Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Mestne občine Kranj, ki jo zastopa župan Vitomir Gros, njega pa Igor Bele, odvetnik v Kranju, na seji dne 30. januarja 1997

Določbi prvega in drugega odstavka 110. člena zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94) nista v neskladju z ustavo.

1. Predlagatelj meni, da določbi, po katerih z uveljavitvijo zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZO) prevzame Ministrstvo za obrambo, opremo in oborožitev enot za zveze, centrov za obveščanje in oborožitev ter opremo, namenjeno za delo občinskih upravnih in drugih organov, podjetij, zavodov in drugih organizacij za delo v vojni – in postane ta oborožitev in oprema državna last, v tistem delu, kolikor je bila ta oborožitev in oprema financirana iz občinskih sredstev (oziroma iz sredstev drugih navedenih organov, podjetij ali zavodov), ogrožata pravice občine, saj pomenita odvzemanje lastninske pravice oziroma razlastitev brez odškodnine; poleg tega pa kršita prepoved veljavnosti zakona za nazaj, ko se nanašata na predmete, ki so bili nabavljeni že pred uveljavitvijo zakona.
2. Predlagatelj predlaga, naj ustavno sodišče ugotovi neskladnost izpodbijanih določb z ustavo.
3. Glede svoje pooblaščenosti se župan Vitomir Gros sklicuje na 113. člen statuta Mestne občine Kranj (Uradni list RS, št. 43/95), ki določa, da občinski svet ali župan lahko vloži zahtevo za presojo ustavnosti predpisov države, s katerimi se posega v ustavni položaj in v pravice občine.
4. Nasprotni udeleženec med drugim pojasnjuje, da je na temelju 5. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) in po določbah zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) občina opravljala nekatere funkcije na področju obrambe, dokler ni v skladu z zakonom o upravi (Uradni list RS, št. 67/94) in po ZO to področje v celoti prešlo v pristojnost države (peti odstavek 3. člena ZO). Tako so bile po predpisih in navodilih pristojnih državnih organov med drugim tudi na občinski ravni ustanovljene, oborožene in opremljene enote za zveze in centri za obveščanje, oboroženi pa tudi občinski upravni organi za obrambne zadeve in nekateri drugi subjekti v občinah. Oborožitev in oprema (ter arhivsko in dokumentacijsko gradivo) teh enot, organov in organizacij, kar je bilo do uveljavitve ZO v uporabi ali hranjenju v občinskih upravnih organih, je predmet izpodbijanih določb tega zakona, s katerim prehajajo naloge obrambe v celoti na državne organe. Stališče nasprotnega udeleženca je, da izpodbijani določbi nista v neskladju z ustavo.

5. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so procesni pogoji za vložitev zahteve iz 21. do 23. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) izpolnjeni.
6. Izpodbijani določbi zajemata oborožitev in opremo ter arhivsko in drugo dokumetarno gradivo enot za zveze, centrov za obveščanje in nekaterih drugih sestavnih delov obrambnega sistema Republike Slovenije, kolikor jih je po določbah zakona o obrambi in zaščiti bila dolžna organizirati, zagotavljati in financirati takratna občina, po navodilih republiških organov, pristojnih za obrambo, v skladu s 5. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije, ki določa tako začasno vlogo tedanjih občin in postopen prehod pristojnosti z občine na državo.
7. Kolikor je posamezna občina oborožitve in opreme za tiste namene, ki jih zajemata izpodbijani določbi, zagotovila že pred razglasitvijo ustave Republike Slovenije, je šlo za družbeno lastnino v upravljanju občine in že zato ni mogoče govoriti o lastnini občine in o tem, da bi bila občina prikrajšana pri pravici do lastnine na teh stvareh. Ker nova ustavna ureditev družbene lastnine ne pozna več, je naloga zakonodajalca, da z zakonskimi akti določi posameznim delom družbene lastnine primernega lastnika. Pri tem pa mora, kadar gre za lastnino na stvareh, namenjenih javni rabi, med drugim skrbeti, da bo zagotovljena kontinuiteta in gospodarnost v upravljanju specifičnih državnih nalog. Z izpodbijano določbo drugega odstavka 109. člena je za ta del družbene lastnine določen lastnik, za kar je bil zakonodajalec pooblaščen; ker je v skladu z novo ustavno ureditvijo obramba v celoti postala stvar države, je tudi izbira lastnika v skladu z ustavo.
8. Kolikor je občina sredstva, ki so predmet izpodbijanih določb, zagotavljala po uveljavitvi zakona o obrambi in zaščiti, je to po prvem odstavku 139. člena tega zakona storila “tako kot za druge potrebe javne porabe”, kar pomeni iz proračunskih sredstev. Proračuni bivših občin so bili na državni ravni usklajeni, viri proračunskih sredstev določeni z zakonom, naloge, kakršne so tiste s področja obrambe, ovrednotene po enotnih kriterijih, stroški za financiranje teh nalog pa v veliki meri odvisni od navodil pristojnih republiških organov. Tako po izvoru in dotekanju kot po porabi gmotnih sredstev, še posebej tudi po izključni namembnosti in primernosti ter uporabljanju predmetov samih (oborožitve, specialne opreme) je šlo torej za tipično javno lastnino. Občini je pripadala toliko in dotlej, kolikor in dokler jo je zakon obremenjeval z določenimi nalogami s področja obrambe. V tej meri so ji bila v mehanizmu javnih financ zagotovljena sredstva.
9. Te bistvene karakteristike predmetov iz izpodbijanih določb, da gre namreč za sredstva, pridobljena iz javnih sredstev in izključno namenjena specifičnim javnim nalogam, morebitni prehod tega premoženja na občine naslednice prejšnjih ni v ničemer spremenil.
10. Z uveljavitvijo ZO so obrambne zadeve v celoti prešle v pristojnost države (peti odstavek 3. člena zakona), med drugim tudi naloge (in delavci, 111. člen), ki jim rabijo predmeti iz izpodbijanih določb. V skladu s pravno naravo javne lastnine je, da javno premoženje, namenjeno določenim nalogam, sledi tem nalogam in se z njimi prenaša tudi pristojnost uporabljanja in upravljanja takega specifičnega dela javne lastnine.
11. Ukrep, določen z izpodbijanima določbama, ne posega v ustavni položaj občine, saj nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti, skladno z ustavo, nimajo nalog in pristojnosti, katerih uresničevanje bi lahko izpodbijani določbi oteževali.
12. Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijani določbi kršita prepoved povratne veljave aktov, ker se podržavljenje nanaša tudi na sredstva, ki so bila nabavljena že pred njuno uveljavitvijo. Ukrep prevzemanja predmetov in njihovega podržavljanja že po naravi stvari ne more zajemati drugega kot že obstoječe, torej že nabavljene predmete; uveljavlja pa se, kot je v drugem odstavku 110. člena ZO tudi izrecno zapisano, z dnem uveljavitve zakona, kar velja tudi za prevzem sredstev in opreme po prvem odstavku tega člena. Dan 31. 12. 1993 je, kot pojasni nasprotni udeleženec, le datum zadnje inventure stanja v občinah – zakon je bil sprejet v teku 1994. leta – ki zakonodajalcu in izvrševalcu zakona omogoči določitev predmetov, za katere gre.
13. Na arhivsko in drugo dokumentarno gradivo, katerega prevzem tudi ureja izpodbijani prvi odstavek 110. člena ZO, se zahteva, kot je mogoče razbrati iz njene obrazložitve, ne nanaša, in se zato z oceno ustavnosti tega dela izpodbijanih določb ni bilo treba ukvarjati.

14. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.