Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Alojza Novaka iz Ljubljane, ki ga zastopa Irena Končina, odvetnica v Trzinu, na seji dne 27. februarja 1997

Ni v neskladju z ustavo, da stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in drugi) za imetnike pravice do uporabe stanovanja v primerih iz prvega in drugega odstavka 155. člena ne določa drugega, kot da jim mora tisti, ki jim je bil to pravico dodelil, priskrbeti primerno stanovanje v smislu 5. člena istega zakona.

1. Pobudnik, ki je imetnik pravice do uporabe stanovanja in se je po pravnomočni sodbi dolžan v skladu s prvim in drugim odstavkom 155. člena stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) preseliti v drugo, primerno stanovanje, izrecno izpodbija 5. člen ter drugi, tretji in četrti odstavek 54. člena tega zakona in predlaga njihovo razveljavitev, do končne odločitve o stvari pa zadržanje izvrševanja 5. člena SZ.
2. Iz pobudnikovih trditev in obrazložitev pa vendar zanesljivo izhaja, da predmet njegovega izpodbijanja niso določbe pravkar navedenih zakonskih členov. Po njegovem zatrjevanju je v neskladju z ustavo to, da SZ imetniku pravice do uporabe stanovanja v primerih, ko se v skladu s 155. členom SZ mora preseliti, ne zagotavlja takega nadomestnega stanovanja, kakor ga mora najemniku priskrbeti lastnik – najemodajalec po 54. členu tega zakona. Meni, da je v neskladju z ustavo tudi to, da imetniku pravice do uporabe stanovanja zakon ne zagotavlja vračila selitvenih stroškov in da sporov glede primernosti drugega stanovanja v primeru iz 155. člena zakona ne obravnava sodišče v nepravdnem postopku, kot je to določeno v četrtem odstavku 54. člena. Navaja, da pa v njegovem primeru velja le določba iz 5. člena in samo tam formulirani kriterij primernosti nadomestnega stanovanja.
Tudi predlog za začasno zadržanje izvrševanja potemtakem ne leti na 5. člen SZ – ki daje le razlago pojma “primerno stanovanje”, to pa za različne potrebe v tem zakonu – temveč ga je treba razumeti kot poziv, naj se zadrži uporaba 155. člena SZ, dokler zakon ne bo zavaroval interesov imetnika pravice do uporabe stanovanja tako, kot je zavaroval interese najemnika v 54. členu SZ.
3. Pobudnik pripisuje taki pravni ureditvi neskladnost z načeli pravne države, predvsem z načelom pravičnosti, pravne varnosti, zaupanja v pravo, smiselno tudi spoštovanja pridobljenih pravic, kar se v njegovem primeru odraža v tem, da je prisiljen zapustiti stanovanje, v katerem so njegovi predniki in on z družino nemoteno bivali 50 let in vanj veliko vlagali. Ob preselitvi pa pravno ni zagotovljena enakovrednost nadomestnega stanovanja – in se mora pobudnik preseliti v stanovanje v manjšo prostornino. Zatrjuje tudi kršitev načela o enakosti pred zakonom, ker za prizadete iz 155. člena SZ ne veljajo določbe drugega odstavka 54. člena (o popolni enakovrednosti nadomestnega stanovanja) in tretjega odstavka istega člena (o povrnitvi selitvenih stroškov). Ker zanj tudi četrti odstavek 54. člena (o reševanju sporov v nepravdnem postopku) ne velja, gre po pobudnikovem mnenju tudi za kršitev ustavne pravice do enakega pravnega varstva.
Pobudnik vidi v izpodbijani pravni ureditvi tudi kršitev določbe 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, po katerem ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega doma, in 11. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki podpisnice zavezuje, da vsakomur priznavajo pravico do življenjskega, med drugim stanovanjskega, standarda, ki zadostuje zanj in za njegovo družino; ta določba po mnenju pobudnika varuje pridobljeno stopnjo posameznikovega stanovanjskega standarda.

4. Ustavno sodišče je ugotovilo, da za tako razumljeno pobudo pobudnik ima pravni interes. Ker so tudi drugi procesni pogoji izpolnjeni, je pobudo sprejelo in o stvari takoj tudi odločilo.
5. Bivši zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in kasnejši) pravice do uporabe stanovanja ni izenačeval s stanovanjsko pravico, ki je bila posebna ustavna pravica. Pravico do uporabe stanovanja, ki je nastala na podlagi stanovanjske pogodbe z lastnikom stanovanjske hiše ali stanovanja za nedoločen čas (34. člen zakona o stanovanjskih razmerjih, v nadaljevanju: ZSR), in pravico tistih, ki so “pridobili stanovanjsko pravico na stanovanju v družinski stanovanjski hiši ali stanovanju z odločbo “(102. člen ZSR), je urejal enako. Za obe je v 81. členu določil, da ima lastnik pravico vseliti sebe ali svoje bližnje v svoje stanovanje, če imetniku pravice na stanovanju ponudi v zameno “drugo stanovanje v skladu z družbeno dogovorjenimi stanovanjskimi standardi”. O selitvenih stroških v takem primeru, drugače kot prejšnji zakon (Uradni list SRS, št. 18/74), ZSR ni imel določbe; v primeru spora pa je določal pristojnost rednega sodiča (za razliko od sporov o stanovanjski pravici, za katero so bila pristojna sodišča združenega dela).
Družbeni stanovanjski standardi pa so bili – sicer predvsem za družbeno sfero, torej za področje pridobivanja stanovanj na podlagi vzajemnosti in solidarnosti delavcev – določeni z družbenim dogovorom o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/81).
6. ZSR ni predvideval možnosti preselitve imetnika stanovanjske pravice zaradi interesov (družbenega) stanodajalca. Ta je lahko imetniku odpovedal stanovanjsko razmerje (mimo krivdnih razlogov), kadar družbeno stanovanje ni bilo (več) dovolj racionalno zasedeno (npr. 59. člen ZSR), torej zaradi družbenih interesov; takrat je moral stanodajalec vnaprej dodeliti drugo, spremenjenim okoliščinam primerno stanovanje in poravnati preselitvene stroške.
7. SZ je v skladu z novim ustavnim pojmovanjem zasebne lastnine v prehodnih določbah (155. člen) med drugim izoblikoval možnost za prenehanje razmerij, ki so nastala z oblastvenimi dodelitvami pravic na zasebnih stanovanjih. Po tej ureditvi preneha tako razmerje na zahtevo lastnika stanovanja ali tudi na zahtevo imetnika pravice na njem (19. člen zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona Uradni list RS, št. 21/94), vselej pa v breme tistega, ki je pravico na zasebnem stanovanju dodelil.
8. Pri tem je zakonodajalec uporabil pojem primernega stanovanja, ki je razložen v 5. členu SZ: primerno stanovanje, do katerega je imetnik pravice do uporabe stanovanja upravičen, je tako, ki ima poleg dnevne sobe, kuhinje, sanitarnih prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča stanovanjskim potrebam imetnika pravice in njegovih ožjih družinskih članov, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Pri tem se šteje, da spalnica zadošča za dve osebi, kabinet pa za eno.
9. Tak kriterij primernosti je drugačen od kriterija iz 81. člena ZSR (“stanovanje v skladu z družbeno dogovorjenimi stanovanjskimi standardi”), ni pa mogoče reči, da je slabši od njega in da je zato s 155. členom SZ interes prizadetega manj zavarovan, kot je bil po 81. členu ZSR. V konkretnem, pobudnikovem primeru je ob spoštovanju tega kriterija pobudniku zagotovljeno stanovanje s 77 m2, pri tem pa dvosobno s še dvema kabinetoma, medtem ko bi spoštovanje kriterijev iz 81. člena ZSR dopuščalo za njegovo štiričlansko družino največ 70 m2 brez jamstva za primerno funkcionalno prostorsko razčlenjenost.
10. Niti kriterija po 155. in 5. členu SZ niti prejšnjega po 81. členu ZSR ni mogoče razumeti in uporabljati kot edinega in izključnega. Stvar sodne prakse je, da ob upoštevanju vsakokratnih objektivnih in subjektivnih okoliščin izoblikuje še druge kriterije, ki v posameznem konkretnem primeru dajo zbirni dejanski stan primernosti.
11. V primeru spora glede tega, ali je nadomestno stanovanje v skladu z družbeno dogovorjenimi standardi (po 81. členu ZSR), oziroma ali je primerno v smislu 155. in 5. člena SZ, odloča slej kot prej sodišče v pravdi.
12. O povračilu selitvenih stroškov ZSR ni določal ničesar, pa tudi SZ o tem nima določbe. O upravičenosti takega povračila bi v sporu odločalo sodišče po določbah o obligacijskopravnih razmerjih.
13. Pravica do uporabe stanovanja se je v bistvenem razlikovala od stanovanjske pravice; že zato, ker je prva – v primerih, kakršen je obravnavani – nastala kot posamičen oblastveni poseg v zasebno lastnino na stanovanju, drugo pa so “delavci, delovni ljudje in občani pridobivali z lastnimi sredstvi, na podlagi pravice dela z združenimi sredstvi, ter na podlagi vzajemnosti in solidarnosti“ (1. člen ZSR) kot pravico na stanovanjih v družbeni lastnini.
Podobno bistvena je v času po uveljavitvi SZ razlika med najemnim razmerjem (v katerega se v skladu s tem zakonom spremene tudi razmerja med prejšnjimi stanodajalci in imetniki stanovanjske pravice) in razmerjem imetnika pravice uporabe stanovanja do lastnika stanovanja ter do tistega, ki je to pravico dodelil. Zato ni v neskladju z ustavo in ne krši ustavnega načela enakosti pred zakonom, če zakonodajalec tako različnih dejanskih in pravnih stanj, kot je odpoved najemne pogodbe po 54. členu SZ in preselitev iz zasebnega stanovanja v primerno drugo stanovanje, ne ureja enako.
Zakonodajalec je imel v skladu z načeli nove družbene ureditve, še posebej zaradi spoštovanja pravice do zasebne lastnine, tehtne razloge in vsa pooblastila za to, da je v obdobju in procesu nastajanja normalnih najemnih razmerij med stanodajalci in stanovalci hkrati omogočil prenehanje razmerij med lastniki stanovanj in imetniki pravic do uporabe na njih v primerih, ko taka pravica ni nastala na podlagi pogodbe z lastnikom (34. člen ZSR), temveč z odločbo (102. člen ZSR). Taka nova ureditev torej ne nasprotuje načelom pravičnosti, zaupanja v pravo in pravne varnosti, temveč je nujen del procesa družbene preosnove.
14. Dejstvo, da zakon hkrati ni določil še drugih kriterijev za primernost nadomestnega stanovanja tudi s stališča legitimnih interesov imetnika pravice do uporabe stanovanja, ni v neskladju z načeli pravne države, saj po vsem obrazloženem njegova pravna varnost po 155. in 5. členu SZ ni manjša od tiste, ki mu jo je dotlej dajal 81. in 102. člen ZSR. To velja tudi za dejstvo, da SZ ne govori o povrnitvi stroškov preselitve.
15. Ker ima imetnik pravice do uporabe stanovanja v primeru iz 155. člena, kadar nasprotuje primernosti nadomestnega stanovanja, na voljo pot pravde, ni mogoče videti kršitve pravic do enakega varstva njegovih pravic zgolj v tem, da zakon za primer spora o tem ne določa nepravdnega postopka, kot to stori v četrtem odstavku 54. člena.
16. Prav v primerih, kakršen je pobudnikov, ko je pravica do uporabe na stanovanju nastala z odločbo, je upravičeno v zvezi z določbo 155. člena SZ – tudi brez uzakonitve dopolnilnih ugodnosti – govoriti o izboljšanju pravnega položaja imetnika pravice: drugi stavek prvega odstavka tega člena (19. člen novele zakona) mu namreč daje upravičenje, da tudi sam zahteva primerno nadomestno stanovanje in s tem manj zavarovan pravni položaj glede stanovanja zamenja z bolj zavarovanim najemnim razmerjem: poslej bodo tudi zanj veljale določbe drugega in tretjega odstavka 54. člena SZ.
17. Pravica iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki zagotavlja vsakomur spoštovanje nedotakljivosti njegovega doma, velja v primerih iz 155. člena SZ tako za prvotno kot za nadomestno stanje, ne gre pa je razumeti tako, da bi zakonodajalcu onemogočala ureditev, za kakršno se je v tem členu odločil, ali da bi lastniku stanovanja onemogočala vselitev in razpolaganje z lastnim stanovanjem.
18. 11. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah velja med drugim za stanovanjski standard, ki posamezniku zanj in za njegovo družino zadostuje in ga ni mogoče uporabljati za varstvo kakršnegakoli doseženega stanovanjskega standarda. Tej določbi mednarodnega pakta je z drugim odstavkom 155. in 5. členom SZ zadoščeno.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 48. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo soglasno.