Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Darka Zupana iz Velenja, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 24. oktobra 1996

Določba 177. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) ni v neskladju s konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94) in z ustavo.

1. Pobudnik zatrjuje, da je določba 177. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljevanju: ZKP) v nasprotju s 6. členom evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 – v nadaljevanju: EKČP) in v nasprotju z določbo 2. člena ustave, ker dopušča odločanje preiskovalnega sodnika in izvenobravnavnega senata glede predlogov strank za opravljanje preiskovalnih dejanj. Meni namreč, da določba 6. člena EKČP ne daje sodišču možnosti, da odloča oziroma arbitrira glede izvajanja dokazov, temveč mu nalaga, da izvede dokaze, ki so v prid obdolžencu.
2. Državni zbor v svojem odgovoru z dne 6. 6. 1995 navaja, da določbi 177. člena ZKP nista v nasprotju z ustavo in s 6. členom EKČP. Nanašata se namreč na preiskavo, v kateri je izvedba dokazov omejena na namene, opredeljene v drugem odstavku 167. člena ZKP, pri čemer to velja enako za obe stranki v postopku, kot tudi za oškodovanca. Določbe tretjega odstavka 6. člena EKČP, vključno s točko d, ki določa, da ima obdolženec pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje prič v njegovo korist pod enakimi pogoji, kot veljajo za obtežilne priče, pa se nanašajo na celoten kazenski postopek. Teh pravic ZKP tudi v postopku preiskave v skladu z njenim namenom ne odreka, pri čemer je zagotovljeno tudi odločanje izvenobravnavnega senata v primerih, ko se preiskovalni sodnik s predlogom ne strinja. Na glavni obravnavi pa lahko obdolženec tudi že zavrnjene predloge ponovi, ZKP pa mu zagotavlja izvedbo vseh dokazov, pomembnih za pravilno razsojo (drugi in četrti odstavek 329. člena) ter varstvo njegovih pravic in položaja, ki presega temeljne garancije, določene v EKČP (npr. 181. in 183. člen).

3. Pobudnik ob vložitvi pobude izkazuje pravni interes v smislu 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) s svojim položajem obdolženca v kazenski zadevi št. Kpr 414/95, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, ter z dejstvom, da je na zaslišanju priče pred preiskovalnim sodnikom po svojem zagovorniku zahteval soočenje s pričo, pa o njegovem predlogu preiskovalni sodnik ni odločil.
4. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. S 6. členom EKČP so opredeljene pravice in svoboščine, ki posamezniku zagotavljajo ustrezno pravno varstvo v kazenskem in drugih pravnih postopkih. Poudarek je na procesnih jamstvih, ki jih imajo osebe, obdolžene kaznivih dejanj. Jamstva iz 6. člena naj bi posamezniku nasproti državi kot bistveno močnejši stranki v sporu zagotavljala vse tiste pravice in možnosti, ki mu zagotavljajo pošten in zakonit kazenski postopek ter vsestransko pripravo in izvedbo njegove obrambe.
6. V tem smislu vsebuje prvi odstavek 6. člena splošno pravico vsakogar do poštenega in javnega sojenja na sodišču v razumnem roku. Pojma “pošten postopek” EKČP sicer ne opredeljuje, pač pa v naslednjih dveh odstavkih našteva specifične pravice, ki predstavljajo osnovne prvine te splošne določbe. V drugem odstavku je vsebovano načelo o domnevi nedolžnosti. V tretjem odstavku so naštete minimalne pravice, ki jih mora imeti oseba, obdolžena kaznivega dejanja, in ki štejejo predvsem za merilo poštenega postopka in ne kot kategorija zase. Opredelitev “minimalne pravice” jasno določa, da pravice, ki gredo obdolžencu, z naštetimi pravicami niso izčrpane, odločitev o tem, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu iz prvega odstavka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote.
7. Med minimalnimi pravicami, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, je navedena pravica obdolženca, da “zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče”. Po navedbah pobudnika naj bi bil 177. člen ZKP s to pravico v nasprotju. Z navedeno opredelitvijo v EKČP je dokaznopravno pravilo, ki se nanaša na zasliševanje prič, postalo temeljni institut zakonitega in pravičnega (poštenega) postopka, ki so ga dolžne pri urejanju kazenskega postopka in tam določenih dokaznih pravil upoštevati ustave in zakonodaje vseh držav podpisnic EKČP.
8. Evropska komisija za človekove pravice v svojih mnenjih in odločitvah zastopa stališče, da je namen točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP zagotoviti glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku enakost med obrambo in obtožbo (Dec. Adm. Com. Ap. 8375/78, 16 March 1981) oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo (Dec. Adm. Com. Ap. 1134/61, 19 December 1961). Komisija nadalje poudarja, da določba obdolženi osebi ne daje neomejenih možnosti, da pokliče priče (Dec. Adm. Com. Ap. 8375/78, 16 March 1981), oziroma da doseže navzočnost prav vsake osebe in še posebej tistega, ki ni v takšnem položaju, da bi s svojim pričanjem pomagal pri ugotavljanju resnice (Dec. Adm. Com. Ap. 617/59, 19 December 1960). Ob upoštevanju določb EKČP in še posebej načela enakosti iz točke (d) tretjega odstavka 6. člena so pristojna sodišča prosta pri odločitvi, ali je verjetno, da bi zaslišanje priče obrambe pomagalo pri ugotavljanju resnice. Če ne, lahko sodišče zaslišanje takšne priče odkloni (Dec. Adm. Com. Ap. 8375/87, 16 March 1981). Obravnavana določba torej ne pomeni, da nacionalno pravo ne more določiti pogojev za pristop in zaslišanje prič, vendar le z določitvijo enakih pogojev za priče obtožbe in priče obrambe (Dec. Adm. Com. Ap. 753/60, 5 August 1960). Določba ne prepoveduje sodišču, da odkloni zaslišanje oseb, ki ne morejo biti “razbremenilne priče” v pomenu iste točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP (Dec. Adm. Com. Ap. 753/60, 5 August 1960).
9. Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Engel in drugi, vsebinsko enako kot v kasnejših zadevah Bricmont in Vidal, ugotavlja, da “obravnavana določba 6. člena EKČP ne zahteva navzočnosti in zaslišanja vsake priče na strani obdolženega”. Njen osnovni cilj, opredeljen z besedami “pod enakimi pogoji”, je polna “enakost orožij” v zadevi. S tem pridržkom prepušča pristojnim državnim oblastem, da odločijo glede pomembnosti predlaganega dokaza v tolikšni meri, kot je to še združljivo s konceptom poštenega postopka, ki je vodilo celotnega 6. člena EKČP (Case of Engel and others, Judg. Court, 8 June 1976, Publ. Court A, Vol 22; Case Bricmont v. Belgium, Judg. Court, 7 July 1989, Publ. Court A, Vol.158; Case of Vidal v. Belgium, Judg. Court, 22 April 1992, Publ. Court A, Vol 235-B). Tako sme sodišče npr. zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.
10. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je torej po navedenem bistven element pravice do poštenega sojenja. Vendar ta pravica ni absolutna. Pošten postopek zahteva, da sodišče ne gre mimo dokazov, ki jih je predlagala obramba, pri čemer je sodišče v okviru zahteve EKČP po poštenem sojenju in v skladu z nacionalno zakonodajo, ki in kolikor predpisuje način in postopek dokazovanja, upravičeno s mo presojati, ali je nek dokaz bistven v zadevi.
11. Izpodbijani 177. člen sodi v XVI. poglavje ZKP, ki ureja postopek preiskave. V preiskavi se zbirajo dokazi in podatki, ki so potrebi za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti, ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine smotrno, da se izvedejo (drugi odstavek 167. člena). Ko je izdan sklep o preiskavi, opravlja preiskovalni sodnik preiskovalna dejanja po predlogih stank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen).
12. Izpodbijani 177. člen nadgrajuje določbo 176. člena s tem, da izrecno navede, kdo lahko predlaga preiskovalnemu sodniku izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj (stranke in oškodovanec) in ukrepanje sodnika v primeru, če se s predlogom strank ne strinja (zahteva odločitev senata). Preiskovalni sodnik po navedenih določbah opravlja v okviru namenov iz drugega odstavka 167. člena praviloma tista preiskovalna dejanja, ki jih predlagajo stranke – tožilec, obdolženec in oškodovanec. Če se z dokaznim predlogom ne strinja, predloga strank ne more zavrniti, temveč mora zahtevati odločitev izvenobravnavnega senata.
13. Po ZKP 1977 je imel javni tožilec določeno prednost pred obdolžencem, ker je bil preiskovalni sodnik dolžan zahtevati odločitev senata samo, če se ni strinjal z dokaznim predlogom tožilstva, medtem ko je o dokaznem predlogu obdolženca in njegovega zagovornika lahko odločil sam. Odločitev preiskovalnega sodnika je bila v tem primeru neformalna in dokončna. Predlagatelj ZKP 1994 spremembo navedene določbe v smislu sedanje ureditve obrazlaga z zahtevo po večji kontradiktornosti v fazi preiskave, ki je kot načelo vgrajena med temeljna načela kazenskega postopka v 16. členu ZKP. Po tej določbi imata obdolženec in tožilec načeloma položaj enakopravnih strank, obdolženec pa ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist.
14. Ustavno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev izpolnjuje zahtevo EKČP glede “enakosti orožij” obtožbe in obrambe v preiskavi, s tem ko zagotavlja izvedbo dokazov v obdolženčevo korist ob enakih pogojih, kot veljajo za tiste, ki ga obremenjujejo.
15. Izpodbijani 177. člen ZKP tudi ne krši EKČP s samim dejstvom, da prepušča odločanje o dokaznih predlogih strank preiskovalnemu sodniku oziroma izvenobravnavnemu senatu. Po določbi točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP se ne zahteva, da bi moralo sodišče izvesti prav vsak dokaz, ki ga je predlagala obramba. Zato je pobudnikova razlaga pravice do izvajanja dokazov kot absolutne pravice nepravilna, saj presega jamstva, ki jih zagotavlja obdolžencu EKČP. Tudi v popolnoma adversarnem (kontradiktornem) modelu kazenskega postopka lahko sodnik zavrne izvedbo imaterialnega dokaza, to je dokaza, ki po njegovi presoji obrambi ne more koristiti preprosto zato, ker ni bistven.
16. Seveda pa tudi neomejeno “arbitriranje” preiskovalnega sodnika oziroma senata ni dopustno, saj mora biti vseskozi izpolnjena temeljna zahteva 6. člena EKČP glede zagotavljanja poštenega postopka. Gre torej za vprašanje, ali poleg splošnega pravila o tem, da mora biti zagotovljena procesna enakost med tožilstvom in obrambo v fazi preiskave, obstajajo še kakšna procesna merila, ki bi podrobneje opredeljevala, kdaj mora preiskovalni sodnik (oziroma izvenobravnavni senat) ugoditi dokaznemu predlogu stranke.
17. Na podlagi ustave obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov ni mogoče razumeti tako, kot jo razume pobudnik, to je absolutno. Po določbi tretje alinee 29. člena ustave, ki opredeljuje pravna jamstva v kazenskem postopku, mora biti “vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist”. Ustavno sodišče je v odločbah o ustavnih pritožbah št. Up 13/94 z dne 8. 6. 1995 in št. Up 34/93 z dne 8. 6. 1995 (v zbirki OdlUS: IV, 128 in IV, 129) že zavzelo stališče, da citirane ustavne določbe ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe.
18. Besedna zveza “v njegovo korist” vsebuje merila pravne relevantnosti dokaza: dokaz, ki ni pravno relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti v “obdolženčevo korist”. Ustava gotovo ni merila na vsakršno korist, na primer na korist, ki bi jo obdolženec v fazi preiskave imel od neupravičenega zavlačevanja postopka. Pravna relevantnost dokaza bo v večini primerov materialnopravno vprašanje. Okvir materialnopravne relevantnosti, torej meril o tem, kaj je za konkreten postopek bistveno in kaj ne, je v fazi preiskave odvisen od tožilčeve zahteve za preiskavo in od sklepa o uvedbi preiskave, ki ga izda preiskovalni sodnik. Opredelitve kaznivih dejanj v teh dveh aktih kažejo na specifične elemente (znake) specifičnih kaznivih dejanj, kakor so ta opredeljena v materialnem kazenskem zakonu. Vse, kar tako ali drugače izpodbija protipravnost ali kazensko odgovornost oziroma kaže na to, da ni dejstev, ki bi odgovarjala posameznemu elementu (znaku) iz opredelitve kaznivega dejanja, ki je predmet preiskave, je relevantno. Stranki (državni tožilec in obdolženec) imata v fazi preiskave pravico preiskovalnemu sodniku in izvenobravnavnemu senatu dokazovati, da je neko dejstvo bistveno ali vsaj relevantno v luči materialnega prava. Ustava sicer omenja samo obdolženca, toda če je govor o enakosti strank v postopku, potem ta pravica velja tudi za tožilca.
19. Vendar tisto, kar je v korist obdolženca, ni nujno omejeno samo na materialnopravna vprašanja. Obramba ima lahko ustavnopravno upravičen procesni interes dokazati, da je obdolženec na primer zaradi duševne bolezni procesno nesposoben po določbi 179. člena ZKP. V tem primeru bodo merila tistega, kar je v korist obrambe, procesnopravna, na primer to, da zaradi duševne bolezni obdolženec ni sposoben razumeti narave obtožbe ali sodelovati pri svoji obrambi. Ker je za učinkovito obrambo potrebno, da obdolženec pri svoji obrambi aktivno sodeluje, je tudi v taki situaciji gotovo v njegovo korist, če se preiskava prekine.
20. Prvo presojo vprašanja, kaj je v korist obdolženca, opravi seveda najprej obramba sama. Preiskovalni sodnik je sicer po oficialnem načelu in instrukcijski maksimi dolžan raziskati vse pravnorelevantne vidike zadeve. Če bo temu v celoti zadostil, niti tožilec niti obramba ne bosta imela interesa dajati dodatnih dokaznih predlogov. Toda vsaj glede obrambe ustava zahteva, da mora biti obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Če torej obramba meni, da je preiskovalni sodnik spregledal dokaz, ki bi – upoštevaje okvire, ki jih določa zakonsko predpisani namen preiskave kot posebne faze kazenskega postopka – lahko bil v korist obdolženca, ima pravico zahtevati, da se tak dokaz izvede. V tem smislu je določba 177. člena ZKP ustavnopravno sprejemljiva.
21. Zastavlja se nadaljnje vprašanje, ali je določba 177. člena zadostna. Izvzemši proceduralne določbe namreč ne opredeljuje dokaznopravnih pravil o relevantnosti predlaganih dokazov. Določba drugega stavka prvega odstavka 167. člena le v proceduralnem pogledu določa, da v primeru, če se preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom strank, naj se opravi posamezno preiskovalno dejanje (da se torej izvede predlagani dokaz), zahteva, naj o tem odloči senat. Norma torej ne vsebuje usmerjevalnih določb, ki bi pri dokazovanju vezale preiskovalnega sodnika. Glede dejstev, ki jih zatrjujeta obe stranki, je zadostna usmeritev že materialna kvalifikacija posameznega kaznivega dejanja. Dejstva, ki jih stranki zatrjujeta, se morajo nanašati na zakonite znake kaznivega dejanja oziroma na indice, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj zakonitih znakov kaznivega dejanja ter druge pogoje kaznivosti. Za odločanje o tem, katere dokaze naj preiskovalni sodnik izvede, pa takih materialnih usmeritev v ZKP ni.
22. Po oceni ustavnega sodišča je meritorni kriterij za presojo preiskovalnega sodnika, katere dokaze naj izvaja, v zadostni meri vgrajen v (ostale) procesne določbe ZKP.
23. Obe stranki (državni tožilec in obdolženec) imata na podlagi 16. člena ZKP položaj enakopravnih strank in s tem iste procesne pravice. Tako imata obe stranki pravico, da v teku preiskave dajeta preiskovalnemu sodniku predloge za posamezna preiskovalna dejanja, od katerih pričekujeta koristi za interese, ki jih zastopata. Obdolžencu je z določbo drugega odstavka 5. člena ZKP še posebej zagotovljena pravica, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Te zakonske določbe v zadostni meri uveljavljajo ustavno pravico do obrambe iz druge alinee 29. člena ustave in pravilo iz četrte alinee istega člena ustave, da je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.
24. V 18. členu pa ZKP določa, da imajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, pravico, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, in da niso vezani na nobena dokazna pravila in ne z njimi omejeni. Načelo proste presoje dokazov je torej izhodišče za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev, poleg tega pa tudi podlaga za presojo, katere dokaze naj sodišče še izvede. Prosta presoja dokazov ni arbitriranje, podrobnejša pravila o tem, kateri dokaz je pravno relevanten, pa bi pripeljala do vezanosti sodišča na dokazna pravila, do abstraktnega vrednotenja dokazov s strani zakonodajalca in do formalne resnice.
25. Upoštevati je treba, da se določba 177. člena ZKP, kot pravilno opozarja udeleženec, nanaša na preiskavo kot prvo fazo rednega kazenskega postopka. Preiskava se začne zoper osebo, če obstoji utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje (določba prvega odstavka 167. člena ZKP), njen namen pa je – poleg zbiranja tistih dokazov, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami – zlasti zbiranje dokazov in podatkov, potrebnih za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (drugi odstavek 167. člena). Kot izhaja iz zakonskih določb o obtožnici, zlasti iz določbe četrte alinee prvega odstavka 277. člena ZKP, mora obtožnica temeljiti na utemeljenem sumu, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Preiskava kot posebna faza kazenskega postopka je torej namenjena ugotavljanju pravno relevantnih dejstev (zlasti zakonitih znakov kaznivega dejanja in dejstev, pomembnih za obstoj kazenske odgovornosti), ki pa morajo biti izkazana do stopnje utemeljenega suma. Osnovni elementi cilja preiskave pa napotujejo tako na obseg preiskave kot tudi na opredelitev koristi, ki jo obdolženec v preiskavi (lahko) zasleduje. Ker se v preiskavi šele iščejo in zbirajo dokazi in dejstva, da bi se razjasnilo stanje stvari, ki je potrebno za nadaljnji stadij postopka, to je za vložitev obtožbe in glavno obravnavo, je razumljivo, da se v tej fazi postopka zahteva manj strog kriterij glede količine in kakovosti dokazov. Preiskovalni sodnik nosi odgovornost za to, da se izpolni namen preiskave, s tem da upošteva potrebe celotnega postopka, predhodnega in glavnega. Kateri dokazi in podatki so nujno potrebni, da se lahko odloči o tem, ali bo vložena obtožnica ali postopek ustavljen, pa je dejansko vprašanje v vsakem posameznem primeru.
26. Glede na navedeno je ustavno sodišče odločilo, da je izpodbijana zakonska ureditev skladna ne le z ratificirano mednarodno konvencijo, temveč tudi z ustavo, zato je neutemeljena tudi nadaljnja trditev pobudnika, da je izpodbijana zakonska določba v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave.

27. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval dr. Boštjan M. Zupančič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.