Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o začasnem zatočišču (ZZZat), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. marca 1997.

Republika Slovenija daje začasno zatočišče pod pogoji in na način, določen s tem zakonom.

Če Vlada Republike Slovenije ugotovi, da so nastale v tuji državi takšne razmere, kot na primer vojna ali njej podobne razmere, okupacija, množične kršitve človekovih pravic in podobno, bo osebam, ki prihajajo iz te države, nudila začasno zatočišče.
Upoštevaje ekonomske in druge zmožnosti Republike Slovenije, razloge nacionalne varnosti, javnega reda in miru in podobno Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije določi število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zatočišče, ter pogoje, zaradi katerih je lahko določeno število preseženo.

Začasno zatočišče lahko pridobijo osebe, ki so državljani države iz prejšnjega člena tega zakona, in osebe brez državljanstva:
– in so imele ob nastanku razmer iz prvega odstavka prejšnjega člena v taki državi stalno ali začasno prebivališče ter so zaradi njih neposredno prišle v Republiko Slovenijo,
– ali pa so bile ob nastanku teh razmer zakonito v Republiki Sloveniji, po preteku zakonitega bivanja pa jim je vrnitev v matično državo začasno onemogočena.
Začasno zatočišče lahko pridobijo tudi osebe, ki so imele ob nastanku razmer iz prvega odstavka prejšnjega člena v tej državi stalno ali začasno prebivališče:
– in so ožji družinski člani oseb iz prve alinee prejšnjega odstavka ter so skupaj z njimi neposredno prišle v Republiko Slovenijo,
– ali so ožji družinski člani oseb iz druge alinee prvega odstavka tega člena ter so neposredno prišle v Republiko Slovenijo.
Za ožjega družinskega člana po tem zakonu se štejejo zakonec in mladoletni otroci in starši mladoletnih otrok. Pri mladoletnih otrocih brez staršev, se za ožjega družinskega člana šteje oseba, ki je pooblaščena da skrbi za otroka.

Začasnega zatočišča ne more pridobiti oseba, ki:
– je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo,
– je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana zaporna kazen najmanj tri leta, ki še ni bila izbrisana,
– ima status begunca ali dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji,
– ima status begunca, začasno zatočišče ali dovoljenje za bivanje v tretji državi,
– je začasno zatočišče v Republiki Sloveniji po tem zakonu že pridobila, pa ji je le-to po njeni volji prenehalo.

Začasno zatočišče preneha:
– kadar prenehajo razmere, zaradi katerih ga je oseba pridobila,
– če oseba pridobi državljanstvo tretje države,
– če oseba pridobi status begunca, začasno zatočišče ali dovoljenje za bivanje v tretji državi,
– če se oseba prostovoljno vrne v matično državo,
– če oseba pridobi drugačen status v Republiki Sloveniji v skladu z zakonom,
– z odvzemom.

Če se ugotovi eno izmed dejstev, navedenih v 4. členu tega zakona, ko je oseba že pridobila začasno zatočišče, se ji le-to odvzame.
Začasno zatočišče se lahko odvzame tudi:
– če oseba trikrat ne prijavi bivališča v skladu s 15. členom tega zakona,
– če opravlja delo v nasprotju s 24. členom tega zakona,
– če to terjajo razlogi javnega reda ali če oseba zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov.

Osebe,
– ki niso zaprosile za začasno zatočišče,
– katerih vloga za začasno zatočišče je bila zavržena ali zavrnjena,
– ki so prišle v Republiko Slovenijo, ko je bilo število določeno v drugem odstavku 2. člena tega zakona, že doseženo,
– ki so izgubile začasno zatočišče z odvzemom, in katerih takojšnja vrnitev v matično državo ni možna, se namestijo v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce.
V Prehodnem domu Republike Slovenije za tujce sta tem osebam zagotovljeni prehrana in nastanitev, gibanje pa jim je lahko omejeno v naslednjih primerih:
– zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni,
– če se skušajo izogniti ukrepu prisilne odstranitve iz države,
– če ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ali povzročajo premoženjsko škodo.
Gibanje se lahko omeji:
– s prepovedjo gibanja izven prostorov Prehodnega doma Republike Slovenije za tujce ali,
– s prepovedjo gibanja izven določenega območja.
V odločbi o omejitvi gibanja se lahko odredi tudi kontrola prisotnosti osebe, ki ji je gibanje omejeno, vendar ne več kot dvakrat dnevno.
O omejitvi gibanja odloča Prehodni dom Republike Slovenije za tujce po uradni dolžnosti in po določbah predpisov o upravnem postopku. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za tri mesece. Omejitev gibanja iz razlogov preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni traja dokler so za to podani razlogi.
Zoper odločbo o omejitvi gibanja je dovoljena pritožba na pristojno sodišče v roku treh dni po njeni vročitvi. Sodišče mora o pritožbi odločiti v roku petih dni.

Osebe z začasnim zatočiščem lahko zaprosijo za dovoljenje za začasno prebivanje.
Čas, v katerem se v Republiki Sloveniji osebam daje začasno zatočišče, se ne šteje za bivanje, ki je potrebno za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po zakonu o tujcih in tudi ne za prebivanje, predpisano za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Postopki po tem zakonu se vodijo po določbah zakona o splošnem upravnem postopku.

Osebe iz prve alinee prvega odstavka ter drugega odstavka 3. člena tega zakona, ki želijo začasno zatočišče, morajo zaprositi zanj ob prihodu v Republiko Slovenijo pri organu, pristojnem za nadzor prehajanja čez državno mejo.
Prosilec mora pri pristojnem organu iz prejšnjega odstavka izpolniti vlogo. Če prosilec ne razume slovensko, se vloga prevede v njemu razumljiv jezik. Obrazec in vsebino vloge predpiše minister pristojen za notranje zadeve.
Pooblaščena uradna oseba organa iz prvega odstavka tega člena opravi osebno preiskavo in preiskavo prtljage prosilca. Kako se lahko opravijo ta dejanja, podrobneje predpiše minister pristojen za notranje zadeve.
Uradna oseba na podlagi tako zbranih podatkov organizira prevoz prosilca s spremstvom v najbližji sprejemni center, kjer se nadaljujejo postopki ugotavljanja identitete in nadalje zbirajo podatki, potrebni za priznanje začasnega zatočišča.
Organ, ki sprejme vlogo, prosilcu o tem izda potrdilo in vlogo odstopi pristojnemu organu iz 12. člena tega zakona.
Osebe iz druge alinee prvega odstavka 3. člena tega zakona morajo zaprositi za začasno zatočišče pred potekom dovoljenega prebivanja pri pristojnem organu iz 12. člena tega zakona.
V primerih, ko je število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zatočišče preseženo, lahko prosilci ob izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 2. člena tega zakona vloge za pridobitev začasnega zatočišča vložijo tudi na predstavništvih (misijah in konzulatih) Republike Slovenije v tujini.

Osebe, ki zaprosijo za začasno zatočišče, se do odločitve o njihovi vlogi namestijo v sprejemne centre.
Centre iz prejšnjega odstavka kot svoje notranje organizacijske enote ustanovi in za njih skrbi Urad za priseljevanje in begunce Vlade Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: urad).
V sprejemnih centrih so te osebe zdravstveno pregledane. Po potrebi se za njih odredijo ukrepi, ki zagotavljajo zaščito javnega zdravja.

O priznanju začasnega zatočišča odloča za področje notranjih zadev pristojna notranja organizacijska enota v upravni enoti z območja sedeža sprejemnega centra.
Če pristojni organ že iz vloge ugotovi vse potrebne podatke, odloči o začasnem zatočišču v skrajšanem po- stopku.
O odvzemu začasnega zatočišča odloča za področje notranjih zadev pristojna notranja organizacijska enota upravne enote z območja kraja prebivanja osebe z začasnim zatočiščem.
Osebi, ki ji je priznano začasno zatočišče, se izda posebna izkaznica. Obrazec in vsebino izkaznice predpiše minister pristojen za notranje zadeve.

Zoper sklep, s katerim je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena, zoper odločbo, s katero je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavrnjena, oziroma zoper odločbo, s katero je bila začasno zatočišče odvzeto, je dopustna pritožba v petnajstih dneh od vročitve.
O pritožbi odloča ministrstvo pristojno za notranje zadeve.

V odločbi, s katero je bila začasno zatočišče osebi zavrnjeno ali odvzeto, in v sklepu, s katerim je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena, mora biti določen rok, v katerem mora oseba državo zapustiti.
Če oseba v določenem roku države ne zapusti, se odstrani po določbah zakona o tujcih, razen v primerih iz 7. člena tega zakona.

Osebe z začasnim zatočiščem morajo notranji organizacijski enoti za področje notranjih zadev v upravni enoti po kraju prebivanja, v treh dneh prijaviti vsako spremembo kraja prebivanja.

Osebe, ki prosijo za začasno zatočišče, in osebe, ki so začasno zatočišče že pridobile:
– morajo biti seznanjene s svojimi pravicami in obveznostmi,
– imajo pri komunikaciji z državnimi organi pravico do prevajalca, če to zahtevajo,
– morajo biti seznanjene z naslovi humanitarnih in drugih nevladnih organizacij, ki nudijo pravno in drugo pomoč.

Organ iz 12. člena tega zakona zbira in obdeluje tele podatke o osebah, ki zaprosijo za začasno zatočišče:
– ime in priimek,
– dekliški priimek,
– spol,
– stan,
– rojstni datum in kraj,
– državljanstvo,
– izobrazba in poklic,
– zadnje prebivališče zunaj Republike Slovenije,
– datum prihoda v Republiko Slovenijo,
– podatke o dokumentu, ki je bil podlaga za pridobitev začasnega zatočišča,
– številka in datum izdaje odločbe o začasnem zatočišču,
– kraj prebivanja v Republiki Sloveniji.
Organ iz prejšnjega odstavka mora podatke sporočiti ministrstvu pristojnemu za notranje zadeve.

Urad za opravljanje nalog določenih s tem zakonom zbira in obdeluje naslednje zbirke osebnih podatkov:
o oskrbi in nastanitvi, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o dohodkih,
o zdravstvenem varstvu, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o zdravstvenih storitvah,
o izobraževanju, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o izobrazbi pridobljeni v Republiki Sloveniji,
o začasnem in občasnem delu, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o zaposlitvi,
– podatke o zaslužku,
o izgubi oziroma prenehanju začasnega zatočišča, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o razlogih izgube oziroma prenehanja,
o vračanju v domovino, ki vsebujejo:
– podatke iz prvega odstavka 17. člena,
– podatke o načinu in kraju vračanja.
Podatke iz prvega odstavka 17. člena tega zakona ter podatke o izgubi oziroma prenehanju začasnega zatočišča urad pridobiva ob njihovem nastanku iz evidence organov za notranje zadeve in od posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Podatke o zdravstvenemu varstvu in izobraževanju urad lahko pridobiva iz evidenc pristojnih organov in služb.

Posameznika, na katerega se nanašajo podatki iz 17. in 18. člena tega zakona ni treba obveščati o pridobivanju podatkov o njem.
Urad in ministrstvo pristojno za notranje zadeve morata arhivirati podatke o posamezniku v roku treh mesecev po njegovem odhodu iz Republike Slovenije. Dostop do arhiviranih podatkov, ki se zbrišejo iz zbirke podatkov po 10 letih, je dopusten za potrebe dela urada, ministrstva pristojnega za notranje zadeve in organa iz 12. člena tega zakona, mednarodno priznanih človekoljubnih organizacij in za potrebe posameznika, na katerega se podatki nanašajo.
Organ iz 12. člena tega zakona zbriše podatke o posamezniku po treh mesecih od odhoda iz Republike Slovenije.

Osebe z začasnim zatočiščem imajo naslednje pravice do:
– bivanja in oskrbe v Republiki Sloveniji za čas začasnega zatočišča v skladu z možnostmi,
– zdravstvenega varstva,
– izobraževanja,
– dela pod pogoji iz tega zakona,
– prejema človekoljubne pomoči v skladu z možnostmi,
– pomoči pri uveljavljanju pravic po tem zakonu.

Osebe z začasnim zatočiščem se lahko nastanijo v nastanitvenih centrih ali zunaj njih.
Za oskrbo in nastanitev oseb z začasnim zatočiščem se lahko ustanovijo nastanitveni centri. Nastanitvene centre ustanavljajo urad kot svoje notranje organizacijske enote ali v soglasju z njim človekoljubne in druge organizacije. Pravila bivanja v nastanitvenih centrih določa hišni red. O nastanitvi (vselitvi in izselitvi, obsegu oskrbe in drugih pogojih nastanitve) v nastanitvenem centru odloča urad z dokončno odločbo.
Osebe z začasnim zatočiščem morajo v skladu z možnostmi prispevati sredstva za oskrbo in nastanitev sebe in svoje družine v nastanitvenem centru.
Osebe z začasnim zatočiščem, ki ne bivajo v nastanitvenih centrih prejemajo človekoljubno pomoč v skladu z možnostmi.
Prispevek oseb z začasnim zatočiščem k oskrbi in nastanitvi v nastanitvenih centrih in višino prejete človekoljubne pomoči določi Vlada Republike Slovenije.

Osebam z začasnim zatočiščem je zagotovljeno zdravstveno varstvo. Obseg, oblike in načine zdravstvenega varstva, v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona predpiše minister pristojen za zdravstvo.

Ministrstvo pristojno za šolstvo organizira osnovnošolsko izobraževanje za šoloobvezne osebe z začasnim zatočiščem.
Ministrstvo pristojno za šolstvo organizira izobraževanje oseb z začasnim zatočiščem na sekundarni in post sekundarni stopnji v skladu s finančnimi, prostorskimi in drugimi možnostmi Republike Slovenije.

Osebe, ki uživajo začasno zatočišče lahko pod pogoji, določenimi v zakonu, opravljajo začasna in občasna dela.
Naloge posredovanja dela za osebe z začasnim zatočiščem opravlja urad v sodelovanju z Republiškim zavodom za zaposlovanje.
Urad izda osebi z začasnim zatočiščem napotnico. Na podlagi napotnice sklenejo osebe z začasnim zatočiščem in delodajalec pogodbo o delu.
Delodajalec je dolžan en izvod pogodbe o delu poslati uradu.
Za opravljanje dela iz prvega odstavka tega člena oseba z začasnim zatočiščem ne potrebuje delovnega dovoljenja.

Pomoč pri uveljavljanju pravic po tem zakonu organizira urad v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi.

Ko prenehajo razmere iz 2. člena tega zakona, Vlada Republike Slovenije določi rok za zapustitev države. Vrnitev oseb z začasnim zatočiščem organizira urad.

Z denarno kaznijo najmanj 160.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če sklene pogodbo o delu z osebo z začasnim zatočiščem brez napotnice (tretji odstavek 24. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 16.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
Z denarno kaznijo najmanj 16.000 tolarjev se kaznuje za prekršek delodajalec posameznik, če sklene pogodbo o delu z osebo z začasnim zatočiščem brez napotnice (tretji odstavek 24. člena).

Z denarno kaznijo najmanj 6.000 tolarjev, se kaznuje za prekršek oseba z začasnim zatočiščem, ki ne prijavi vsake spremembe kraja prebivanja v skladu s 15. členom tega zakona.

Z denarno kaznijo najmanj 2.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oseba, ki ne upošteva omejitve gibanja v skladu s četrtim odstavkom 7. člena tega zakona.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, kateri državljani Republike Bosne in Hercegovine, ki so bili zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini pred uveljavitvijo tega zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po tem zakonu, po kakšnem postopku in za koliko časa.

Obstoječe evidence evidentiranih oseb se posredujejo ministrstvu pristojnemu za notranje zadeve in uradu.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.