Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Franca Povšnarja, Ane Štular in Majde Marinko iz Kokre, Zgornje Jezersko, Viktorja Robnika s Spodnjega Jezerskega, Jožeta Skuberja st. in Jožeta Skuberja ml. ter Izidorja Šinkovca z Zgornjega Jezerskega, ki jih zastopa Janez Pernuš, odvetnik v Kranju, na seji dne 20. marca 1997

Določba drugega odstavka 74. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) se razveljavi.

1. Pubudniki navajajo, da so lastniki zaščitenih kmetij.
2. Franc Povšnar navaja, da je kmetijo pridobil na podlagi izročilne in dednoodpovedne pogodbe po pokojnem Janezu Povšnarju, ki mu je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno precej nepremičnin, ki so pred tem sestavljale njegovo kmečko posestvo. Pobudnik je vložil zahtevo, da se pokojnemu Janezu Povšnarju v denacionalizacijskem postopku vrnejo podržavljene nepremičnine. Navaja, da je odločba pristojnega organa o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjeno nacionalizirano premoženje, pravnomočna.
3. Pobudnica Ana Štular navaja, da je kmetijo pridobila po pokojnem možu Janezu Štularju na podlagi sklepa o dedovanju, v korist pobudnice Majde Marinko, roj. Štular, pa je vknjižena prepoved odsvojitve. V denacionalizacijskem postopku pobudnici nastopata kot vlagateljici zahtevka za denacionalizacijo njunemu pravnemu predniku podržavljenih nepremičnin, ki so bile pred nacionalizacijo del sedanje zaščitene kmetije. Pobudnici navajata, da je z delno odločbo o denacionalizaciji večina podržavljenih nepremičnin na ime upravičenca Janeza Štularja že vrnjena.
4. Pobudnik Jože Skuber ml. navaja, da je lastnik kmetije, ki jo je prevzel od očeta Jožeta Skuberja st., ta pa ima na posestvu dosmrtni užitek. Lastninsko pravico oziroma pravico užitka sta pridobila kot pravna naslednika po materi oziroma ženi Mariji Skuber na podlagi sklepa o dedovanju. Pobudnika navajata, da sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo materi oziroma ženi podržavljenega premoženja. Z delno odločbo, ki je že pravnomočna, naj bi bila na ime upravičenke vrnjena večina podržavljenih ji zemljišč in gozdov.
5. Pobudnik Izidor Šinkovec navaja, da je na podlagi sklepa o dedovanju prevzemnik zaščitene kmetije po pokojni materi Mariji Šinkovec. V denacionalizacijskem postopku nastopa kot vlagatelj zahteve, da se na ime matere kot upravičenke vrnejo nepremičnine, ki so ji bile nacionalizirane. Po njegovih navedbah naj bi s pravnomočno delno odločbo že bila vrnjena večina podržavljenih nepremičnin.
6. Pobudniki menijo, da je določba drugega odstavka 74. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) v nasprotju z ustavo, ker ne ureja dedovanja po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 26/73 in 1/86 - ZDKZ). Navajajo, da ZDen z izpodbijano določbo glede dedovanja premoženja, ki pripade denacionalizacijskemu upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, napotuje na uporabo zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78 – v nadaljevanju: ZD), če sam zakon v VI. poglavju ne določa kaj drugega. Posledica take opustitve zakonodajalca naj bi bila v tem, da na podlagi ZD dedujejo kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bili pred nacionalizacijo del zaščitenih kmetij, dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Pobudniki Robnik, Štular in Šinkovec navajajo, naj bi bile njihove kmetije zaščitene že v stari Avstriji, ko je predel, kjer se kmetije nahajajo, spadal pod deželo Koroško. Za te predele naj bi se uporabljal koroški deželni zakon o dednih zaščitenih kmetijah tudi v Kraljevini Jugoslaviji, tudi po letu 1945, vse do sprejema ZDKZ leta 1973. Na Jezerskem naj bi torej bile kmetije zaščitene že v času podržavljenja, zato bi se moralo to upoštevati. Neuporaba ZDKZ v postopkih dedovanja premoženja, ki pripade pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu na podlagi odločbe pristojnega državnega organa, naj bi pomenila kršitev drugega odstavka 67. člena ter drugega in tretjega odstavka 71. člena ustave. Po mnenju pobudnikov dvojna ureditev dedovanja kmetijskih zemljišč ni v skladu z načelom pravne države in z načelom enakosti pred zakonom.
7. Pobudniki menijo, da bi jim z izvrševanjem izpodbijane določbe lahko nastala nepopravljiva škoda. Zapuščinski postopki glede premoženja, ki bo pripadlo pokojnim upravičencem na podlagi denacionalizacijskih odločb, bi lahko bili pravnomočno zaključeni in jih ne bo mogoče več obnoviti. V tej zvezi predlagajo, da ustavno sodišče v skladu z 39. členom zakona o ustavnem sodišču do dokončne odločitve zadrži izvrševanje drugega odstavka 74. člena ZDen.
8. Na pobudo je odgovoril Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora (v nadaljevanju: sekretariat). Navaja, da je izpodbijana določba jasna in da je zakonodajalec v njej navedel le ZD, ne pa tudi ZDKZ, ker ni želel, da bi se uporabljal pri dedovanju premoženja, vrnjenega upravičencem z odločbo o denacionalizaciji. V postopku sprejemanja ZDen je bila obravnavana varianta, ki je predvidevala poleg ZD tudi uporabo ZDKZ (Poročevalec, št. 7/91), ki pa je bila opuščena.
9. Zakonodajalec je potem, ko je ustavno sodišče z odločbo št. U-I-57/92 z dne 3. 11. 1994 (OdlUS III, 117) razveljavilo ZDKZ, sprejel zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG), vendar pa ni uredil vprašanja njegove uporabe v postopkih dedovanja denacionaliziranega premoženja. Sekretariat meni, da bo zato lahko prišlo do različnega razumevanja pravne ureditve dedovanja kmetijskih gospodarstev. V posameznih primerih se bodo lahko enakovredne in fizično povezane kmetijske površine dedovale po dveh različnih režimih dedovanja, dediči pa bodo v bistveno različnih položajih. Po stališču sekretariata bi zato bilo potrebno vprašanje uporabe ZDKG glede dedovanja denacionaliziranega premoženja zakonsko urediti.
10. Sekretariat navaja, da ZDen vprašanja uporabe ZDKG pri dedovanju denacionaliziranih kmetijskih zemljišč ni uredil, vendar meni, da zgolj zato še ni v neskladju z ustavo. Konkretizacija z ustavo določenega varstva kmetijskih zemljišč je po navedbah Sekretariata prepuščena zakonu. V skladu s posebnim varstvom kmetijskih zemljišč, določenim v 67. in 71. členu ustave, je zakonodajalec zato pristojen drugače urediti dedovanje kmetijskih zemljišč kot dedovanje druge zapuščine.

11. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
12. Izpodbijana določba drugega odstavka 74. člena ZDen določa, da se novi zapuščinski postopek, katerega predmet je dedovanje premoženja, ki pripade pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, izpelje v skladu z določbami ZD, če tega ZDen ne določa drugače. Na podlagi jezikovne, zgodovinske in sistematične (tretji odstavek 6. člena ZDen) interpretacijske metode ustavno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec uzakonil dedovanje vseh kmetijskih zemljišč, ki bodo v postopkih denacionalizacije vrnjena na ime pokojnih upravičencev, po splošnih pravilih dedovanja. Zakonodajalec je iz uporabe izključil takrat veljavni ZDKZ. Ustavno sodišče je po sprejemu ZDen z odločbo U-I-57/94 z dne 3. 11. 1994 (OdlUS III,117) sicer razveljavilo ZDKZ, tako da so njegove posamezne določbe prenehale veljati z objavo odločbe, v celoti pa je zakon prenehal veljati dne 10. decembra 1995. Praznino, ki je oziroma ki bi nastala z razveljavitvijo ZDKZ, pa je zakonodajalec zapolnil s sprejemom ZDKG. ZDKG je stopil v veljavo 9. decembra 1995. Glede na to, da je ZDKG nadomestil razveljavljeni ZDKZ, je očitno, da se izpodbijana določba nanaša tudi na izključitev njegove uporabe.
13. 67. člena ustave nalaga zakonodajalcu, da z zakonom uredi tak način pridobivanja in uživanja lastnine, da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 71. členu ustava zakonodajalcu nalaga posebno skrb za varstvo kmetijskih zemljišč. Zakonodajalec je z ZDKG uzakonil dedovanje zaščitenih kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarstev na način, ki odstopa od dedovanja po splošnih pravilih in v razmerju do ZD dedovanje omejuje. S specifično ureditvijo dedovanja zaščitenih kmetij je zakonodajalec na tem področju uzakonil posebno varstvo srednje velikih kmetijskih gospodarskih enot. Hkrati je določil kriterije, po katerih se opredeljujejo kmetije, ki jim v postopkih dedovanja daje posebno varstvo. Zakonodajalčev namen uzakonitve posebnega varstva kmetijskih gospodarskih enot na področju dedovanja je v tem, da se zagotovi obstoj kmetij in na njih gospodarsko utemeljeno kmetovanje, da se prepreči drobitev kmetijskih zemljišč, da se zagotovi poseljenost prostora in obdelanost kmetijskih površin. Prevzemniku zaščitene kmetije naj bi posebna ureditev omogočila materialno eksisteco. Taka specifična ureditev dedovanja kmetijskih gospodarskih enot (opredeljenih v 2. členu zakona) je po oceni ustavnega sodišča pogojena z naravo in funkcijo srednje velike kmetije in temelji na 67. členu in 71. členu ustave. S tem je zakonodajalec izpolnil obveznost, ki mu jo na področju varstva kmetij v postopkih dedovanja nalaga ustava.
14. Zakonodajalec je z izpodbijano določbo izključil iz uporabe ZDKG v primerih, ko so predmet dedovanja zaščitene kmetije, vrnjene v postopkih denacionalizacije, ali pa kmetijska zemljišča, gozdovi in druge stvari oziroma pravice, vrnjene v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadali kmetijski oziroma kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo teh zemljišč, stvari oziroma pravic predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij. Za takšno drugačno ureditev dedovanja tega premoženja samo zato, ker je bilo podržavljeno, pa zakonodajalec ni imel nobenih stvarnih in razumnih razlogov. Izključitev ZDKG iz uporabe v zapuščinskih postopkih, kjer bo predmet dedovanja takšno premoženje, je v nasprotju s 67. in z 71. členom ustave in na področju dedovanja onemogoča uveljavitev v prejšnji točki te odločbe opisanega posebnega varstva zemljišč. ZDKG je v Republiki Sloveniji del veljavnega prava, zato ga je potrebno v skladu z načeli pravne države po 2. členu ustave uporabiti v vseh življenjskih primerih, ki jih pravno ureja. Z izpodbijano določbo izključena uporaba ZDKG ni v skladu s temi načeli, na področju dedovanja kmetijskih gospodarskih enot pa bi v nasprotju s 14. členom ustave privedla tudi do neenakega položaja subjektov. Zato je ustavno sodišče izpodbijano določbo drugega odstavka 74. člena ZDen razveljavilo.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lovro Šturm, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.