Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud dr. Aleksandra Weingerla iz Graza, Avstrija, in Internacionalnega društva “Most svobode” iz Maribora, ki ju zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, Adolfa Arneja Titusa Perlesa iz Clevelanda, Združene države Amerike, ki ga zastopa Bojana Ozimek, odvetnica v Ljubljani, Edeltraut Urbanc iz Caracasa, Venezuela, ki jo zastopa dr. Anton Urbanc iz Caracasa, Venezuela, Martina Jakliča iz Ljubljane, Karla Palma iz Graza, Avstrija, ki ga zastopa Aleš Vest iz Ljubljane, Petra Krisperja iz Ljubljane, Petra in Nina Mihaleka iz Ljubljane, ki ju zastopa Zdenka Štucin, odvetnica v Ljubljani, Carla grofa de Villavicencio-Margheri iz Ljubljane in Anneliese Walsch iz Schrunsa, Avstrija, ki ju zastopa dr. Mirko Silvo Tischler, odvetnik v Ljubljani, ter Marie Wögerer-Maclean iz Knoxvilla, Združene države Amerike, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude dr. Aleksandra Weingerla, Adolfa Arneja Titusa Perlesa, Edeltraut Urbanc, Martina Jakliča, Karla Palma, Petra Krisperja, Petra in Nina Mihaleka ter Marie Wögerer-Maclean na seji dne 20. marca 1997

1. Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) niso v neskladju z ustavo.
2. V določbi 12. člena zakona o denacionalizaciji se razveljavita besedi: “drugega odstavka”.
3. Uporaba določbe drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 ter 105/48) v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo.
4. Pobuda dr. Aleksandra Weingerla za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena, 10. in 11. člena zakona o denacionalizaciji, pobuda Adolfa Arneja Titusa Perlesa za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena zakona o denacionalizaciji, pobuda Carla grofa de Villavicencio-Margheri in pobuda Anneliese Walsch za oceno ustavnosti tretjega odstavka 6. člena, drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji in drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ter pobuda Internacionalnega društva “Most svobode” za oceno ustavnosti 9., 10., 11. in 12. člena zakona o denacionalizaciji se zavržejo.
5. V tem postopku nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka.

1. Pobudnika dr. Aleksander Weingerl in Internacionalno društvo “Most svobode” izpodbijata 9., 10., 11. in 12. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po mnenju pobudnikov navedene določbe niso v skladu z določbami 14., 22., 23. in 26. člena ustave in nasprotujejo konvenciji o preprečevanju in kaznovanju genocida. ZDen naj bi s tem, ko je določene skupine ljudi zaradi pripadnosti določenemu narodu izključil od upravičenosti do denacionalizacije, kršil načelo enakosti in načelo enakega pravnega varstva. Z 9., 11. in 12. členom ZDen, ki naj bi zoževali krog upravičencev do denacionalizacije, naj bi zakon potrjeval odlok AVNOJ iz leta 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. S tem naj bi dajal veljavnost odloku, ki naj bi uveljavljal genocid – naperjen zoper osebe nemške narodnosti. Pravni interes za izpodbijanje navedenih določb utemeljuje pobudnik dr. Aleksander Weingerl s tem, da je bilo leta 1945 nacionalizirano premoženje njegove matere in tedaj že pokojnega očeta na podlagi odloka AVNOJ kot osebama nemške narodnosti. Pobudniku, ki naj bi bil edini dedič, pa je bila izdana negativna odločba o državljanstvu. Internacionalno društvo “Most svobode” utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je statutarno opredeljena naloga društva skrbeti za dejansko uresničevanje človekovih pravic, pobudnik dr. Aleksander Weingerl pa je član društva. Pooblaščenec pobudnikov je priglasil stroške postopka.
2. Pobudnik Adolf Arne Titus Perles izpodbija 9. člen, prvi odstavek 10. člena, 12. člen in tretji odstavek 63. člena ZDen zaradi neskladnosti z 8., 14., 153. in 155. členom ustave. Po mnenju pobudnika 9. člen ZDen krši načelo enakosti, ker poleg pogojev za pridobitev statusa upravičenca po 3. členu ZDen dodaja nove pogoje, s čimer naj bi bile posamezne osebe v neenakopravnem položaju v nasprotju z načeli pravičnosti in splošnimi načeli mednarodnega prava. Določba 9. člena naj bi bila sama s seboj v nasprotju, saj naj bi bil po prvem odstavku tega člena položaj upravičenca vezan na državljanstvo, po drugem odstavku pa na evidence o državljanstvu, pri čemer naj bi bile osebe nemške narodnosti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom, v neenakopravnem položaju. Podržavljanje premoženja naj bi bilo izvedeno leta 1945, sprememba drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju: ZDrž) pa je bila uveljavljena leta 1948. S tem naj bi tedanja oblast odvzela za nazaj državljanstvo vsem osebam nemške narodnosti, ki so bile v tujini, ne da bi ugotavljala njihovo nelojalnost. Drugi odstavek 9. člena ZDen naj bi zato v nasprotju z načeli mednarodnega prava uzakonjal retroaktivno veljavo drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki naj bi proti splošnim pravnim načelom brez postopka in sodbe obsodil določen krog ljudi. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen naj bi bila protiustavna, ker onemogoča ugotavljanje (ne)lojalnega ravnanja. V skladu z demokratičnimi načeli bi bilo treba dopustiti dokazovanje, da se posamezniki niso bojevali na fašistični strani, ali pa naj bi jim taka dejstva dokazal upravni organ. Z določbami prvega odstavka 10. člena, 11. člena in 12. člena naj bi se v nasprotju z načelom pravičnosti in enakopravnosti določal krog upravičencev, zaradi česar naj bi bile te določbe prav tako v nasprotju z 8. in 153. členom ustave. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je kot pravni naslednik Pavla in Franca Perlesa, ki jima je bilo premoženje podržavljeno kot osebama nemške narodnosti na podlagi odloka AVNOJ, zainteresiran za razveljavitev izpodbijanih določb, ker mu onemogočajo dedovanje. Za oba navedena je bila izdana negativna odločba o ugotovitvi državljanstva, prav tako pa tudi za dva pobudnikova strica, za katera naj bi bilo ugotovljeno, da nista bila državljana FLRJ, ker na dan 6. 4. 1941 nista imela domovinske pristojnosti v Kraljevini Jugoslaviji.
3. Pobudnica Edeltraut Urbanc izpodbija določbe drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena ZDen in drugega odstavka 35. člena ZDrž. Slednja določba po mnenju pobudnice nasprotuje določbam 14., 32., 61. in 63. člena ustave, zaradi česar naj bi ustavno sodišče prepovedalo njeno uporabo. Iz istih razlogov predlaga razveljavitev navedenih določb ZDen, ker uporabo drugega odstavka 35. člena ZDrž izrecno predvidevajo. Osebe nemške narodnosti naj bi bile po drugi svetovni vojni prisilno izgnane, slovenski zakonodajalec pa naj bi jim le zaradi pripadnosti narodnosti odrekel pravico do državljanstva, saj ne razlikuje med lojalnimi in nelojalnimi državljani. To pa naj bi bilo v nasprotju z duhom ustave in splošnimi načeli mednarodnega prava. Pri tem naj bi upravni organi v postopku ugotavljanja državljanstva v nasprotju z 38. členom ustave uporabljali podatke iz statističnega popisa prebivalstva, ki je bil izveden v letu 1941. Pobudnica Edeltraut Urbanc utemeljuje svoj pravni interes s tem, da ji je bila v ugotovitvenem postopku na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana negativna odločba o državljanstvu iz razlogov drugega odstavka 35. člena ZDrž, premoženje pa naj bi bilo zaplenjeno njenemu očetu v letu 1945.
4. Pobudnik Carl grof de Villavicencio-Margheri in pobudnica Anneliese Walsch izpodbijata tretji odstavek 6. člena, drugi odstavek 9. člena in tretji odstavek 63. člena ZDen ter drugi odstavek 35. člena ZDrž. Menita, da so izpodbijane določbe v nasprotju z 2., 14., 21., 22. in 25. členom ustave. Neskladnost z 2. členom ustave naj bi bila podana zato, ker se v postopkih po tretjem odstavku 63. člena ZDen sploh ne more ugotavljati, da prizadete osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto, kot Nemci niso zagrešile nobenega kaznivega dejanja, ali da so bile lahko solidarne z osvobodilnim gibanjem kot antinacisti. V nasprotju z načeli pravne države naj bi bila izpodbijana določba tudi zato, ker omejuje dokaze pri uveljavljanju pravic. Zato naj bi bila podana tudi neskladnost z 22. členom ustave. Pobudnika menita, da je odlok, na podlagi katerega je bilo odvzeto premoženje, v nasprotju s temeljnimi pridobitvami pravne civilizacije. Ustavno sodišče naj bi takšnim splošnim aktom v podobnih primerih (v zadevi št. U-I-6/93; OdlUS III, 33) že odreklo veljavo. V tem primeru naj bi sankcija temeljila na narodnostnem položaju posameznika, izvršena pa naj bi bila, ne da bi bil posameznik pred tem obtožen in obsojen. Pobudnika menita, da je bilo premoženje odvzeto v nasprotju z določbami 2., 10., 11. in 17. člena splošne deklaracije o človekovih pravicah, v nasprotju z določbami 14., 15., 26. in 27. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71). Sklicujeta se tudi na določbo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) ter opozarjata na 4. člen Protokola št. 4 in 1. člen Protokola št. 7 k tej konvenciji. Šlo naj bi za kolektiven odvzem državljanstva in izgon, kolektivno odvzemanje premoženja, torej za kolektivno sankcijo. To naj bi bil protipraven ukrep, ki je temeljil na rasni oziroma narodnostni podlagi, zato naj bi bil v nasprotju s 14. členom ustave, 14. členom EKČP in 2. členom zgoraj navedenega mednarodnega pakta. Nemožnost dokazovanja lojalnosti v času druge svetovne vojne naj bi bila tudi v nasprotju z varstvom človekove osebnosti in dostojanstva – v nasprotju z 21. členom ustave. Določba naj bi posamezniku odrekala pravico biti subjekt v postopku pred državnim organom; z vzpostavitvijo domneve sodelovanja z nacisti brez možnosti dokazovanja resnice naj bi bilo poteptano človeško dostojanstvo. Določba naj bi bila tudi v neskladju s 25. členom ustave, ker naj vse odločbe, izdane po izpodbijani določbi, ne bi vsebovale razlogov o odločilnem dejstvu. V potrditev svojih navedb se pobudnika sklicujeta na stališča ustavnega sodišča v zadevah U-I-20/92 (OdlUS I, 85), U-I-98/91 (OdlUS I, 101) ter U-I-69/92 (OdlUS I, 102). Sklicujeta pa se tudi na prakso Evropske komisije za človekove pravice in prakso avstrijskega ustavnega sodišča. Splošna določba tretjega odstavka 6. člena ZDen naj bi bila po mnenju pobudnikov vprašljiva zaradi omogočanja diskriminacije. Ta naj bi bila v tem, da ne opredeljuje izključitev in omejitev, ki naj bi se upoštevale. Zato naj bi bila nedoločna in naj bi omogočala samovoljno in arbitrarno uporabo. Pobudnika opozarjata še na pravne kritike odločbe češkega ustavnega sodišča, s katero je to odločilo o podobni pobudi sudetskih Nemcev.
5. Svoj pravni interes utemeljuje pobudnik Carl grof de Villavicencio-Margheri s tem, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo in da je bila v ugotovitvenem postopku na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da se pritožnikov oče ni štel za jugoslovanskega državljana. Pobudnica Anneliese Walsch utemeljuje svoj pravni interes z navedbami, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo in da je bilo v postopku za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu ugotovljeno, da sta se njena starša štela za jugoslovanska državljana. Postopek denacionalizacije še ni dokončan, ugotovitev državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen pa naj bi zaradi zakona o začasnem delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95) postala vprašljiva.
6. Pobudnica Maria Wögerer-Maclean prav tako izpodbija tretji odstavek 63. člena ZDen. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju s 14., 27. in 61. členom ustave. Določba drugega odstavka 35. člena ZDrž naj bi bila poleg odloka AVNOJ povračilni ukrep, ki je bil naravnan zoper osebe nemške narodnosti. Z njo naj bi bili kaznovani jugoslovanski državljani nemške narodnostne pripadnosti, ki si zaradi svojega medvojnega nelojalnega ali včasih tudi kriminalnega ravnanja niso zaslužili jugoslovanskega državljanstva. Po razlagi Ministrstva za notranje zadeve naj bi ta določba veljala retroaktivno od 28. 8. 1945, upravni organi pa naj bi v postopku ugotavljali nemško narodnost in odsotnost iz države na dan 4. 12. 1948. Enakega mnenja naj bi bilo tudi vrhovno sodišče, ki izpodbijano določbo razlaga tako, da gre za zakonsko fikcijo, kar naj bi pomenilo, da pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov, pogoj nelojalnega ravnanja vselej obstaja in da ga zato upravni organ ni dolžan ugotavljati, stranka pa ga v postopku ne more izpodbijati. Po mnenju pobudnice je s tem vrhovno sodišče pri razlagi izpodbijane določbe v nasprotju z določbo 27. člena ustave zavzelo stališče, da gre za domnevo krivde, ki je stranka ne more izpodbijati.
7. Pobudnica Maria Wögerer-Maclean utemeljuje svoj pravni interes s tem, da je pri pristojnem upravnem organu na podlagi določbe 29. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 – v nadaljnjem besedilu: ZDRS) zahtevala ugotovitev državljanstva. Pristojni organ je o njeni zahtevi in kasneje vloženi zahtevi organa, pristojnega za vodenje denacionalizacijskega postopka, izdal skupno odločbo na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, po kateri se pobudnica ni štela za jugoslovansko državljanko.
8. Pobudnik Martin Jaklič in pobudnika Peter in Nino Mihalek izpodbijajo 12. člen ZDen. Pobudnik Martin Jaklič zato, ker naj bi zaradi omejevanja na prvi dedni red postavljal v neenakopraven položaj druge pravne naslednike in ker naj bi se s tem omejevala ustavno zagotovljena pravica do dedovanja po 33. členu ustave. Ta pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z navedbami, da je eden od nečakov, ki so vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo odvzeto njegovi teti. Ta pa je Jugoslavijo zapustila kot optantka z izselitvijo Kočevarjev leta 1942. Pobudnika Peter in Nino Mihalek pa menita, da je izpodbijana določba v nasprotju z načelom pravičnosti in načelom enakosti pred zakonom zato, ker se nanaša samo na osebe nemške narodnosti, pobudnika pa sta pravna naslednika italijanske državljanke slovenskega rodu, ki je bila poročena s Slovencem in jugoslovanskim državljanom in katere otroka sta prav tako Slovenca s slovenskim državljanstvom. Pobudnika utemeljujeta svoj pravni interes s tem, da je pristojni organ v postopku denacionalizacije zavrnil njuni zahtevi z obrazložitvijo, da se izpodbijana določba nanaša samo na primere, če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen.
9. Pobudnika Karl Palm in Peter Krisper izpodbijata drugi odstavek 35. člena ZDrž iz razloga neskladnosti s 14. členom ustave. Pobudnik Karl Palm meni, da je izpodbijana določba v nasprotju z ustavo retroaktivno posegla v pravice oseb, ki naj bi na podlagi zakona o državljanstvu iz leta 1945 imele jugoslovansko državljanstvo. Država FLRJ naj bi večino državljanov, ki so bili pripadniki nemške, avstrijske ali madžarske narodnosti, v nezakonitih postopkih spoznala za nelojalne državljane in jih izgnala, leta 1948 pa naj bi jim za nazaj odvzela državljanstvo. Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes s tem, da mu je bila v postopku ugotavljanja državljanstva na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen izdana negativna odločba iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž. Pobudnik Peter Krisper meni, da je drugi odstavek 35. člena ZDrž tudi v naprotju s pravico do svobode gibanja iz 32. člena ustave in pravico do izražanja narodne pripadnosti iz 61. člena ustave. Pravni interes utemeljuje s tem, da je bilo njegovima staršema zaplenjeno premoženje na podlagi odloka AVNOJ kot osebama nemške narodnosti, z izdajo negativne ugotovitvene odločbe o državljanstvu iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž tudi za pobudnika pa naj bi bila onemogočena vrnitev premoženja v denacionalizacijskem postopku.
10. Pobude so bile predložene Državnemu zboru. Državni zbor je na pobude iz 1. do 3. točke in 8. ter 9. točke te obrazložitve odgovoril. Po stališču Državnega zbora izpodbijane določbe niso v nasprotju z ustavo, splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami. ZDrž iz let po drugi svetovni vojni po mnenju Državnega zbora ne more biti predmet ocene skladnosti z ustavo, ker je prenehal veljati že desetletja pred uveljavitvijo ustave, ampak je mogoča ocena ustavnosti le glede tistih določb ZDen, ki se nanašajo na uporabo tega predpisa v sedaj vodenih postopkih, to je določbe 9., 10. in 11. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen. Te določbe pa naj ne bi bile v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti, določeno v 155. členu ustave, saj naj bi ZDen spreminjal že zaključena pravna razmerja le od njegove uveljavitve naprej zaradi legitimnega namena popravljanja krivic v korist upravičencem do odvzetega premoženja. ZDen naj tudi ne bi bil v nasprotju s pravico do zasebne lastnine po 33. členu ustave, ker naj bi se zasebna lastnina s tem zakonom na družbenem premoženju šele vzpostavljala, zato zakon premoženja ne jemlje, ne posega vanj in ga ne omejuje. 9. člen ZDen naj ne bi bil v neskladju s 14. členom ustave, saj sta pogoja za določitev položaja upravičenca, to je prvotno lastništvo premoženja in jugoslovansko državljanstvo, določena enako za vse upravičence. Merilo jugoslovanskega državljanstva pa naj bi bilo utemeljeno z načelom pravne kontinuitete in izraženo v ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, z dejstvom, da je bila Kraljevina Jugoslavija v drugi svetovni vojni žrtev napada fašistične koalicije in okupirana, pa tudi z dejstvom, da je FLRJ sklenila z drugimi državami več mirovnih pogodb, po katerih so bile tuje države dolžne izplačati svojim državljanom odškodnino za premoženje, ki jim je bilo odvzeto v Jugoslaviji (Italija, Madžarska, Avstrija), kar naj bi določba 10. člena ZDen tudi izrecno urejala.
11. Po mnenju Državnega zbora drugi odstavek 9. člena ZDen ne ločuje upravičenosti do denacionalizacije glede na narodnost prizadetega, temveč glede na njihov položaj ali dejavnost med vojno. Ta določba naj bi omogočala, da so lahko upravičenci tudi osebe nemške narodnosti, ki žive v tujini, če so bili internirani ali so se borili na strani protifašistične koalicije, poleg tega pa naj bi bila določba tretjega odstavka 63. člena ZDen v korist upravičencem, ker naj bi preprečevala, da bi se kot nelojalnost lahko upoštevala nenaklonjenost prizadetih prejšnji politični ureditvi. Po mnenju Državnega zbora imajo v ugotovitvenem postopku, ki ga vodijo pristojni organi, vsi prizadeti, ki zahtevajo, da se ugotovi jugoslovansko državljanstvo, možnost vložiti pravna sredstva, vključno s sodnim varstvom v upravnem sporu. Zato naj bi jim bilo zagotovljeno enako varstvo njihovih pravic v skladu z 22., 23. in 25. členom ustave. Izpodbijane določbe naj ne bi bile diskriminacijske, ampak izjeme od temeljnega merila za upravičenost do denacionalizacije, ki naj bi bile potrebne glede na različne razmere, različen položaj in različno ravnanje potencialnih upravičencev. Po mnenju Državnega zbora ZDen ne priznava in ne dovoljuje genocida, prav tako pa tudi ne omejuje svobode gibanja ali izražanja narodne pripadnosti.
12. Določba 12. člena ZDen naj ne bi bila v neskladju z ustavo, saj ZDen po mnenju Državnega zbora ne ureja dedovanja, temveč upravičence do denacionalizacije in sicer kot še eno izjemo v korist najbližjim (zakoncu in potomcem) osebe, ki ji je bilo odvzeto premoženje, vendar ne kot jugoslovanskemu državljanu. Takšna ureditev naj ne bi bila v nasprotju z načelom enakosti niti s 67. členom ustave, saj po drugem odstavku tega člena pogoje in način dedovanja določa zakon, ki pa tako pri nas kot v drugih državah ne določa enakega položaja in enakih pravic vsem dedičem, saj so ti v različnem razmerju do zapustnika.
13. Stališča Državnega zbora so bila predložena pobudnikom, ki so se o njegovih navedbah izjavili. Vsi pobudniki vztrajajajo pri zatrjevani neskladnosti izpodbijanih določb, glede na stališča Državnega zbora pa so svoje navedbe tudi dopolnili.
14. Pobudnika dr. Aleksander Weingerl in Internacionalno društvo “Most svobode” navajata še, da je bil odvzem premoženja uzakonjen z objavo v Uradnem listu DFJ dne 6. 2. 1945, uveljavitev pa je bila retroaktivno določena 21. 11. 1944, ko naj bi bil sprejet sklep AVNOJ o tem, da vse osebe nemškega porekla izgubijo jugoslovansko državljanstvo in vse državljanske pravice, njihovo premoženje pa se zapleni in postane last države. V Uradnem listu DFJ, št. 39/45 je bilo objavljeno obvezno tolmačenje 2. točke 1. člena odloka AVNOJ. Po mnenju pobudnikov je zakonodajalec prezrl dejstvo, da je bilo zaplenjeno imetje osebam v smislu drugega odstavka 1. člena le, če so bili jugoslovanski državljani. Zato naj bi bilo na odločbah o odvzemu vselej zapisano, da gre za jugoslovanskega državljana. Pri tem pa naj državljanstvo osebam nemške narodnosti ne bi bilo odvzeto z ZDrž z dne 28. 8. 1945, ampak šele z novelo tega zakona v letu 1948, ki je določala kumulativno tri pogoje za nevpis v državljansko knjigo, dejansko pa naj bi se ugotavljala le odsotnost. Po navedbah pobudnika se nelojalnost ni ugotavljala, nemška narodnost pa naj bi se ugotavljala po naknadno sestavljenem spisku članov Kulturbunda. Ta naj bi bil sestavljen leta 1948 za potrebe razlastitev in naj ne bi bil identičen z originalnimi seznami članov Kulturbunda, ki naj ne bi bili ohranjeni v celoti. S tem, da se eden od prej kumulativno določenih pogojev ne uporablja, je postal predpis strožji, ne pa milejši, poleg tega pa naj bi drugi odstavek 9. člena in tretji odstavek 63. člena ZDen breme dokazovanja lojalnosti prenesla na upravičenca in ga pri tem še omejila pri dokazovanju lojalnosti na dokazovanje internacije ali borbe na strani protifašistične koalicije.
15. Zaplembe premoženja naj bi bile izvedene v letu 1946, določba o vpisu v evidenco državljanov, na katero se sklicuje drugi odstavek 9. člena ZDen, to je novela drugega odstavka 35. člena ZDrž, pa je bila razglašena šele z Uradnim listom FLRJ, št. 105/48. Pri tem pa naj bi ZDen v drugem odstavku 9. člena izrecno določal, da je treba ugotavljati državljanstvo v času odvzema premoženja in to z vpisom v državljansko knjigo. Pobudnika opozarjata, da so bile državljanske knjige uvedene šele v letu 1947, pri čemer naj bi se prvi vpis izvršil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev in domovinskih knjig. Posameznik, ki je bil po vojni izseljen, tako nikoli ni bil vpisan v državljansko knjigo, novela ZDrž v letu 1948 pa naj bi le naknadno legalizirala to že izvršeno stanje. Pobudnika menita, da ZDen ponovno uzakonja uporabo ZDrž, zaradi česar naj bi bila podana tudi potreba po oceni skladnosti teh določb z ustavo, saj naj bi bila s tem jasno izražena volja zakonodajalca, da osebe nemške narodnosti ne uživajo istih pravic kot ostali upravičenci. Pri tem pobudnika poudarjata, da ni mogoče proglašati za tujce oseb, ki so bili rojeni v Sloveniji, zato naj bi bil očitek neskladnosti s 14. členom ustave utemeljen. Opozarjata tudi, da pristojno ministrstvo določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž uporablja retroaktivno, čeprav novela iz leta 1948 ni veljala retroaktivno in zato uporaba te določbe ne bi mogla biti skladna niti s tedaj veljavno ustavo. Pobudnika tudi menita, da postopki ugotavljanja državljanstva kažejo, da se tretji odstavek 63. člena ZDen ne uporablja v korist, ampak očitno v škodo upravičencev, sklicevanje pristojnih organov na poreklo pa naj bi celo izrecno nasprotovalo določbi 14. člena ustave.
16. Pobudnika navajata tudi, da so simbolično odškodnino na podlagi mednarodne pogodbe o izvajanju določb avstrijske državne pogodbe prejeli le avstrijski državljani, ki so imeli avstrijsko državljanstvo pred letom 1938 in so ga ponovno pridobili aprila 1945, prav tako naj bi jo dobili tudi državljani nemškega Reicha v ZR Nemčiji, niso pa je prejele osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskim državljanom nemške narodnosti. Pobudnika menita, da načelo pravne kontinuitete, izraženo v ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, s tem vprašanjem nima neposredne zveze in da argument o okupiranosti Kraljevine Jugoslavije s strani fašistične koalicije nima pravnoformalnega pomena. Pobudnika menita, da je treba v skladu z 2. členom ustave izpodbijane določbe razveljaviti, saj naj bi bil pogoj jugoslovanskega državljanstva postavljen le zato, da se od denacionalizacije izključijo osebe nemške narodnosti, ki so bile po drugi svetovni vojni izseljene in sedaj živijo v tujini. Načelo enakopravnosti po mnenju predlagatelja veže tudi zakonodajno oblast, ki mora zagotoviti enake pravice za vse in pomeni splošno prepoved razlikovanja, ki ne temelji na dejanskem stanju, temveč na osebnostnih lastnostih, kakor so rasa, spol in tudi narodnost. Neenakost pa naj bi bila podana tudi takrat, ko iz samega besedila zakona ni razvidna, če pri njegovi uporabi obstaja očitna neenakost. Po mnenju predlagatelja bi bilo treba upoštevati tudi to, da prvi odstavek 9. člena ZDen ne pogojuje statusa upravičenca z državljanstvom Republike Slovenije, ampak z državljanstvom neke druge države, zaradi česar zakonodajalec opore za svoje razlikovanje ne bi mogel najti v 13. in 68. členu ustave.
17. Pobudnika menita, da so izpodbijane določbe v nasprotju tudi z določbami 14. člena EKČP ter 1. člena 1. Protokola k tej konvenciji z dne 20. 3. 1952. Spoštovanje lastnine naj ne bi pomenilo samo učinkovitega varstva lastnine in uživanja pravic iz lastnine, temveč tudi njeno vračilo, če je bila lastnina odvzeta na nedovoljen način v nasprotju s 14. členom konvencije. Pobudnika se sklicujeta tudi na obrazložitev odločbe ustavnega sodišča št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 (OdlUS III, 27) o odpravi posledic, nastalih zaradi izvajanja predpisov, ki so kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. Izpodbijane določbe naj bi kršile te pravice z izvajanjem razlikovanja po narodnosti. Menita, da vrnitev premoženja zahteva tudi pravičnost.
18. Pobudnik Adolf Arne Titus Perles nasprotuje trditvi Državnega zbora, po kateri ni utemeljen očitek retroaktivnosti pri drugem odstavku 35. člena ZDrž, prav tako pa tudi trditev, da so določbe 9., 10. in 12. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen v korist upravičencem. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen naj bi onemogočala, da se upravičenci seznanijo z očitkom, kaj da so nelojalnega storili, in da to “obsodbo” oziroma “kvalifikacijo” ovržejo. Prav iz razlage Državnega zbora je po mnenju pobudnika razvidno, da se je kot nelojalnost upoštevala že samo nenaklonjenost prizadetih prejšnji politični ureditvi. Po mnenju pobudnika bi moral Državni zbor tudi pojasniti, kako je mogoče, da fizična oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno leta 1945, tega leta ni bila vpisana v evidenco državljanov zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki je bil uveljavljen leta 1948. Pobudnik meni, da drugi odstavek 9. člena ZDen nedopustno izenačuje državljanski status z vpisom oseb v evidence, pri čemer posameznik ni bil seznanjen s tem, ali je vpisan v evidenco ali ni, niti ni imel na razpolago pravnega sredstva zoper odločitev.
19. Pobudnica Edeltraut Urbanc in pobudnik Peter Krisper navajata še, da se pristojni upravni organ v postopku ugotavljanja državljanstva omeji le na ugotovitev nemške narodnosti in bivanja v tujini. S tem ko upravni organi dosledno zanikajo osebam nemške narodnosti vpis v evidenco o državljanstvu, naj bi se izvajala etnična diskriminacija v nasprotju s 14. členom ustave in mednarodnimi konvencijami. Pobudnica Edeltraut Urbanc meni, da drugi odstavek 9. člena ZDen to diskriminacijo potrjuje oziroma je še bolj diskriminatoren od drugega odstavka 35. člena ZDrž. Slednji naj bi vsaj zahteval ločevanje oseb nemške narodnosti na tiste, ki so bile lojalne, in tiste, ki niso bile lojalne, medtem ko naj bi slovenski zakonodajalec vse obravnaval enako. Izpodbijane določbe naj bi bile zato v nasprotju tudi s 16. členom, 61. in 153. členom ustave ter v nasprotju s 14. členom EKČP in 2. členom Protokola št. 4 k tej konvenciji. Pobudnik Peter Krisper meni tudi, da zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu upravičencu ni v pomoč prav zaradi določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen.
20. Pobudnik Karl Palm navaja, da mu je pristojni organ na podlagi določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž, za katero Državni zbor trdi, da ne velja več, izdal zavrnilno odločbo o državljanstvu. Po pritožnikovem mnenju je treba upoštevati, da v kategorijo oseb nemške narodnosti, ki so bile po vojni izseljene, sodijo tudi vsi tisti Slovenci, ki so bili izseljeni za potrebe komunistične revolucije in naj bi jim bila nemška narodnost pripisana s strani UDB. Na ta seznam naj bi bil pobudnik uvrščen iz osebnega maščevanja. Pobudnik meni, da je določba tretjega odstavka 63. člena ZDen upravičencem v škodo, ker se z njo bistveno spreminja prvotni namen izpodbijane določbe ZDrž. V letu 1945 sprejeti zakon o državljanstvu naj bi sankcioniral tiste pripadnike nemške narodnosti, ki so s svojim ravnanjem škodovali interesom narodov in državi Jugoslaviji, medtem ko naj bi novela v letu 1948 sankcionirala tiste pripadnike nemške narodnosti, ki naj bi bili kot žrtve terorja tedanjih oblasti izseljeni iz domovine zaradi svojega imetja. Tretji odstavek 63. člena ZDen naj bi s tem, ko izvzema pogoj lojalnosti, sankcioniral osebe, nasilno izseljene iz Slovenije, ki naj bi jim bila s strani represivnih organov pripisana nemška narodnost ob zanemarjanju tega, ali je bil posameznik zločinec ali ne. Izpodbijana določba ZDrž, ki jo Ministrstvo za notranje zadeve uporablja z retroaktivno veljavo, čeprav iz uveljavitve novele ZDrž v letu 1948 ni razvidno, da naj bi zakon veljal za nazaj, naj bi omogočala arbitrarno uporabo zakona. To naj bi bilo razvidno iz tega, da se nekaterim osebam priznava državljanstvo, drugim pa ob enakih okoliščinah ne. Z novelo ZDrž iz leta 1948 naj bi bila uveljavljena tudi revizija državljanstev (35. a člen), ki naj bi prav tako omogočala odvzem državljanstva za nazaj. Pobudnik naj bi bil z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 28. 9. 1945 vpisan v volilni imenik, torej mu je bilo tedaj priznano tudi državljanstvo. Pobudnik naj bi bil na podlagi tajnega seznama “folksdojčerjev” predsednika Krajevnega narodnega odbora prisilno odveden v taborišče v Mariboru, aprila 1946 pa izgnan v Avstrijo. Pobudnik meni, da je pravno nesprejemljivo, da organi Ministrstva za notranje zadeve vsebinsko in metodološko ponavljajo postopke UDB iz leta 1945 z namenom spreminjati sodno ugotovljena dejstva Okrožnega sodišča v Kranju iz leta 1945.
21. V postopku preizkusa pobude so bila o pobudah pridobljena tudi pojasnila Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za notranje zadeve. Ministrstvo za pravosodje meni, da ZDen ne jemlje premoženjskih pravic ter da upravičenja do denacionalizacije ne veže na osebno okoliščino, ampak na državljanstvo. Šlo naj bi tako pri prvem odstavku 9. člena kot pri 12. členu ZDen za vprašanje primernosti ureditve, ki je v pristojnosti zakonodajalca. Meni, da se drugi odstavek 35. člena ZDrž od 1. 1. 1965 ne uporablja več. Poleg tega, da se po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen ne sme ugotavljati nelojalnosti, pa naj bi sistemska ureditev, po kateri se upravna odločba lahko izreče za nično, omogočala izpodbijanje odločb o odvzemu premoženja v vseh tistih primerih, ko prejšnji lastnik dejansko ni bil nemške narodnosti. Ministrstvo za pravosodje kot razlog, zaradi katerega tujci niso upravičenci do denacionalizacije, navaja sklenitev sporazumov o globalni odškodnini, ki jih je bivša država sklenila z drugimi državami za odškodovanje podržavljenega premoženja. Z določbo drugega odstavka 9. člena in 12. člena ZDen naj bi se širil krog upravičencev do denacionalizacije, prav tako z določbo prvega odstavka 10. člena ZDen, zato naj ne bi šlo za omejevanje in neenakopravno obravnavanje. Določba 11. člena ZDen naj bi bila pravno-tehnične narave, saj premoženje ne more biti podržavljeno umrlemu, ker ta s trenutkom smrti ni več lastnik premoženja.
22. Ministrstvo za notranje zadeve je pojasnilo, da so s prvim odstavkom 35. člena ZDrž pridobile državljanstvo FLRJ vse osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v eni izmed jugoslovanskih občin, ker se v Kraljevini ni vodila evidenca o državljanstvu, ampak evidenca o domovinski pristojnosti. Ministrstvu ni znana praksa ugotavljanja državljanstva pred uvedbo državljanskih knjig, ki so bile uvedene s pravilnikom o izvajanju državljanstva FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 98/46). Vpis v državljansko knjigo ni bil konstitutivne narave, nikoli pa se ni vodila evidenca o negativnih ugotovitvenih odločbah, ki so bile morebiti izdane. ZDrž je bil z drugim odstavkom 35. člena, ki se izpodbija v tem postopku, dopolnjen leta 1948 (Uradni list FLRJ, št. 105/48), s tem da je imela določba retroaktivno veljavo. Po mnenju Ministrstva osebe iz drugega odstavka 35. člena ZDrž niso postale državljani FLRJ in tudi niso mogle biti vpisane v državljansko knjigo. Ministrstvo za notranje zadeve je pri presoji državljanstva oseb, za katere je bilo ugotovljeno, da na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž niso postale državljani FLRJ, upoštevalo dokaze o nemški narodnosti (poreklo, lastna izjava, dana v začetku okupacije leta 1941 ob popisu prebivalstva, opcija za nemški Reich ob razdelitvi Slovenije, članstvo v Kulturbundu, članstvo v Heimatbundu ali Volksbundu, če je oseba na podlagi nacistične uredbe iz leta 1941 trajno pridobila nemško državljanstvo) in o odsotnosti iz FLRJ, pogoja nelojalnosti pa glede na tretji odstavek 63. člena ZDen ni presojalo. Ministrstvo dokaze o nemški narodnosti pridobiva v Arhivu Republike Slovenije, Inštitutu za novejšo zgodovino, pokrajinskih arhivih in muzejih, arhivih okrožnih sodišč in Arhivu Ministrstva za notranje zadeve. Neposredno po drugi svetovni vojni so po navedbah Ministrstva ugotavljali obstoj nelojalnega ravnanja na podlagi preverk operativnih služb, česar pa sedaj zaradi prevelike časovne odmaknjenosti za nazaj ne bi bilo mogoče preverjati. To naj bi bil tudi razlog, zaradi katerega je bila uzakonjena določba tretjega odstavka 63. člena ZDen. Ministrstvo za notranje zadeve izrecno opozarja na razliko med osebami iz tretjega odstavka 9. člena ZDen (katerim je bilo državljanstvo, ki so ga imele in so ga pridobile na podlagi prvega odstavka 35. člena ZDrž, odvzeto z odločbo) in osebami iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, ki nikoli niso postale državljani FLRJ. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da predpisi s področja varstva osebnih podatkov ter predpisi o popisu prebivalstva niso relevantni, ampak naj bi bila pomembna določba 39. člena ZDRS, ki vzpostavlja pravno kontinuiteto s prejšnjimi pravnimi redi.

23. Ustavno sodišče je v točki A te obrazložitve navedene pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
24. Ustavno sodišče je najprej preizkusilo, ali je pristojno presojati določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž in ali pobudniki izkazujejo pravni interes za izpodbijanje posameznih določb zakona. Po določbi 24. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) lahko da vsakdo pobudo za začetek postopka, če izkaže pravni interes. Ta pa je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.
25. ZDrž 25. 6. 1995 ni postal sestavni del pravnega reda Republike Slovenije, ker tedaj ni bil veljaven zakon. O ustavnosti zakona, ki je še pred vložitvijo pobude prenehal veljati, ustavno sodišče praviloma ne odloča. Vendar pa ustavno sodišče lahko presoja ustavnost takega predpisa, če se le-ta še vedno uporablja in pri pobudniku obstoji potreba po ustavnosodnem varstvu. Tako stališče je ustavno sodišče sprejelo že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III, 33) in v odločbi št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996 (OdlUS V, 31). S tega vidika ne gre za oceno ustavnosti predpisa kot takega, ampak za oceno, ali bi bila lahko njegova uporaba v tekočih posamičnih pravnih postopkih ustavno nedopustna. Po določbi 39. člena ZDRS je treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabiti predpise o državljanstvu od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva. To pomeni, da pristojni organ v sedanjem postopku lahko uporabi tudi določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž in na njeni podlagi izda ugotovitveno odločbo o obstoju ali neobstoju državljanstva. Določba, ki sicer formalnopravno ne velja, se torej v tekočih postopkih v celoti uporablja. Taka uporaba pravne določbe pa ne more ostati zunaj ustavnosodne presoje, če pobudnik izkazuje pravovarstveno potrebo za njeno presojo. Pobudnika Karl Palm in Peter Krisper ter pobudnica Edeltraut Urbanc izkazujejo pravni interes za presojo ustavnosti uporabe te zakonske določbe, saj je bila njim oziroma njihovim pravnim prednikom v postopku ugotavljanja državljanstva izdana negativna ugotovitvena odločba prav na podlagi te zakonske določbe.
26. Pobudnica Edeltraut Urbanc izkazuje pravni interes tudi za presojo ustavnosti drugega odstavka 9. člena ZDen in tretjega odstavka 63. člena ZDen, saj prvonavedena določba ureja, katere osebe, ki po drugem odstavku 35. člena ZDrž niso bile jugoslovanski državljani, vendarle so upravičenci, drugonavedena določba pa pobudnici v postopku ugotavljanja državljanstva v zvezi z denacionalizacijo po obstoječi praksi pristojnih upravnih organov in Vrhovnega sodišča onemogoča uveljavljanje ugovorov lojalnosti.
27. Pobudnik dr. Aleksander Weingerl ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje določb tretjega odstavka 9. člena, 10. člena in 11. člena ZDen. Določba tretjega odstavka 9. člena se nanaša na osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, določba prvega odstavka 10. člena pa na osebe z območja cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki jim je bilo državljanstvo priznano leta 1947. Navedeni določbi ne posegata neposredno v pravice pobudnika. Njihova morebitna razveljavitev tudi ne spreminja pravnega položaja pobudnika. Prav tako ne spreminja pravnega položaja pobudnika določba drugega odstavka 10. člena ZDen. Iz mednarodnih pogodb, s katerimi je bilo dogovorjeno odškodovanje za nacionalizirano premoženje s posameznimi tujimi državami (tudi z Avstrijo), je razvidno, da so dolžnost odškodovanja prevzele te države samo za osebe, ki so bile že pred vojno oziroma najkasneje v času podržavljenja premoženja njihovi državljani. Tudi morebitna razveljavitev določbe 11. člena ZDen ne spremeni pobudnikovega pravnega položaja, saj je bila po njegovih navedbah tako zanj kot za njegovega očeta izdana negativna ugotovitvena odločba, tako da je pobudnik v enakem pravnem položaju, če se šteje, da je z dnem smrti premoženje prešlo na dediče in je bilo podržavljeno njim, kot če bi se štelo, da so upravičenci osebe, na katere se je dejansko glasila odločba o podržavljenju.
28. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, tudi pobudnik Adolf Arne Titus Perles ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje določbe tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena ZDen. Pobudnik ne utemeljuje posebej svojega pravnega interesa glede določbe 11. člena ZDen, iz drugih njegovih navedb pa je mogoče sklepati, da ga ne izkazuje. Ugotovitev državljanstva naj bi bila zahtevana za vse njegove pravne prednike, zato ni mogoče šteti, da ta določba posega neposredno v pobudnikov pravni položaj.
29. Internacionalno društvo “Most svobode” ni izkazalo pravnega interesa za izpodbijanje določb ZDen. Te določbe ne posegajo v njegove pravice oziroma pravni položaj, ki ga ima kot društvo. Na podlagi splošnega prizadevanja društva za človekove pravice in temeljne svoboščine pa mu ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje določb, ki neposredno posegajo v pravice oziroma pravni položaj njegovih članov.
30. Pobudnik Carl grof de Villavicencio-Margheri ni izkazal pravnega interesa za izpodbijanje določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen. Iz pobudnikovih navedb je razvidno, da izpodbija navedeno določbo v tistem delu, ki določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva za potrebe denacionalizacijskega postopka ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ – to je v tistem delu, v katerem določba narekuje modificirano uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopku ugotavljanja državljanstva. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve, ki jo je priložil pobudnik, je razvidno, da pri ugotavljanju državljanstva za pobudnikovega prednika določba drugega odstavka 35. člena ZDrž sploh ni bila uporabljena. Pobudnikov prednik po navedeni odločitvi zaradi določbe prvega odstavka 35. in 37. člena ZDrž ni postal državljan takratne LR Slovenije in FLRJ. Zato morebitna razveljavitev določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen v delu, ki zadeva uporabo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž, ne more neposredno vplivati na pobudnikov pravni položaj. Ta je opredeljen z določbo prvega odstavka 35. člena ZDrž in prvega odstavka 9. člena ZDen, ki pa ga pobudnik ne izpodbija. Zato pobudnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za presojo določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž, prav tako pa tudi ne za presojo drugega odstavka 9. člena ZDen. Pobudnik ni navedel, kako bi lahko morebitna razveljavitev določbe tretjega odstavka 6. člena ZDen spremenila njegov pravni položaj. Zato tudi za njeno izpodbijanje ni izkazal pravnega interesa.
31. Prav tako tudi pobudnica Anneliese Walsch ni izkazala pravnega interesa za izpodbijanje drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena ZDen in drugega odstavka 35. člena ZDrž. Pobudnica sama navaja, da je bilo v postopku ugotavljanja državljanstva za njene pravne prednike ugotovljeno, da sta bila starša državljana LR Slovenije in FLRJ, njene navedbe pa potrjujejo tudi pobudi priložene listine. Odločbi o ugotovitvi državljanstva za mater in očeta pobudnice temeljita na določbi prvega odstavka 35. člena in 37. člena ZDrž. Tudi v tem primeru, tako kot v primeru iz prejšnje točke obrazložitve, torej ni bila uporabljena določba drugega odstavka 35. člena ZDrž. Zato morebitna razveljavitev drugega odstavka 9. člena in tretjega odstavka 63. člena ZDen v delu, ki ga izpodbija tudi pobudnica, oziroma morebitna prepoved uporabe drugega odstavka 35. člena ZDrž ne more vplivati na spremembo njenega pravnega položaja in to ne glede na določbe zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja, o katerih ustavnosti je ustavno sodišče odločilo z odločbo št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97). Enako kot pobudnik iz prejšnje točke obrazložitve tudi ta pobudnica ni izkazala pravnega interesa za izpodbijanje določbe tretjega odstavka 6. člena ZDen.
32. Pobude, za katere pobudniki niso izkazali pravnega interesa, je ustavno sodišče deloma oziroma v celoti zavrglo. Pobude, s katerimi se izpodbijajo prvi in drugi odstavek 9. člena, 12. člen, tretji odstavek 63. člena ZDen ter drugi odstavek 35. člena ZDrž, je ustavno sodišče sprejelo, začelo postopek za oceno ustavnosti in na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

33. Prvi odstavek 9. člena ZDen se glasi: “Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona so upravičenci, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.”
S to določbo je postavljeno eno temeljnih pravil, po katerem se presoja, ali je oseba, ki ji je bilo premoženje nacionalizirano, upravičenec do denacionalizacije. To pravilo zahteva, da je imela oseba ob podržavljenju status jugoslovanskega državljana in da ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Kot je razvidno iz gradiv v zakonodajnem postopku za sprejem ZDen, je bil namen zakonodajalca, da se v okviru možnosti popravijo krivice, ki so bile zlasti v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu tako imenovane revolucionarne preobrazbe takratne družbe ter v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz tega, da so bili praviloma krivični vsi odvzemi premoženja na podlagi predpisov in aktov države in njenih organov v določenem obdobju, ki so posegali v zasebno lastnino jugoslovanskih državljanov, če zanj niso dobili ustrezne odškodnine (Predlog za izdajo ZDen z osnutkom zakona, Poročevalec Skupščine RS, št. 7/91). Denacionalizacija je namenjena tudi temu, da se privatizira tisti del oziroma obseg družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljenjem zasebnega premoženja, tako da se premoženje vrne lastnikom oziroma njihovim pravnim naslednikom kot prednostnim upravičencem v procesu privatizacije družbene lastnine. Pritrditi je treba stališčem Državnega zbora, da ZDen ne jemlje premoženja in ne posega v lastninsko pravico, ampak omogoča pod določenimi pogoji njeno pridobitev na premoženju, ki je bilo doslej družbena lastnina. ZDen ni razveljavil predpisov in posameznih odločb, na podlagi katerih in s katerimi je bilo izvedeno podržavljenje v povojnem obdobju. Ti predpisi so posegali v lastninsko pravico tedaj, ko je bilo premoženje podržavljeno. Zato se s tega vidika ne more zastavljati vprašanje ustavne dopustnosti omejevanja lastninske pravice in zato izpodbijane določbe ZDen niso v nasprotju s 33. členom ustave in 1. členom 1. Protokola k EKČP. Prav tako pa tudi niso v nasprotju s 155. členom ustave, ki uveljavlja prepoved povratnega učinkovanja predpisov. Ustavno sodišče pri tem ne more ocenjevati ustavnosti predpisov, ki so sicer po 3. členu ZDen podlaga za denacionalizacijo, pa danes več ne veljajo in se tudi več ne uporabljajo, ampak lahko ocenjuje le ustavnost posameznih določb ZDen. Zato ustavno sodišče ni presojalo navedb pobudnikov, kolikor je v teh zatrjevana protiustavnost odloka, na podlagi katerega je bilo vzeto premoženje, in ki ga je ZDen uvrstil med pravne podlage za denacionalizacijo.
34. Zakonodajalec je uzakonil razlikovanje med osebami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen, glede na to, ali so se v času podržavljenja štele za jugoslovanske državljane. Zato se je treba vprašati, ali obstojijo ustavno dopustni razlogi za uzakonitev takega razlikovanja.
35. Iz razlogov, navedenih v 33. točki te obrazložitve, izhaja, da tako izpodbijana določba kakor druge določbe ZDen niso mogle poseči v zasebno lastnino pobudnikov, ker ta v času uveljavitve tega tipično prehodnega zakona ni obstajala. Pač pa ZDen v določenih primerih in v določeni meri ureja poseben način pridobitve lastninske pravice. Način pridobitve in uživanja lastnine pa je po določbi 67. člena ustave predmet zakonske ureditve, pri čemer je funkcija zakonodajalca določiti omejitve ustavne pravice do zasebne lastnine, tako da se zagotovi gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Poleg navedenega ustava sama določa v 68. členu posebno omejitev, po kateri tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah le pod pogoji, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka tega člena pa tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice na zemljiščih, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti. Ustava v 13. členu izrecno določa, da imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Ustava torej v 13. in 68. členu daje temelj za drugačno ureditev pridobivanja lastninske pravice, kolikor ne gre za državljane Slovenije. Ureditev pogojev za pridobitev lastninske pravice za tujce pa ustava prepušča zakonski ureditvi. V takšnem primeru je polje proste presoje zakonodajalca večje kakor v primerih, ko ustava sama določa in ureja ustavno pravico. Zakonodajalec je po drugem odstavku 14. člena ustave zavezan k spoštovanju enakosti pred zakonom. V skladu s tem mora enake pravne položaje urejati enako, različne pravne položaje pa lahko uredi različno, če pri tem ne ravna samovoljno. Samovoljno pa ne ravna, kadar razlikovanje temelji na razumnem, iz narave stvari izhajajočem ali sicer stvarno utemeljenem razlogu.
36. Po presoji ustavnega sodišča je v tem primeru zakonodajalec imel utemeljen razlog za razlikovanje. Premoženje je bilo odvzeto v času, ko je bila Jugoslavija po prenehanju druge svetovne vojne porušena dežela, katere državljani so utrpeli vojno škodo velikih razsežnosti. Za njeno poplačilo so ji bile tudi mednarodnopravno priznane reparacije, pogodbe s številnimi tujimi državami o odškodovanju njihovih državljanov za odvzeto premoženje pa izpričujejo, da so bili tuji državljani za odvzeto premoženje že odškodovani oziroma so bili upravičeni do odškodovanja.
37. Točna je trditev Državnega zbora, da je SFRJ sklenila z drugimi državami več mednarodnih sporazumov, po katerih so tuje države prevzele obveznost odškodovanja za nacionalizirano premoženje za svoje državljane. Tako je na primer v določbi drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Uradni list FNRJ, MP, št. 2/56) določeno, da ima FLRJ pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki se nahajajo na jugoslovanskem ozemlju ob uveljavitvi te pogodbe, avstrijska vlada pa se obvezuje izplačati odškodnino avstrijskim državljanom, katerih premoženje je vzeto na ta način. V odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57) je bilo določeno (II. točka), da se za avstrijske dobrine štejejo dobrine, pravice in koristi, ki pripadajo neposredno avstrijski državi ali avstrijskim pravnim ali fizičnim osebam. V navodilu za izvrševanje odloka, ki ga je na podlagi pooblastila v njem izdal Zvezni državni sekretar za finance (Uradni list FLRJ, št. 4/67), pa je bilo določeno (3. točka), da se za avstrijsko premoženje, ki je na podlagi zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list DFJ, št. 2/45 in Uradni list FLRJ, št. 63/46 – v nadaljevanju: ZPSP) ali na kakšni drugi pravni podlagi prešlo v last FLRJ, šteje premoženje, katerega lastnik je bil na dan 13. 3. 1938 (dan Anschlussa) avstrijski državljan in je to ostal na dan 28. 4. 1945 (dan vzpostavitve Avstrije). Za nacionalizacijo, ki je bila izvedena na podlagi v 8. točki prvega odstavka 3. člena ZDen navedenega predpisa, pa je bila sklenjena Pogodba med SFRJ in Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj (Uradni list SFRJ, MP, št. 9/81), po kateri je bilo (prvi odstavek 2. člena) prav tako upoštevano kot kriterij avstrijsko državljanstvo ob času podržavljenja. Po Sporazumu med vladama ZDA in FLRJ o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov (Uradni vestnik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, št. 25/51), s katerim je bilo urejeno vprašanje odškodovanja ameriškega premoženja na račun nacionalizacije in drugih odvzemov lastnine med 1. 9. 1939 in dnem sklenitve pogodbe, pripada odškodnina le tistim osebam, ki so v času nacionalizacije oziroma drugih odvzemov imele ameriško državljanstvo (3. člen).
38. Mednarodne pogodbe so bile sklenjene tudi z drugimi državami (Madžarska, Italija, Švica, Turčija). Eden od kriterijev za odškodovanje na podlagi teh mednarodnih pogodb je zahteva, da so bili posamezniki državljani te tuje države v času, ko je bilo premoženje podržavljeno (na primer drugi odstavek 5. člena Sporazuma med FLRJ in Švicarsko konfederacijo, ki zadeva odškodovanje švicarskih interesov v Jugoslaviji, prizadetih z ukrepi nacionalizacije, razlastitev in omejitev (Uradni list FLRJ, št. 16/49), ter 6. člen Protokola o odškodovanju turškega premoženja in premoženjskih interesov v Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 23/50). Slovenija je z določbo prvega odstavka 3. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti izrecno uredila pravno nasledstvo mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija. Zato je te pogodbe v skladu z 8. členom in drugim odstavkom 153. člena ustave tudi dolžna in upravičena upoštevati pri zakonodajnem urejanju. ZDen je v tretjem odstavku 10. člena tudi izrecno določil, da niso upravičenci po tem zakonu osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.
39. Tujci, kakor je razvidno iz prikazanih in drugih mednarodnih pogodb, so imeli možnost pri državi, katere državljani so bili, zahtevati odškodnino za razlaščeno premoženje. Jugoslovanski državljani te možnosti niso imeli. Iz že navedenega izhodišča zakonodajalca pri pripravi tega zakona pa je razvidno, da je zakonodajalec štel za krivične prav tiste odvzeme premoženja, za katere ni bila izplačana ustrezna ali pa celo nobena odškodnina. Jugoslovanski državljani, ki so po drugi svetovni vojni zapustili Jugoslavijo, praviloma niso mogli v kratkem času pridobiti tujega državljanstva in so delili težko usodo razseljenih oseb. Tisti jugoslovanski državljani, ki so ostali v državi, pa so bili desetletja – zaradi trajnega in sistematičnega ogrožanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tedanjem komunističnem sistemu – prikrajšani za pravico do svobodne gospodarske pobude. Tudi zaradi navedenega je bil tedaj položaj tujcev drugačen od položaja jugoslovanskih državljanov.
40. Iz navedenih razlogov je razlikovanje na temelju državljanstva v izpodbijani določbi ustavno dopustno. Zakonodajalec je imel stvarno utemeljene razloge, zaradi katerih je lahko uveljavil navedeno razlikovanje. Zato mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju s 14. členom ustave, ki uveljavlja načelo enakosti. Iz istih razlogov izpodbijana določba tudi ni v nasprotju z določbami mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo in prepovedujejo zakonodajalcu arbitrarno obravnavanje. To sta predvsem določbi 14. člena EKČP in 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Slovenija je ob svojem nastanku priznala pravno kontinuiteto do bivše jugoslovanske države, z določbo 39. člena ZDRS pa je izrecno vzpostavila tudi pravno kontinuiteto glede vprašanj državljanstva. Zato izpodbijana določba tudi z vidika tega, da se opira na jugoslovansko državljanstvo, ki je obstajalo v času podržavljenja, ni sporna.

41. Pobudnikom, ki jim je bila v upravnem postopku izdana negativna ugotovitvena odločba o državljanstvu na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž, ne odreka položaja upravičenca drugi odstavek 9. člena ZDen, ampak prvi odstavek 9. člena ZDen, kajti ta določa, da je upravičenec tisti, ki je bil v času podržavljenja premoženja jugoslovanski državljan in mu je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Odgovor na vprašanje, kdo je bil jugoslovanski državljan, pa je razviden iz predpisov, ki se uporabljajo za ugotovitev obstoja državljanstva. Ustavno sodišče lahko ustavno dopustnost uporabe drugega odstavka 35. člena ZDrž presoja z vidika tega, ali je bila določba že v času svojega nastanka v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, in ali je glede na to njena uporaba v današnjih postopkih državnih organov v skladu z ustavo.
42. Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 – v nadaljevanju: Zd), ki je pričel veljati 28. 8. 1945, je določil v prvem odstavku 35. člena, da se z dnem uveljavitve tega zakona smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. V določbi 36. člena Zd pa je bilo določeno, da si, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, pridobijo jugoslovansko državljanstvo v smislu odredb tega zakona vsi tisti, ki imajo domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na onih območjih, ki pridejo v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu, ter oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, če se ne izselijo z jugoslovanskega državnega področja ali če na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Na podlagi določbe 36. člena Zd ni mogoče zatrjevati, da so vse osebe, ki so imele domovinsko pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije, avtomatično postale državljani DFJ, kajti zakon je za pridobitev državljanstva zahteval dva pogoja. Drugi – negativni pogoj je določal, da se osebe ne izselijo oziroma ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Ta pogoj se po mnenju ustavnega sodišča nanaša na obe poprej navedeni kategoriji oseb. Zakon o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ z dne 23. 8. 1945 je potrdil in noveliral Zd na podlagi tretjega odstavka 136. člena ustave FLRJ in mu določi tudi novo ime: zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določil, da veljajo za državljane FLRJ osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Ohranjena pa je bila določba 36. člena Zd, ki je pridobitev jugoslovanskega državljanstva vezala na pogoj domovinske pristojnosti in dodatni pogoj “če se take osebe ne izselijo z državnega ozemlja FLRJ ali po posebnih predpisih ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo”. Z novelo zakona v letu 1948 (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je ostala določba 36. člena nespremenjena, dodan pa je bil nov drugi odstavek 35. člena ZDrž, po katerem se za državljane FLRJ iz prvega odstavka 35. člena ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.
43. ZDrž ni predvidel izdaje ugotovitvenih odločb o tem, katere osebe so na podlagi zakonskih določb pridobile jugoslovansko državljanstvo. Na podlagi 26. člena ZDrž, po katerem je bil minister za notranje zadeve pooblaščen predpisati način vodenja razvida o državljanstvu in o izdaji državljanskih izkaznic, je bil izdan Pravilnik za izvajanje ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 98/46). Z njim je bilo določeno, da se državljanske knjige ustanovijo najpozneje do 31. 12. 1947. Po določbi 12. člena tega pravilnika so se vpisi v državljansko knjigo opravili po uradni dolžnosti, prvi vpis pa se je napravil na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev z območja ljudskega odbora, za katero se je vodila državljanska knjiga, na podlagi dotedanjih knjig domovincev in drugih dokazov. To pa pomeni, da se za osebe, ki se niso priglasile za vpis v državljansko knjigo, ni ugotavljalo, ali so pridobile jugoslovansko državljanstvo, če le-te niso same zahtevale izdaje ugotovitvenih odločb. Pridobitev državljanstva po določbah 36. in 35. člena ZDrž je učinkovala ex lege. Če niso bili izpolnjeni pogoji, tudi državljanstvo ni moglo biti pridobljeno. Vpis v evidenco državljanstva – to je državljansko knjigo – pa se je opravil šele po izvedenem ugotovitvenem postopku in je bil le odraz tega, ali je bilo državljanstvo pridobljeno ali ne. Vpis se je, tako kot zatrjujejo pobudniki, izvajal šele v letu 1947 po vzpostavitvi državljanskih knjig.
44. Določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž ni mogoče razlagati brez upoštevanja določbe 36. člena ZDrž, ki je obstajala v vsebinsko enakem besedilu od 28. 8. 1945. Iz zgodovinskih virov (dr. Dušan Nećak: Nekaj osnovnih podatkov o usodi nemške narodnostne skupnosti v Sloveniji po letu 1945; Zgodovinski časopis, številka 3, Ljubljana, 1993) je razvidno, da je največ tako imenovanih “folksdojčerjev” odšlo iz Slovenije skupaj z odhajajočo nemško vojsko, ostalo jih je nekaj tisoč, ki naj bi “izginili” po odhodu nemške okupacijske vojske, medtem ko naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da konec leta 1946 “na tleh Spodnje Štajerske ni živel praktično noben Nemec več”. Tudi iz listin, ki so jih priložili pobudniki, je razvidno, da so se pobudniki oziroma njihovi pravni predniki v letu 1945 oziroma 1946 izselili iz Slovenije ali pa so bili izseljeni s strani tedanjih oblasti. V letu 1948, ko je bila uveljavljena novela ZDrž z izpodbijano določbo, so bile torej te osebe v tujini. Za osebe, ki se izselijo iz Jugoslavije, pa je glede na navedeno določbo 36. člena ZDrž že od 28. 8. 1945 veljalo, da te osebe ne pridobijo državljanstva DFJ oziroma FLRJ, tudi če so imele domovinsko pristojnost v občinah na območju, ki je pripadlo FLRJ. Izpodbijana določba ZDrž se je, kakor zatrjujejo pobudniki, in kakor navaja tudi sam pristojni upravni organ, za čas od 28. 8. 1945 do njene uveljavitve retroaktivno uporabljala in tako jo uporabljajo pristojni upravni organi tudi v današnjih postopkih odločanja o državljanstvu.
45. S takšno ureditvijo so povojne jugoslovanske oblasti odrekle osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Ta odločitev je bila predmet suverene presoje tedanje novonastale države in odraz tedanje mednarodne situacije. Vsaka država ima pravico, da s svojo zakonodajo uredi, kdo so njeni državljani. Druge države takšno ureditev priznavajo, če je v skladu z mednarodnim običajem in s splošnimi pravnimi načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Ustavno sodišče ne more opravljati presoje vsebine same odločitve. Vendar pa je treba ugotoviti, da takšna ureditev ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Poleg tega pa so bili tudi z ustreznimi mednarodnimi pravnimi akti, ki so jih izdale zavezniške sile, postavljeni pravni temelji, ki so opredeljevali odgovornost nemškega ljudstva za storjene zločine in povzročeno škodo v drugi svetovni vojni (Potsdamski sporazum, sklenjen 2. 8. 1945, ki je postal temelj mirovnih pogodb). Glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne tedanjemu zakonodajalcu kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti v izpodbijani določbi ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. Zato je treba v skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi izpodbijane določbe, priznavati pravno veljavo te določbe. Pri tem niso utemeljne navedbe pobudnikov, da uporaba izpodbijane določbe nasprotuje 32., 61. in 63. členu ustave, ker se ne nanaša na ureditev sedanjega pravnega položaja pobudnikov, ampak na ureditev položaja v času uzakonitve predpisov o jugoslovanskem državljanstvu. Če bi zakonodajalec danes uveljavil takšno ureditev, bi bila ta nedvomno v nasprotju s citiranimi ustavnimi določbami. Tedaj pa glede na zgoraj navedene mednarodnopravno relevantne okoliščine zakonodajalcu ni mogoče očitati kršitve svobode gibanja, kršitve svobodnega izražanja pripadnosti svojemu narodu ter spodbujanja narodnostne neenakopravnosti. Zakonodajalec tedaj ni dal jugoslovanskega državljanstva le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne – torej temelj za razlikovanje ni bila narodnost, ampak, kakor zatrjuje Državni zbor, delovanje posameznika med vojno. Zato je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna. Prav tako tudi ni utemeljena navedba, da izpodbijana določba nasprotuje 27. členu ustave. Domneva nedolžnosti je posebna ustavna pravica, ki jo zagotavlja navedena ustavna določba vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja. Niti določba drugega odstavka 35. člena ZDrž niti določba tretjega odstavka 63. člena ZDen pa se ne nanašata na kazenske postopke oziroma na ureditev kazenske odgovornosti.

46. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen se glasi: “Na zahtevo organa iz 54. ali 56. člena tega zakona izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. V tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.”
Ta določba ima dva dela. Pobudniki izpodbijajo drugi del – to je del, ki zadeva ugotavljanje nelojalnosti. Ureditev torej zapoveduje pristojnemu organu, da v postopku ugotavljanja državljanstva v primerih, ko je treba uporabiti določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž, ne sme ugotavljati nelojalnosti oseb. Po navedbah Državnega zbora naj bi bila ta določba v korist upravičencem, ker naj bi preprečevala, da bi se kot nelojalnost lahko upoštevala nenaklonjenost prizadetih prejšnji politični ureditvi. Stališče sodne prakse pa je drugačno. Ne da se nelojalnosti ne bi smelo ugotavljati, ampak je treba po stališču Vrhovnega sodišča (ki je razvidno iz sodb, ki so jih predložili pobudniki) določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot pravno fikcijo nelojalnosti, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Po mnenju ustavnega sodišča takšna razlaga tretjega odstavka 63. člena ZDen ne predstavlja pravne fikcije, ampak bi šlo lahko le za neizpodbojno pravno domnevo. Za pravno domnevo gre, kadar se po zakonu brez dokazovanja šteje, da določena dejstva obstojijo ali ne obstojijo na temelju njihove zveze z drugimi dejstvi, katerih obstoj (neobstoj) se dokazuje po splošnih pravilih. Domneve torej predpostavljajo dve dejstvi, ki sta v določeni zvezi: prvo dejstvo, ki se težko dokazuje in katerega obstoj (neobstoj) zakon domneva, in drugo, ki je z njo po rednem teku stvari v določenem razmerju, ki se lažje dokazuje in ki se mora dokazati po splošnih pravilih. V tem primeru pristojni organi po ugotovitvi dejstev, da je bila oseba nemške narodnosti in v tujini, ki se dokazujeta po splošnih pravilih, na podlagi izpodbijane zakonske določbe štejejo, da so te osebe tudi nelojalne. Za pravno fikcijo pa gre, kadar predpis šteje, da je določeno dejstvo resnično, čeprav se ve, da ni resnično oziroma, da ne obstoji, kakor tudi obratno (šteje se, da ne obstoji dejstvo, ki v resnici obstoji). Pravna fikcija se torej razlikuje od pravne domneve po tem, da se z domnevo predpostavlja kot resnično nekaj, kar je verjetno resnično, medtem ko se s pravno fikcijo postavlja kot resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično.V zadevnem primeru takšna razlaga zato dejansko vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo, ki se sicer prav po tem, da je ni dovoljeno izpodbijati, približuje pravni fikciji, vendar pa ni pravna fikcija.
47. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je po presoji ustavnega sodišča nedopustno, če pristojni organi določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž uporabljajo tako, da se nanaša na vse osebe nemške narodnosti, ne da bi pri tem razlikovali na podlagi kriterija, ki ga je določil tedanji zakonodajalec – to je kriterija nelojalnosti. Taka uporaba določb drugega odstavka 35. člena ZDrž pomeni diskriminacijo oseb nemške narodnosti v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena ustave. Iz povojnih predpisov, ki so bili podlaga za nacionalizacijo nemškega premoženja, kakor tudi ZDrž je razvidno, da je bilo državljanstvo mogoče odreči le tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile nelojalne. Razlikovanje v tem primeru pa ni razlikovanje po kriteriju narodnosti, ampak razlikovanje, ki je bilo tedaj utemeljeno na podlagi nemške okupacije in dejstvu, ki ga potrjujejo zgodovinski viri, da se je večina pripadnikov nemške narodnosti v času okupacije nacificirala. Zgoraj navedena sodna praksa ni v skladu z načelom enakosti, ker postavlja drugačne pogoje od pogojev, ki so obstajali v času podržavljenja premoženja. Glede na zgoraj navedene zgodovinske razloge, ki so temeljili na mednarodno ugotovljeni odgovornosti oseb nemške narodnosti zaradi njihove lojalnosti nacizmu, je zakonodajalec lahko vzpostavil domnevo nelojalnosti. Vendar ne neizpodbojno. Ob taki razlagi namreč ukrep nepriznavanja jugoslovanskega državljanstva zajame vse osebe nemške narodnosti, tudi tiste, ki bi lahko dokazovale svojo lojalnost, pa tudi tiste, ki jim je bila morda zaradi nezakonitega in krivičnega ravnanja povojnih jugoslovanskih oblasti nelojalnost neutemeljeno pripisana. Teh oseb zakonodajalec ni zajel s tretjim odstavkom 63. člena ZDen. Če bi jih, bi namesto razlikovanja po kriteriju lojalnosti vzpostavil razlikovanje po narodnosti. Poleg tega pa bi tako zakonodajalec gradil ureditev na drugačnih kriterijih od kriterijev, ki so veljali v času odvzema premoženja, kar bi pomenilo neenako obravnavanje brez podlage v tedaj obstoječih okoliščinah. Razlaga tretjega odstavka 63. člena ZDen, po kateri zoper domnevo nelojalnosti ni mogoč nasproten dokaz, je zato v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena ustave.
48. Navedena razlaga izpodbijane določbe pa je tudi v nasprotju z določbo 22. člena ustave. Stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, medtem ko, kar je razvidno iz stališč Državnega zbora in pojasnil Ministrstva za notranje zadeve, pristojni organi za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporabljajo tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe. Stranka pa takih trditev ne more izpodbijati, ker naj bi ji zakon po razlagi, ki se je doslej uporabljala, to prepovedoval. Zato je določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen treba razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz – stranki je torej dovoljeno dokazovanje lojalnosti.
49. Zakonodajalec je v spornem delu izpodbijane določbe zapovedal, da pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti osebe. Ni pa prepovedal posamezniku, da ob takšni ureditvi dokazuje svojo lojalnost. Da je bil tak namen zakonodajalca, je mogoče sklepati tudi iz določbe drugega odstavka 9. člena ZDen. Ustavno dopustno je, da zakonodajalec izhaja iz domneve nelojalnosti; ta ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah, če hkrati ne prepoveduje posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. Napačna razlaga tretjega odstavka 63. člena ZDen v posameznih postopkih ni razlog za razveljavitev določbe, ker jo je dopustno že po splošnih interpretacijskih pravilih razlagati samo na zgoraj opisani način. Zato je ustavno sodišče odločilo, da določba tretjega odstavka 63. člena ZDen ni v neskladju z ustavo. Pri tem se ustavno sodišče ni izreklo glede navedb o uporabi posameznih podatkov v postopkih ugotavljanja državljanstev, ker so te lahko le predmet konkretnih postopkov in s tem tudi morebitne konkretne ustavnosodne presoje aktov, ki so v teh postopkih izdani.

50. ZDen je OPSP in ZPSP uvrstil med pravne podlage za denacionalizacijo (20. in 21. točka 3. člena). Hkrati pa je v prvem odstavku 9. člena ZDen postavil kot kriterij obstoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja. Po 1. točki prvega odstavka 1. člena OPSP je prešlo v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, po 2. točki prvega odstavka 1. člena OPSP pa vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Predsedstvo AVNOJ je izdalo posebno obvezno razlago (Uradni list DFJ, št. 39/45) citirane 2. točke OPSP, v kateri je navedlo: “2. Državljanske pravice in imovina se ne odvzamejo tistim državljanom Jugoslavije nemške narodnosti ali nemškega pokolenja ali priimka: a) ki so sodelovali kot partizani ali vojaki v narodnoosvobodilni borbi ali so se dejavno udeleževali narodnoosvobodilnega gibanja; b) ki so pred vojno že bili asimilirani kot Hrvati, Slovenci ali Srbi in med vojno niso vstopili v Kulturbund niti so nastopali kot člani nemške narodnostne skupine; c) ki so pod okupacijo odklonili, da bi se na zahtevo okupatorskih ali quislinških oblasti izjavili za pripadnike nemške narodnostne skupine; č) ki so in najsi so nemške narodnosti, sklenili mešani zakon z osebami ene izmed jugoslovanskih narodnosti ali z osebami židovske, slovaške, rusinske, madžarske, romunske ali druge priznane narodnosti.” Za vse navedene pa je veljalo, da se s svojim vedenjem pod okupacijo niso smeli pregrešiti zoper osvobodilno borbo narodov Jugoslavije in da niso smeli biti okupatorjevi pomagači. Razlaga je bila vsebinsko povzeta v določbe ZPSP. Osebam nemške narodnosti, ki niso bile nelojalne, torej premoženje niti ne bi smelo biti odvzeto na podlagi OPSP oziroma ZPSP. Očitno je zakonodajalec štel, da so se pri odvzemih premoženja predvsem zaradi ravnanja tedanjih povojnih oblasti zgodile tudi krivice, ki naj se z uveljavitvijo ZDen popravijo. Zakonodajalec je pri sprejemu takšne ureditve posebej navedel, da ZDen ne dovoljuje vračanja premoženja osebam nemške narodnosti, ki jim je zaradi opcije za Tretji Reich (“folksdojčerji”) in zaradi nelojalnega vedenja zoper narodne in državne interese narodov FLRJ Jugoslavija odrekla pridobitev državljanstva (Predlog ZDen, Poročevalec Skupščine RS, št. 21/91). Zakonodajalec je torej nelojalne osebe nemške narodnosti namenoma izključil iz denacionalizacije. Sama uvrstitev predpisov v 3. členu ZDen namreč še ne daje statusa upravičenca do denacionalizacije. Tega dajejo šele določbe, ki jih pobudniki izpodbijajo. Glede oseb nemške narodnosti sta to poleg prvega odstavka 9. člena ZDen še drugi odstavek 9. člena in 12. člen ZDen.
51. Drugi odstavek 9. člena ZDen določa: “Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije.”
Z drugim odstavkom 9. člena ZDen naj bi se osebe, ki zaradi razlogov drugega odstavka 35. člena ZDrž v času podržavljenja niso bile vpisane v državljansko knjigo, vendarle štele za upravičence, če so bile internirane ali so se borile na strani protifašistične koalicije. V času odvzema premoženja osebam nemške narodnosti te osebe seveda niso mogle biti vpisane v državljansko knjigo, kakor pravilno zatrjujejo pobudniki, saj se le-ta tedaj še ni niti vodila. Ker vpis v državljansko knjigo ni bil konstitutivne narave, ampak je imel le značaj evidence, določbe drugega odstavka 9. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da razloge iz drugega odstavka 35. člena ZDrž veže na vpis v evidenco, ampak kvečjemu tako, da jih veže na pridobitev ali nepridobitev državljanstva – vpis v evidenco pa sledi le ob pridobitvi državljanstva. Če oseba iz teh razlogov ni pridobila državljanstva, potem tudi ni mogla biti ne ob ustanovitvi državljanskih knjig ne nikoli kasneje vpisana vanje.
52. V gornjih točkah te obrazložitve je ustavno sodišče opredelilo, kako je treba razlagati določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen. Določbe drugega odstavka 9. člena ZDen ni mogoče razlagati mimo navedenega. Da bi se ugotovilo, ali oseba zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ni postala jugoslovanski državljan, je treba poprej izvesti postopek ugotovitve državljanstva, v katerem velja za osebe nemške narodnosti izpodbojna domneva nelojalnosti. Posamezniku je dana možnost, da z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstojijo, dokazuje nasprotno. V drugem odstavku 9. člena ZDen pa je zakonodajalec dal stranki na razpolago dokazna sredstva, ki imajo v ugotovitvenem postopku večjo vrednost. Posameznik, ki dokaže, da je bil zaradi verskih ali drugih razlogov interniran, ali ki dokaže, da se je boril na strani protifašistične koalicije, je s tem po izpodbijani določbi uspel dokazati lojalno ravnanje za potrebe ugotavljanja državljanstva kot pogoja za upravičenje do denacionalizacije. Tak dokaz vzpostavlja domnevo njegove lojalnosti. Izpodbijana določba je torej v korist morebitnih upravičencev, na katere se nanaša. Hkrati pa ne posega v pravni položaj drugih morebitnih upravičencev do denacionalizacije, tudi ne v pravni položaj tistih oseb nemške narodnosti, ki lahko položaj upravičenca do denacionalizacije uveljavljajo z dokazovanjem lojalnosti v postopku ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen, kakor izhaja iz te obrazložitve. Zakonodajalec lahko različne pravne položaje obravnava različno, zato ni utemeljen očitek, da izpodbijana določba v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena ustave vzpostavlja neenakost med morebitnimi upravičenci do denacionalizacije.
53. Potsdamski sporazum je izrecno odprl možnost povrnitve reparacijskih zahtev posameznim državam z nemškim premoženjem, ki se je nahajalo zunaj zapadnih con. Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute (sklenjen v Parizu 21. 12. 1945), katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija, pa je celo izrecno predvideval pravico posamezne države, da odvzame nemško premoženje na svojem območju kot poplačilo za svoje reparacijske zahteve zaradi vojne škode, ki jo je povzročila nemška okupacija. To so bili mednarodni pravni viri, ki so zavezovali in upravičevali tudi tedanjo Jugoslavijo k posebnemu (nepogodbenemu) načinu pridobitve reparacij za vojno škodo. Zaradi teh razlogov izpodbijana določba drugega odstavka 9. člena ZDen ni v nasprotju s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida niti ne nasprotuje splošnim načelom mednarodnega prava. Prav tako pa tudi ni v nasprotju s 26. členom ustave, kakor zatrjuje prvonavedeni pobudnik, pri čemer pa ne utemeljuje, v čem naj bi obstajala neskladnost. Prvi odstavek 26. člena ustave zagotavlja povrnitev škode, ki jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti povzročil državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila s svojim protipravnim ravnanjem posamezniku. Ta ustavna pravica do povračila škode je posebna pravica, ki se lahko z zakonom drugače uredi za denacionalizacijske pravice, ki niso običajni civilnopravni odškodninski zahtevki, ampak gre za posebno odpravljanje krivic. Zato določba drugega odstavka 9. člena ZDen ni v neskladju s to ustavno določbo.

54. Člen 12 ZDen določa: “Če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona.”
S to določbo je zakonodajalec dejansko razširil krog upravičencev do denacionalizacije na določene primere, ko osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe prvega odstavka 9. člena ZDen ne bi bile upravičenci do denacionalizacije. Ta namen zakonodajalca je povsem legitimen in mu ni mogoče oporekati. Zakonodajalec ne bi ravnal nedopustno, če se za takšno rešitev sploh ne bi odločil. Ker pa se je, bi moral enake primere obravnavati bistveno enako, če za njihovo razlikovanje ni imel nobene stvarne in utemeljene podlage.
55. Po 12. členu ZDen lahko postanejo upravičenci do denacionalizacije samo pravni nasledniki tistih oseb, ki zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena Zdrž niso pridobile jugoslovanskega državljanstva. Položaj takega upravičenca pa pripada ob določenih pogojih le zakoncu in dedičem prvega dednega reda: 1) zakoncu le, če je bil ob upoštevanju določbe prvega odstavka 9. člena ZDen v času, ko je bilo premoženje podržavljeno njegovemu zakoncu – lastniku premoženja, jugoslovanski državljan in mu je bilo to državljanstvo priznano po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo; 2) otrokom, če jim je bilo državljanstvo takrat priznano po predpisih iz prvega odstavka 9. člena ZDen oziroma kasneje z rojstvom. Zakon je v 12. členu omejil določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja – torej na tiste, ki so bile praviloma tudi neposredno prizadete zaradi izgube premoženja – to pa so vsekakor zakonec in potomci lastnika nacionaliziranega premoženja. Če gre za zakonca, je torej lahko to le tista oseba, ki je bila zakonec lastnika v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno. Ker izpodbijana določba ohranja princip jugoslovanskega državljanstva kot pogoj za upravičenost do denacionalizacije, je jasno, da temeljni pogoj iz prvega odstavka 9. člena ZDen velja tudi za zakonca – ki je moral biti v času podržavljenja jugoslovanski državljan in ki mu je moralo biti skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDen in 12. členom ZDen to državljanstvo priznano tudi po 9. 5. 1945. Potomci zapustnika so bili, kadarkoli že so bili rojeni, neposredno prizadeti zaradi odvzetega premoženja, zato zanje ni mogoče zahtevati, da bi morali biti rojeni že v času odvzema premoženja.
56. Takšnega položaja pa izpodbijana določba ne daje pravnim naslednikom drugih oseb, ki tudi niso bile jugoslovanski državljani. Pritrditi je treba pobudnikoma, da zakonodajalec za takšno razlikovanje ni imel stvarno utemeljenih razlogov. Zato je takšno razlikovanje v nasprotju z načelom enakosti, določenim v drugem odstavku 14. člena ustave. Ker gre za primer, ko zakonodajalec z normo ni zajel določenih primerov, ki bi jih ob upoštevanju načela enakosti moral zajeti, je ustavno sodišče razveljavilo le tisti del besedila 12. člena ZDen, ki to preprečuje – to je besedi “drugega odstavka”, ki izpodbijano določbo vežejo le na drugi odstavek 9. člena ZDen. Pri tem ustavno sodišče opozarja, da glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen v nobenem primeru ne pridobijo položaja upravičenca do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.
57. Ni pa mogoče pritrditi stališču, da izpodbijana določba posega v ustavno pravico do dedovanja, določeno v 33. členu ustave. Po določbi drugega odstavka 67. člena ustave zakon določa način in pogoje dedovanja. Zakondajalec lahko glede na različno razmerje sorodnikov do zapustnika tudi različno obravnava način dedovanja in pogoje, pod katerimi je mogoče dedovati po zapustniku. Predmet določbe 12. člena ZDen pa se niti ne nanaša neposredno na samo ureditev dedovanja. Določba ureja širitev kroga upravičencev, torej tistih, po katerih je sploh mogoče na podlagi pravice do dedovanja vstopiti v pravno nasledstvo, kar ZDen za vse pravne naslednike upravičencev ureja enako v določbi 15. člena. Upravičenec naj bi bila praviloma oseba, ki ji je bilo premoženje odvzeto. Zato ravnanje zakonodajalca, ki je omejil prenos položaja upravičenca le na osebe, ki so bile v najbližjih sorodstvenih razmerjih z osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni arbitrarno. S tega vidika določba torej ni v neskladju s 14. členom ustave.
58. Ustavno sodišče je o priglašenih stroških postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS, ker ni našlo razlogov za drugačno odločitev.

59. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 40. člena, 25. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.