Na podlagi 3., 7. in 32. člena zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list. RS, št. 32/93), 5. člena zakona o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 33/81, 29/86) in 21. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93 in 23/96) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba ureja način opravljanja gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom iz transportnega omrežja na teritoriju Republike Slovenije in določa pogoje za oskrbo odjemalcev s plinom.
Ta uredba je tudi koncesijski akt za koncesijo gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka.

Definicije pojmov:
– ZEMELJSKI PLIN oziroma PLIN: vsak ogljikovodik ali mešanica ogljikovodikov, katere bistvena sestavina je metan, v plinastem stanju in ki se ga pridobiva iz zemlje v naravnem stanju, ločeno ali skupaj s tekočimi ogljikovodiki;
– TRANSPORTNO OMREŽJE: plinovodni sistem v katerem se pod nadzorom pretaka zemeljski plin od dobavitelja k odjemalcu;
– TRANSPORT PLINA: pretakanje plina z namenom oskrbe od lokacije, kjer plin vstopa v transportno omrežje do odjemalcev;
– TRANZIT PLINA: je transport plina od enega do drugega mesta na meji Republike Slovenije preko ozemlja Republike Slovenije;
– DISTRIBUTER PLINA: je pravna ali fizična oseba, ki izvaja oskrbo odjemalcev z zemeljskim plinom iz distributivnega mrežja;
– SKLADIŠČENJE PLINA: dejavnost koncesionarja, ki zagotavlja pokrivanje neenakomernega odjema plina iz transportnega omrežja z uporabo podzemnih plinohramov;
– TRANSPORTNA INFRASTRUKTURA: infrastruktura, namenjena izvajanju gospodarske javne službe po tej uredbi, sestavljena iz:
1. plinovodov (vrsta funkcionalno med seboj povezanih cevi z opremo),
2. objektov (merilne, regulacijske, merilnoregulacijske, kompresorske, sprejemne in čistilne, sekcijske in zaporne postaje, tlačne posode, podzemni plinohrami z nadzemnimi sklopi ter drugi gradbeni objekti na plinovodu) in
3. nadzorno-upravljalske opreme (elementi ali sklopi telekomunikacijskega sistema, katodnega varstva, naprave geološkega nadzorstva terena in električne napeljave);
– MERILNO-REGULACIJSKA POSTAJA (MRP): naprava, ki ima nalogo regulirati, meriti in dobavljati plin za potrebe odjemalca v dogovorjenih parametrih;
– TROŠILO: naprava, ki v tehnološkem procesu odjemalca, uporablja zemeljski plin;
– TLAK PLINA: razlika med absolutnim tlakom plina in atmosferskim tlakom.
– NERAZDELJEN ODJEMALEC: je odjemalec, ki na enem mestu odvzema najmanj 25 mio m3 zemeljskega plina letno.

Izvajalec gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom (v nadaljnjem besedilu “koncesionar”) v smislu te uredbe je koncesionar, ki v skladu s predpisi opravlja to gospodarsko javno službo.
Koncesionar je oseba zasebnega prava, ki opravlja gospodarsko javno službo iz te uredbe na podlagi koncesijskega razmerja z Republiko Slovenijo kot koncedentom.

Odjemalec plina v smislu te uredbe (v nadaljnjem besedilu “odjemalec”) je pravna ali fizična oseba, ki ji koncesionar dobavlja plin iz transportnega omrežja. Odjemalec je uporabnik gospodarske javne službe v smislu zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93).
Odjemalci so pravne ali fizične osebe, ki izvajajo gospodarsko javno službo distribucije zemeljskega plina in tiste osebe, ki uporabljajo plin za lastne potrebe ter njihova predvidena letna poraba presega 300.000 m3, če gre za industrijsko uporabo, ali 600.000 m3, če gre za ostalo uporabo. Odjemalce z manjšo porabo oskrbuje distributer.
Koncesionar in distributer zemeljskega plina se lahko za posamezne odjemalce z njihovim soglasjem in ob soglasju pristojnega organa lokalne skupnosti dogovorita tudi drugače, kot je določeno v 2. odstavku tega člena.
Odjemalci, ki so ob uvedbi te uredbe priključeni na transportno omrežje, ostanejo ne glede na določbe prejšnjih treh odstavkov odjemalci na transportnem omrežju.

Gospodarska javna služba oskrbe z zemeljskim plinom iz transportnega omrežja obsega:
– oskrbo odjemalcev na transportnem omrežju s plinom, v skladu s 1. in 4. členom te uredbe;
– transport plina;
– upravljanje, vzdrževanje in skrb za razvoj transportne infrastrukture;
– izključno opravljanje nakupa in prodaje, uvoza in izvoza ter skladiščenja plina za potrebe te javne službe, razen v primerih iz 8. člena te uredbe.

Koncesionar ne sme opravljati gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina ali imeti v organizacijah, ki opravljajo to javno službo večji lastniški delež od 10%, razen v primerih stanja, ki velja na dan uveljavitve te uredbe.
Drugo pridobitno dejavnost, razen tiste, ki je kot pomožna dejavnost nujno potrebna za opravljanje javne službe oskrbe z zemeljskim plinom, lahko koncesionar opravlja le s soglasjem pristojnega državnega organa Republike Slovenije za oskrbo z energijo (v nadaljnjem besedilu “pristojni državni organ”).
Pristojni državni organ lahko odreče soglasje:
– če bi opravljanje druge gospodarske dejavnosti lahko otežilo, ogrozilo ali drugače negativno vplivalo na izvajanje oskrbe s plinom;
– če bi pri izvajanju take gospodarske dejavnosti koncesionar zaradi opravljanja oskrbe z zemeljskim plinom imel ugodnejši položaj na trgu;
– če bi koncesionar zaradi opravljanja druge gospodarske dejavnosti dajal ali lahko dajal nekaterim odjemalcem ugodnejši položaj kot drugim.

Če tako zahtevajo mednarodni sporazumi ali meddržavne pogodbe, ki jih je sklenila Republika Slovenija, je dolžan koncesionar v okviru izvajanja javne službe opraviti tranzit plina po transportni infrastrukturi pod pogoji in na način, kot je to določeno v mednarodnih sporazumih ali meddržavnih pogodbah.
Če tehnične zmogljivosti transportne infrastrukture ne dopuščajo tranzita v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, mora koncesionar storiti vse kar je v njegovi moči, da se zgradi dodatno transportno infrastrukturo.
Za izvajanje tranzita zemeljskega plina po plinovodih, zgrajenih zaradi tranzita Vlada Republike Slovenije podeli posebno koncesijo.

Koncesionar mora transportirati plin za tretje osebe, če to dopuščajo tehnične možnosti, in če gre za transport zemeljskega plina, ki ga je nerazdeljen odjemalec, katerega letna poraba je več kot 25,000.000 m3, kupil s soglasjem pristojnega državnega organa.
Pristojni državni organ lahko izda soglasje v primeru, če koncesionar v okviru dolgoročnih pogodb o nakupu plina in o zakupu transportnih zmogljivosti v tujini, ne more zagotoviti oskrbe tega odjemalca pod pogoji, ki bi jih lahko dolgoročno zagotovil v okviru celoletne oskrbe sam odjemalec.
Pri transportu zemeljskega plina za tretje osebe jim mora koncesionar zaračunati ekonomsko ceno transporta plina, ki vsebuje tudi ustrezen delež stroškov izvajanja javne službe.
Transporta zemeljskega plina za tretje osebe koncesionar ne sme izvrševati tako, da bi to oviralo ali poslabšalo izvrševanje javne službe.
Pri transportu zemeljskega plina za tretje osebe koncesionarju zanje ni treba zagotoviti rezervne preskrbe.

Za izvajanje oskrbe z zemeljskim plinom Vlada Republike Slovenije podeli koncesijo enemu koncesionarju.
Koncesionar plačuje Republiki Sloveniji letno plačilo koncesije na način in v višini, kot je to dogovorjeno v koncesijski pogodbi.
Koncesionar opravlja javno službo oskrbe z zemeljskim plinom, pripravlja načrte razvoja transportne infrastrukture na območju Republike Slovenije, ugotavlja tekoče in perspektivne potrebe po zemeljskem plinu, sklepa pogodbe za nabavo zemeljskega plina, pogodbe za transport in skladiščenje zemeljskega plina ter pogodbe za dobave zemeljskega plina odjemalcem.
Pogodbo, s katero se zagotavlja nabavo, transport in skladiščenje zemeljskega plina izven Republike Slovenije, lahko sklene koncesionar samo, če predhodno pridobi od ministra, pristojnega za energetiko, soglasje glede količin zemeljskega plina in trajanja pogodbe, v skladu z energetsko strategijo Slovenije.

Načrtovanje, gradnja in obratovanje transportne infrastrukture mora biti izvedeno tako, da zagotovlja varno obratovanje sistema, kakor tudi varnost ljudi in premoženja ter varstvo okolja, in skladno z zakoni in tehničnimi predpisi.
Koncesionar lahko uporablja za gradnjo in vzdrževanje plinovodov in objektov tudi svoje interne predpise, ki morajo upoštevati najmanj minimalne tehnične predpise.
Koncesionar je v skladu s predpisi odgovoren za kontrolo stanja zaščitnih in varovalnih pasov plinovoda.

Če to dopuščajo tehnične zmogljivosti transportne infrastrukture, je dolžan koncesionar priključiti vsakega odjemalca, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene tehnične in druge pogoje, in če je to tehnično izvedljivo, prostorsko sprejemljivo in ekonomsko opravičljivo.
Koncesionar je dolžan skrbeti za to, da se priključijo odjemalci, katerih oskrba s plinom je potrebna iz razlogov varstva okolja ali učinkovite rabe energije.
Stroške priključka, ki obsegajo tudi stroške postavitve merilno-regulacijske postaje, nosi praviloma koncesionar; lahko pa zahteva, da jih deloma nosi odjemalec, če dokaže, da višina teh stroškov in predviden obseg porabe ne omogočajo ekonomske upravičenosti priključka.
Če koncesionar ne dovoli priključitve, mu to lahko naloži pristojni državni organ z odločbo v upravnem postopku, s katero določi tudi pogoje priključitve v skladu s prejšnjim odstavkom.

Koncesionar začasno odkloni priključitev novih objektov, trošil, naprav in napeljav oziroma distribucijskega omrežja na transportno omrežje, če ugotovi, da odjemalec nima potrdil o izpolnjevanju tehničnih predpisov od pristojnih upravnih organov.
Priključitev na transportno omrežje izvede koncesionar šele, ko ugotovi, da so odpravljene pomanjkljivosti.

Koncesionar mora zagotoviti merjenje količine plina, ki ga je dobavil odjemalcem. Merjenje se izvaja v skladu s predpisi.
Odjemalec mora omogočiti koncesionarju odčitavanje meritev in pregled merilnih naprav.

Koncesionar je dolžan dobavljati plin odjemalcu nepretrgano in mu zagotavljati tlak in kvaliteto v skladu s pogodbo, pri čemer kvaliteta ne sme odstopati od kvalitete, ki je zagotovljena koncesionarju po pogodbah o nabavi plina.
Koncesionar sme dobavljati plin s tlakom, nižjim od pogodbenega, zmanjšati ali prekiniti dobavo le v primerih, določenih v zakonu, drugem predpisu ali tej uredbi, ali če je tako predvideno za določene uporabnike v pogodbi o dobavi plina.

Koncesionar sme začasno zmanjšati ali prekiniti dobavo zemeljskega plina:
– zaradi rednega ali izrednega vzdrževanja;
– zaradi pregledov ali remontov;
– zaradi preizkusov ali kontrolnih meritev;
– zaradi razširitev transportne infrastrukture;
– zaradi razlogov, ki so našteti od prve do četrte alinee tega člena, ki nastanejo na transportnih plinovodih v tujini, v katerih ima koncesionar zakupljen transport ter posledic ni bilo mogoče preprečiti na tehnično in ekonomsko sprejemljiv način;
– iz drugih začasnih razlogov, določenih s pogodbo o dobavi plina.
Za predvideno prekinitev, ki sme trajati najkrajši potreben čas, mora koncesionar izbrati čas, ki čimmanj prizadene odjemalca.
Koncesionar mora o predvideni prekinitvi obvestiti odjemalce v pisni obliki vsaj tri dni pred prekinitvijo.
Zmanjšanje ali prekinitev dobave zemeljskega plina, do katere pride zaradi nesreč, okvar in drugih nepredvidljivih dogodkov, mora koncesionar odpraviti v najkrajšem možnem času, pri čemer si mora prizadeati, da so posledice takih dogodkov čimmanjše.

Koncesionar sme ustaviti odjemalcu dobavo plina po predhodnem pisnem obvestilu, če le-ta v roku, določenem v obvestilu, ne izpolni svoje obveznosti, v naslednjih primerih:
– če koncesionar ugotovi, da objekti trošila, naprave ali napeljave oziroma distribucijsko omrežje odjemalca ne izpolnjujejo zahtev tehničnih predpisov;
– če odjemalec z obratovanjem objektov, trošil, naprav ali napeljav oziroma distribucijskega omrežja moti dobavo plina drugim odjemalcem;
– če odjemalec po opominu koncesionarja ne zniža odjema na pogodbeno dogovorjeno vrednost;
– če odjemalec onemogoči osebam, ki imajo pooblastilo, dostop do vseh delov priključka, do zaščitnih in merilnih naprav in do trošil, naprav in napeljav oziroma distribucijskega omrežja, kadar obstaja sum, da le-te povzročajo motnje;
– če odjemalec onemogoča pravilno registriranje obračunskih količin, ali če uporablja plin brez zahtevanih oziroma dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih;
– če odjemalec v primeru pomanjkanja plina ne upošteva posebnih ukrepov o omejevanju odjema plina iz omrežja;
– če odjemalec ne plača dobavljenega plina v roku, določenem v pogodbi o dobavi plina;
– če odjemalec po opominu koncesionarja ne zniža odjema na raven, ki jo zahtevajo določbe 14., 15. in 20. člena te uredbe.

Koncesionar ustavi odjemalcu dobavo plina brez predhodnega obvestila:
– če odjemalec z obratovanjem svojih trošil, naprav ali napeljav oziroma distribucijskega omrežja ogroža življenje ali zdravje ljudi ali premoženje;
– če odjemalec v roku, ki ga določi koncesionar plina oziroma pristojni inšpekcijski organ, ne odstrani vzrokov za motnjo;
– če odjemalec brez soglasja koncesionarja priključi na transportno omrežje svoja trošila, naprave, napeljave oziroma distribucijsko omrežje;
– če odjemalec omogoči priključitev drugih trošil, naprav ali napeljav oziroma distribucijskega omrežja preko svojih trošil, naprav ali napeljav oziroma distribucijskega omrežja, razen v kolikor gre za distributerja, ki na distribucijsko omrežje priključuje svoje odjemalce.

Koncesionar je dolžan odjemalca, ki mu je bila ustavljena dobava plina, na njegove stroške ponovno priključiti na transportno omrežje, ko ugotovi, da je odjemalec odpravil razloge za ustavitev plina.
Če je koncesionar odjemalcu neutemeljeno ustavil dobavo plina, mora v roku 24 ur od takrat, ko se ugotovi neutemeljena ustavitev dobave plina, na svoje stroške odpraviti ustavitev dobave plina.

Koncesionar ima pravico do povračila škode, ki mu je nastala zaradi ravnanj odjemalca iz 16. in 17. člena te uredbe.
Odjemalec, ki mu je koncesionar neutemeljeno ustavil ali prekinil dobavo plina, ima pravico do povračila škode, ki mu je bila s tem povzročena.

Če pride, zaradi izrednega in nepričakovanega zmanjšanja uvoženih količin plina ali izrednega povečanja odjema zaradi vremenskih pogojev ali zaradi večjih tehničnih okvar, do položaja, ko ni več mogoče redno oskrbovati s plinom vseh odjemalcev, se določenim kategorijam odjemalcev zmanjša dobave plina pod pogodbeno določene količine ali dobavo prekine po naslednjem vrstnem redu odjemalcev oziroma trošil pri posameznih odjemalcih:
– trošila, ki porabljajo plin kot energetski vir za proizvodnjo pare ali tople vode v ogrevalne namene;
– trošila, katerih produkt je tehnološka para, ki pogojuje samo sigurnejšo in čistejšo proizvodnjo;
– trošila oziroma tehnološki postopki, kjer omogoča poraba zemeljskega plina večji gospodarski izkoristek in kvaliteto proizvoda;
– trošila oziroma tehnološki postopki, pri katerih uporaba plina direktno vpliva na kvaliteto proizvoda (neposreden prenos toplote plamena na predmet proizvodnje, redukcija in prehod na substitut pa povzroči spremembo kvalitete proizvoda ali proizvodnje);
– trošila, ki porabljajo zemeljski plin kot surovino in kjer izpad dobave plina povzroči ustavitev proizvodnje;
– trošila, kjer iz tehnoloških razlogov ni možna uporaba nadomestnega goriva in bi ustavitev dobave povzročila večjo škodo na trošilu
– in trošila distributerjev za komercialno rabo in rabo v gospodinjstvih.

Koncesionar je dolžan voditi ločen popis stvari, ki sestavljajo transportno infrastrukturo in ga predložiti pristojnemu državnemu organu.
Pristojni državni organ lahko z odločbo naloži koncesionarju, da določene stvari uvrsti v transportno infrastrukturo ali jih iz nje izloči.
Za odtujitev posamezne stvari iz transportne infrastrukture brez hkratnega nadomestila, ki bi lahko povzročila večje motnje v delovanju transportnega sistema, mora koncesionar pridobiti soglasje pristojnega državnega organa. Pogodba, sklenjena v nasprotju s to določbo, je nična.
Služnosti in druge stvarne pravice je mogoče ustanoviti na stvareh, ki sestavljajo transportno infrastrukturo le, če to ne nasprotuje njihovemu namenu v okviru izvrševanja javne službe oskrbe z zemeljskim plinom.
Določbe tega člena se uporabljajo tudi za druge osebe, ki imajo v lasti ali posesti stvari, ki sestavljajo transportno infrastrukturo.

Država lahko odda transportno infrastrukturo koncesionarju v najem za določen ali nedoločen čas.
Pogodba o najemu infrastrukture mora določati obseg in namen uporabe infrastrukture, pogoje uporabe, višino najemnine, pogoje tekočega in investicijskega vzdrževanja, okoliščine in pogoje prenehanja pogodbe, pravico države do nadzora nad izvajanjem pogodbe ter druge določbe, pomembne za ureditev razmerij v zvezi z najemom.
Koncesionar je dolžan infrastrukturo tekoče in investicijsko vzdrževati, kar je sestavni del izvrševanja javne službe.

Cene plina za dobave zemeljskega plina iz transportnega omrežja se določajo v skladu z zakonom in drugimi predpisi tako, da pokrijejo vse stroške koncesionarja v zvezi z oskrbo z zemeljskim plinom, ki obsegajo zlasti:
– ceno plina, prevzetega na državni meji;
– stroške izgub plina in plina, ki mora biti ves čas v omrežju;
– stroške zalog plina;
– materialne stroške in stroške dela, potrebne za izvrševanje javne službe;
– stroške morebitnega najema transportne infrastrukture.
Cena plina mora koncesionarju zagotavljati pogoje za dolgoročni razvoj.
Če cena, določena ali omejena z aktom ali dejanjem državnega organa ne zagotavlja pokrivanja stroškov iz prvega odstavka tega člena, je koncedent dolžan te stroške pokriti.
Cena plina se določi upoštevajoč porabljene količine plina, izmerjene na števcu, ter uporabljano in zagotavljano zmogljivost sistema.

Za podrobnejša merila za določanje cene plina in tarifni sistem, mora koncesionar pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije v skladu s predpisi o cenah in energetsko strategijo.

Koncesionar mora na njegovo zahtevo pristojnemu državnemu organu dajati na razpolago vse podatke, ki so potrebni za določitev cen oskrbe z zemeljskim plinom na transportnem omrežju, zlasti pa:
– podatke o finančnem poslovanju;
– podatke o vloženem kapitalu in njegovih lastnikih;
– podatke o poslovanju, ki vplivajo na nastajanje stroškov ali drugače vplivajo na ceno plina na transportnem omrežju.

Koncesija za oskrbo z zemeljskim plinom se odda koncesionarju za celotno ozemlje Republike Slovenije.

Koncesionar mora izpolnjevati naslednje pogoje:
– biti mora oseba zasebnega prava, ustanovljena po slovenskem pravu s sedežem v Sloveniji, registrirana za opravljanje te dejavnosti;
– zaposlovati mora ustrezno število strokovnjakov z visoko ali višjo izobrazbo ustreznih smeri ter drugih delavcev, potrebnih za izvajanje oskrbe z zemeljskim plinom;
– razpolagati mora z ustrezno transportno infrastrukturo ali izraziti pripravljenost, da bo vzel transportno infrastrukturo v najem na način in pod pogoji, določenimi s to uredbo;
– razpolagati mora z drugo potrebno opremo in poslovnimi prostori ter finančnimi sredstvi za opravljanje oskrbe z zemeljskim plinom.

Koncesija za oskrbo z zemeljskim plinom se odda brez javnega razpisa.
Koncesionarja določi s soglasjem Vlade Republike Slovenije, na podlagi vloge pravne osebe, ki na dan uveljavitve te uredbe izvaja oskrbo z zemeljskim plinom v Republiki Sloveniji, minister, pristojen za energetiko, z odločbo v upravnem postopku.
Pravna oseba mora vlogo za podelitev koncesije oddati v roku 60 dni od dneva uveljavitve te uredbe.
Če pravna oseba ne odda vloge v roku iz prejšnjega odstavka, se opravi za podelitev koncesije javni razpis.

Koncesijsko razmerje nastane s sklenitvijo koncesijske pogodbe.
Za Republiko Slovenijo kot koncedenta podpiše koncesijsko pogodbo po pooblastilu Vlade Republike Slovenije minister, pristojen za energetiko.
Če koncesijska pogodba ni sklenjena v 180 dneh od dneva dokončnosti odločbe o določitvi koncesionarja oziroma o izbiri koncesionarja na javnem razpisu, se opravi javni razpis za podelitev koncesije oziroma se javni razpis ponovi.

Koncesijsko razmerje preneha:
– s prenehanjem koncesijske pogodbe;
– z odkupom koncesije;
– z odvzemom koncesije;
– zaradi stečaja koncesionarja.
V primeru prenehanja koncesijskega razmerja mora dotedanji koncesionar nepretrgano opravljati oskrbo z zemeljskim plinom do dneva, ko opravljanje te gospodarske javne službe prevzame drug izvajalec.

Koncesijska pogodba se sklene za 30 let.
V koncesijski pogodbi se stranki dogovorita, da bosta vsakih pet let v času trajanja koncesijskega razmerja preizkusili določbe koncesijske pogodbe in se po potrebi o njih ponovno dogovorili.
Vsaka stranka lahko odpove koncesijsko pogodbo z odpovednim rokom, ki se določi v koncesijski pogodbi in ne sme biti krajši od 5 let.

Koncedent lahko razdre koncesijsko pogodbo, če:
– koncesionar 3 dni po svoji krivdi preneha opravljati gospodarsko javno službo;
– koncesionar bistveno krši zakon tako, da s svojim ravnanjem močno ogroža varnost oskrbe s plinom, ali ogroža življenje in premoženje ljudi oziroma okolje in s svojim ravnanjem nadaljuje kljub opozorilu, da svoje napake v razumnem roku odpravi;
– koncesionar ne izvrši pravnomočne odločbe, s katero mu pristojni državni organ naloži priključitev določenega odjemalca ali izvršitev kake druge obveznosti v skladu z zakonom in predpisi;
– pride do prisilnega poplačila terjatev, zavarovanih s hipoteko ali zastavno pravico na infrastrukturi, pa je koncesionarju s tem deloma ali v celoti onemogočeno opravljanje javne službe po tej uredbi.
Podrobneje se pogoji in medsebojne pravice in obveznosti ob razdrtju koncesijske pogodbe določijo v koncesijski pogodbi.

Koncedent lahko brez odpovedi ali razdrtja koncesijske pogodbe odkupi koncesijo, če poleg transportne infrastrukture odkupi tudi ves ostali kapital, ustanovi javno podjetje in vanj prevzame zaposlene pri koncesionarju. Podrobnejši pogoji za odkup koncesije se določijo v koncesijski pogodbi.
Koncedent lahko odvzame koncesijo, če je v javnem interesu, da se transport plina preneha opravljati kot koncesionirana javna služba.

Kadar pride do prenehanja koncesijskega razmerja, razen v primeru prenehanja tega razmerja zaradi stečaja koncesionarja, pa se koncedent in koncesionar ne sporazumeta drugače, je dolžan koncesionar začeti pogajanja o oddaji transportne infrastrukture v najem novemu koncesionarju, pri čemer ne sme zahtevati najemnine, v kateri bi donos kapitala presegel višino dobička, določenega v skladu s 23. členom te uredbe.
Če v 90 dneh od dneva, ko je novi koncesionar sklenil koncesijsko pogodbo, pogodba o najemu transportne infrastrukture ni sklenjena po krivdi koncesionarja, se glede te infrastrukture izvede prisilni odkup koncesije v skladu z zakonom.

Koncedent lahko začasno prevzame za koncesionarjev račun izvrševanje transporta zemeljskega plina v režijo, če:
– koncesionar zaradi ravnanja pri njem zaposlenih ljudi ne zagotovi opravljanja te gospodarske javne službe;
– koncesionar pri prenehanju koncesijskega razmerja ne zagotovi nepretrganega opravljanja transporta plina do dneva, ko opravljanje te gospodarska javne službe prevzame drug izvajalec.

Koncesionar ne more prenesti oskrbe s plinom ali katerekoli sestavine te gospodarske javne službe na drugo osebo. Izjemoma lahko to stori za tranzit in skladiščenje plina ob soglasju Vlade Republike Slovenije.

Ta uredba ne posega v lastništvo ob času njene uveljavitve obstoječega plinovodnega sistema, kot tudi ne na pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sklenjenih mednarodnih pogodb pravne osebe, ki na dan uveljavitve te uredbe izvaja oskrbo z zemeljskim plinom na transportnem omrežju, za nakup zemeljskega plina, njegov transport in skladiščenje.
Pogodbe med pravno osebo iz prejšnjega odstavka tega člena in odjemalci zemeljskega plina v Republiki Sloveniji, kakor tudi posamezne določbe teh pogodb, ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določbami te uredbe.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.