Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo Upravne enote Maribor na seji dne 5. decembra 1996

Za odločanje o zahtevi dr. A. R., dr. A. R. in dr. A. Š. za denacionalizacijo nepremičnine vl. št. 69, k.o. D., je pristojna Upravna enota Maribor.

1. Upravna enota Maribor v svoji zahtevi za odločitev o sporu o pristojnosti z dne 7. 11. 1996 navaja, da je Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, s sklepom št. Nz 670/93 z dne 29. 11. 1993 zavrglo predlog za denacionalizacijo, ki so ga vložili dr. A. R., dr. A. R. in dr. A. Š. za podržavljene nepremičnine upravičenca dr. I. R., z obrazložitvijo, da odločanje o predlogu ne spada v sodno pristojnost. Upravna enota Maribor je s sklepom št. 32100/253/92 z dne 18. 1. 1996 zavrgla zahtevo za denacionalizacijo navedenih vlagateljev, ker je na podlagi predloženih dokazov ocenila, da odločanje sodi v sodno in ne v upravno pristojnost. Zoper ta sklep so vlagatelji zahteve vložili pritožbo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je s sklepom št. 464-06-78/96 z dne 18. 1. 1996 razveljavilo navedeni sklep in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovno odločanje s poukom, da gre za negativni kompetenčni spor, in da je Upravna enota Maribor dolžna na podlagi prvega odstavka 33. člena zakona o upravnem postopku sprožiti spor o pristojnosti pred ustavnim sodiščem. Zato predlagatelj na podlagi 160. člena ustave in 61. člena zakona o ustavnem sodišču vlaga zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Upravna enota Maribor prilaga zahtevi spis Temeljnega sodišča v Mariboru, enota Maribor, št. Nz 67/93 in spis št. 462/A-63/63-4 – dr. I. R., arondacija z A.

2. Ustavno sodišče je na podlagi osme alinee prvega odstavka 160. člena ustave in osme alinee prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Negativni spor o pristojnosti ureja drugi odstavek 61. člena ZUstS, ki določa, da lahko zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen. Iz spisa Temeljnega sodišča Maribor, enota Maribor, št. Nz 670/93 je razvidno, da je nastal negativni kompetenčni spor v smislu citirane določbe ZUstS že leta 1993 in sicer takrat, ko je Temeljno sodišče Maribor, enota Maribor, s sklepom z dne 29. 11. 1993 zahtevo za denacionalizacijo v tistem delu, v katerem mu je bila odstopljena v pristojno reševanje, zavrglo z obrazložitvijo, da arondacijski sporazum, na podlagi katerega je prišlo do podržavljenja, ne predstavlja pravnega posla v smislu 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93 in 24/95 – odl. US; v nadaljevanju: ZDen). Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Občine Maribor je namreč zahtevo za denacionalizacijo vlagateljev dr. A. R., dr. A. R. in dr. A. Š. po upravičencu pok. dr. I. R. v tistem delu, ki se nanaša na travniško parcelo št. 61 v izmeri 1,1445 ha, pod vl. št. 69, k.o. D., podržavljeno z odločbo bivše Skupšine občine Maribor – Center po št. 462/A-63/63 z dne 16. 1. 1964, z dopisom št. 32100/253/92 z dne 8. 11. 1993 odstopil v pristojno reševanje pristojnemu sodišču. Spor o pristojnosti bi v skladu z 21. členom in drugim odstavkom 61. člena ZUstS moralo sprožiti že Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, takoj ko je na podlagi odstopljene zahteve za denacionalizacijo in podatkov spisa sklenilo, da ni pristojno za njeno reševanje. Pobudo za rešitev spora o pristojnosti bi lahko na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZUstS vložila tudi stranka sama.
3. Upravna enota Maribor je s sklepom št. 32100/253/92 1100 10 z dne 18. 1. 1996 zavrgla zahtevo navedenih vlagateljev za denacionalizacijo iz razloga nepristojnosti. Po njenem mnenju naj bi prišlo do podržavljenja navedene parcele na podlagi sporazuma – pogodbe in je zato v skladu s 5. členom ZDen zahtevo pristojno reševati sodišče in ne upravni organ. Na pritožbo vlagateljev je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odpravilo navedeni sklep Upravne enote Maribor in jo opozorilo, da mora, kolikor v ponovnem postopku vztraja pri svoji odločitvi o nepristojnosti, vložiti zahtevo za odločitev o sporu o pristojnosti na ustavno sodišče v skladu z 61. členom ZUstS.
4. Iz navedenega je razvidno, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev zahteve za odločitev o sporu glede pristojnosti že pred tremi leti. Samo za določitev pristojnosti za obravnavanje navedene zahteve je bilo potrebno več kot štiri leta (zahteva za denacionalizacijo je bila vložena dne 14. 6. 1992). Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za primer očitnega nestrokovnega in prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah, na kar je ustavno sodišče že opozorilo v zadevi U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996 (Uradni list RS, št. 36/96), in za neopravičljivo kršenje roka iz prvega odstavka 58. člena ZDen.

5. Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca pok. dr. I. R. so vložili zahtevo za denacionalizacijo, s katero zahtevajo tudi vrnitev nepremičnine, vpisane pri vl. št. 69, k.o. D.. Kot pravni temelj podržavljenja navajajo odločbo Občinske skupščine Maribor-Center št. 462/A-63/63-4/2 z dne 16. 1. 1964. Iz navedene odločbe, ki jo je izdala Komisija za arondacijo Občinske skupščine Maribor-Center, je razvidno, da gre za odločbo, izdano na podlagi določb temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 43/59 in 53/62 – v nadaljevanju: TZIKZ).
6. ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, med katere na podlagi 29. točke prvega odstavka 3. člena sodi tudi TZIKZ, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena1). Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje pristojno sodišče (prvi odstavek 56. člena). Glede na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-7/92 z dne 31. 3. 1994 (OdlUS III, 27) in tudi glede na uveljavljeno sodno prakso je sodna pristojnost podana tudi, kadar je bil poprej sklenjen veljaven pravni posel podlaga za izdajo odločbe državnega organa, s katero je premoženje prešlo v državno last.
7. Predlagatelj obravnavane zahteve za rešitev spora glede pristojnosti opira svojo odločitev o nepristojnosti na navedeno sodno prakso. Meni, da arondacijski sporazum, ki sta ga dne 16. 11. 1963 sklenila denacionalizacijski upravičenec in A. M., predstavlja samostojen pravni posel (pogodbo) v smislu 5. člena ZDen in da je za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo v tem sporazumu navedene nepremičnine pristojno sodišče.
8. Za določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zahteve je ustavno sodišče moralo oceniti, ali arondacijski sporazum, ki je bil sklenjen med dr. I. R. in A. M. dne 16. 11. 1963, predstavlja samostojen pravni posel – kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je zemljišče, vpisano pod vl. št. 69, k.o. D., prešlo v lastnino A. M. kot kupca neodvisno od arondacijske odločbe, na katero denacionalizacijski upravičenci opirajo svojo zahtevo.
9. Iz arondacijskega sporazuma z dne 16. 11. 1963 je razvidno, da sta ga sklenila A. M. kot arondacijski upravičenec in dr. I. R. kot lastnik pripojenega zemljišča. V sporazumu dr. R. dovoljuje prenos svojega zemljišča v družbeno lastnino; dovoljuje tudi, da A. M. prevzame zemljišče. V sporazumu je tudi dogovorjena denarna odškodnina v znesku 171.675 din, ki se je določila z uradno cenitvijo. V sporazumu je tudi navedeno, da je A. M. že prevzel koriščenje zemljišča in ga bremenijo tudi davki in druga javna bremena. V točki VIII sporazuma je podan predlog obeh strank, da arondacijska komisija posvedoči ta sporazum z arondacijsko pogodbo. Arondacijski sporazum je podpisal le dr. I. R., katerega podpis je tudi sodno overovljen. A. M. je zastopal direktor M. D., ki sporazuma ni podpisal, ampak je odtisnjena le štampiljka A. M.
10. Iz spisa št. 462/A-63/63-4, priloženega obravnavani zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti, je razvidno, da je Svet za kmetijstvo in gozdarstvo Občinske skupščine Maribor Center na podlagi 63. člena TZIKZ z odločbo z dne 2. 12. 1963 na predlog A. M. dovolil uvedbo postopka za arondacijo zemljišča v lasti dr. I. R. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je o predlogu za arondacijo sklepal delavski svet A. M. na 7. redni seji dne 1. 2. 1963, da je “arondacijski predlog predmet arondacijskega sporazuma, ki sta ga sklenili in podpisali obe stranki dne 16. 11. 1963”, in da”glede na to ni bilo potrebno izvesti določil 61. in 62. čl. cit. zakona o objavi in enomesečnem roku razlastitve”. Komisija za arondacijo kmetijskih zemljišč pri Občinski skupščini Maribor-Center je dne 16. 1. 1963 po opravljeni javni obravnavi dne 14. 1. 1963 izdala odločbo, s katero je kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino v upravo Občine Maribor-Center ter v trajno uporabo koristnika arondacije A. M. V odločbi je določena odškodnina v istem znesku kot v arondacijskem sporazumu (171.675 din), ki jo je bil A. dolžan izplačati takoj po pravnomočnosti odločbe.
11. Na podlagi navedenih podatkov je razvidno, da je bil arondacijski sporazum sklenjen v zvezi s predlogom za arondacijo, saj je bil sklenjen le 16 dni pred izdajo odločbe o dovolitvi arondacije (odločba z dne 2. 12. 1963) in je imel za posledico le skrajšanje arondacijskega postopka. TZIKZ je namreč v 62. členu urejal določen predhodni postopek pred dovolitvijo arondacije. Določal je, da se mora arondacijski predlog brez odlašanja nabiti na razglasno desko in da lahko lastniki zemljišč v tridesetih dneh podajo pripombe k predlogu. Iz že navedene odločbe z dne 2. 12. 1963 jasno izhaja, da v primeru, ko se je lastnik za arondacijo predvidenega zemljišča strinjal z arondacijo, tega predhodnega postopka ni bilo potrebno izvesti. Sicer pa je TZIKZ predvideval sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem; npr.: v drugem odstvku 57. člena je bilo določeno, da lahko lastnik dobi v odškodnino zemljišče druge kulture ali bonitete po sporazumu med njim in arondacijskim upravičencem, po prvem odstavku 60. člena pa sta se arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča lahko sporazumela o drugačni obliki odškodnine za pripojeno zemljišče, ki jo je predpisoval zakon. V obravnavanem arondacijskem sporazumu je bila odškodnina določena v skladu z 59. členom TZIKZ, ki je določal, da se denarna odškodnina za pripojeno zemljišče odmerja po pravilih, ki veljajo za odmero odškodnine pri razlastitvi. Iz spisa je tudi razvidno, da je bila cenitev arondiranega zemljišča opravljena na podlagi uradne cenitve po določbah zakona o razlastitvi (poročilo o cenitvi zemljišča z dne 28. 10. 1963). Kolikor bi obravnavani arondacijski sporazum dejansko predstavljal kupoprodajno pogodbo, bi se lahko kupnina dogovorila prosto in ne bi bila vezana na določbe zakona o razlastitvi. Da arondacijski sporazum ni predstavljal samostojnega pravnega posla, ampak le privolitev lastnika zemljišča v arondacijo, da se je ta hitreje izvedla, kaže tudi dejstvo, da je arondacijski sporazum podpisal le lastnik zemljišča dr. I. R., ni ga pa podpisala druga stranka – arondacijski upravičenec in je navedba v odločbi o dovolitvi arondacije z dne 2. 12. 1963, da sta sporazum podpisali obe stranki, netočna. Kupoprodajna pogodba o nepremičnini je veljavna le, če je sestavljena v pismeni obliki in podpisana od obeh strank. Na podlagi navedenih dejstev izhaja, da volja strank za sklenitev veljavnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe) zunaj arondacijskega postopka, sploh ni obstajala. Sklenjeni sporazum je predstavljal le dejanje v zvezi z arondacijo, za katero se je A. M. odločil že na seji delavskega sveta dne 1. 2. 1963, in so priprave za sestavo arondacijskega predloga začele potekati že pred sklenitvijo arondacijskega sporazuma (61. člen TZIKZ).
12. V skladu z gornjimi ugotovitvami ustavno sodišče ocenjuje, da arondacijski sporazum, sklenjen dne 16. 11. 1963 med A. M. in dr. I. R. – sedaj denacionalizacijskim upravičencem, predstavlja le del arondacijskega postopka in ne vsebuje vseh elementov pravnega posla po pravilih obligacijskega prava. Zato je odločilo, da je pravni temelj za reševanje obravnavane denacionalizacijske zahteve v določbi 29. točke prvega odstavka 3. člena ZDen in je podana na podlagi 54. člena ZDen pristojnost upravnega organa.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Na podlagi 3. člena zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31. 12. 1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/95), so za zadeve, o katerih je po ZDen odločal pristojni občinski upravni organ, sedaj pristojne upravne enote.