Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem v zvezi z ustavno pritožbo Alojzije Strašek Kocjan iz Ljubljane, na seji dne 10. oktobra 1996

1. Prvi odstavek 6. člena zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/94) in drugi odstavek 278. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93 in 66/93) nista v skladu z ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost z ustavo iz 1. točke izreka odpraviti do 31. marca 1997.
3. Do odprave ugotovljene neskladnosti iz 1. točke izreka se postopki za volitve sodnikov za prekrške in sodnikov za prekrške Republiškega senata za prekrške ne smejo začeti ali nadaljevati.

1. Ustavno sodišče je z odločbo o ustavni pritožbi Alojzije Strašek Kocijan št. Up-159/96 z dne 19. 7. 1996 (Uradni list RS, št. 39/96) na podlagi drugega odstavka 161. člena ustave in drugega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS) odločilo, da se začne postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 6. člena zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (v nadaljevanju: ZZUOPSP) in drugega odstavka 278. člena zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP). Odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti navedenih določb je ustavno sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da veljavni predpisi ne urejajo volitev sodnikov za prekrške v skladu s funkcijo, ki jo sodniki za prekrške opravljajo po sedaj veljavnih predpisih. Ustavno sodišče je pri tem upoštevalo svojo odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 (OdlUS IV, 10), s katero je sprejelo načelno stališče, da je potrebno sodnike za prekrške skladno z določbo 23. člena ustave obravnavati kot del sodne oblasti, ker so na podlagi sedaj veljavnih predpisov pristojni, da za določene prekrške lahko izrečejo zaporno kazen.
2. Odločba ustavnega sodišča, s katero se je začel postopek ocene ustavnosti v izreku navedenih zakonskih določb, je bila v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS poslana Državnemu zboru v odgovor. Ustavno sodišče do dneva odločitve odgovora Državnega zbora ni prejelo.

3. ZZUOPSP v 1. členu določa, da od 1. januarja 1995 do uveljavitve novega zakona o prekrških občinski in medobčinski sodniki za prekrške nadaljujejo z delom kot samostojni organi z imenom sodnik za prekrške in s pristojnostmi, ki jih imajo občinski sodniki za prekrške po ZP; v prvem odstavku 6. člena pa določa, da sodnike za prekrške voli in razrešuje Državni zbor Republike Slovenije ob smiselni uporabi določb o postopku in pogojih, določenih v ZP. Ta v drugem odstavku 278. člena določa, da predsednika in sodnike Republiškega senata za prekrške voli in razrešuje Državni zbor z liste kandidatov, na kateri je število kandidatov enako številu kandidatov, ki se volijo.
4. ZZUOPSP in ZP v okviru kandidacijskega postopka ne urejata, kateri organ je pristojen za določitev liste kandidatov v smislu prvega odstavka 265. člena in drugega odstavka 278. člena ZP. Prav tako ne vsebujeta določb, ki bi kandidatom za sodnika za prekrške, ki niso predlagani v izvolitev, dajale možnost za učinkovito sodno varstvo ustavnih pravic. Izbiro med prijavljenimi kandidati je do odločitve ustavnega sodišča o zadržanju izvrševanja določb o volitvah sodnikov za prekrške opravljala komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve Državnega zbora (v nadaljevanju: KVIAZ), ki je na podlagi 132. člena poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 49/93, 80/94 in 28/96 – v nadaljevanju: poslovnik) pristojna le, da obravnava vprašanja iz pristojnosti Državnega zbora, ki so povezana z volitvami, imenovanji, razrešitvami in administrativnimi zadevami. Komisija na podlagi nobene določbe poslovnika ni bila pristojna za določitev liste kandidatov za izvolitev sodnikov za prekrške.
5. Z že citirano odločbo št. U-I-117/93 je ustavno sodišče odločilo, da imajo sodniki za prekrške glede na svoje pristojnosti, ki jim jih daje veljavna zakonodaja, lahko le položaj sodnikov. Položaj sodnika je določen v osnovi v 129., 130., 132. in 134. členu ustave. Glede volitev sodnikov ustava v 129. členu določa, da je funkcija sodnika trajna, in v 130. členu, da sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta. Pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, pogoje za napredovanje, razloge za prenehanje sodniške funkcije, razloge za razrešitev sodnika, pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz sodniške službe, ter postopke za njihovo uveljavljanje je v okviru ustavnih pooblastil uredil zakonodajalec v posebnem zakonu – zakonu o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96).
6. Prvi odstavek 6. člena ZZUOPSP ni v skladu z navedenimi ustavnimi določbami, ker glede volitev in razrešitev sodnikov za prekrške napotuje na smiselno uporabo tistih določb ZP, ki tega ne urejajo v skladu z ustavo. V skladu s 129. in 130. členom ustave bi ZZUOPSP lahko določil le smiselno uporabo določb prvega dela zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) in določb zakona o sodniški službi.
7. Prav tako izpodbijana ureditev kandidatom za sodnike za prekrške ni zagotavljala uresničitve ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena ustave, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. KVIAZ, ki je opravljala izbiro kandidatov za sodnike za prekrške, ni obveščala prijavljenih kandidatov o svojih odločitvah in v svojih poročilih Državnemu zboru tudi ni navajala razlogov, iz katerih prijavljenega kandidata ni predlagala v izvolitev. Prijavljeni kandidat za sodnika za prekrške tako ni imel možnosti, da bi zahteval sodno varstvo svoje pravice iz tretjega odstavka 49. člena ustave. Sodno varstvo pravic posameznika zagotavlja 23. člen ustave, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katere sodi tudi pravica iz 49. člena ustave, pa še posebej in izrecno zagotavlja četrti odstavek 15. člena ustave.
8. Ker izpodbijane določbe izvolitve sodnikov za prekrške glede na njihovo sedanjo pristojnost ne urejajo v skladu z določbami 129. in 130. člena ustave ter ne vsebujejo določb, ki bi kandidatom za sodnika za prekrške, ki niso predlagani v izvolitev, dajale možnost za učinkovito sodno varstvo njihovih ustavnih pravic, je ustavno sodišče ugotovilo njihovo neskladnost z ustavo. Ta odločitev ustavnega sodišča pomeni, da se do uskladitve izpodbijanih določb z ustavo ne bodo mogle opravljati volitve novih sodnikov za prekrške za prosta delovna mesta. V skladu z ugotovitvijo ustavnega sodišča v odločbi št. Up-159/96 z dne 19. julija 1996 (točka 4, pod B.-II.) se vsem sodnikom za prekrške, ki jim je ali jim bo mandat potekel pred uveljavitvijo novih predpisov o prekrških, na podlagi tretjega odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave mandat podaljša in jim preneha v šestih mesecih po uveljavitvi novih predpisov. Ugotovitve v navedeni odločbi pa ne pomenijo, da zakonodajalec v skladu s 23. členom ustave in prvim odstavkom 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94) z novimi predpisi o prekrških ne bi mogel drugače urediti pristojnosti in organizacijo organov za postopek o prekrških. Dokler zakonodajalec drugačne ureditve ne sprejme, pa je mogoče položaj vseh sodnikov za prekrške obravnavati le enako položaju sodnikov.
9. Ustavno sodišče je za uskladitev s to odločbo ugotovljenih neskladnosti z ustavo določilo rok 31. marec 1996. Mnenja je, da bi bilo potrebno čimprej zakonsko urediti volitev sodnikov za prekrške v skladu z ustavo, da bi se lahko začele opravljati volitve novih sodnikov za prekrške za prosta nezasedena delovna mesta. Pri tem ni nujno, da bi zakonodajalec hkrati uredil celotno področje prekrškov.
10. Tretjo točko izreka je ustavno sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, ki pooblašča ustavno sodišče, da določi, na kakšen način se mora odločba izvršiti.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 59., drugega odstavka 40. in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Zupančič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.