Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Janeza Božiča iz Ljubnega ob Savinji, Jožeta Vrečka iz Braslovč, Romana Omerzuja iz Celja in Marjana Grešaka iz Laškega na seji 3. aprila 1997

1. Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti členov 26.a, 26.b in 29 zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 55/92, 13/93, 66/93, 71/93, 40/94 – odl. US, 69/94 – odl. US in 59/96) se sprejmejo.
2. Izvrševanje 29. člena in petega odstavka 26.a člena zakona o graditvi objektov se do končne odločitve zadrži v tistem delu, v katerem onemogočata opravljanje del odgovornega projektanta tistim inženirjem z višjo izobrazbo in tistim osebam s srednješolsko izobrazbo, ki so pogoje za opravljanje del odgovornega projektanta izpolnjevali pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 56/95).

1. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi združilo pobudi Janeza Božiča in Jožeta Vrečka s pobudo Romana Omerzuja iz Celja, do sedaj vpisano pod številko U-I-25/97, in pobudo Marjana Grešaka iz Laškega, do sedaj vpisano pod številko U-I-66/97. Vse pobude namreč izpodbijajo iste določbe zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju: ZGO). Navajajo, da jim je spremenjeni 29. člen ZGO (spremenjen je bil z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju: ZGO-B) čez noč onemogočil opravljanje del odgovornega projektiranja. 29. člen namreč določa, da mora imeti odgovorni projektant naziv diplomiranega inženirja ustrezne smeri, medtem ko je po prej veljavnih določbah ZGO zadostovala nižja stopnja izobrazbe. Ob tem prva pobudnika Janez Božič in Jože Vrečko zatrjujeta, da je 29. člen ZGO v nasprotju s 26.a, 26.b in 100.e členom ZGO: ti naj bi omogočali vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in s tem status odgovornega projektanta že inženirjem s VI. stopnjo izobrazbe in več kot desetletnimi delovnimi izkušnjami.
2. Pobudnik Roman Omerzu navaja, da je bil z ZGO-B razveljavljen 28. člen ZGO; ta je določal, da pogoje glede strokovne izobrazbe in usposobljenosti odgovornih projektantov za posamezne vrste tehnične dokumentacije uredi projektivna organizacija z notranjim aktom. Po uveljavitvi ZGO-B naj bi to ne bilo več mogoče. Pobudnik ima V. stopnjo izobrazbe (je gradbeni tehnik) in strokovni izpit, kar mu je po dosedanji zakonodaji omogočalo opravljanje dela odgovornega projektanta. Ker po navedeni spremembi ZGO pogojev za opravljanje dela odgovornega projektiranja ne izpolnjuje več, ne more biti več odgovorni projektant.
3. Pobudnik Marjan Grešak navaja, da ga pogoji, ki jih postavlja novi 29. člen, kot samostojnega podjetnika silijo v to, da bo moral v bodoče za opravljanje del odgovornega projektiranja zaposliti inženirja ustrezne izobrazbe ali pa z njim skleniti delovno pogodbo – to pa bo bistveno podražilo projekte. Ob tem navaja, da je ZGO-B z izpodbijanim 29. členom izničil vse znanje in izkušnje, ki so si jih projektanti pridobili s študijem in delom, in inženirjem vseh strok onemogočil samostojno delo na področju projektiranja brez zaposlenega diplomiranega inženirja. Zakon bi moral pri ureditvi projektiranja priznati tudi delovne izkušnje.
4. Prva dva pobudnika predlagata tudi začasno zadržanje izvrševanja določbe 29. člena ZGO. S to določbo naj bi jima bila vzeta pravica do opravljanja del odgovornega projektiranja. Oba sta namreč inženirja s strokovnim izpitom, ki sta do sedaj opravljala dela odgovornega projektiranja. Ker se 29. člen že izvaja in ker zaradi njegovega izvajanja ne moreta več opravljati del odgovornega projektiranja, jima je povzročena nepopravljiva poslovna škoda, njuna zaposlitev v projektivnem podjetju pa je ogrožena. Navajata, da je v podobnem položaju tudi veliko drugih dosedanjih odgovornih projektantov. Zato predlagata začasno zadržanje 29. člena ZGO do končne odločitve ustavnega sodišča.
5. Ministrstvo za okolje in prostor je v svojem mnenju o pobudi glede potrebnosti začasnega zadržanja navedlo, da začasno zadržanje 29. člena ZGO ni potrebno. Trditev pobudnikov, da jim je z uveljavitvijo ZGO-B kratena dosedanja pravica opravljanja del odgovornega projektanta, naj ne bi bila točna. Dokler ustavno sodišče v letu 1994 z odločbo št. U-I-154/94 (Odl. US III, 98) ni razveljavilo 2. alinee prvega odstavka 26. člena ZGO, naj bi bili inženirji s VI. stopnjo izobrazbe (torej prvostopni inženirji) ter osebe s srednješolsko izobrazbo lahko izdelovali projektno dokumentacijo le za potrebe občanov. Šele z nastopom pravne praznine, nastale po uveljavitvi navedene odločbe ustavnega sodišča (tj. po 5. 2. 1995), naj bi se lahko prvostopni inženirji predstavljali kot odgovorni projektanti posameznih vrst načrtov za vse vrste investicij: z odločbo ustavnega sodišča je namreč prenehala veljati določba, da mora imeti projektivna organizacija, ki je izdelovala projektno dokumentacijo za “družbene pravne osebe”, za vsako vrsto načrta v delovnem razmerju najmanj dva diplomirana inženirja ustrezne stroke oziroma smeri. Prvostopni inženirji naj bi bili torej pravico biti odgovorni projektanti pridobili zaradi pravne praznine, ki je trajala le dobrih 21 mesecev, to je do uveljavitve ZGO-B.
6. ZGO naj bi prvostopnim inženirjem tudi vnaprej ne onemogočal, da ne bi še naprej opravljali svojega poklica, torej izdelovali projektne dokumentacije ali bili celo odgovorni vodje projektov (kar po prejšnjem ZGO niso mogli postati). Pred uveljavitvijo ZGO-B naj bi ZGO tudi sicer določal odgovornost odgovornega vodje projekta in odgovornega projektanta drugače kot po sprejetju ZGO-B. Tako je stari ZGO samo za odgovornega vodjo projekta, ne pa tudi za odgovornega projektanta predpisoval odgovornost “skrbi za...” (stari 28. člen). Vloga odgovornega projektanta naj bi v prejšnjem zakonu ne bila definirana, prav tako naj ne bi bilo subjektivne odgovornosti fizične osebe glede vsebin in popolnosti projektne dokumentacije. Odgovornost za kakovost projektiranja naj bi stari ZGO razpršil na delavce, ki so opravljali notranjo kontrolo. Ti delavci so morali imeti visoko izobrazbo. Tako sta odgovornost za vsak načrt delila odgovorni vodja projekta in kontrolor – torej prvi in drugi izmed dveh stalno zaposlenih diplomiranih inženirjev za vsako vrsto načrtov po 2. alinei prvega odstavka starega 26. člena ZGO. Navedeno določbo pa je ustavno sodišče z že omenjeno odločbo razveljavilo.
7. Po ZGO naj bi regulirano področje graditve objektov obsegalo izdelovanje vse projektne dokumentacije, saj naj bi bilo zlasti z njeno kvaliteto mogoče zagotoviti, da bo objekt izpolnjeval s tehničnimi predpisi določene bistvene zahteve (trdnost in stabilnost, varnost pred požarom, higienska, zdravstvena in okoljevarstvena zaščita itn.). Iz izkušenj slovenske gradbene operative, pa tudi s primerjavo določil t.i. “Eurocode” ter iz strokovne literature naj bi bilo mogoče ugotoviti, da je v 50 odstotkih za večje napake pri gradnjah vzrok napaka v projektu, le v 20 odstotkih pa so vzrok neustrezni gradbeni proizvodi. Določbe ZGO-B na področju projektiranja izhajajo iz načela, da lahko subjektivno odgovornost sprejme samo nekdo, ki je za sprejemanje takšne odgovornosti strokovno usposobljen. Posebni strokovni predmeti, ki so bistveni za obvladovanje teorije in prakse projektiranja, naj bi bili v predmetnikih tehničnih fakultet šele v zadnjih štirih do petih semestrih. Šele tako zaključeni študij naj bi pomenil absolutorij temeljnih znanj tehnične stroke.

8. Ustavno sodišče je pobude sprejelo. V nadaljnjem postopku bo moralo predvsem oceniti ustavnost dejstva, da ZGO ne predvideva prehodnega obdobja za prilagoditev na nove zahteve glede izobrazbe odgovornih projektantov.
9. 39. člen zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) določa, da lahko ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvršitev zakona ali drugega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Ustavno sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da izpodbijane določbe pobudnikom povzročajo težko popravljive škodljive posledice, zato je izvrševanje teh določb zadržalo.
10. Pred uveljavitvijo ZGO-B je ZGO določal, da mora imeti odgovorni vodja projekta visokošolsko izobrazbo ustrezne stroke z najmanj petimi leti delovnih izkušenj in opravljenim strokovnim izpitom. Pogoje glede strokovne izobrazbe odgovornih projektantov, ki so izdelovali posamezne načrte (oziroma po prejšnjem izrazoslovju tehnično dokumentacijo), pa je podrobneje uredila organizacija sama z notranjim aktom (tretji odstavek prejšnjega 28. člena).
11. Po uveljavitvi ZGO-B 29. člen ZGO posebej določa, da mora imeti odgovorni projektant visoko izobrazbo, in to takšne vrste, ki ustreza vrsti načrta, za katerega projektiranje je odgovoren (za načrt arhitekture strokovni naslov diplomiranega inženirja arhitekture itn.).
12. Inženirji z višješolsko izobrazbo in osebe s srednješolsko izobrazbo, ki so poprej lahko v skladu s tretjim odstavkom starega 28. člena ZGO opravljali dela odgovornega projektanta, teh del po uveljavitvi ZGO-B torej ne morejo več opravljati. S tem je ogrožena njihova zaposlitev v projektantskih podjetjih, prav tako pa so močno zmanjšane možnosti za opravljanje njihovega poklica. Ustavno sodišče je zato 29. člen in peti odstavek 26.a člena ZGO zadržalo v tistem delu, v katerem ne omogočata opravljanja del odgovornega projektiranja tistim inženirjem z višjo izobrazbo in osebam s srednjo šolo, ki so po določbah ZGO pred uveljavitvijo ZGO-B izpolnjevali pogoje za opravljanje teh del.

13. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi tretjega odstavka 26. člena in 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.