Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. S. iz L., ki ga zastopa H. J., odvetnik v L., na seji senata dne 4. novembra 1996

Ustavna pritožba B. S. zoper dejanja pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve, namestnika temeljnega javnega tožilca in preiskovalnega sodnika z dne 16. 4. 1992 in 17. 4. 1992 se zavrže.

1. Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 11. maja 1992 in dopolnjeno 9. junija 1994, izpodbija posamična dejanja pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve, namestnika javnega tožilca in preiskovalnega sodnika. Dejanje pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva naj bi bila izvršeno v času od 16. aprila 1992 od 13.45 ure do 17. aprila 1992 do 1. ure z odvzemom prostosti pritožniku, ne da bi bili pri tem pritožniku sporočeni razlogi za odvzem prostosti in ne da bi bil poučen o pravici do molka in pravici do zagovornika ter ne da bi mu bilo sporočeno in omogočeno, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove najbližje. S takšnim ravnanjem naj bi bil pritožnik dejansko priprt brez odločbe sodišča in ne da bi bilo to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Zaradi tega naj bi bila kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Ob odvzemu prostosti in zadrževanju v prostorih organov za notranje zadeve naj bi bili pritožniku preprečeni stiki z zagovornikom, od pritožnika naj bi se izsiljevale izjave, ki naj bi potrdile kazensko ovadbo zoper pritožnika. Zaradi tega naj bi bila kršena pritožnikova pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter do pravnih jamstev v kazenskem postopku. Ker je pooblaščena uradna oseba dne 16. aprila 1992 ob 16. uri zahtevala odstranitev pritožnikovega zagovornika, naj bi bili s takšnim ravnanjem kršeni tudi pritožnikova pravica do enake obravnave v postopku in pravica do obrambe.
2. Po mnenju pritožnika sta z opustitvijo zakonskih dolžnosti pri navedenem kršenju človekovih pravic sodelovala tudi namestnik temeljnega javnega tožilca in preiskovalni sodnik, ker sta bila obveščena o zatrjevanih kršitvah, pa nista ukrepala v skladu z določbama četrtega odstavka 151. člena in 195. členom zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90 – v nadaljnjem besedilu: ZKP-77). Pritožnik naj bi bil zaslišan pred dežurnim preiskovalnim sodnikom ob 2. uri zjutraj po vseh navedenih kršitvah. Zaslišanje v takšnih razmerah predstavlja po mnenju pritožnika kršitev njegove človekove osebnosti in njegovega dostojanstva ter kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku.
3. Z navedenim ravnanjem naj bi bile kršene pritožnikove pravice iz 19., 20., 21., 22., 23., 25. in 29. člena ustave. Pritožnik izpodbija dokončni posamični akt, zoper katerega naj ne bi imel drugega pravnega sredstva razen ustavne pritožbe. Meni, da ZKP-77 ne predvideva procesnih možnosti za sankcioniranje opisanih kršitev. Te pa imajo po mnenju pritožnika posledice v ovadbi, ki se sklicuje na vsebino izjave pritožnika organom za notranje zadeve z dne 16. aprila 1992, torej na protipravno – s kršitvijo ustave pridobljene dokaze. Pritožnik meni, da mu je bila z navedenim ravnanjem državnih organov v nasprotju z 2. členom in 15. členom ustave kršena tudi pravica do pravnega sredstva, ker državni organi niso izdali akta v pisni obliki, zoper katerega bi pritožnik lahko uveljavljal pravno varstvo.
4. Pritožnik predlaga, da ustavno sodišče odpravi izpodbijani akt in odloči, da se zaradi odprave posledic kršitve iz kazenskega spisa izločijo zapisnik o zaslišanju pritožnika z dne 17. aprila 1992 ter listine o vseh drugih dokazih in dejstvih, zbranih na podlagi podatkov, pridobljenih pri tem zaslišanju, in obvestil, pridobljenih od pritožnika v predkazenskem postopku.

5. Senat ustavnega sodišča je vpogledal spis Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, št. I Kpr 226/92 in vpogledal po preiskovalnem sodniku izločeni uradni zaznamek o razgovoru pritožnika s kriminalistom Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana z dne 16. aprila 1992. S poizvedbami pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pa je senat ugotovil, da je bila zoper pritožnika in soobdolžence vložena obtožnica, glavna obravnava pa v času poizvedb še ni bila razpisana, ker še ni bilo odločeno o vseh ugovorih zoper obtožnico. Kazenski postopek se vodi pod opr. št. K 475/95.
6. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija dejanja državnih organov, za katera zatrjuje, da so bila nezakonita in da so bile z njimi kršene pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik meni, da ima zoper takšna ravnanja na razpolago le ustavno pritožbo, s katero uveljavlja odpravo posledic zatrjevanih kršitev, ki naj bi se v kazenskem postopku dosegla z izključitvijo dokazov, pridobljenih z domnevnimi kršitvami. Po določbi šeste alinee prvega odstavka 160. člena ustave odloča ustavno sodišče o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Po tretjem odstavku citiranega člena odloča ustavno sodišče, če zakon ne določa drugače, o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. V skladu z navedenima ustavnima določbama zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) določa v prvem odstavku 50. člena, da lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pojem “posamični akt”, ki je uporabljen v šesti alinei prvega odstavka 160. člena ustave in prvem odstavku 50. člena ZUstS, zajema posamične akte, ne pa tudi dejanj. Tudi iz posameznih določb ZUstS je vidno, da je ustavna pritožba dovoljena zoper posamični akt. Po določbi prvega odstavka 51. člena tega zakona se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Kopija posamičnega akta je po določbi drugega odstavka 53. člena ZUstS obvezna priloga ustavne pritožbe.
7. Navedeno pa še ne pomeni, da dejanja ne morejo biti (posredno) predmet ustavne pritožbe. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo v času, ko je še veljal ZKP-77. Le-ta, kakor zatrjuje pritožnik, ni izrecno urejal odprave posledic kršitev človekovih pravic v predkazenskem postopku. Izključitev dokazov, pridobljenih na podlagi kršitve človekovih pravic, po tedanji zakonski ureditvi ni bila posebej zapovedana. Prav za kršitve, ki jih zatrjuje pritožnik, pa je značilno, da so praviloma storjene z materialnimi akti in da praviloma zahtevajo pred njihovo presojo ugotovitve dejanskih okoliščin materialnega akta. Ustava določa v prvem odstavku 15. člena, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave, in v četrtem odstavku tega člena, da je zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic. V drugem odstavku 157. člena ustave pa je določeno, da odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Gre za subsidiarno sodno varstvo za vse primere poseganja – tudi z materialnimi akti – v ustavne pravice, za katere sicer zakonodajalec ne predvidi sodnega varstva. Od uveljavitve zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 – v nadaljnjem besedilu: ZKP), to je od 1. januarja 1995, je takšno sodno varstvo, ko gre za spoštovanje človekovih pravic v predkazenskem postopku, z vidika, ki ga uveljavlja pritožnik, izrecno urejeno. Kazenski postopek, ki je v teku zoper pritožnika, pa teče že od vložitve obtožnice po določbah ZKP. Zato ni mogoče zahtevati, da bi pritožnik za odpravo posledic v kazenskem postopku izčrpal sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena ustave.
8. ZKP določa med temeljnimi načeli kazenskega postopka v drugem odstavku 18. člena, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kršitev tega načela predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). S tem je ZKP uveljavil pravilo ekskluzije dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic. To je uzakonitev načela, ki ga je prvo razvilo ameriško ustavnopravno sodstvo in ga poimenovalo kot doktrino sadov zastrupljenega drevesa. Torej ne le zastrupljeno drevo – dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, tudi sadovi tega drevesa – torej dokazi, ki so pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, se v kazenskem postopku ne morejo uporabiti za dokazovanje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja in za dokazovanje njegove krivde. To načelo je v celoti vsebovano že v ustavni določbi četrtega odstavka 15. člena – pravica do odprave posledic kršitve človekovih pravic.
9. Preiskava v kazenskem postopku je po veljavni ureditvi namenjena zbiranju dokazov in podatkov, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica (drugi odstavek 167. člena ZKP). Obtožnica pa mora vsebovati predlog dokazov, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, z navedbo dokazov, s katerimi se ugotavljajo odločilna dejstva, in stališče tožilca do navedb obrambe (5. in 6. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Šele na podlagi vloženega obtožnega akta bo tako praviloma mogoče sklepati o tem, ali tožilec pregon obdolženca utemeljuje na nedovoljenih dokazih. Šele z glavno obravnavo bo tako praviloma obdolžencu omogočeno, da zahteva razjasnitev dejanskih vprašanj v zvezi z morebitnimi kršitvami človekovih pravic v predkazenskem postopku, ki naj bi obrodile nedovoljene dokaze ali dokaze, pridobljene na njihovi podlagi. Zato bo praviloma šele med postopkom na glavni obravnavi ali pa celo šele s sodbo mogoče odločiti o izključitvi dokazov in glede na to tudi o izidu kazenskega postopka. Kršitve človekovih pravic, storjene z dejanji v predkazenskem postopku, je zato glede na določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS praviloma mogoče v ustavni pritožbi uveljavljati šele po izčrpanih pravnih sredstvih zoper sodbo v kazenskem postopku.
10. Glede na stališče, ki ga je senat ustavnega sodišča že zavzel na primer v zadevi Up 34/96 (sklep z dne 19. 6. 1996), je treba dodati, da bi bile zatrjevane kršitve lahko ob pogojih iz drugega odstavka 51. člena ZUstS obravnavane tudi ob vložitvi ustavne pritožbe zoper odločitev sodišča ob preizkusu obtožnega akta. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZUstS lahko ustavno sodišče izjemoma obravnava ustavno pritožbo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če pritožnik izkaže očitnost zatrjevane kršitve in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (nepopravljive posledice lahko pritožnik izkaže zlasti v primeru pripora ipd.). Ustava v 31. členu zagotavlja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari tudi za primer pravnomočne ustavitve kazenskega postopka. Ko senat pristojnega sodišča sklepa o ugovoru zoper obtožnico, mora po določbi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ustaviti kazenski postopek, če ugotovi, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. V okviru tega mora sodišče nedvomno presojati tudi morebitno zahtevo po izključitvi dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic, in o njej odločiti. Sodišče je vezano na spoštovanje temeljnega načela, določenega v 18. členu ZKP, in celo če zakonodajalec tega načela ne bi posebej uredil, bi bilo sodišče v vsakem primeru vezano na določbo prvega in četrtega odstavka 15. člena ustave (125. člen ustave). Senat pristojnega sodišča ima pri tem po določbi drugega odstavka 276. člena ZKP možnost v okviru reševanja ugovora zoper obtožnico zahtevati tudi dopolnitev preiskave, če bi bila ta potrebna zaradi razjasnitve dejanskih okoliščin zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
11. Na podlagi navedenega je treba skleniti, da v pritožnikovem primeru niso izčrpana vsa pravna sredstva zoper zatrjevane kršitve človekovih pravic. Pritožnik lahko zatrjevane kršitve uveljavlja v kazenskem postopku, ki je v teku. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

12. Senat ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.