Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Vanje Forjančič-Rankel iz Vnanjih Goric, na seji dne 5. decembra 1996

Določba 14. točke 18. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93) je v neskladju z ustavo.
Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladnost odpraviti najkasneje do 31. julija 1997.

1. Pobudnica izpodbija v izreku navedeno zakonsko določbo, ker meni, da zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93 – v nadaljevanju: ZPD) neutemeljeno pušča izven kategorij oseb, ki so oproščene plačila davka od prometa proizvodov pri nakupu novih osebnih avtomobilov, hudo bolne otroke, hemofilike ter sladkorne bolnike. S tem ko zakonodajalec tega vprašanja ni uredil, je po mnenju pobudnice nastala zakonska praznina, zaradi katere izpodbijana določba ni skladna z ustavnim načelom socialne države (2. in 50. člen ustave), z načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave) ter z 52. členom ustave, ki ureja pravice invalidov. Zakonodajalčeva opustitev dodatnih, na bolezensko stanje vezanih selektivnih davčnih oprostitev pri prometnem davku opravičuje in terja po mnenju pobudnice ugotovitveno odločbo ustavnega sodišča s pozivom zakonodajalcu, da odpravi neskladnost z ustavo.
2. Državni zbor v pojasnilu k pobudi navaja, da ustava jamči pravico do socialne varnosti in pravice invalidov, da se usposabljajo za delo, da se izobražujejo in usposabljajo za dejavno življenje v družbi, vendar te ustavne določbe niso povezane z vprašanjem davčnih olajšav, ki jih zagotavlja izpodbijana določba ZPD le za določene kategorije invalidov. Nasprotni udeleženec zato meni, da so kriteriji, ki določajo upravičence v izpodbijani zakonski določbi, stvar primernosti in da zato o njih odloča zakonodajalec.

3. Ustavno sodišče je pobudnici kot materi hudo bolnega otroka priznalo pravni interes iz drugega odstavka 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Pobudo je sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. ZPD ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev. Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo, ter od vsakega prometa opreme (1. in 4. člen). Po določbi 13. člena tega zakona je zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku. Ne glede na to določbo je lahko zavezanec za davek od prometa določenega proizvoda oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki kupi proizvod, če je z zakonom tako določeno.
5. Oprostitve plačila davka od prometa proizvodov so taksativno naštete v 18. členu ZPD. Med drugimi je kot proizvod, od katerega se ne plača prometni davek, v 14. točki določen nov osebni avtomobil, ki ga največ enkrat v treh letih kupijo osebe, ki imajo vozniško dovoljenje ali jim je potrebna nega in pomoč drugih oseb, ki imajo vozniško dovoljenje, izključno za svoj osebni prevoz, neposredno od pravne osebe ali zasebnika, ki se ukvarja s proizvodno ali trgovsko dejavnostjo, ali jih same neposredno uvozijo, in sicer:
– osebe, pri katerih je zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice nastala najmanj 80-odstotna telesna okvara;
– osebe, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih;
– osebe – invalidi s priznano pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč;
– osebe z zmerno, težjo in težko telesno in duševno prizadetostjo, ki potrebujejo nego in pomoč drugih in imajo priznano stanje stopnje invalidnosti iz prejšnjih alinei po posebnih predpisih.
6. Po določbi 14. člena ustave je zagotovljena enakost vseh pred zakonom. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da to načelo normodajalcu ne preprečuje, da bi različna razmerja urejal različno, ga pa obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako in različna različno ter da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal pravne posledice. V svojih odločbah je ustavno sodišče tudi poudarilo, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in da mora zakonodajalec v okviru namena zakona oziroma njegove posamezne norme izbrati ustrezna sredstva, sorazmerna objektivno ugotovljeni (ne)enakosti med posameznimi subjekti.
7. V izpodbijani 14. točki 18. člena ZPD je predvidena oprostitev plačila prometnega davka od novih osebnih avtomobilov, ki jih kupujejo osebe, pri katerih je ugotovljena telesna ali (in) duševna prizadetost. Vrsta oziroma teža prizadetosti, ki se zahteva kot eden od pogojev za uveljavljanje davčne oprostitve, je opredeljena v posameznih alineah izpodbijane 14. točke 18. člena ZPD. Iz besedila izpodbijane določbe pa tudi iz poteka postopka sprejemanja zakona je razvidno, da je zakonodajalec pri urejanju obravnavane davčne oprostitve očitno zasledoval cilj, da se oprostitev omeji na najhujše primere trajne telesne ali duševne prizadetosti in to takšne vrste, ki so zaradi težav prizadetih oseb pri gibanju neposredno povezani s predmetom davčne oprostitve – osebnim avtomobilom. S samim zasledovanjem takšnega cilja zakonodajalec ni kršil načela enakosti iz 14. člena ustave. Načelo enakosti pred zakonom pride namreč v poštev pri enakih dejanskih stanjih, različnosti dejanskih stanj – kamor gotovo sodi stopnja telesne oziroma duševne prizadetosti in vrsta te prizadetosti, ki je povezana s predmetom zakonskega urejanja – pa ustreza tudi normativna različnost. V obeh obravnavah zakonskega osnutka in predloga je bila namreč oprostitev omejena na sedanji prvi dve alinei, to je na osebe, pri katerih je zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih okončin ali medenice nastala najmanj 80-odstotna telesna okvara, in na osebe, ki so popolnoma izgubile vid na obeh očesih. Ostali dve alinei sta bili vneseni v zakonsko besedilo z amandmaji pri zadnji obravnavi zakonskega predloga. Da je zakonodajalec tudi pri uzakonitvi primerov, ki jih zajemata tretja in četrta alinea, zasledoval enak cilj, kaže vsebina tretje alinee, ki vključuje (delovne) invalide prve kategorije, ki so pri opravljanju temeljnih življenjskih potreb odvisni od pomoči in postrežbe druge osebe.
8. Določba četrte alinee krog upravičencev sprva (v prvem delu stavka) razširi, saj vključi tudi “zmerno” in “težje” telesno in duševno prizadete osebe, potem pa ga (v drugem delu stavka) omeji – smiselno – na takšno “priznano stanje stopnje invalidnosti”, ki naj bi ustrezalo stopnji telesne oziroma duševne prizadetosti iz prejšnjih alinei. To stanje naj bi se ugotavljalo oziroma “priznavalo” na podlagi posebnih predpisov, ki jih zakon ne konkretizira. Konkretizira jih šele pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 29/92 – v nadaljevanju: pravilnik), ki se v tretjem in četrtem odstavku 11. člena v zvezi z opredeljevanjem stopnje prizadetosti odraslih oseb sklicuje na določbe zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83), glede prizadetosti otrok in mladostnikov na zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in Uradni list RS, št. 8/90) ter na posamezne (s pravilnikom opredeljene) določbe pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 18/77). Glede ugotavljanja stopnje prizadetosti predšolskih otrok pa kar pravilnik sam določi, kateri so tisti, ki so deležni davčne oprostitve iz 4. alinee izpodbijane določbe ZPD.
9. Ustavno sodišče ugotavlja, da se po predpisih, na katere se sklicuje pravilnik, stopnje invalidnosti oziroma prizadetosti odraslih in zlasti otrok ne določajo po objektivnih kriterijih, ki bi omogočali njihovo medsebojno primerljivost in hkrati primerljivost s “stopnjami invalidnosti” iz ostalih alinei izpodbijane 14. točke 18. člena ZPD, temveč so vezane na specifičen namen predpisa – v prvem primeru, pri odraslih, na zagotavljanje družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter (samo) najtežje telesno prizadetih oseb, in sicer tistih, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, v drugem primeru pa na način izobraževanja in usposabljanja otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb, ki zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju potrebujejo posebne oblike vzgoje, izobraževanja in usposabljanja. Glede na to, da drugi predpisi, ki bi zagotavljali ustrezno primerljivost, ne obstajajo ali pa vsaj niso ustrezno vključeni v izpodbijani predpis, ustavno sodišče zaključuje, da določba obravnavane četrte alinee, s tem pa tudi celotna izpodbijana zakonska določba ni v skladu s 14. členom ustave. Pravico do davčne oprostitve namreč veže poleg objektiviziranih, preverljivih in nearbitrarnih pogojev telesne ali duševne prizadetosti ter potrebe po negi in pomoči drugih še na neopredeljen in s tem nepreverljiv pogoj “priznanega stanja stopnje invalidnosti iz prejšnjih alinei po posebnih predpisih”, s tem pa ne zagotavlja enakosti med upravičenci v okviru davčne oprostitve, določene v četrti alinei, pa tudi ne enakosti le-teh z upravičenci iz ostalih treh alinei izpodbijane zakonske določbe.
10. Zakonodajalec bo glede na ugotovljeno neskladnost izpodbijane ureditve s 14. členom ustave in s tem hkrati tudi z načelom pravne države iz 2. člena ustave moral zato, da se neustavnost predpisa do 31. julija 1997 odpravi, zajeti s posebnimi predpisi vse obravnavane in morda še kakšne tretje, skratka vse različne primere z enako stopnjo prizadetosti in potrebe po negi in pomoči drugih, ali pa zakonske pravice po ZPD ne vezati tudi na obstoj takih posebnih predpisov, če njihova nepopolnost povzroča očitno neenako obravnavanje prizadetih in tovrstne podpore očitno enako potrebnih odraslih in zlasti otrok.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.