Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo upravne enote Žalec na seji dne 29. oktobra 1996

Za odločanje o zahtevah F. G. iz Š. v S. d., Š. 64, za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1097 in 1118/55 k.o. S. P. in S. H. iz O. v. 25 za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 638 k.o. O. v. in parc. št. 248, 260, 356 in 357 k.o. O. v. je pristojno Okrajno sodišče v Žalcu.

1. Upravna enota Žalec (v nadaljevanju: UE Žalec) v zahtevi za rešitev spora o pristojnosti navaja, da je F. G. dne 4. februarja 1992 pri upravnem organu (v nadaljevanju: UO) vložil zahtevo za denacionalizacijo, s katero zahteva vrnitev nepremičnin parc. št. 1097 (njiva s površino 780 m2) in parc. št. 1118/55 (pašnik s površino 906 m2), vl. št. 573 k.o. S. P. Zemljišči naj bi mu bili podržavljeni z odločbo Komisije za arondacijo občine Žalec (v nadaljevanju: KAO Žalec) št. 462-23/1964-3 z dne 26. februarja 1964 oziroma na podlagi kupne pogodbe, ki jo je dne 25. decembra 1963 sklenil s Kmetijskim kombinatom Žalec (v nadaljevanju: KK Žalec). Na podlagi zbrane dokumentacije je UE Žalec menila, da je bil pravni temelj za spremembo lastništva na zemljiščih kupna pogodba in ne odločba KAO Žalec. Sklenitev veljavnega pravnega posla je bila po mnenju UE Žalec pogoj in neposredna podlaga za izdajo odločbe o arondaciji zemljišč. UE Žalec je zato menila, da za obravnavo zahtevka ni pristojna. Na podlagi navedb vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, da je kupno pogodbo sklenil zaradi grožnje takratnega upravnika KK Žalec, pa naj bi bilo za obravnavo njegovega zahtevka na podlagi 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 – v nadaljevanju: ZDen) pristojno sodišče. Zadevo je UO s sklepom št. 32100/033/92-03 NJ z dne 24. junija 1992 odstopil v reševanje Temeljnemu sodišču v Celju.
2. Dne 9. novembra 1994 se je tudi Temeljno sodišče v Celju, enota v Žalcu, s sklepom N 317/93 izreklo za nepristojno, vlogo denacionalizacijskega upravičenca je zavrglo in jo v reševanje odstopilo UO.
3. S. H. naj bi 18. februarja 1992 pri UO vložil zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 638 k.o. O. v. (s površino 4028 m2), ki naj bi bilo podržavljeno zakoncema F. in Š. H. Pravni temelj za denacionalizacijo naj bi bil arondacijski sporazum, sklenjen 27. januarja 1964 med solastnikoma zemljišč F. in Š. H. in arondacijskim upravičencem KK Žalec, in pa odločba o arondaciji KAO Žalec št. 462-16/65-3 z dne 2. marca 1965. Dejansko posest na zemljišču naj bi KK Žalec pridobil na podlagi sporazuma 2. februarja 1965, to je pred izdajo arondacijske odločbe.
4. Z isto vlogo naj bi S. H. zahteval vrnitev podržavljenih zemljišč parc. št. 260 (v izmeri 4208 m2) in parc. št. 248 (s površino 3917 m2), vlož. št. 22 k.o. O. v. Lastninsko pravico naj bi M. H. na teh zemljiščih izgubila na podlagi arondacijskega sporazuma, sklenjenega 2. aprila 1964 s KK Žalec. UE Žalec navaja, da je bila M. H. po sporazumu upravičena do nadomestnih zemljišč parc. št. 338 in 339, razliko do sporazumno dogovorjene cene pa je prejela v denarni obliki. Na podlagi sporazuma naj bi KAO Žalec dne 9. septembra 1964 izdala odločbo št. 462-46/1964-3, s katero je potrdila arondacijo zemljišč v korist upravičenca KK Žalec.
5. S. H. nadalje v vlogi zahteva, naj se v postopku denacionalizacije na ime M. H. vrne zemljišče, parc. št. 356 (s površino 2309 m2) in zemljišče parc. št. 357 (s površino 339 m2), vlož. št. 268 k.o. O. v. Zemljišči naj bi prešli v splošno ljudsko premoženje s pravico uporabe KK Žalec na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med M. H. in KK Žalec 3. decembra 1963 in na podlagi arondacijske odločbe KAO Žalec št. 462-1/64-3 z dne 5. januarja 1964.
6. Po navedbah UE Žalec naj bi vlagatelj zahteve S. H. na obravnavi dne 26. maja 1992 navajal okoliščine v zvezi z razlastitvami premoženja F. in Š. H. ter razlastitvijo premoženja M. H., ki nakazujejo na elemente prisile takratnih predstavnikov oblasti. Predlagal je, naj UO o tem izvede dokaze z zaslišanjem takratnih uslužbencev KK Žalec. UO je menila, da za ugotavljanje, ali so bili pravni posli sklenjeni zaradi sile, grožnje oziroma zaradi zvijače, ni pristojen, zato se je s sklepom z dne 28. avgusta 1992 izrekel za nepristojnega in zadevo v reševanje odstopil sodišču. Dne 28. junija 1994 je tudi Temeljno sodišče v Celju, enota v Žalcu, s sklepom zahtevo zavrglo in jo ponovno odstopilo v reševanje UE Žalec.
7. UE Žalec v primerih obeh zahtev za denacionalizacijo meni, da bi bilo v postopku denacionalizacije potrebno izvesti dokazni postopek, za katerega po 56. členu Zden sama ni pristojna. Glede na to, da se je tudi sodišče izreklo za nepristojno, predlaga, da o sporu glede pristojnosti odloči ustavno sodišče.

8. Za določitev pristojnosti za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov, ki sta jih vložila F. G. in S. H. je odločilnega pomena, ali je pravni temelj za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov 29. točka prvega odstavka 3. člena ali 5. člen Zden. Po 29. točki prvega odstavka 3. člena ZDen so pravni subjekti upravičeni do denacionalizacije premoženja, ki jim je bilo podržavljeno na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25/65 – prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70 – v nadaljevanju: TZIKZ), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Člen 5 ZDen pa je pravni temelj za vrnitev premoženja fizičnim osebam, katerih premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnih poslov, sklenjenih zaradi grožnje, sile ali zvijače državnih organov oziroma predstavnikov oblasti.
9. Arondacijo kmetijskih zemljišč je urejal TZIKZ v V. poglavju (določbe 53. do 68. člena). Arondacijo je zakon načeloma dopuščal le v korist kmetijskih organizacij in v korist drugih gospodarskih organizacij, ki so uporabljale kmetijska zemljišča v kmetijske namene (54. člen). O predlogu upravičenega predlagatelja arondacije je odločal svet okrajnega ljudskega odbora, pristojen za kmetijstvo (63. člen), izvajale pa so jo arondacijske komisije (64. člen). Komisije so arondacijo v celoti ali delno dovolile ali pa dovoljenje zanjo predlagatelju odrekle (prvi in drugi odstavek 63. člena ZIKZ). Z arondacijsko odločbo razlaščeni lastniki so imeli v skladu s 57. členom TZIKZ pravico do nadomestnih zemljišč. V primeru, da jim nadomestnega zemljišča ni bilo mogoče zagotoviti, so bili upravičeni do odškodnine v denarju. Odškodnino je odmerjalo pristojno nepravdno sodišče na predlog prejšnjih lastnikov ali na predlog arondacijskih upravičencev. Poleg odmere odškodnine po sodišču pa je TZIKZ v 60. členu dopuščal možnost, da sta se prejšnji lastnik pripojenega zemljišča in arondacijski upravičenec o načinu odškodovanja neposredno sporazumela.
10. TZIKZ je torej predvidel možnost sporazumevanja lastnikov zemljišč in arondacijskih upravičencev o obliki odškodovanja, ni pa predvideval možnosti, da bi ti subjekti sklepali pogodbe oziroma sporazume, po katerih bi lastniki zemljišč pred izdajo odločbe o arondaciji s posamičnimi pravnimi posli na arondacijske upravičence prenašali lastnino. Za določitev pristojnosti v obravnavanih spornih primerih je torej odločilnega pomena, ali imajo kupne pogodbe in sporazumi o pripojitvah zemljišč naravo samostojnih posamičnih pravnih poslov, in če jo imajo, kakšen pravni značaj so imele odločbe o arondaciji, sprejete na njihovi podlagi.
11. Izhajajoč iz načela avtonomije pravnih subjektov pri sklepanju pravnih poslov ustavno sodišče ocenjuje, da so kupne pogodbe in sporazumi o pripojitvi zemljišč, ki so jih sklepali lastniki zemljišč in arondacijski upravičenci, lahko veljavni posamični pravni posli. Z njimi so lastniki zemljišč prenašali na arondacijske upravičence lastninsko pravico. Odločbe o arondaciji, izdane na njihovi podlagi, so le ugotovile že nastale pravne posledice in niso predstavljale pravnega temelja za podržavljenje. Denacionalizacija premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi posamičnih pravnih poslov, se torej lahko izvaja le na podlagi 5. člena ZDen. Tako stališče je ustavno sodišče že zavzelo v zadevi Odl US III, 27 (U-I-75/92) z dne 31. marca 1994. V obrazložitvi je poudarilo, da se besedilo 5. člena ZDen, ki govori o prehodu stvari in premoženja v državno last na podlagi pravnega posla, nanaša tudi na primere, ko je bil pravni naslov za podržavljenje sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel.
12. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je F. G. dne 25. decembra 1963 z arondacijskim upravičencem KK Žalec sklenil kupno pogodbo, s katero mu je prodal zemljišči parc. št. 1097 in 1118/55, vlož. št. 573 k.o. S. P. KAO Žalec je odločbo št. 462-23/1964-3 z dne 26. februarja 1964 izdala na podagi predhodno sklenjene kupne pogodbe in s tem potrdila arondacijo v korist KK Žalec, kar pa po oceni ustavnega sodišča na prenos lastnine, nastal na podlagi kupne pogodbe, ni imelo nikakršnega vpliva. F. in Š. H. sta dne 27. januarja 1964 s KK Žalec sklenila arondacijski sporazum, s katerim sta kot solastnika zemljišča par. št. 638, vlož. št. 98 k.o. T., proti plačilu denarne odškodnine dovolila pripojitev tega zemljišča k zemljiščem arondacijskega upravičenca KK Žalec. Arondacijski sporazum ima vse bistvene sestavine posamičnega pravnega posla, ki so potrebne za prenos lastninske pravice na nepremičnini, zato ustavno sodišče ocenjuje, da sta na njegovi podlagi F. in Š. H. prenesla lastnino na KK Žalec. V pripojitev zemljišč, nastalo na podlagi sporazuma, odločba KAO Žalec št. 462-16/65-3 z dne 2. marca 1965 ne posega, temveč jo kot pravno relevantno dejstvo le ugotavlja in povzema. M. H. je dne 2. aprila 1994 s KK Žalec sklenila arondacijski sporazum, s katerim je dovolila pripojitev zemljišč parc. št. 260 in 248, vlož. št. 22 k.o. O. v., k zemljiščem arondacijskega upravičenca KK Žalec. Za del upravičencu prenesenih zemljišč je lastnica dobila nadomestni zemljišči (parc. št. 338 in 339 k.o. O. v.), za razliko do sporazumno dogovorjene cene zemljišč pa je bila upravičena do odškodnine v denarni obliki. Pripojitev zemljišč je po oceni ustavnega sodišča nastala na podlagi arondacijskega sporazuma, odločba KAO Žalec št. 462-46/1964-3 z dne 9. septembra 1964 pa na pravno stanje, nastalo na podlagi sporazuma, ni imela nikakršnega vpliva. Zemljišči parc. št. 356 in 357, vlož. št. 268 k.o. O. v., je lastnica M. H. s kupno pogodbo, sklenjeno dne 3. decembra 1963 KK Žalec, prodala. Na podlagi kupne pogodbe pa je KAO Žalec dne 5. januarja 1964 izdala odločbo št. 462-1/64-3, s katero je zgolj ugotovila na podlagi kupne pogodbe že nastale pravne učinke.
13. Ustavno sodišče ocenjuje, da je bila v vseh spornih primerih arondacija izvedena na podlagi predhodno sklenjenih sporazumov oziroma pogodb med lastniki zemljišč in arondacijskimi upravičenci. Z arondacijskimi odločbami, ki jih je upravni organ Občine Žalec izdal na podlagi teh pravnih poslov, je zgolj ugotovil že nastale pravne posledice. Odločbe za podržavljenje zemljišč prejšnjih lastnikov niso imele konstitutivnega značaja. Izdane so bile v skrajšanih postopkih (141. člen ZSUP), sporazumne stranke pa so bile na njihovi podlagi oproščene plačila davčnih obveznosti iz naslova prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Prenosov lastninske pravice v državno last v navedenih primerih po oceni ustavnega sodišča ni mogoče šteti za podržavljenje, čeprav so se odločbe formalno sklicevale na ZIKZ, predpis, ki ga ZDen v 29. točki prvega odstavka 3. člena šteje med temelje za denacionalizacijo premoženja.
14. V skladu z gornjimi ugotovitvami ustavno sodišče ocenjuje, da je pravni temelj za reševanje konkretnih denacionalizacijskih zahtevkov 5. člen ZDen in je tako v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZDen za vodenje vseh v izreku odločbe navednih postopkov denacionalizacije podana sodna pristojnost. Postopke za denacionalizacijo premoženja sodišče vodi v nepravdnem postopku, zato bo v obravnavanih primerih za postopanje na podlagi 99. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) pristojno Okrajno sodišče v Žalcu.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.