Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, na seji dne 27. februarja 1997

Določba drugega odstavka 8. člena zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (Uradni list RS, št. 34/96) ni v neskladju z ustavo.

1. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 v nasprotju s 14. členom ustave, ker pri določanju regresa za letni dopust ne uveljavlja enakih meril za vse zaposlene v Republiki Sloveniji. Predlagatelj poudarja, da regres ni socialna kategorija in da zato višine ne bi smeli omejevati s premoženjskimi kriteriji kot so višina plače, premoženjske razmere zaposlenega in podobno. Navaja, da imajo zaposleni v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva glede na naravo dela in zaradi težjih delovnih razmer višje plače in so zato z izpodbijano določbo še toliko bolj prizadeti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijana določba v nasprotju s 14. členom ustave.
2. Državni zbor na predlog ni odgovoril.
3. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zavrača navedbe predlagatelja in navaja, da se za zaposlene v negospodarskih dejavnostih višina regresa določa z vsakoletnim aneksom h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Višina regresa v negospodarskih dejavnostih ni odvisna od višine regresa v gospodarstvu, ampak je rezultat pogajanj med sindikati negospodarskih dejavnosti in vlado. Ne glede na povedano, pa je izpodbijani zakon določil enak regres zaposlenim v negospodarskih in gospodarskih dejavnostih, kar je bilo odločeno s posebnim amandmajem ob sprejemanju zakona. Narava regresa ni opredeljena v nobenem veljavnem predpisu, vendar vsa dosedanja praksa kaže, da so bili upoštevani socialni kriteriji.

4. Po prvem odstavku 8. člena zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 je regres za letni dopust za leto 1996 bruto 102.000 tolarjev, razen v primeru, ko je višina regresa določena s kolektivno pogodbo, ki jo je podpisala vlada oziroma od nje pooblaščeno ministrstvo.
Po izpodbijani določbi drugega odstavka 8. člena tega zakona pa se ne glede na določbo prvega odstavka 2. člena regres v višini iz prejšnjega odstavka izplača tudi pri delodajalcih, katerih plače določa zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organizacijah lokalnih skupnosti oziroma posebni zakoni in sicer za vse zaposlene, katerih mesečna bruto plača za polni delovni čas v obdobju april – junij 1996 ne presega 110.000 tolarjev.
5. Ustavno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da upoštevanje različnih dejanskih stanj v zakonski ureditvi ne predstavlja kršitve načela enakosti (odlUS IV,89). Načelo enakosti pred zakonom normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal pravne posledice (odlUS IV,76). V obravnavanem primeru je zakonodajalec določil različne kriterije glede zaposlenih pri delodajalcih (gospodarska dejavnost), ki delujejo po načelih tržnega gospodarstva, in drugih, ki so zaposleni v državni upravi, javnih zavodih in organih lokalnih skupnosti, ki pa se financirajo iz javnih sredstev. Oba razlikovalna znaka sta bistvena, stvarna in utemeljena, zato ni mogoče pritrditi predlagatelju, da je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom. Tudi primerjalnopravni primeri kažejo, da sodobna zakonodaja drugače opredeljuje položaj zaposlenih v zasebnopravnih in v javnopravnih osebah.
6. Tradicionalno je regres vezan na socialne kriterije, čeprav to ni v predpisih izrecno poudarjeno. Pri tovrstnih prejemkih prihaja do izraza načelo socialne države, ki se lahko odraža tudi v določanju privilegijev v korist socialno šibkejših slojev. Zato ustavno sodišče v morebitnem privilegiranju socialno šibkejših prejemnikov regresa ne vidi diskriminacije, temveč uveljavitev načel socialne države.

7. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču, (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.