odgovornosti glede delovanja, rabe in vzdrževanja melioracijskih sistemov po končani melioraciji;
– objekte in naprave, ki jih bodo dolžni lastniki oziroma uporabniki kmetijskih zemljišč sami redno vzdrževati v uporabnem stanju;
– lastništvo melioracijskih sistemov;
– osnove in merila za določitev in plačilo stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskega sistema po končani vzpostavitvi;
– predvideno dinamiko melioracijskih del po ožjih območjih.
86. člen
Melioracije iz 83. člena tega zakona, ki naj bi se izvajale na zemljiščih enega ali več lastnikov, se uvedejo z odločbo ministra, pristojnega za kmetijstvo, v kateri se določijo zlasti:
– meje melioracijskega območja;
– predvidena melioracijska dela in dela, ki jih morajo opraviti lastniki, zakupniki ali drugi uporabniki zemljišč na melioracijskem območju ter roki za izvršitev teh del;
– način financiranja melioracijskih del;
– obveznosti in odgovornosti glede delovanja, rabe in vzdrževanja melioracijskih sistemov po končani melioraciji;
– objekte in naprave, ki jih bodo dolžni lastniki oziroma uporabniki kmetijskih zemljišč sami redno vzdrževati v uporabnem stanju;
– lastništvo melioracijskih sistemov;
– osnove in merila za določitev in plačilo stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskega sistema po končani vzpostavitvi;
– predvideno dinamiko melioracijskih del po ožjih območjih.
87. člen
Z uvedbo melioracijskega postopka nastopijo posledice iz prvega in drugega odstavka 60. člena tega zakona, ki trajajo do končanih melioracij. Te posledice prenehajo, če se melioracijska dela ne začnejo izvajati v dveh letih po uveljavitvi akta o uvedbi melioracije.
Organ, ki odloči o uvedbi melioracije, poskrbi za zaznambo melioracije v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru.
88. člen
Sredstva za izvedbo melioracije iz tega zakona zagotavljajo:
– lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju;
– Republika Slovenija iz proračuna;
– občina iz proračuna občine;
– iz drugih virov.
89. člen
Za melioracijska dela sklepa pogodbe investitor, ki ga določijo lastniki kmetijskih zemljišč z melioracijskega območja, če gre za melioracije iz 83. člena tega zakona, če pa gre za melioracijske sisteme iz 82. člena tega zakona, izbere investitorja ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Investitor ima nasproti lastnikom in uporabnikom kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju regresno pravico v skladu s finančnim načrtom melioracije in v sorazmerju s površino njihovih zemljišč.
90. člen
Melioracija se konča s prevzemom sistemov v skladu s predpisi o graditvi objektov.
Po končani melioraciji so osuševalni sistemi in veliki namakalni sistemi do terciarnega omrežja razen vodotokov in vodnogospodarskih objektov last lastnikov zemljišč ali investitorja melioracije ali Republike Slovenije; mali namakalni sistemi razen vodotokov in vodnogospodarskih objektov pa last lastnika oziroma lastnikov zemljišč, na katerih so, oziroma od pravne osebe, ki jo za to pooblastijo udeleženci melioracije.
91. člen
Po končani melioraciji prevzame osuševalne sisteme in velike namakalne sisteme do terciarnega omrežja razen vodotokov in vodnogospodarskih objektov v upravljanje investitor ali druga pravna oseba. Te objekte in naprave je treba redno vzdrževati in zagotoviti njihovo nemoteno delovanje. Ti objekti in naprave niso predmet izvršbe ter morajo ves čas ohraniti svoj javni namen ter pravni režim uporabe in vzdrževanja, ki ga določi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.
Upravljalec namakalnega sistema določi tudi pravila za odjem vode – namakalni urnik, ki je za lastnike, zakupnike ali druge uporabnike zemljišč na namakalnem območju obvezen.
Če upravljalec teh sistemov preneha obstojati ali ne želi več opravljati te funkcije, mora odpoved svoje funkcije vročiti ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, najpozneje šest mesecev pred prenehanjem opravljanja te funkcije.
Ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, mora nemudoma določiti novega upravljalca melioracijskega sistema.
92. člen
Po končani melioraciji morajo lastniki kmetijskih zemljišč poskrbeti za redno delovanje, rabo in vzdrževanje terciarnega omrežja velikih melioracijskih sistemov, malih namakalnih sistemov in za trajnost lastnosti tal, doseženih z agromelioracijo. Če ne poskrbijo za to, se ne štejejo za dobre gospodarje.
93. člen
Melioracijske sisteme in naprave je treba vpisati v kataster melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, in je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra.
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše vsebino in način vodenja katastra melioracijskih sistemov in naprav v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
94. člen
Sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja zagotavljajo lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino melioriranih zemljišč.
95. člen
Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena tega zakona ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister, pristojen za kmetijstvo.
Na podlagi predpisa iz prejšnjega odstavka in podatkov o parcelah, ki so v posameznem melioracijskem območju in jih pristojna upravna enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo zemljiškega katastra, izda pristojni urad Davčne uprave Republike Slovenije odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika kmetijskih zemljišč. Glede postopka za odmero, pobiranje in izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjavo obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti.
Sredstva za vzdrževanje melioracijskih sistemov se vplačujejo v proračun Republike Slovenije.
Če dajo lastniki kmetijska zemljišča v zakup, je zavezanec za plačilo stroškov po tem členu zakupnik.
96. člen
Lastniki kmetijskih zemljišč na melioracijskem območju zaradi sodelovanja pri predlaganju, izvajanju in delovanju ter vzdrževanju melioracije, ustanovijo pred vložitvijo vloge za uvedbo melioracije melioracijsko skupnost kot skupnost na podlagi pogodbe ali kot pravno osebo.
Melioracijska skupnost usklajuje in zastopa interese melioracijskih udeležencev v postopku uvedbe melioracije, upravljanja, delovanja, rabe in vzdrževanja melioracijskih sistemov ter pri organizaciji in načinu obdelave melioriranih zemljišč.
Melioracijska skupnost se vpiše v register melioracijskih skupnosti, ki ga vodi upravna enota.
Minister, pristojen za kmetijstvo predpiše vsebino, način in postopek vodenja in vpisa v register melioracijskih skupnosti.
97. člen
Če se na melioracijskem območju odvajanje vode z zemljišča ali dovajanje vode na zemljišče ne da rešiti na kakšen drug ugodnejši ali racionalnejši način, se sme ustanoviti služnostna pravica odvajanja oziroma dovajanja vode čez drugo zemljišče.
O ustanovitvi služnostne pravice iz prejšnjega odstavka odloča v upravnem postopku upravna enota. Zoper to odločbo ni nadaljnje upravne poti, prizadeti pa lahko zahteva v 30 dneh od vročitve odločbe, naj pristojno redno sodišče odloči o potrebnosti zemljiške služnosti.
98. člen
Minister, pristojen za kmetijstvo, predpiše v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje in prostor, podrobnejše predpise o uvedbi, izvajanju, za upravljanju, delovanju in vzdrževanju melioracijskih sistemov.
VI. SKUPNI PAŠNIKI
99. člen
Skupni pašniki so kmetijska zemljišča (pašniki, košenice, senožeti, ledine, planine, nekultivirana zemljišča pa tudi kultivirana zemljišča in slabši gozdovi, v katerih je paša po zakonu dovoljena) različnih lastnikov, združena v kompleks, namenjena za skupno pašo živine pašnih interesentov na posameznem območju, ter poslopja in naprave na teh zemljiščih.
Pašni interesenti po tem zakonu so člani agrarnih ponovno vzpostavljenih skupnosti in lastniki živine – fizične in pravne osebe, katerih obstoj in delovanje je pomembno povezano z rabo skupnih pašnikov kot dopolnilne krmne osnove.
Občina in Republika Slovenija omogočata na zemljiščih v svoji lasti, vključenih v skupni pašnik, skupno pašo pašnim interesentom z območja, ki mu je skupni pašnik namenjen, glede na zmogljivost zemljišč, ki jih imata v skupnem pašniku.
100. člen
Območje skupnega pašnika in območja, ki jim je skupni pašnik namenjen, določi upravna enota po predhodnem mnenju kmetijske svetovalne službe.
Pri določitvi skupnega pašnika je treba upoštevati:
– pravice članov agrarnih skupnosti, pridobljenih na podlagi vračanja odvzetega premoženja;
– pašne potrebe tistega območja, s katerega se je doslej pasla živina na teh zemljiščih;
– njivsko in travniško krmno osnovo pašnih interesentov, ki niso prvotni člani agrarne skupnosti na območju, ki mu je skupni pašnik namenjen, lego, oblikovitost in druge naravne lastnosti tal, predvideni razvoj živinoreje in gozdarstva ter vodnogospodarske razmere.
Pri določanju skupnega pašnika in območja, ki mu je namenjen, je treba omogočiti sodelovanje članom ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti in drugim pašnim interesentom.
Upravna enota vodi register skupnih pašnikov, ki je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra.
Vsebino, način vodenja in namembnost registra skupnih pašnikov predpiše minister, pristojen za kmetijstvo.
101. člen
Skupni pašnik uporabljajo pašni interesenti, združeni v pašne, agrarne ali druge podobne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: pašne skupnosti), ki se ustanovijo s pogodbo. V tej pogodbi in v pravilih pašne skupnosti se uredijo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti v zvezi s skupnim pašnikom. K pogodbi je treba pridobiti soglasje upravne enote in overitev podpisov pri notarju.
Za uporabo skupnega pašnika sprejme pašna skupnost pašni red, ki določa pravila rabe skupnega pašnika, in je obvezen za vse pašne interesente. K pašnemu redu je treba pridobiti soglasje upravne enote.
Pašna skupnost mora v okviru možnosti skupnega pašnika zagotoviti pašne pravice tudi drugim pašnim interesentom. Ti pašni interesenti lahko postanejo člani skupnosti po pogojih in na način, določen z akti te skupnosti, lahko pa imajo zgolj pravico do paše na skupnih pašnikih.
Pašne skupnosti, ki uporabljajo skupni pašnik, se vpišejo v register agrarnih skupnosti pri upravni enoti, ki ga ta vodi v skladu s predpisi o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vračilu njihovega premoženja in pravic.
102. člen
Pravica do paše in druge s pašo povezane pravice nekdanjih in ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti (pravica do gonje živine, napajanja in podobno) na tujem svetu pripadajo skupnemu pašniku, če so mu potrebne. Če take pravice za skupni pašnik niso več potrebne, se odpravijo.
103. člen
S skupnim pašnikom se mora gospodariti tako, da se prepreči spreminjanje okolja in uničevanje, izpiranje ter zakraševanje tal, da uporaba ne presega zmogljivosti, ter da se zemljišča in naprave na skupnem pašniku redno vzdržujejo in zboljšujejo (gnojenje, čiščenje, trebljenje, vzdrževanje stavb in poti ter podobno).
Na zemljiščih skupnega pašnika je prepovedano postavljati nova poslopja za individualno rabo, razen če se s tem strinja pašna skupnost in je to predvideno v planskih aktih Republike Slovenije ali lokalne skupnosti.
Uporaba doslej zgrajenih objektov in naprav na skupnem pašniku je dovoljena pašnim interesentom. Uporaba teh objektov in naprav za nekmetijske namene je možna le s soglasjem pašne skupnosti in če je tak namen v skladu s planskimi akti občine. Dovoljenje za uporabo objektov v nekmetijske namene da upravna enota.
Pašniki, na katerih se ne ustanovijo agrarne skupnosti oziroma skupni pašniki, se lahko namenijo za turistične in druge namene, vendar se na njih ne sme graditi novih objektov, lahko pa se prenovijo stari. Takšno dovoljenje se lahko izda le ob upoštevanju pogojev za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja in če je to predvideno v planskih aktih.
104. člen
Lastnik skupnega pašnika oziroma pravice do paše in z njo povezanih pravic lahko proda ali da v zakup svoj delež v skupnem pašniku; pri tem ima prednostno pravico solastnik, zakupnik oziroma drugi pašni interesent, ki pase živino na tem skupnem pašniku.
Razdružitev skupnega pašnika je dopustna le z dovoljenjem upravne enote, ki ga izda po predhodnem mnenju kmetijske svetovalne službe.
Dovoljenja ni mogoče izdati, če bi se s tem poslabšala zagotovitev dopolnilne krmne osnove za pašne interesente, zavrl razvoj živinoreje, onemogočilo nadaljnje obdelovanje skupnega pašnika, povzročilo zaraščanje pašnika z gozdom ali kako drugače poslabšal položaj zemljišč, ki so v skupnem pašniku.
105. člen
Pašni interesenti, prispevajo k stroškom skupnega pašnika v sorazmerju z rabo skupnega pašnika, če se ne dogovorijo drugače.
VII. INŠPEKCIJA
106. člen
Izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka nadzorujejo izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ki se nanašajo na gozd, gozdarski inšpektorji.
Za kmetijskega inšpektorja je lahko imenovana oseba, ki poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še naslednje pogoje: da ima diplomo visoke šole agronomske, živinorejske ali biološke smeri in najmanj pet let delovnih izkušenj v kmetijski stroki ter opravljen strokovni izpit za inšpektorja.
107. člen
Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil, ki jih ima po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti:
A) pooblastila:
– pregledovati zemljišča, kmetijske objekte, poslovne knjige in listine lastnikov, zakupnikov in drugih uporabnikov kmetijskih zemljišč, na katere se nanašajo določbe tega zakona, pregledati zemljiški in melioracijski kataster ter registre po tem zakonu;
– nadzirati izvajanje določb tega zakona o plačevanju in uporabi odškodnine po 11. do 16. členu tega zakona;
– nadzirati namembnost objektov, katerih gradnja je oproščena plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti;
– nadzirati občinske programe urejanja kmetijskih zemljišč in njihovo izvajanje;
– nadzirati, ali obdelovalec obdeluje kmetijsko zemljišče v skladu s predpisi in kot dober gospodar, in predlagati ukrepe;
– nadzirati določbe o prometu, o zakupu ter o pripravi, izvajanju, delovanju in vzdrževanju kmetijskih prostorsko-ureditvenih operacij, ter o skupnih pašnikih, kadar ni za to pristojen drug organ;
B) pristojnosti:
– prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku;
– prepovedati onesnaževanje kmetijskega zemljišča pri njihovi rabi in odrediti vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja;
– prepovedati uporabo objekta, ki je bil oproščen plačila odškodnine zaradi spremembe namembnosti, za kakšen drug namen, dokler ni to usklajeno s tem zakonom;
– odrediti sanacijo opuščenih peskokopov, kamnolomov in drugih kopov in rudnikov po končanem izkoriščanju v skladu s predpisi in konkretnimi akti;
– predlagati začetek postopka za ugotovitev odškodnine po 11. členu tega zakona, če gre za gradnje v nasprotju s predpisi;
– odrediti ukrepe za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav ter vpis melioracijskih območij v kataster;
– odrediti redno vzdrževanje skupnih pašnikov, izdelavo pašnega reda in drugih aktov za zagotovitev skupne paše;
– odrediti ukrepe za izvajanje pašnega reda na skupnem pašniku;
– naložiti lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča, da vloži predlog za uskladitev dejanskega stanja kmetijskih zemljišč s stanjem v zemljiškem katastru;
– naložiti lastniku, zakupniku oziroma drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča, da se vpiše v register po tem zakonu;
– zadržati izvršitev nezakonitih dejanj;
– odrediti v nujnih primerih, ko bi sicer nastala škoda za splošni interes, ukrepe, da se škoda prepreči.
VIII. KAZENSKE DOLOČBE
108. člen
Z denarno kaznijo od 150.000 do 1,200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba in fizična oseba, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
1. če uporablja kmetijsko zemljišče ali gozd v nasprotju z njegovim namenom ali ga onesnažuje ali kako drugače degradira ali onesnažuje ali drugače zavira rast rastlin (prvi odstavek 4. člena);
2. če ne obdeluje kmetijskega zemljišča v skladu s predpisi ali kot dober gospodar (prvi odstavek 7. člena);
3. če ne dovoli pooblaščenim delavcem aktivnosti iz 41. člena;
4. če ovira druge pri izkoriščanju kmetijskih zemljišč, pridobljenih na podlagi odločbe o novi razdelitvi kmetijskih zemljišč iz komasacijskega sklada (drugi odstavek 70. člena);
5. če ne izvrši predvidenih melioracijskih del oziroma vzdrževalnih del na melioracijskih sistemih (85., 86., 91. in 92. člen);
6. če ne izdela programa in finančnega načrta za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav oziroma jih ne vzdržuje (prvi odstavek 91. člena, prvi odstavek 95. člena in 92. člen);
7. če moti druge pri odjemu vode ali drugače ravna v nasprotju s pravili – namakalnim urnikom (drugi odstavek 91. člena)
8. če ne dovoli kmetijskemu inšpektorju izvrševati pooblastil iz točke A) 107. člena.
Z denarno kaznijo od 15.000 do 120.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
109. člen
Z denarno kaznijo od 15.000 do 120.000 tolarjev se za prekršek kaznuje posameznik, če stori katero od dejanj iz prvega odstavka 108. člena tega zakona.
IX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
110. člen
Razvrstitev zemljišč v kategorije, določitev kmetijskih zemljišč in prvega ter drugega območja kmetijskih zemljišč v planskih aktih ostane v veljavi, dokler planski akti niso spremenjeni oziroma izdelani na novo v skladu z zakonom.
Razvrstitev zemljišč v kategorije se najpozneje v treh letih po uveljavitvi tega zakona vsebinsko in tehnično dopolni tako, da bo lahko podlaga za odmerjanje odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov.
Določitev območij z omejenimi možnostmi za kmetijstvo, ki jo je po območjih za vso Slovenijo potrdil Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano aprila 1990, se uporablja, dokler ne bo izdelana in sprejeta nova razvrstitev v skladu z 10. členom tega zakona.
111. člen
Če nastane dvom o tem, ali je občan, ki se je štel za kmeta po prejšnjih predpisih, kmet tudi po tem zakonu, oziroma ali je kmetijska organizacija po prejšnjem zakonu kmetijska organizacija tudi po tem zakonu, se postopek preverjanja pogojev izvede po kriterijih, ki jih določa ta zakon.
Ne glede na določbe tretjega odstavka 22. člena tega zakona in prvega odstavka tega člena se šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15. leta starosti dalje najmanj pet let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti.
112. člen
Postopki za določitev odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so v teku, se končajo po prej veljavnem zakonu.
Odškodnina zaradi spremembe namembnosti se ne plača od nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so bila kot taka določena pred letom 1972 in so v veljavnih planskih aktih tudi določena kot nezazidana stavbna zemljišča.
113. člen
Pogodbe o pravnem prometu in zakupu kmetijskih zemljišč, sklenjene in podpisi overjeni pred uveljavitvijo tega zakona, se vpišejo v zemljiško knjigo po prejšnjem zakonu.
Odobritev pogodbe o prometu in zakupu kmetijskega zemljišča je potrebna za vse pravne posle, za katere so ponudbe že objavljene na oglasni deski ob uveljavitvi tega zakona.
Prodajalec lahko umakne ponudbo, ki jo je že poslal upravni enoti, v 15 dneh po uveljavitvi tega zakona.
114. člen
Ne glede na določbe 27. člena tega zakona lahko pravne osebe dobijo v zakup tudi več kot je to določeno v osmi alinei 19. člena tega zakona kmetijskih zemljišč, če gre za kmetijska zemljišča, ki so jih upravljale, ko so bila v družbeni lastnini.
Po prej veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih sklenjene zakupne pogodbe ostanejo v veljavi, za njihovo prenehanje pa se uporabljajo določbe tega zakona.
115. člen
Postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona se končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi. Ne glede na določbo prejšnjega stavka, se v teh postopkih uporablja določba tretjega odstavka 72. člena tega zakona.
V komasacijskih postopkih, ki so do uveljavitve tega zakona tehnično dokončani in komasacijskim udeležencem izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, se novo stanje vpiše v zemljiško knjigo na podlagi načrta nove razdelitve in izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč. Morebitne ugotovljene nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.
116. člen
Do uveljavitve novega zakona o vodah pridobi investitor namakanja koncesijo za izkoriščanje vode brez javnega razpisa.
117. člen
Upravljalec melioracijskega sistema izvede vpis melioracijskega sistema v kataster melioracijskih sistemov in naprav v enem letu po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 93. člena tega zakona.
118. člen
O lastnini osuševalnih sistemov, ki so bili zgrajeni v večinskem delu iz javnih sredstev, ki jih je zagotovila Republika Slovenija do uveljavitve tega zakona, se dogovori s pogodbo med ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo in lastniki zemljišč z melioracijskega območja.
Objekti in naprave velikih namakalnih sistemov, ki niso lastnina Republike Slovenije po drugih predpisih, ter primarno in sekundarno omrežje velikih namakalnih sistemov, ki so bili v večinskem delu zgrajeni iz javnih sredstev, ki jih je zagotovila Republika Slovenija do uveljavitve tega zakona, postanejo last Republike Slovenije, če se drugače ne dogovori s pogodbo med ministrstvom, pristojnim za kmetijstvo, in upravljalcem sistema oziroma lastniki zemljišč z melioracijskega območja.
119. člen
Do dokončne zakonske ureditve statusa, organizacije, nalog, financiranja in drugih pogojev za delo kmetijske svetovalne službe se glede načina zagotavljanja in porabe sredstev za plače delavcev te službe in za izvajanje njenih programov smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo ta vprašanja za javne zavode, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija. Sredstva za izvajanje nalog kmetijske svetovalne službe, ki so poleg nalog po tem zakonu še naslednje: svetovanje, izobraževanje in usposabljanje kmetov ter prenos znanja do kmetov na tehnološkem, gospodarskem, okoljevarstvenem področju, načrtovanje in izvajanje programov celostnega razvoja podeželja in obnovo vasi in na drugih področjih, pomembnih za razvoj kmetijstva, živilstva na podeželju, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
Organizacijo in sistemizacijo delovnih mest kmetijske svetovalne službe določi minister, pristojen za kmetijstvo, v enem mesecu po uveljavitvi tega zakona in jo predloži v soglasje vladi.
120. člen
Do pravnomočnosti odločb o vračilu podržavljenega premoženja agrarnim skupnostim, upravljajo s skupnimi pašniki pašni interesenti, določeni po prej veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih.
Pašne skupnosti sprejmejo za skupne pašnike pašni red v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
121. člen
Podzakonski predpisi, predvideni s tem zakonom, se izdajo v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
122. člen
Do izdaje novih predpisov ostanejo v veljavi:
– uredba o ugotavljanju onesnaženosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list RS, št. 6/90);
– pravilnik o normativih, analitskih postopkih in metodah ugotavljanja onesnaženosti tal in vegetacije ter pogojih za uporabo nekaterih snovi v kmetijstvu (Uradni list RS, št. 7/90);
– odlok o proglasitvi zemljišč na območju protokolarnega objekta Brdo pri Kranju za zemljišča s posebnim namenom (Uradni list SRS, št. 7/80);
– odlok o uvedbi melioracijskega postopka v Polskavski dolini na območju občin Ptuj, Slovenska Bistrica in Maribor-Tezno (Uradni list SRS, št. 24/82);
– odlok o uvedbi melioracijskega postopka v Vipavski dolini na območju občin Ajdovščina in Nova Gorica (Uradni list SRS, št. 19/83);
– pravilnik o izdelavi agrokarte (Uradni list SRS, št. 7/86);
– pravilnik o uporabi kmetijskih zemljišč za gozdne plantaže (Uradni list SRS, št. 7/86);
– navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbeno pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Uradni list SRS, št. 15/79);
– navodilo o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije (Uradni list SRS, št. 45/82);
– navodilo o določitvi zemljišč, ki so temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 29/86);
– navodilo tem, kdaj se šteje, da obdelovalec ravna kot dober gospodar (Uradni list SRS, št. 29/86);
– navodilo o opravljanju preizkusa znanja za ugotovitev ustrezne usposobljenosti za obdelovanje kmetijskih zemljišč (Uradni list SRS, št. 29/86);
– navodilo za izvajanje melioracij kmetijskih zemljišč (Uradni list SRS, št. 22/81);
– navodilo za vrednotenje zemljišč iz komasacijskega sklada (Uradni list SRS, št. 34/88);
– enotna metodologija za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč in gozda (Uradni list SRS, št. 10/87 in 30/89);
– odloki občin o uvedbi melioracij;
– odredbe ministra, pristojnega za kmetijstvo, o uvedbi melioracij;
– odredbe ministra, pristojnega za kmetijstvo, o plačilu stroškov za vzdrževanje melioracijskih objektov in naprav.
123. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati odlok o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda (Uradni list RS, št. 7/91-I).
124. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Pogodbe o prenosu lastninske pravice ali o zakupu kmetijskih zemljišč in gozdov, sklenjene v času od prenehanja veljavnosti zakona o kmetijskih zemljiščih pa do uveljavitve tega zakona in ki niso skladne z določbami tega zakona o prometu in zakupu s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, nimajo pravnih učinkov.
Št. 720-03/89-1/46
Ljubljana, dne 15. oktobra 1996.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Jožef Školč l. r.
