Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Factor banke d.d., Ljubljana, in drugih ter Koroške zadružne hranilno kreditne službe p.o., Slovenj Gradec, in drugih na seji dne 3. aprila 1997

1. Pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti 30. in 33. člena ter 2. točke 224. člena zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96), prvega do tretjega odstavka 8. člena in 9. do 11. člena uredbe o pogojih, pod katerimi je potrebno plačila in prejemke davčnim zavezancem nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 77/96 in 5/97), pete in šeste alinee 29. člena, pete in šeste alinee 43. člena ter prvega odstavka 53. člena zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96), 8. in 9. točke obrazca DR-02, ki je sestavni del navodila o vsebini in obliki obrazcev prijave za vpis v register davčnih zavezancev (Uradni list RS, št. 77/96) in tretje alinee drugega odstavka 22. člena uredbe o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 45/95) se sprejmeta v obravnavo.
2. Do končne odločitve se zadrži izvršitev določb prve alinee prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 8. člena, tretjega odstavka 9. člena in 11. člena uredbe o pogojih, pod katerimi je potrebno plačila in prejemke davčnim zavezancem nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 77/96 in 5/97).
3. Predlog, da se do končne odločitve zadrži izvrševanje določb druge in tretje alinee prvega odstavka 8. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena in 10. člena uredbe o pogojih, pod katerimi je potrebno plačila in prejemke davčnim zavezancem nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 77/96 in 5/97), tretje alinee drugega odstavka 22. člena uredbe o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 45/95) in 8. in 9. točke obrazca DR-02, ki je sestavni del navodila o vsebini in obliki obrazcev prijave za vpis v register davčnih zavezancev (Uradni list RS, št. 77/96) se zavrne.

1. Pobudo za oceno ustavnosti 30. člena zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 – v nadaljevanju: ZDavP) in za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku prvonavedene uredbe je vložilo z enotno vlogo 20 bank, ena hranilnica in ena fizična oseba. Ti pobudniki izpodbijajo določbo tretjega odstavka 9. člena uredbe, po kateri mora banka na posebno zahtevo davčnega organa posredovati podatke o prilivih in odlivih na “drugih računih” – torej na vseh drugih računih poleg žiro računa. Pobudniki menijo, da je taka obveznost banke v nasprotju z določbo 61. člena zakona o bankah in hranilnicah, po kateri so podatki o bančnih vlogah poslovna skrivnost banke. Banka naj bi bila dolžna podatke o bančnih vlogah sporočati samo na pisno zahtevo sodišča, če je zoper lastnika vloge uveden sodni postopek, ne pa tudi na zahtevo davčnega organa. Pobudniki poleg tega menijo, da je iz istih razlogov v neskladju z 61. členom zakona o bankah in hranilnicah tudi 30. člen zakona o davčnem postopku.
2. Po mnenju pobudnikov noben zakon ne določa splošne obveznosti bank, da poročajo davčnemu organu, in tudi ne daje pooblastila vladi za izdajo podzakonskega akta o natančnejši ureditvi načina, kako naj bi banke poročale in pošiljale podatke davčni upravi. Posebej navajajo obveznost banke, da v obvestilu davčnemu uradu navede davčno številko, saj nikjer ni predpisano, da so fizične osebe dolžne svojo davčno številko sporočiti banki.
3. Po mnenju pobudnikov so določbe 8. do 11. člena uredbe, ki brez zakonske podlage nalagajo banki sporočanje podatkov o bančnih vlogah, v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do varstva osebnih podatkov in prepovedjo uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Samo zakon bi lahko določil, da je davčna uprava upravičena do zbiranja teh podatkov.
4. Pobudniki predlagajo tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb uredbe. Menijo, da bo zaradi uveljavitve uredbe gotovo prišlo do dvigovanja vlog z računov pri bankah, kar naj bi načelo tudi zaupanje v domače banke. Prekomerno dviganje vlog bi povzročilo nelikvidnost bank, zaradi česar banke ne bi mogle več opravljati svoje dejavnosti. Na strani fizičnih oseb pa naj bi bila nepopravljiva škoda v tem, da bi davčni organ lahko na nezakonit in protiustaven način pridobil varovane in tajne osebne podatke.
5. Dne 13. 3. 1997 je pobudo vložila še Koroška zadružna hranilno kreditna služba, njena odgovorna oseba in ena fizična oseba. Izpodbijajo iste določbe kot prvi pobudniki, poleg tega pa dodatno še predpise, navedene v izreku tega sklepa – iz smiselno enakih razlogov. Prav tako predlagajo začasno zadržanje nekaterih izpodbijanih določb. Težko popravljive škodljive posledice zaradi njihovega takojšnjega izvrševanja vidijo predvsem v nepotrebnem delu in stroških zaradi zbiranja odvečnih osebnih podatkov in posredovanja le-teh davčnemu organu. Navajajo tudi, da svoje komitente spodbujajo k uporabi sodobnih plačilnih instrumentov (na primer plačilnih kartic in bankomatov) in jim v zvezi s tem predlagajo zaprtje hranilnih knjižic in preselitev prihrankov na tekoče račune. Izpodbijani predpisi pa naj bi povzročili selitev prihrankov nazaj na hranilne knjižice in opuščanje sodobnih plačilnih instrumentov. Banke in hranilnice naj bi bile tudi v negotovosti zaradi kolizije kazenskih sankcij v izpodbijanih predpisih. Sankcije so namreč predpisane tako v primeru, če banka in hranilnica ne posreduje podatkov davčnemu organu (227. člen ZDavP), kot tudi v primeru, če jih posreduje (85. člen ZBH in 34. člen ZVOP).

6. Ustavno sodišče je na seji dne 20. 3. 1997 obe pobudi združilo zaradi enotnega obravnavanja in odločanja.
7. Pobudniki izkazujejo pravni interes za začetek postopka po 24. členu zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Izpodbijane določbe nalagajo bankam in hranilnicam obveznost posredovanja osebnih podatkov njenih komitentov. Gre torej za neposredno poseganje tako v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj bank in hranilnic na eni strani kot posameznega komitenta banke na drugi strani.
8. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo. Presodilo bo, ali so izpodbijane zakonske določbe v skladu s 35. in 38. členom ustave ter ali so izpodbijane določbe podzakonskih predpisov skladne s 120. in 153. členom ustave in z zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, davčni postopek in bančno poslovanje.

9. Po določbi 39. člena ZUstS sme ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvršitev zakona ali drugega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.
10. Izvrševanje izpodbijanih določb prvonavedene uredbe bi pomenilo, da bi morale banke in hranilnice zbirati in posredovati osebne podatke svojih komitentov – tudi podatke, ki jih za svoje potrebe sicer ne zbirajo (na primer: davčna številka) in za druge namene, kot jih sicer zbirajo oziroma evidentirajo. Stroški zbiranja in dostave teh podatkov davčnemu organu bi bili po drugem odstavku 35. člena ZDavP stroški bank in hranilnic. Če bi se v postopku izkazalo, da so pobude utemeljene in bi ustavno sodišče razveljavilo oziroma odpravilo izpodbijane predpise, bi takojšnje izvrševanje nekaterih določb prvonavedene uredbe pomenilo za banke in hranilnice nepotrebno delo in stroške. Morebitno protiustavno zbiranje osebnih podatkov ne bi pomenilo samo nepopravljive škode za banke in hranilnice, ampak predvsem nepopravljiv poseg v zasebnost posameznikov. Teh posledic pa ne bi mogla popraviti niti morebitna razveljavitev ali odprava izpodbijanih predpisov.
11. Na drugi strani začasno zadržanje izvršitve uredbe v delu, kjer ta ureja način poročanja in dostave podatkov s strani bank in hranilnic davčnemu organu, le-temu ne onemogoča, da v skladu z zakonom (na podlagi 30. člena ZDavP) pridobi podatke, potrebne za odmero in izterjavo davkov in za davčni nadzor v konkretnih, posamičnih davčnih postopkih.
12. Glede na vse navedeno je ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvršitev v 2. točki izreka navedenih določb uredbe.
13. Ustavno sodišče pa je zavrnilo predlog za začasno zadržanje v 3. točki izreka navedenih določb uredbe ter izpodbijane določbe uredbe o nematerializiranih vrednostnih papirjih in navodila.
Prvonavedena uredba v delu, ki ureja način poročanja in dostave podatkov o poslovanju preko žiro računov, tudi za pobudnike ni sporna; določba 10. člena uredbe pa je tehnična norma, ki določa enotne parametre za dostavo podatkov na magnetnem (računalniškem) mediju.
Uredba o nematerializiranih vrednostnih papirjih ne nalaga klirinško depotni družbi zbiranja dodatnih osebnih podatkov o imetnikih vrednostnih papirjev ali vnaprejšnjega posredovanja osebnih podatkov za vse imetnike vrednostnih papirjev. Nalaga ji le obveznost, da sodišču ali drugemu državnemu organu posreduje v registru shranjene podatke za potrebe konkretnega postopka in le tiste podatke, ki jih sodišče ali državni organ potrebuje za vodenje tega postopka v okviru svojih pristojnosti.
Navodilo oziroma obrazec prijave za vpis podatkov o fizični osebi v davčni register izhaja iz določbe 29. člena ZDS, ki določa podatke, ki jih vsebuje davčni register. Ustavno sodišče ocenjuje, da začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih predpisov oziroma splošnih aktov v tem delu ni potrebno. Na podlagi 32. in 65. člena so se namreč fizične osebe – davčni zavezanci – vpisali v davčni register po uradni dolžnosti na podlagi podatkov iz centralnega registra prebivalstva in že obstoječih podatkov v evidencah Republiške uprave za javne prihodke.

14. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 26. in 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev v 1. in 3. točki izreka je sprejelo soglasno, odločitev v 2. točki pa s sedmimi glasovi proti dvema (proti sta glasovala sodnika Snoj in Ude).