Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Tomislava Karadjordjevića iz Oplenca pri Beogradu, Zvezna republika Jugoslavija, ki ga zastopa Primož Cunder, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 5. decembra 1996

Določba 87. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93) v delu, ki se glasi: “in po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. marca 1947, U. št. 392 (Uradni list, FLRJ, št. 64/47) “, ni v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija določbo 87. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v delu, ki določa, da ne glede na določbe tega zakona niso upravičeni do denacionalizacije tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ukaza Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije z dne 8. marca 1947 (v nadaljevanju: ukaz Predsedstva Prezidija LS FLRJ oziroma ukaz).
2. Navaja, da 87. člen ZDen odreka pravico do denacionalizacije tistim nacionalizirancem, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička in na podlagi zakona o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost. V tem delu naj bi ZDen upravičeno odrekel pravico do denacionalizacije tistim, ki jim je bilo premoženje odvzeto kot posledica kršitve zakonodaje. V izpodbijanem delu pa naj bi 87. člen ZDen odvzel pravico do denacionalizacije njegovemu pravnemu predniku kot kralju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ne da bi ta kršil zakonodajo. Taka izključitev pravice do denacionalizacije pa je po prepričanju pobudnika diskriminatorna in v nasprotju s 14. členom ustave. Po tej ustavni določbi so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na rojstvo, družbeni položaj ali drugo osebno okoliščino, med katere sodi tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
3. Pobudnik navaja, da je sin pokojnih Aleksandra in Marije Karadjordjević, ki jima je bilo na podlagi ukaza Predsedstva Prezidija FLRJ podržavljeno premoženje. Člen 87 ZDen v izpodbijanem delu izključuje ukaz kot temelj za denacionalizacijo in s tem preprečuje vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno pobudnikovim prednikom. Vsi organi, ki so do sedaj odločali o njegovem zahtevku za denacionalizacijo, so zahtevek, sklicujoč se na izpodbijano določbo, zavrnili. Pobudnik je prepričan, da izpodbijana določba neposredno posega v njegove pravice in pravne interese, zato naj bi za podano pobudo v smislu 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izkazoval pravni interes.
4. Pobudnik predlaga, da ustavno sodišče sprejme pobudo v obravnavo, 87. člen ZDen pa v izpodbijanem delu razveljavi.
5. Na pobudo je odgovoril Državni zbor (v nadaljevanju: DZ). Navaja, da izpodbijana določba temelji na načelu pravičnosti. Izključitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja pripadnikom bivše kraljeve rodbine izhaja iz namena ZDen. Ukaz Predsedstva Prezidija LS FLRJ, s katerim je bilo odvzeto državljanstvo določenim članom jugoslovanske kraljeve rodbine in zaplenjeno njihovo premoženje, po navedbah DZ temelji na zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) in zakonu o vrstah kazni (Uradni list FLRJ, št. 66/46). Po teh predpisih je lahko država odvzela državljanstvo tistim, ki so škodovali interesom FLRJ in ki niso hoteli izpolnjevati državljanskih dolžnosti. V posledici izgube državljanstva jim je država zaplenila premoženje. Ukrep naj bi imel značaj kazenske sankcije, zato stališče pobudnika, da je izpodbijana določba diskriminatorna, ni utemeljena.
6. Mnenje, ki ga je v postopku posredovalo Ministrstvo za pravosodje, je po vsebini enako odgovoru DZ na pobudo. Pri tem ministrstvo še poudarja, da 87. člen pobudniku ni odvzel pravice do denacionalizacije, kajti ZDen določa le krog upravičencev, ki lahko pravico na podržavljenem premoženju pridobijo na novo.
7. V odgovoru na mnenje ministrstva pobudnik navaja, da je Predsedstvo Prezidija LS FLRJ v ukazu napačno uporabilo zakon o državljanstvu in zakon o vrstah kazni. Po 16. členu zakona o državljanstvu naj bi odvzem državljanstva ne bil obligatoren, po zakonu o vrstah kazni pa bi kazni lahko izrekalo le sodišče. Navaja, da noben član družine Karadjordjevićev ni bil obsojen, zato naj bi si Predsedstvo Prezidija LS FLRJ prilastilo pristojnost, ki mu ni šla.

8. Ker so izpolnjeni pogoji, določeni v četrtem odstavku 26. člena ZUstS, je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
9. Namen ZDen je v odpravi krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svotovno vojno in po njej. Zasnovan je na pravičnosti kot izrazu pravne države in se uresničuje z vračanjem nasilno odvzetega premoženja. ZDen ne učinkuje neposredno in ne razveljavlja predpisov in posamičnih pravnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje. ZDen je pravni temelj za vodenje postopkov in izdajo odločb o dodelitvi premoženja oziroma o odškodovanju upravičencev, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.
10. Zakonodajalec je določil krog upravičencev, ki jim priznava pravico do denacionalizacije, določenim pravnim subjektom pa pravice do denacionalizacije izcecno ali molče ni priznal. Ob taki ureditvi se postavlja vprašanje, ali je različno obravnavanje pravnih subjektov pri priznavanju pravice do denacionalizacije v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave).
11. Enakopravnost pravnih subjektov se v demokratični in pravni državi predpostavlja, narekuje pa jo tudi načelo pravičnosti, ki je vodilno načelo pri urejanju vseh razmerij v pravni in socialni državi. V pravni državi mora biti uporaba prava v razmerju do pravnih subjektov nearbitrarna in to tako na področju sodne, upravne kot tudi zakonodajne oblasti.
12. Splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, različne pa različno. Če torej obstajajo za različno ureditev razumni in stvarni razlogi, taka ureditev ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.
13. Z izpodbijano določbo ZDen je zakonodajalec pobudnikovim pravnim prednikom odrekel pravico do denacionalizacije premoženja, ki jim je bilo podržavljeno z odločbo, izdano po ukazu Predsedstva Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije U. št. 392 z dne 8. marca 1947. Zaplemba premoženja članom družine Karadjordjević je bila v zvezi z ukinitvijo monarhije, ko je kraljeva družina izgubila svoj dotedanji državni status. V takih primerih je bilo tudi v nekaterih drugih državah premoženje članom bivših vladarskih rodbin odvzeto. Po oceni ustavnega sodišča taka zaplemba ne pomeni zgodovinske krivice, odpravljanju katerih je ZDen namenjen, temveč pomeni drugačen dejanski in pravni položaj od položaja tistih nacionalizirancev, ki jim je država premoženje odvzela na podlagi predpisov, določenih v 3. členu ZDen, in dejanj, zaobseženih v 5. členu ZDen. Za različno ureditev pravic prvih in drugih je zakonodajalec imel utemeljene razloge in torej ni ravnal arbitrarno. Krog upravičencev do denacionalizacije je uzakonil v polju svoje proste presoje, zato 87. člen ZDen v izpodbijanem delu ni v neskladju ne s 14. ne s 33. členom ustave.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. čena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.