Na podlagi 87. in 91. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 5/96) izdaja minister za finance

To navodilo ureja pripravo investicijske dokumentacije ter postopek in način odločanja o investicijah, ki se financirajo ali sofinancirajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije ter velja za vse uporabnike proračunskih sredstev (v nadaljevanju: uporabnik).

Za odločitve o investicijah se štejejo odločitve o naložbah iz proračunskih sredstev, s katerimi se povečujejo ali ohranjajo osnovna sredstva in premoženje države. To navodilo se uporablja za investicije nad določenimi vrednostmi, ki so opredeljene v 4. členu tega navodila, pa tudi za manjše investicije v skladu z navedbami v 4. členu tega navodila.

Uporabnik mora pred sprejemom odločitve o investiciji iz 2. člena tega navodila zagotoviti minimalno investicijsko dokumentacijo, ki jo določa to navodilo ter pri sprejemanju odločitve upoštevati strokovno oceno o upravičenosti investicije.
Določbe tega člena veljajo tudi v primeru, če je investicija vključena v program razvoja določene dejavnosti v okviru ministrstva, potrjen s strani državnega zbora (nacionalni program, poseben razvojni zakon).
V primeru večjega odstopanja od potrjene investicijske dokumentacije v fazi izvedbe investicije (npr. odstopanja od ocenjene vrednosti investicije, predvidenega terminskega plana, spremembe virov financiranja, itd.), ko je racionalnost in učinkovitost, finančna konstrukcija ali namembnost investicije ogrožena, mora uporabnik izdelati novelacijo investicijskega programa oziroma dodatek k investicijskemu programu.

Minimalna investicijska dokumentacija obsega:
– projektno nalogo za vse investicije nad 50,000.000 tolarjev,
– predinvesticijsko zasnovo za vse investicije nad 500,000.000 tolarjev,
– investicijski program za vse investicije nad 100,000.000 tolarjev.
Uporabnik mora pripraviti tudi drugo dokumentacijo, ki je predpisana ali običajna glede na predmet investicije in se uporablja v skladu s pravili stroke ali je potrebna za pripravo navedenih dokumentov (tehnološke raziskave in projekti, geološke, geomehanske, ekološke in druge raziskave in podobno).
Uporabnik mora investicijsko dokumentacijo zagotoviti tudi za objekte manjše vrednosti:
– če je projekt tehnološko zahteven,
– če obstaja več variant za izpolnitev namena,
– za investicije, ki imajo v svoji življenjski dobi pomembne finančne posledice (visoki stroški vzdrževanja itd.).
Investicijska dokumentacija mora upoštevati investicijo kot celoto oziroma njene posamezne funkcionalno zaključene celote.
Če uporabnik odloča o več sorodnih investicijah manjših vrednosti, jih združi v skupni program investicij, za katerega veljajo enaki postopki kot za investicijski program za eno investicijo.

Investicijska dokumentacija prikaže upravičenost investicije in predstavlja strokovno osnovo za odločitev o investiciji. Uporabnik mora upoštevati ugotovitve investicijske dokumentacije pri:
– izvajanju nacionalnih programov ali posebnih razvojnih zakonov,
– pripravi proračuna oziroma finančnega načrta,
– sprejemanju odločitev o investicijah v novogradnjo, modernizacijo ali rekonstrukcijo obstoječih objektov, nabavo zemljišč, poslovnih prostorov, nabavo strojne in programske opreme ter o investicijskem vzdrževanju,
– spremljanju investicij v fazi izvedbe,
– spremljanju učinkov izvedenih investicij.

Uporabnik mora spremljati investicijo v fazi izvedbe ter obratovanja na način, ki omogoča:
– preverjanje predvidenih aktivnosti (finančno in terminsko) iz investicijskega programa v fazi izvedbe investicije,
– primerjavo predvidenih in dejanskih rezultatov iz investicijskega programa v fazi obratovanja.
Uporabnik spremlja investicijo v fazi izvedbe tako, da izdela letno poročilo, iz katerega je razvidno, v kolikšni meri se investicija izvaja v skladu z investicijskim programom. To poročilo z obrazložitvijo razlogov za odstopanja predstavlja tudi osnovo za planiranje proračunske postavke (korekcija letnega ali večletnega plana) v naslednjem planskem obdobju.
Primerjava predvidenih in dejanskih rezultatov iz investicijskega programa v prvih treh letih obratovanja investicije (npr. pri cestah gostota osebnega in tovornega prometa, pri železnicah prevoženo število tonskih km itd.), pa pokaže kvaliteto izdelane investicijske dokumentacije.

Splošna načela, na katerih temelji gospodarjenje s finančnimi sredstvi za investicije, so:
1. Načelo ekonomske racionalnosti:
pri načrtovanju investicije in pri odločanju o investiciji je potrebno preveriti vse podatke, ki predstavljajo osnovo za pripravo investicijske dokumentacije in izbrati varianto, ki omogoča uresničitev danih ciljev, tako podjetniških kot javnih interesov;
2. Načelo enotnega postopka:
– uporabniki morajo upoštevati smiselno vse faze pri pripravi investicijske dokumentacije;
– vsebina investicijske dokumentacije mora biti prilagojena vrsti investicije;
– v vsaki fazi je potrebno posebej ugotavljati smotrnost investicije.
3. Načelo popolnosti:
– uporabniki morajo upoštevati vse stroške v fazi izvedbe investicije in vse stroške v fazi obratovanja investicije za vsako posamezno leto ekonomske dobe investicije ter prikazati tudi način pokrivanja teh stroškov (likvidnostni tok);
– v investicijskih stroških morajo biti zajeti tudi stroški priprave na investicijo (predhodna dela);
– pri investicijah, ki zahtevajo določena vlaganja tudi po koncu življenjske dobe (npr. revitalizacija okolja), morajo biti zajeti tudi ti stroški.
4. Načelo ločitve funkcij na:
– strokovno pripravo,
– ocenjevanje investicije in
– odločanje o investiciji.
V pristojnosti strokovnih služb je:
– zagotovitev investicijske projektne naloge, predinvesticijske zasnove in investicijskega programa,
– ocenjevanje investicijske dokumentacije.
V pristojnosti organov za odločanje o investicijah je:
– opredelitev do investicijske projektne naloge, predinvesticijske zasnove ter odločitev o investicijskem programu.
Pri ocenjevanju investicijske dokumentacije lahko sodelujejo le strokovnjaki, ki niso sodelovali pri njeni pripravi.

Investicijska dokumentacija mora vsebovati vse potrebne elemente in izračune, tako da je na njeni osnovi možno vsestransko oceniti ekonomske in druge posledice odločitve o investiciji.
Vsebino dokumentacije določajo vrsta investicije in pravila stroke, ki veljajo v dejavnosti, v katero sodi investicija. Uporabnik mora poskrbeti, da se investicijska dokumentacija izdela tako kakovostno, kot je v določeni dejavnosti možno in običajno ter toliko podrobno, kolikor je še ekonomsko upravičeno.

Z investicijsko projektno nalogo uporabnik opredeli zlasti cilje in namen investicije v obliki funkcionalnih zahtev, ki jih mora investicija izpolniti. Projektna naloga lahko tudi že vsebuje tehnične ali tehnološke elemente rešitve, če to zahteva namen te investicije.
Investicijska projektna naloga mora vsebovati podatke, ki so potrebni za identifikacijo investicije in uporabnika (investitorja), to je zlasti:
1. določitev ciljev in namena investicije,
2. opredelitev pobudnika investicije in uporabnika (investitorja),
3. opredelitev vrste investicije, določitev ravni investicije (ocena vrednosti investicije) in obsega obdelave investicijske dokumentacije,
4. opredelitev osnovnih pogojev, ki določajo investicijo (idejna zasnova, lokacija, obseg gradbenih del, obseg in vrsta opreme, ekologija, delovna sila, terminski plan gradnje oziroma izvedbe investicije, razpoložljivi surovinski viri, predvideni viri financiranja),
5. določitev rokov za izdelavo investicijske dokumentacije (vključno z roki za izdelavo tehnoloških in gradbenih projektov),
6. določitev strokovnih delavcev, ki so odgovorni za pripravo ustrezne investicijske dokumentacije.
Investicijsko projektno nalogo zagotovi pobudnik investicije ali uporabnik na predlog pobudnika.
Do investicijske projektne naloge se opredeli pristojni organ uporabnika, ki lahko:
– odobri projekt za naslednjo fazo (pri manjših projektih za izdelavo investicijskega programa, pri večjih projektih za izdelavo predinvesticijske zasnove);
– vrne projektno nalogo v postopek za pridobivanje dodatnih informacij;
– zavrne projekt z navedbo razlogov pobudniku investicije.

Predinvesticijska zasnova prikaže tehnične in ekonomsko-finančne možnosti izpolnitve investicijske projektne naloge, ugotavlja učinke in posledice posameznih variant izvedbe projekta ter utemelji predlog izbire določene variante.
Predinvesticijska zasnova mora obravnavati vse variante, za katere je verjetno, da bi na ekonomsko in tehnično sprejemljiv način izpolnile cilje investicijske projektne naloge.
Predinvesticijska zasnova povzema rezultate in vključuje kot svoj sestavni del predhodna dela, med katera štejemo:
– študije in raziskave tržišča, ekonomske analize in študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja;
– tehnološke raziskave in študije ter izdelavo tehnološkega načrta z izborom in pregledom potrebne opreme;
– idejne gradbene in druge rešitve;
– geološke, geomehanske, seizmološke, vodnogospodarske, ekološke in druge raziskave;
– lokacijo objekta in njegovo vključitev v prostor ter analizo vplivov na okolje s predvidenimi ukrepi za varstvo okolja;
– potrebne naložbe.
Predinvesticijska zasnova mora obravnavati posamezne variante doseganja ciljev tako podrobno, da lahko z zanesljivostjo izbere in utemelji optimalno varianto. Pri nadaljnjem delu (izdelava investicijskega programa) praviloma ne sme prihajati do takšnih sprememb v ocenah in izhodiščih, ki vplivajo na spremembe pri izboru variant.
Minimalna vsebina predinvesticijske zasnove vključuje:
1. cilje in namene investicije s predstavitvijo projektne naloge,
2. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja ter prikaz obstoječih potreb oziroma potreb na osnovi predvidenega razvoja,
3. analizo variant z oceno investicijskih izdatkov,
4. analizo lokacije z vplivi na okolje,
5. analizo zaposlenih,
6. terminski plan realizacije investicije z dinamiko financiranja,
7. finančno konstrukcijo,
8. izračun upravičenosti investicije,
9. izbor optimalne variante.
Predinvesticijsko zasnovo zagotovi pobudnik investicije ali uporabnik na predlog pobudnika.
Do predinvesticijske zasnove se opredeli pristojni organ uporabnika, ki lahko:
– odobri projekt za naslednjo fazo (investicijski program);
– vrne predinvesticijsko zasnovo v postopek za pridobivanje dodatnih informacij;
– zavrne projekt z navedbo razlogov pobudniku projekta.

Investicijski program prikaže upravičenost investicije in predstavlja tehnično-tehnološko in ekonomsko osnovo za investicijsko odločitev.
Idejni projekt, ki predstavlja tehnično-tehnološko osnovo za izdelavo investicijskega programa, mora vsebovati vse potrebne elemente in ugotovitve tako, da je na njegovi osnovi možno opredeliti realno vrednost investicije.
Minimalna vsebina investicijskega programa obsega:
1. uvodno pojasnilo s povzetkom:
– cilje in namene investicije,
– strokovne osnove,
– obrazložitev upoštevanih variant ter izbor optimalne variante, kolikor to ni rešeno s predinvesticijsko zasnovo,
– odgovorne osebe za izdelavo investicijskega programa in tehnične dokumentacije ter odgovorne osebe za izvajanje investicije,
– predvidena organizacija za izvedbo investicije,
– prikaz vrednosti investicije s finančno konstrukcijo,
– utemeljitev upravičenosti investicije s povzetkom,
2. osnovne podatke o investitorju,
3. analizo obstoječega stanja z vidika predmeta investiranja s prikazom potreb po predmetni investiciji ter usklajenosti investicijskega projekta s strategijo gospodarskega razvoja Slovenije oziroma posameznih dejavnosti,
4. tehnično-tehnološki del (opredelitev projekta na osnovi normativov in materialnih bilanc; osnova za tehnično-tehnološki del je idejni projekt),
5. analizo zaposlenih z in brez investicije,
6. oceno vlaganj po stalnih in tekočih cenah (pri tekočih cenah se za oceno inflacije uporabi zadnje veljavno izhodišče za pripravo proračuna),
7. opis lokacije,
8. vplive projekta na okolje,
9. terminski plan izvedbe investicije,
10. finančno konstrukcijo z izračunom stroškov financiranja in odplačil posojil,
11. izračun upravičenosti investicije,
12. zaključek.
Investicijski program zagotovi pobudnik investicije ali uporabnik na predlog pobudnika ob upoštevanju predpisov, ki urejajo investicijsko dejavnost.
Odločitev o investiciji na osnovi investicijskega programa sprejme pristojni organ uporabnika, ki lahko:
– potrdi program in sprejme končno odločitev o investiciji;
– vrne investicijski program v postopek za pridobitev dodatnih informacij;
– zavrne projekt z navedbo razlogov pobudniku investicije.

Pri ocenjevanju učinkovitosti investicije se upoštevajo razvojno-ekonomski, socialni, prostorski ter ekološki kriteriji. Minimalna merila za ugotavljanje učinkovitosti investicij po posameznih dejavnostih so naslednja:
– Investicije v kmetijstvo, lov in gozdarstvo, ribištvo, rudarstvo, predelovalne dejavnosti, oskrbo z elektriko, plinom in vodo, trgovino in popravilo motornih vozil, gostinstvo, promet, skladiščenje in zveze:
– finančno-tržna učinkovitost,
– ekonomska učinkovitost,
– razvojna učinkovitost oziroma usklajenost s programi razvoja posamezne dejavnosti in strategijo gospodarskega razvoja Slovenije,
– usklajenost s cenovno politiko vlade;
– Investicije v javno upravo in obrambo ter obvezno socialno zavarovanje:
– usklajenost z normativi in standardi (površina, vrednost investicije na enoto, kot npr. na zaposlenega itd.),
– skupni stroški in stroški na enoto učinka v času obratovanja (pri gradbenih investicijah npr. na m2 površine itd.),
– razvojna učinkovitost oziroma usklajenost s programi razvoja posamezne dejavnosti in strategijo gospodarskega razvoja Slovenije;
– Investicije v izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo, druge javne skupne in osebne storitve, finančno posredništvo, nepremičnine, najem in poslovne storitve:
– usklajenost z normativi (površina, vrednost investicije na enoto, kot npr. na bolnika, na učenca itd.),
– skupni stroški in stroški na enoto učinka v času obratovanja (površina, bolniška postelja itd.),
– razvojna učinkovitost oziroma usklajenost s programi razvoja posamezne dejavnosti in strategijo gospodarskega razvoja Slovenije.
Dejavnosti iz prejšnjega odstavka so usklajene s standardno klasifikacijo dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94, 3/95 in 33/95).

To navodilo velja za vse nove investicije in tudi za investicije, ki že tečejo, pa predvidevajo več kot enoletno izvajanje in v tem obdobju prihaja do spremenjenih okoliščin, ki zahtevajo spremembo investicijske dokumentacije, in sicer v smislu:
– neusklajenosti finančne konstrukcije z realnimi viri sredstev,
– spremembe ekonomsko-tehničnih pogojev, ki bistveno vplivajo na osnovne elemente investicijskega programa.

Navodilo o pripravi investicijske dokumentacije in spremljanju investicij začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.